VSL Sodba II Cp 2119/2021

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi terjatev v višini 40.137,00 EUR, da je delež na skupnem premoženju vsake od pravdnih strank polovičen, da je toženec dolžan plačati tožnici 20.068,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, plačati pa ji je dolžan tudi zneska 3.503,90 EUR in 340,66 EUR¹ z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila posameznih mesečnih anuitet dalje. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2Pravdni stranki v pravočasnih pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljata vse pritožbene razloge navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3Tožnica vlaga pritožbo zoper odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 20.068,50 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da je toženec dolžan od omenjenega zneska plačati tožnici zakonske zamudne obresti od 31. 10. 2013 dalje. Navaja, da se začetek teka zakonskih zamudnih obresti presoja po določilu 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se v primeru neupravičene pridobitve zamudne obresti plačajo, če je pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od vložitve zahtevka. Tožničina terjatev je zapadla s prehodom koristi, do tega pa je prišlo z njeno izselitvijo iz stanovanja 31. 10. 2013. Navaja še, da toženec začetek teka zamudnih obresti ni prerekal niti z besedo oziroma v tem delu tožbenemu zahtevku ni nasprotoval. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 214. člena ZPP bi bilo zato treba to dejstvo šteti za priznano. Sodišče je kršilo določbe 7., 212. in drugega odstavka 214. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sodbe.

4Toženec v pritožbi predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča o enakem deležu pravdnih strank na skupnem premoženju. Meni, da je njegov delež bistveno višji od deleža tožnice. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati njegove navedbe, da je delo in material praktično v celoti plačal sam. V nadaljevanju pritožbe navaja, katera dela je opravil in plačal material sam, izolacijo in fasado celotne stanovanjske hiše pa je plačal tako, da je fasaderju izdelal ostrešje. Na dejstvo, da je dejansko s svojimi plačili prispeval bistveno več k obnovi hiše ne vpliva ugotovitev, da sta imeli obe stranki v obdobju trajanja zakonske zveze približno enake prihodke. Meni, da bi moral biti njegov prispevek 90 %. Navaja še, da gospodinjska opravila in skrb za varstvo in vzgojo otrok, kar je sicer opravljala tožnica v pretežni meri, ne odtehtajo njegovega prispevka k povečanju skupnega premoženja. Z navedbami, da njegovi dolgovi sodijo v skupno premoženje obeh strank, je uveljavljal obstoj dolgov v pobot. Za pobotne ugovore zadostuje njihovo navajanje in dokazovanje in ni potrebna še postavitev zahtevka. Navaja, da so obveznosti, nastale v zvezi z opravljanjem podjetniške dejavnosti v okviru s. p., lahko obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, za katere odgovarjata zakonca nerazdelno. Navaja, da je v okviru s. p. zaslužen denar vlagal v obnovo hiše, zato so mu na istem s. p. nastajali dolgovi. Tudi dolgovi iz s. p. so skupno premoženje. V nadaljevanju pritožbe podrobneje opredeljuje posamezne dolgove.

5Tožnica je v odgovoru na pritožbo toženca predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da ni sporno, da je toženec opravil nekaj več dela na hiši kot tožnica. Ker je večinoma delal cele dneve, se predpostavlja, da je opuščal skrb za družino. Iz naslova več opravljenega dela mu zato ni mogoče priznati večjega deleža na skupnem premoženju. Poleg tega pa je izhodišče za ugotavljanje deležev na skupnem premoženju celotno obdobje trajanja zakonske zveze. Toženec bi moral domnevne obveznosti oziroma dolgove iz naslova skupnega premoženja uveljavljati v obliki ugotovitvenega zahtevka, ali pa bi postavil dajatveni zahtevek, v okviru katerega bi uveljavljal domnevna plačila po prenehanju življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank. Tudi ni šlo za ugovor pobota, ki mora biti določen in konkreten. Toženec ni v ničemer izkazal, da gre za dolgove in obveznosti nastale v zvezi s skupnim premoženjem oziroma za tekoče potrebe družine.

6Pritožbi sta neutemeljeni.

