VSM Sklep II Kp 20247/2019

Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 19. 1. 2022 po prvem odstavku 502.č člena in četrtega odstavka 502.b člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 502. členom ZKP odredilo podaljšanje začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi v višini 75.737,21 EUR za čas 11 mesecev in 14 dni.

2Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, ustavnopravnih jamstev ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da sklep spremeni tako, da predlog za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi zavrne ali da ga razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni opredelila, po pritožbeni obrazložitvi pa je ugotoviti, da meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravi namreč, da v sklepu manjkajo razlogi o njenih navedbah iz izjasnitve o predlogu za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi in o tem, kako bi naj obdolženi poskušal svojo osebno premoženje prenesti na druge ali ga skriti glede na podano stanje, kot je razvidno iz zemljiške knjige. Sklicevanje na domnevno postavljanje slamnatih direktorjev s tem ne more imeti nobene povezave in ne more predstavljati konkretne nevarnosti.

5Kršitve ni. Prva, nekoliko posplošena navedba ni točna, ker je vsebina pritožničine izjasnitve najprej povzeta v 5. točki obrazložitve sklepa, nakar je izjasnitev v 11. in 12. točki vsebinsko ocenjena. Podobno velja za drugo navedbo, ko je prezrt zadnji del v 11. točki obrazložitve sklepa, v katerem se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do tega, zakaj stanje nepremičnin po zemljiški knjigi ni ovira za njihov prenos in zakaj vse je v konkretnem primeru takšen prenos verjeten. Če se pritožnica z oceno verjetnosti ali nevarnosti prenosa nepremičnin ne strinja, kot je nakazano v preostanku tega dela pritožbene obrazložitve, po vsebini nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom, ki morajo biti preizkušena znotraj drugega izpodbojnega razloga.

6Pritožnica z navedbo o zmotni uporabi materialnega prava po vsebini zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Pri tem se v pritožbeni obrazložitvi sklicuje na smiselno uporabo Zakona o izvršbi in zavarovanju in dodaja, da upnik v tej zadevi naloženega trditvenega in dokaznega bremena ni izkazal niti dokazal.

7Ker prava brez predhodno ugotovljenih dejstev ni mogoče uporabiti, zadostitev dokaznemu bremenu ni pravno, temveč dejansko vprašanje. Pomeni, da navedena kršitev kazenskega zakona ne more biti podana, saj pritožnica s povzeto pritožbeno obrazložitvijo po vsebini znova nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom, ki pa jih v nadaljevanju ne konkretizira in jih potem niti kot pravilnih ali na drugi strani dvomljivih ni bilo mogoče preizkusiti.

8Zatrjevana zmotna uporaba ustavnopravnih jamstev ni določena v nobenem od izpodbojnih razlogov iz 370. člena ZKP, pritožnica pa se v tej zvezi sklicuje na smernice Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki se nanašajo na sorazmernost odrejanja in podaljšanja začasnega zavarovanja, ki po njenem niso bile spoštovane. Kazenski postopek zoper obdolženega traja nesorazmerno dolgo, začasno zavarovanje je bilo odrejeno pred tremi leti, postopek pa se nahaja v fazi, ko še ni bila opravljena glavna obravnava.

9Čeprav zadnjih dveh dejstev ni mogoče zanikati, se sodišče druge stopnje s pritožničino oceno sorazmernosti uporabljenega ukrepa začasnega zavarovanja zahtevka ne strinja. Najprej zato, ker pritožnica v oceni ni upoštevala teže dejanja, na katero je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa utemeljeno opozorilo. Razen tega kazenski postopek teče zdržema, z določeno aktivnostjo strank in na način, da so prihodnja procesna dejanja vsaj okvirno predvidljiva.

10Sorazmernosti je namenjen tudi del pritožbene obrazložitve, v katerem pritožnica nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom. Pravi, da so predmetne nepremičnine obremenjene z devetimi hipotekami, ki so bile ustanovljene za zavarovanje terjatev Republike Slovenije iz naslova plačila javnih dajatev. Nadaljnja prepoved odtujitve obremenitve zaradi davčnega zavarovanja je zato popolnoma brezpredmetna, obdolženi pa že od leta 2011 ni izvršil nobenega dejanja s ciljem odsvojitve nepremičnin. To je za presojo nevarnosti razpolaganja s premoženjem zelo pomembno, kot je pomembno pri presoji nujnosti, ko ima Republika Slovenija z že knjiženimi hipotekami zavarovan svoj denarni zahtevek. V ostalem pritožnica ne vidi povezave med domnevnim postavljanjem slamnatih direktorjev in nevarnostjo odsvojitve premoženja, kar velja še za ugotovljeno prikrivanje izvora denarja ter domnevno onemogočanje davčnega nadzora in skrivanja poslovne dokumentacije, ki niti niso predmet obtožnice. Razen tega so bile predmetne nepremičnine pridobljene pred domnevno storitvijo kaznivega dejanja in ne morejo predstavljati premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem, obdolženi pa svoje zapadle davčne obveznosti do Republike Slovenije redno izpolnjuje.

11Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri presoji nevarnosti iz prvega odstavka 502. člena ZKP izhajalo iz načina domnevno storjenega kaznivega dejanja, ki ga pritožnica ne omenja in dejstva, da so predmetne nepremičnine edino obdolženčevo premoženje, po katerem je mogoče seči. Slednje v pritožbeni obrazložitvi prav tako ni omenjeno, medtem ko se je v zvezi z zastavnimi pravicami na nepremičninah ali hipotekami strinjati z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da te kljub številu in dejstvu, da ne dosegajo višine dolga še vedno ne preprečuje prenosa nepremičnin. Strinjati se je tudi, da imajo hipoteke izvor v drugih obdolženčevih obveznostih, ki jih ne gre enačiti z obveznostmi po morebitnem odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi in da obdolženčevo izpolnjevanje davčnih obveznosti prej odpira pot k manj omejenemu razpolaganju z nepremičninami in s tem večji nevarnosti odtujitve kot njenemu zmanjšanju.

12Kljub pravilni pritožbeni ugotovitvi, da postavljanje slamnatih direktorjev in druge okoliščine iz sklepnega dela pritožbene obrazložitve niso sestavni del opisa kaznivega dejanja po vloženi obtožnici, takšna ravnanja po presoji sodišča druge stopnje niso zanemarljiva. Še zlasti po povezavi z načinom domnevne storitve kaznivega dejanja, opisanega v obtožnici, ki prav tako kaže na določeno preračunljivost in ki po naravi stvari sodi k verjetni odtujitvi nepremičnin kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Končno, ko pritožnica zatrjuje neprimernost predmeta začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi, prezre zadnji del prvega odstavka 75. člena Kazenskega zakonika, po katerem se lahko storilcu ali drugi osebi odvzame tudi premoženje, ki ustreza premoženjski koristi, če jima te ni mogoče odvzeti.

13Glede na obrazloženo, in ker sodišče druge stopnje v preostali pritožbeni obrazložitvi ni zasledilo zatrjevanj, do katerih bi se moralo dodatno opredeliti, je o pritožbi zagovornice obdolženega A. A. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14Če bo za obdolženega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora po tar. št. 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku.