UPRS Sodba I U 1555/2019-20

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava je z izpodbijano odločbo, izdano v zadevi naknadnega obračuna uvoznih dajatev, tožeči stranki določila dolgovani znesek dajatev in pripadajoče obresti za blago - osebna vozila, sproščena v prost promet po carinskih deklaracijah z MRN oznako ... z dne 24. 3. 2016, MRN ... z dne 19. 7. 2016 in MRN ... z dne 4. 7. 2016, in sicer iz naslova davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 71.701,39 EUR po splošni stopnji 22% od davčne osnove ter davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) v znesku 26.414,42 EUR po stopnji (%) glede na izpust CO2 od davčne osnove, in obresti v znesku 4.915,86 EUR, kar skupaj znese 103.031,67 EUR dajatev in kot je prikazano v tabeli št. 1, ki je sestavni del te odločbe (1. točka izreka). V 2. točki izreka se ugotavlja, da so bile omenjene dajatve v skupnem znesku 100.994,30 EUR že poravnane ter v 3. točki izreka določi še preostali dolgovani znesek dajatev iz naslova obresti, ki znaša 2.037,37 EUR in ki se v 4. točki izreka tožeči stranki nalaga v plačilo. V 5. točki izreka se zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov zavrne in v 6. točki izreče, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da gre v zadevi za ponovljen postopek po odločbi organa druge stopnje, ki je prvo izdano odločbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpravil in zadevo vrnil v ponovno odločanje organu prve stopnje z napotkom, da se preveri verodostojnost listin, ki jih je kot dokazilo o izpolnjevanju pogojev in obveznosti iz carinskega postopka 42 predložila tožeča stranka.

3Dalje se v okviru ugotovitev, na katerih temelji izrek izpodbijane odločbe, najprej navaja, da je organ prve stopnje v skladu z napotkom organa druge stopnje dopolnil postopek in v tem, ponovljenem postopku, bolgarske organe zaprosil za upravno pomoč in za posredovanje podatkov oziroma preveritev verodostojnosti dokumentov v zvezi s prejemom blaga - osebnih vozil, in sicer za dva prejemnika blaga iz Sofije s (skrajšano) oznako A. in B. Odgovor davčnega organa Bolgarije se nanaša na pridobitev blaga - 23 novih motornih vozil znamke C. s strani omenjenih prejemnikov, v odgovoru pa se navaja, da omenjena vozila v Bolgariji kot drugi državi članici povezave niso bila registrirana. Organ prve stopnje je z odgovorom seznanil tožečo stranko ter nato nadaljeval postopek s ponovnim preverjanjem dokumentacije, ki jo je pridobil s strani tožeče stranke v prvem postopku in s preverjanjem odgovorov bolgarskih organov. S strani davčnega organa Bolgarije je nato prejel še dodaten odgovor z navedbo, da so bila vozila registrirana v Bolgariji. Nakar se organ prve stopnje ponovno opredeli gleda predloženih listin in poudari, da tokratni odgovor bolgarskih organov ni usklajen z izjavo tožeče stranke, po kateri so bili avtomobili registrirani v Bolgariji, razen dveh, ki sta bila izvožena na Kosovo.

4V nadaljevanju obrazložitve finančni organ odgovarja na pripombe, ki jih je dala tožeča stranka na zapisnik, izdan v ponovljenem postopku, ter tožečo stranko pozove, da predloži še dodatno dokumentacijo, ki je potrebna za dokončanje carinske kontrole, nakar na podlagi vseh pridobljenih listin, podatkov in pojasnil ter ob sklicevanju na relevantne določbe Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1), Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV), Carinskega zakonika Unije (v nadaljevanju CZU) ter na sodbo Sodišča EU v zadevi C-528/17, sklepno ugotavlja, da tožeča stranka v ponovnem postopku ni uspela dokazati, da je upravičena do oprostitve DDV in DMV pri zadevnem uvozu, da ni sprejela razumnih ukrepov in da bi morala vedeti, da sodeluje pri utaji DDV in DMV, ter da je zato po zadevnih carinskih deklaracijah nastal carinski dolg iz naslova DDV in DMV v zneskih, ki so razvidni iz izreka odločbe.