7Materialnopravno izhodišče za presojo v obravnavanem sporu je določba drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)², ki določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. V skladu z določbo prvega odstavka 12. člena ZZZDR velja navedena določba tudi za premoženjska razmerja zunajzakonskih partnerjev. Od tako opredeljenega skupnega premoženja je treba ločiti posebno premoženje, ki zajema vse tisto premoženje, ki ni bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti ali pa je bilo, vendar ne z delom (prvi odstavek 51. člena ZZZDR). Obe premoženjski kategoriji pa se lahko prelivata. Če se vlaga skupno premoženje v posebno premoženje enega zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, šteje za skupno premoženje vrednost vlaganj oziroma terjatev do posebnega premoženja zakonca. Čeprav predstavlja terjatev obligacijsko pravico oziroma spada v skupno premoženje obligacijska pravica, gre še vedno za (stvarnopravni) spor o obsegu skupnega premoženja³. Ko je tožnica zahtevala izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino deleža pri skupnem premoženju, njen zahtevek ni postal obligacijskopravni, ampak je dejansko zahtevala civilno delitev skupnega premoženja. Tožničin zahtevek je ohranil stvarnopravno naravo, kar vpliva tudi na vprašanje dospelosti terjatve. Spora zaradi njegove stvarnopravne narave zato ni mogoče reševati po pravilih, ki veljajo za neposlovna razmerja. Glede na navedeno je napačna pritožbena trditev, da se v obravnavanem primeru začetek teka zakonskih zamudnih obresti presoja po določilu 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki začetek teka obresti veže na okoliščino poštenosti ali nepoštenosti pridobitelja.⁴

8Dospelost pomeni, da upnik pridobi pravico dolžnika terjati ob določenem času. Pomeni izpolnitveni čas oziroma čas, ko upnik pridobi upravičenje zahtevati izpolnitev in čas, ko mora dolžnik izpolniti svojo obveznost. Če upnik zahteva izpolnitev terjatve, dolžnik pa je ne izpolni, pride po poteku roka za izpolnitev v zamudo z izpolnitvijo. Zahtevek za razdelitev skupnega premoženja dospe ob prenehanju zakonske oziroma zunajzakonske zveze. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi tožnica zahtevala razdelitev skupnega premoženja pred vložitvijo tožbe v tej pravdi.⁵ Glede na navedeno ji pred tem časom ne pripadajo zakonske zamudne obresti, saj tožencu ni mogoče očitati zamude z izpolnitvijo. Pritožbeno sodišče pri tem še navaja, da ne drži tožničin pritožbeni očitek, da toženec ni prerekal začetka teka zamudnih obresti. V odgovoru na tožbo je nasprotoval zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva prenehanja življenjske in ekonomske skupnosti med pravdnima strankama. Izrecno je navedel, da bi zamudne obresti lahko tekle le od dneva, ko bi tožnica prvič uveljavljala od toženca plačilo vtoževanega zneska vlaganj. Odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti od ugotovljene polovice več vrednosti nepremičnine zaradi skupnih vlaganj pravdnih strank v višini 40.137,00 EUR, je zato pravilna, pritožba tožnice pa neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

9Neutemeljena pa je tudi toženčeva pritožba. Sodišče prve stopnje mu je verjelo, da je sam opravil prenovitvena dela na hiši, ki jih je zatrjeval v odgovoru na tožbo. Hkrati je verjelo navedbam tožnice, da je pri določenih delih nudila osnovno pomoč, njen prispevek v fizičnem delu pri gradnji pa ocenilo na delež vsaj 10 %. Hkrati je ugotovilo, da sta pravdni stranki v celotnem obdobju njune življenjske in ekonomske skupnosti v času od leta 1997 do 2013 zaslužili približno enako. Ugotovilo je še, da je večino gospodinjskih opravil tožnica opravila sama in da je bila na njej tudi (celotna) skrb in vzgoja otrok (pravdni stranki imata dva otroka). Tožnica je bila tudi zadolžena za plačevanje položnic in pokrivanje tekočih stroškov za celo družino. Izpostavljene pravno relevantne ugotovitve potrjujejo pravilnost izpodbijane presoje sodišča prve stopnje o polovičnem deležu vsake od pravdnih strank na skupnem premoženju. Pri tem je treba opozoriti, da zakon⁶ kot pravilo vzpostavlja domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Navedeno zakonsko domnevo pa zakonec, ki meni, da je k skupnem premoženju prispeval v drugačnem (višjem) razmerju lahko izpodbije. Te svoje trditve pa mora tudi dokazati. Zakon tudi izrecno poudarja, da more sodišče v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upoštevati ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.⁷ Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin toženec zgolj s tem, ko je dokazal, da je na hiši opravil več dela od tožnice, ni izpodbil navedene zakonske domneve o enakosti deležev na skupnem premoženju. Tožnica v odgovoru na pritožbo pri tem tudi pravilno opozarja, da je za ugotavljanje višine deležev na skupnem premoženju odločilno celotno trajanje življenjske in ekonomske skupnosti in ne osredotočanje na nek posamezen časovni izsek, ki bi lahko doprinesel k večjemu deležu na konkretni nepremičnini, ki je del skupnega premoženja.⁸ Glede na navedeno toženec neutemeljeno izpodbija presojo sodišča o enakosti deležev na skupnem premoženju.

