UPRS Sodba II U 146/2021-16

Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Mariboru, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 297/2021 z dne 19. 4. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil prošnjo tožnika, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) za pravdni postopek Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI P 1703/2020. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ za BPP prošnjo zavrnil, ker ni izpolnjen finančno premoženjski pogoj iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj dohodek na družinskega člana znaša 923,53 EUR, kar presega mesečni povprečni dohodek prosilca za dva osnovna zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (804,36 EUR). Pri tem je tožena stranka upoštevala, da je sicer prosilec brez dohodkov, vendar ima dohodke njegova zunajzakonska partnerka, ki je v obdobju zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje za dodelitev BPP prejela plačo v skupnem neto znesku 5.541,17 EUR, ter da sta tako prosilec kot tudi njegova partnerka solastnika vsak do ½ stanovanja, v katerem prebivata, in katerega vrednost ne presega 120.000,00 EUR. Kot družinskega člana pa ni štela 25-letnega sina tožnika, ki je izredno vpisan v šolski izobraževalni program na Srednji šoli za gostinstvo in turizem, ker njegovega šolanja ni mogoče šteti kot rednega šolanja.

2Zoper zgoraj navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo v tem upravnem sporu, v kateri smiselno predlaga njeno odpravo. Navaja, da ima njegov sin status družinskega člana v skladu z določbami Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), saj je vključen v srednješolsko izobraževanje odraslih, hkrati pa je nezaposlen. Šolanje tudi ni plačljivo, saj se redno izobražuje po programu za odrasle osebe. V skladu z 2. alinejo tretjega odstavka 115. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) se šteje, da je vzdrževan družinski član otrok do 26. leta starosti, ki ni zaposlen, in ki se redno šola, kljub temu da je izredno vpisan. Tako tožeča stranka meni, da šolajoči sin tudi po tem parametru izpolnjuje pogoje vzdrževanega družinskega člana, zaradi česar bi tožena stranka morala tožnikovega sina šteti za njegovega družinskega člana.

3Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Ponovila je navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe in še dodatno pojasnila, da pogoji za dodelitev BPP niso izpolnjeni, ker je sin tožnika star 25 let in se izredno šola na srednji šoli, zaradi česar ga starši niso dolžni več preživljati.

4V nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2020 je tožnik še dodatno navedel, da ker šolanje ni plačljivo (kar je osnovna značilnost pravega izrednega študija), in ker sin ni zaposlen (na dan vložitve vloge je bil brezposelna oseba), slednji izpolnjuje vse pogoje, ki so predvideni v DZ, da ima status vzdrževanega družinskega člana, kar je treba upoštevati tudi pri izračunu upravičenosti dodelitve BPP.

5Tožba je utemeljena.

6V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo prošnjo, da se mu dodeli BPP iz razloga, ker tožnik ne izpolnjuje finančno premoženjskega pogoja.

7Pri odločanju o prošnji za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Do brezplačne pravne pomoči je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP).

8V skladu s prvim odstavkom 14. člena se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri ugotavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V skladu z drugim odstavkom 14. člena ZBPP pa se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Drugi odstavek 20. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSvarPre) določa, da se kot lastni dohodek družine upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za družino, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Nadalje 5. člen ZSvarPre določa, da se pri ugotavljanju upravičenosti do BPP upoštevajo pri odločanju osnove in merila, določene s tem zakonom in z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, to pa je Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Tako 2. točka prvega odstavka 10. člena ZUPJS določa, da se pri ugotavljanju materialnega položaja, poleg vlagatelja upoštevajo tudi otroci in pastorki, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati po zakonu.

9Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev v obravnavani zadevi utemeljila na podlagi listin in podatkov iz uradnih evidenc, in sicer je ugotovila, da je tožnik brez dohodkov, njegova izvenzakonska partnerka, ki s tožnikom živi v skupnem gospodinjstvu pa je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge prejela neto znesek v višini 5.541,17 EUR. Nadalje je njun skupni sin star 25 let, slednji je vključen v izredno srednješolsko izobraževanje odraslih, zato ni mogoče šteti, da se redno šola ter se tako v skladu z 10. členom ZUPJS ne šteje za družinskega člana, ki bi ga bilo mogoče upoštevati pri ugotavljanju premoženjskega položaja tožnika kot prosilca za BPP.