5V utemeljitev navedenega finančni organ povzema vsebino zapisnika, iz katerega izhaja najprej, da tožeča stranka ni uspela dokazati izpolnitve z zakonom predpisanih obveznosti iz carinskega postopka 42, ker je predložila: - nepravilno izpolnjen račun, - pomanjkljivo izpolnjene prevozne listine, - neverodostojna Potrdila o registraciji in o zavarovanju novih vozil, - izjave prevoznika, ki niso usklajene s CMR, in odgovor prejemnika blaga na dopis tožeče stranke, ki dokazuje stike tožeče stranke z družbama - prejemnikoma vozil, ki sta sicer za finančni organ nedosegljiva. Poleg tega se ugotavlja, da tožeča stranka nima nobenega zaposlenega in je brez poslovnih prostorov, da je zakonita zastopnica tuja državljanka brez ustreznih znanj, da je tožeča stranka ustno sklepala posle, in to izključno z družbami, ki so missing traderji (v nadaljevanju: MT) in ki niso predložile obračunov DDV in ga tudi niso plačale, in med katerimi sta tudi že omenjeni družbi - prejemnika blaga. Družbi sta za bolgarski davčni organ nedosegljivi, ima pa tožeča stranka z njima še vedno vzpostavljeno povezavo. Na družbi - prejemnici blaga, ki sta opredeljeni kot MT, je tožeča stranka prenesla vse obveznosti iz postopka 42 (prevoz vozil in plačilo DDV ob uvozu) in organizirala postopek tako, da ni nosila nobenega tveganja, s svojim načinom poslovanja pa bi morala vedeti, da omogoča izogibanje plačila DDV, kar vse pošteni in razumni osebi kaže na to, da gre pri postopku 42 za goljufijo oziroma davčno utajo. Razen tega je tožeča stranka organizirala neobičajno in ekonomsko neupravičeno pot blaga, in sicer Pirej - Koper - Sofija namesto Pirej - Sofija, kar prav tako izkazuje vedenje o okoliščinah posla, in sicer o tem, da gre za davčno utajo. Na isti zaključek pa po ugotovitvah organa prve stopnje kaže tudi sprememba v izjavah tožeče stranke, ki je sprva dokazovala, da so bila vsa vozila po postopku 42 sproščena v prost promet in vnesena v domačo porabo ter oproščena DDV v okviru dobave v drugo državo članico - v Bolgarijo, medtem ko se je po izdaji zapisnika in odgovoru bolgarskih organov izjasnila, da sta bili dve vozili (od 23) izvoženi na Kosovo.

6V nadaljevanju obrazložitve se ugotavlja še, da je bil dolgovani znesek dajatev, ki se z izpodbijano odločbo nalaga v plačilo, v pretežnem delu že poravnan, in hkrati določi razlika, ki jo je tožeča stranka še dolžna poravnati po izpodbijani odločbi.

7Pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance kot organ druge stopnje s svojo odločbo št. DT-498-1-5/2019-3 z dne 8. 8. 2019 zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilo je tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka.