10Pritrditi je treba tožencu, da so tudi obveznosti, nastale v zvezi z opravljanjem podjetniške dejavnosti v okviru s. p., lahko obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, za katere odgovarjata zakonca nerazdelno. Vendar pa zakon ločuje med obveznostmi, ki jih zakonec prevzame in za njih odgovarja sam in obveznostmi, ki jih prevzame v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZZZDR in zanje odgovarjata zakonca nerazdelno oziroma solidarno. Na to je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo in zaključilo, da je toženec zatrjeval le, da so dolgovi iz njegovega s. p. nastali v okviru opravljanja podjetniške dejavnosti, ni pa hkrati zatrjeval in zato tudi ne dokazoval, da je šlo za obveznosti nastale v zvezi s skupnim premoženjem oziroma za tekoče potrebe družine. Ne glede na navedeno pa toženec navedenih skupnih dolgov ni ustrezno uveljavljal. Ni jih uveljavljal z nasprotnim zahtevkom⁹, prav tako pa za navedene zneske dolgov tožnik tudi ni postavil pobotnega ugovora, kar prvič navaja šele v pritožbenem postopku. Ugovor pobotanja mora biti določen. Tožena stranka mora postaviti jasen ugovor ugasle pravice oziroma, da je terjatev tožeče stranke prenehala s pobotanjem, ko so se stekli pogoji za pobot. Prav tako mora biti jasno postavljen ugovor procesnega pobotanja, ki predstavlja poseben način uveljavljanja nasprotnega zahtevka v obrambne namene, in sicer tako da tožena stranka zahteva od sodišča, da s sodbo ugotovi obstoj terjatev, da izvrši njihovo pobotanje in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke.

11Toženec s pritožbo izrecno ne izpodbija z izpodbijano sodbo naložene obveznosti povrnitve polovice plačanih anuitet po dveh kreditnih pogodbah, ki so zapadle v plačilo po razpadu zakonske zveze. V skladu z obveznostjo pritožbenega sodišča, da po uradni dolžnosti presodi pravilnost uporabe materialnega prava, pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče prve stopnje pri tej odločitvi pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 56. člena ZZZDR, po kateri ima zakonec pravico terjati od drugega zakonca povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba zakonca, plačal več, kot znaša njegov del dolga.

12Pritožbeno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da tudi ni podana nobena bistvena kršitev določb postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Pravdni stranki s svojima pritožbama nista uspeli, zato sta dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Navedena zneska predstavljata seštevek polovice mesečnih anuitet po dveh kreditnih pogodbah, ki jih je tožnica plačala po prenehanju zunajzakonske skupnosti s tožencem.
² Na podlagi določbe prvega odstavka 290. člena Družinskega zakonika (DZ), ki sedaj ureja premoženjska razmerja med zakonci, se postopki na podlagi ZZZDR, ki so bili pred začetkom uporabe DZ uvedeni pred pristojnimi sodišči, dokončajo po določbah ZZZDR. DZ se je začel uporabljati 15. 4. 2019, postopek v obravnavani zadevi pa se je začel 11. 5. 2018, zato se premoženjska razmerja med pravdnima strankama v obravnavani zadevi presojajo na podlagi določb ZZZDR.
³ Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 305/96, II Ips 603/2007, II Ips 64/2015, II Ips 846/2008.
⁴ Na navedeno določbo se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
⁵ Iz razlogov izpodbijane sodbe še izhaja, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo (realno) vrednost skupne terjatve zakoncev v času odločanja oziroma razdelitve skupnega premoženja.
⁶ ZZZDR člen 59.
⁷ Drugi odstavek 59. člena ZZZDR.
⁸ Med strankama ni bilo sporno, da so vlaganja v tožnikovo nepremičnino potekala (le) v letih od 2004 do 2011.
⁹ V zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 75/2014, na katero se toženec sklicuje v pritožbi, je bila povrnitev dolgov iz naslova opravljanja dejavnosti v okviru s. p. - ja uveljavljana z nasprotno tožbo.