10Sodišče ugotavlja, da je organ za BPP odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ne da bi pred izdajo odločbe stranki omogočil, da se o listinah, ki jih je vzel za podlago svoje odločitve izjavi. Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati¹, oziroma ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je navajala stranka, izjavi. Zato bi moral organ za BPP pred izdajo izpodbijane odločbe tožečo stranko z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki se nanaša na status njunega sina (da ga po mnenju tožene stranke ni mogoče šteti za družinskega člana, ker se ne šola redno), seznaniti in ji dati možnost, da se o njem izjavi. To izhaja tudi iz sedaj že ustaljene upravnosodne prakse.² Zaradi izvedenega skrajšanega ugotovitvenega postopka pa tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe dejansko ni imel možnosti ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu, čeprav bi jo moral imeti.

11Načelo zaslišanja stranke oz. pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je eno izmed temeljnih načel upravnega postopka, katerega določbe se uporabljajo tudi v postopkih dodeljevanja brezplačne pravne pomoči (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Podrobneje je pravica do izjave konkretizirana v 146. členu ZUP, ki v prvem in drugem odstavku določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi, navajati sme dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost ugotovljenih dejstev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.

12Po obrazloženem je tako podana po uradni dolžnosti ugotovljena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu za BPP v ponovni postopek.

13Ker tožnik ni imel možnosti, da se izjavi, bo tožena stranka v ponovljenem postopku, če bo na podlagi lastnih dejanskih ugotovitev ponovno prišla do zaključka, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP, morala o teh ugotovitvah seznaniti tožnika in mu omogočiti, da se glede teh ugotovitev izjavi (navede dejstva in predlaga dokaze) v določenem roku, ter šele nato po pridobitvi izjave oz. po poteku roka za izjavo, če se tožnik ne bo izjavil, ponovno izdati odločbo, v kateri se bo morala tudi opredeliti do navedb tožeče stranke.

14Ob tem sodišče še ugotavlja, da tožeča stranka utemeljeno opozarja na določbo drugega odstavka 183. člena DZ, ki določa, da so starši otroka, ki je vpisan v srednješolsko izobraževanje dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, če se redno šola in ni zaposlen ter ni vpisan v evidenco brezposelnih oseb, in sicer do prvega zaključka srednješolskega izobraževanja oziroma do pridobitve najvišje ravni splošne oziroma strokovne izobrazbe, ki jo je po predpisih iz področja srednjega šolstva možno pridobiti, in da obveznost preživljanja traja najdlje do otrokovega dopolnjenega 26. leta starosti.³ Tako se bo v ponovljenem postopku tožena stranka morala opredeliti tudi do navedb tožeče stranke iz predmetnega sodnega postopka o tem, da je izobraževanje tožnikovega sina šteti za redno izobraževanje, ker je odrasla oseba in drugačen način izobraževanja kot „izredno“ niti ni mogoče, šolanje pa ni plačljivo. Če je namreč šolanje tožnikovega sina šteti kot redno izobraževanje in slednji ni zaposlen, je treba pri ugotavljanju premoženjskega pogoja prosilca tudi njegovega sina šteti kot otroka, ki ga prosilec preživlja v smislu 2. točke prvega odstavka 10. člena ZUPJS. Pri tem ni pomemben naziv izobraževanja (redno, izredno, ob delu itd., kot je določena vrsta šolanja opredeljena v zakonu), pač pa dejansko redno šolanje otroka po polnoletnosti.⁴

15V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

-------------------------------

¹ Tako Erik Kerševan in Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor,2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2017, str. 287.
² Tako sodbe UPRS II U 242/2021 z dne 15. 9. 2021, II U 182/2021 z dne 2. 9. 2021, II U 158/2021 z dne 18. 8. 2021, II U 167/2021 z dne 13. 7. 2021, I U 180/2019-6 z dne 13. 2. 2019, I U 1784/2019-9 z dne 25. 10. 2018, I U 2430/2018-6 z dne 19. 12. 2018, II U 229/2018-7 z dne 12. 9. 2018, I U 1734/2011 z dne 8. 11. 2011, I U 1892/2019-11 z dne 28. 1. 2020, II U 300/2019-9 z dne 3. 7. 2019, I U 2056/2018 z dne 22. 11. 2018 in druge.
³ V tem primeru je lahko določena tudi preživnina za otroka, če otrok in starši ne živijo skupaj (tako sodba VSM III Cp 186/2021 z dne 23. 3. 2021).
⁴ Podobno sodba UPRS II U 355/2018-6 z dne 12. 12. 2018.