8Po presoji pritožbenega organa je odločitev prve stopnje pravilna in zakonita in se zato na njene razloge sklicuje. Tožeča stranka namreč tudi po presoji pritožbenega organa v postopku ni uspela z verodostojnimi listinami dokazati, da je izpolnila vse obveznosti iz carinskega postopka 42, in sicer da je sporno blago po predmetnih računih in prevoznih listinah - CMR, ki je bilo sproščeno v prost promet v Sloveniji, odpeljala v drugo državo članico, in da je bilo blago tudi dejansko predano deklariranemu tujemu prejemniku v skladu s 1. točko 46. člena ZDDV-1 in 79. členom PZDDV-1. Zato je organ prve stopnje pravilno zaključil, da tožeča stranka ni dokazala, da je izpolnila vse zakonske pogoje za uveljavljanje oprostitve plačila DDV in DMV, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora in ki izkazujejo, da je blago prispelo v drugo državo članico. Kar vse v nadaljevanju podrobno pojasni in utemelji s sklicevanjem na predložene in uradoma pridobljene listine ter na zapisniške ugotovitve o pomanjkljivostih in nepravilnostih, ki so bile zaznane pri pregledu dokumentacije s strani organa prve stopnje. Na pritožbeni očitek tožeče stranke, da ni sama izpolnjevala spornih CMR ter da so pomanjkljivosti zgolj formalne, pritožbeni organ dodaja, da je tožeča stranka kot dobaviteljica blaga v drugo državo članico, ki uveljavlja oprostitev za transakcije znotraj Unije, tista, ki je dolžna predložiti dokaze, da je bilo blago odpeljano iz Slovenije, in to na način, kot ga določa nacionalna zakonodaja (ZDDV-1 in PZDDV-1). Glede zatrjevane registracije vozil v Bolgariji in predloženih dokazil (potrdil o zavarovanju vozil in potrdil o registraciji nekaterih vozil) pa organ druge stopnje pojasni, da je pristojni bolgarski organ najprej dvakrat odgovoril, da vozila v Bolgariji niso registrirana, nato pa dne 27. 11. 2018 potrdil registracijo vseh 23 vozil v Bolgariji. Poleg tega po mnenju pritožbenega organa to niso relevantni dokazi, ker ne izkazujejo povezave s prejemnikoma blaga. Do registracije je namreč lahko prišlo po večkratnem prometu. Tožeča stranka tako ni dokazala, da so prav s predmetnim prometom, torej po njenih izdanih računih vozila tudi fizično zapustila ozemlje Slovenije in s tem situacije, ki mora po presoji pritožbenega organa izhajati tudi iz listin v trenutku dobave kupcem. Zgolj naknadna potrditev bolgarskih organov, da so vozila registrirana v Bolgariji, tako še ni dokaz, da so vozila po računih, ki jih je izdala tožeča stranka, tudi fizično zapustila ozemlje Slovenije in prispela k prejemnikoma blaga v Bolgarijo. Dokazila o razlogih za to, da so bolgarski organi spremenili ugotovitev o registraciji, pa bi lahko predložila tožeča stranka, glede na svoje razmerje z (matično) družbo D. (v nadaljevanju: D.) , ki je ekskluzivna zastopnica za zadevna korejska vozila v Bolgariji, Srbiji, Makedoniji in na Kosovu in ki ima dostop do zadevnih podatkov. Pritožbeni organ dvomi tudi v verodostojnost izpisov iz knjige prejetih računov, ki ju je kot dokaz predložila tožeča stranka in ki ju tudi ne šteje za dokazilo, s katerim tožeča stranka izkazuje, da so bile pridobitve blaga predmet obdavčitve z DDV in DMV v Bolgariji.

9Nasploh je po presoji pritožbenega organa v zadevi bistveno, da tožeča stranka ni izpolnila svojih obveznosti iz carinskega postopka 42 in ni z verodostojnimi listinami izkazala, da so bila vozila dejansko odpeljana iz Slovenije v drugo državo članico k prejemnikoma, katerih ID številko za DDV je navedla. S tem ni izpolnila zakonskih pogojev za oprostitev plačila DDV iz carinskega postopka in je zato nastala podlaga za naknaden obračun DDV in DMV. Obenem pa obstajajo tudi objektivne okoliščine na strani tožeče stranke v smislu indicev, na podlagi katerih je mogoče tožeči stranki očitati, da bi morala vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo utajo davka, ter da ni sprejela vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko za to, da utajo prepreči. Že računi niso izpolnjeni v skladu z ZDDV-1, kar pomeni, da je že s tem podana tudi vednost tožeče stranke, ali vsaj obveznost, da ve, da podatki na računih niso resnični, ker ne izkazujejo intrakomunitarne dobave blaga in gre torej (lahko) že pri izdanih računih za davčno goljufijo. Tožnica tudi ni sprejela vseh razumnih ukrepov. Tako bi se v danem primeru morala pozanimati o boniteti poslovnih partnerjev, poslovati bi morala skladno z listinami in poskrbeti za popolno in pravilno izpolnjene transportne dokumente ter poskrbeti za dejansko dobavo vozil v namembni kraj prejemnikoma blaga, tako pa je navzlic temu tožeča stranka prenesla vse obveznosti iz posla na prejemnike blaga in posel organizirala tako, da ni nosila nobenega tveganja in obenem s svojim načinom poslovanja omogočila izogibanje plačilu DDV in DMV. V obravnavanem primeru ji je, kljub večjim zneskom kupnine, zadoščal ustno sklenjen posel s prejemnikom blaga, medtem ko je z ostalimi udeleženci v poslu sklenila pisni sporazum, v katerem so bile obveznosti strank natančno določene. Na davčno utajo pa kaže tudi neobičajna in ekonomsko neupravičena pot blaga in razmerje tožeče stranke z matično družbo. Vse to so po presoji pritožbenega organa objektivne okoliščine, ki kažejo na udeležbo tožeče stranke pri transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV.

10Na pritožbene navedbe odgovarja še, da je vsebina člena 22/6 v izpodbijani odločbi navedena, navedena pa je omenjena določba in njena vsebina tudi predhodno že v zapisnikih in je zato neutemeljen očitek pritožbe, da zaradi opuščene kratice predpisa (CZU) tožeča stranka ni vedela, na kateri predpis se določba nanaša. Kot neutemeljen je pritožbeni organ zavrnil tudi očitek, da tožeče stranke ni seznanil z odgovorom bolgarskih organov z dne 16. 10. 2018 in da se zato tožeča stranka do odgovora ni mogla opredeliti ter očitek, po katerem organ prve stopnje ni pojasnil, kje naj bi se odpošiljanje vozil končalo oziroma ni z gotovostjo ugotovil, da navedba v polju 3 CMR ni dejanski kraj, kjer se je pošiljanje končalo.

11Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi kršitve materialnega prava, zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12V tožbi trdi in vztraja, da so vsa vozila, ki so navedena v zadevnih carinskih deklaracijah in za katera so bile naknadno obračunane dajatve, zapustila Slovenijo in v Sloveniji niso bila nikoli registrirana. Sicer pa tega, da bi bila vozila kadarkoli registrirana v Sloveniji, tudi tožena stranka ne zatrjuje in je zato še bolj vprašljivo, na kateri pravni podlagi se tožeči stranki nalagata v plačilo DDV in DMV.

13V nadaljevanju tožeča stranka povzema dopisovanje, ki je in kakršno je potekalo z bolgarskim davčnim organom in ki je najprej sporočil, da zadevna vozila niso bila in nato, da so bila registrirana v Bolgariji, pri čemer tožeča stranka ne razume navedb, ki jih vsebuje v tej zvezi izpodbijana odločba, in po katerih se tožeči stranki očita, da ni predložila novih dejstev in dokazov, ki jih je bolgarskim organom v tej zvezi (v zvezi z registracijo vozil) posredovala D. - matična družba tožeče stranke. Tožeča stranka ne ve, katera so ta nova dejstva in novi dokazi in zato izpodbijane odločbe v tem delu sploh ne more preizkusiti, kar šteje za bistveno kršitev pravil postopka. Sploh pa se ne ve in ni z ničemer izkazano, da bi omenjena družba bolgarskim organom sploh predložila nova dejstva in nove dokaze, kar vse pomeni, da v postopku niso bila spoštovana pravila davčnega postopka (ZDavP-2), ki jih tožeča stranka povzame.

14Nadalje trdi, da so navedbe v izpodbijani odločbi na 7. strani in tam narejeni zaključki popolnoma neresnični in zavajajoči. Trdi, da je pooblaščenka tožeče (in ne tožene) stranke v elektronskem sporočilu z dne 5. 12. 2018 navedla le, da je prejela informacijo o tem, da je bolgarski organ dopolnil odgovor o izmenjavi informacij glede registracije vozil in ne, da z novim odgovorom razpolaga, niti ni navajala, da sta bila dva avtomobila iz Slovenije izvožena na Kosovo. Z novim odgovorom pa v celoti tožeča stranka sprva sploh ni bila seznanjena. Z vsebinskim delom odgovora je bila tožeča stranka pisno seznanjena šele po poteku pritožbenega roka, iz odgovora pa sledi, da sta bila dva avtomobila z bolgarsko carinsko deklaracijo izvožena na Kosovo, kar pomeni, da sta bila tudi ta dva avtomobila najprej pripeljana iz Slovenije v Bolgarijo in nato izvožena iz Bolgarije.

15Na koncu tožbe pa, enako kot v pritožbi, tožeča stranka izpostavlja še, da se tožena stranka pri svoji odločitvi sklicuje na sodbo Sodišča, izdano v zadevi C-528/17 z dne 25. 10. 2018, ki je bila izdana na podlagi predhodnih vprašanj, ki jih je postavilo Vrhovno sodišče RS. Pripomb, ki jih je v tej zvezi dala tožeča stranka na zapisnik, se v izpodbijani odločbi ne omenja, zato v tožbi ponavlja vse, kar je v tej zvezi navedla v pripombah na zapisnik in v pritožbi. Tako povzame postavljena predhodna vprašanja in odgovor Sodišča ter na podlagi citirane vsebine sodbe poudarja, da tožena stranka ni z nobenim dokazom z gotovostjo ugotovila, da bi pri tožeči stranki obstajali kakršnikoli objektivni elementi, iz katerih bi brez dvoma izhajalo, da je vedela ali bi morala vedeti, da sodeluje pri davčni utaji.

16Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

17V zvezi s tožbenimi navedbami najprej navaja, da je kontrola po prepustitvi blaga predvidena v členu 48 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. 10. 2013 o carinskem zakoniku Unije (CZU).

18Nadalje navaja, da je obstoj vedenja tožeče stranke o okoliščinah posla razviden iz izpodbijane odločbe ter da bi se glede na tam navedene okoliščine in način poslovanja tožeča stranka morala in mogla zavedati, da sodeluje pri transakcijah, ki so povezane z goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV. Opozarja še na razliko v dokazilih, ki jih je tožeča stranka predložila v postopku 42 in v postopku, v katerem je uveljavljala vračilo DDV in DMV, ter na razliko med izvodi CMR, predloženimi v postopku 42, kar po presoji toženke (ravno tako) izkazuje, da gre za okoliščine, ki pošteni in razumni osebi kažejo na to, da gre pri postopku 42 za goljufijo oziroma davčno utajo. V tej zvezi se toženka sklicuje na stališča sodbe Sodišča v združenih zadevah C-131/13, C-163/13 in C-164/13 in v nadaljevanju odgovora povzame oziroma ponavlja še vse ugotovitve in razloge izpodbijane in drugostopenjske odločbe, s katerimi se utemeljuje vednost tožeče stranke o zlorabi sistem DDV oziroma davčni utaji.

19V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odgovore bolgarskih davčnih organov, toženka odgovarja, da njihov odgovor v skladu z Uredbo Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7. 10. 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju DDV ne more biti dokaz za izpolnitev pogojev in obveznosti iz postopka 42, pri čemer zavrača tudi očitano namernost pri vročanju dokumentov. Da so bile pridobitve blaga predmet DDV in DMV v Bolgariji, tudi ni izkazano s predloženimi dokazi. Fotokopija izpisov iz knjige prejetih računov pa tudi ni ustrezno dokazilo.

20V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na prevozne listine (CMR), toženka odgovarja, da je bila tožeča stranka glede na njihove pomanjkljivosti pozvana, da predloži potrjene originalne prevozne listine, česar pa ni storila, in to kljub temu, da za to ni imela opravičljivih razlogov.

21V zaključnem delu odgovora se tožena stranka sklicuje še na sodbo Sodišča C-273/11, ki jo aplicira na okoliščine posla, kakršne so obstajale v konkretnem primeru.

22Na narok za glavno obravnavo tožeča stranka, kljub temu, da je bila pravilno vabljena, ni pristopila. Tožena stranka je na naroku vztrajala pri svoji odločitvi in pri razlogih.

23Tožba ni utemeljena.

24V zadevi je sporna oprostitev plačila DDV in DMV, ki jo je uveljavljala tožeča stranka kot uvoznik ob sprostitvi neskupnostnega blaga – korejskih motornih vozil v prost promet po carinskem postopku 42 v Sloveniji. Pri tem je blago oproščeno plačila DDV in nekaterih drugih dajatev, če uvoznik opravi davčno oproščeno dobavo blaga v drugo državo članico EU, v konkretnem primeru v Bolgarijo, in so izpolnjeni pogoji za oprostitev, ki jih določa 46. člen ZDDV-1 ter ustrezne določbe PZDDV-1, na katere se pravilno sklicujeta oba davčna organa.

25Tako je v 1. točki 46. člena ZDDV-1 določeno, da so v primeru, kakršen je obravnavani, in ki je kot oproščena transakcija opredeljen v 4. točki prvega odstavka 50. člena, plačila DDV oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki delujeta kot taka v drugi državi članici. Pri čemer je zadnji pogoj, tj. dobava blaga davčnemu zavezancu v drugi državi članici, po stališču, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 1/2015 z dne 8. 3. 2017, izpolnjen le, če je jasno, kdo je končni prejemnik blaga v drugi državi članici, oziroma če je dokazano, da je dobava opravljena točno določenemu prejemniku blaga.

26Ker je oprostitev plačila DDV pri uvozu izjema od splošnega pravila iz 4. točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, po katerem je uvoz blaga predmet obdavčitve z DDV, je treba določbe, ki to izjemo urejajo, razlagati ozko, kot terja ustaljeno pravilo pravne interpretacije. Breme dokazovanja, da so pogoji za oprostitev izpolnjeni, v takšnem primeru nosi zavezanec za davek, ki oprostitev uveljavlja, in ne tožena stranka, kot to zmotno meni in v tožbi uveljavlja tožeča stranka. Način dokazovanja je predpisan v 79. členu PZDDV-1, po katerem davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1, dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, z računom in prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz iz računa, oziroma s pisno izjavo prejemnika blaga, katere vsebina je predpisana v tretjem odstavku istega člena.

27V konkretnem primeru se ne ugotavlja, da bi zadevna vozila ne zapustila Slovenije oziroma da bi bila kdajkoli registrirana v Sloveniji, zato so zatrjevanja toženke v tej smeri odveč oziroma nepotrebna. Spor je o prispetju vseh vozil v Bolgarijo in še posebej o njihovem prispetju h kupcema oziroma prejemnikoma vozil. V tem pogledu pa se sodišče strinja s toženo stranko, da tožeča stranka v postopku ni uspela z verodostojnimi listinami dokazati, da je izpolnila vse obveznosti, ki se ji nalagajo s citiranimi določbami ZDDV-1 in PZZDV-1, in sicer da je uvožena vozila odpeljala v državo članico in jih tam tudi dejansko predala deklariranima tujima prejemnikoma. Da so bile prevozne listine CMR, ki jih je tožeča stranka predložila v fotokopijah, nepravilno in nepopolno izpolnjene, v tožbi niti ni več sporno. Pri čemer pa nepopolnost listin in neujemanje podatkov iz CMR, MRN in računov ni edini, temveč le eden od razlogov za to, ko se ugotavlja neopravičenost oprostitve davka po ZDDV-1 in po PZZDV-1, oziroma ko se ugotavlja sodelovanje tožeče stranke pri davčni utaji. Navajajo se namreč še številni drugi razlogi za to, da so omenjene pomanjkljivosti ne le formalne, temveč tudi vsebinske narave. Tako se ugotavlja, da tožeča stranka ne predloži, čeprav bi tudi po presoji sodišča lahko, zahtevanih dokazil iz poziva, s katerimi bi dokazala, da izpolnjuje pogoje za oprostitev. Tožnica namreč, kljub izrecnemu pozivu s strani davčnega organa ni predložila drugega izvoda CMR v izvirniku, ki bi jih bila sicer dolžna predložiti deklarantu po sklenjenem sporazumu in iz katerih bi bila razvidna tako dejanska vsebina CMR kot tudi dejanski prejem blaga s strani kupcev. Prav tako ni posredovala t.i. novih dejstev in dokazov, s katerimi naj bi razpolagala matična družba, in ki naj bi bili podlaga za spremenjen odgovor bolgarskih davčnih organov glede (ne)opravljene registracije vozil v Bolgariji. Da ti podatki, ki naj bi jih bolgarskim davčnim organom posredovala D., za tožečo stranko niso bili nedosegljivi, namreč tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, izhaja iz dejstva, da gre pri D. za matično družbo s 100 % deležem v tožeči stranki in še posebej iz prav tako nespornega dejstva, da je celoten posel uvoza vozil vodila prav matična družba in ne tožnica. Katera so ta dejstva in dokazi, ki naj bi bila s strani matične družbe predložena bolgarskim organom, iz izpodbijane odločbe res ne sledi in najbrž niti ni moglo biti zahtevano bolj konkretno, se pa očitno nanašajo na registracijo vozil, ki se v drugem odgovoru navaja kot izvršena. Sicer pa navaja toženka tudi, in to po presoji sodišča utemeljeno, da dejstvo registracije samo po sebi še ne dokazuje dobave deklariranima prejemnikoma vozil, saj gre lahko za večkraten promet in zato toženka spremenjenega podatka o registraciji vozil po presoji sodišča utemeljeno ne šteje za odločilnega, temveč ga presodi skupaj z ostalimi okoliščinami, ki jih, kot rečeno, izčrpno in logično obravnava ter oceni v svojih razlogih.

28V zvezi z ugovorom tožnice, ki se nanaša na navedbe na 7. strani izpodbijane odločbe, pa se sodišče strinja s tožnico, da so navedbe toženke in njeni zaključki neprepričljivi in da niso podprti s podatki spisov. Iz zadevnega elektronskega sporočila pooblaščenke tožeče stranke navedba, da sta bili dve vozili izvoženi na Kosovo, ne izhaja kot njena trditev, temveč jo je razumeti le kot povzetek informacije, ki jo je prejela in za katero preverja, če jo je prejela tudi toženka. Nakar drži tudi navedba tožeče stranke, da z odgovorom bolgarskega organa nato ni bila seznanjena, temveč je prejela samo potrditev o njegovem prejemu. Z vsebino odgovora je bila, kot potrjujejo tudi podatki spisov, seznanjena kasneje, šele po poteku roka za pritožbo, iz odgovora pa izhaja, da so bila vsa vozila pripeljana v Bolgarijo in nato dve vozili iz Bolgarije izvoženi. Vsekakor pa iz vseh navedenih listin po presoji sodišča ne izhaja, da je bila tožeča stranka tista, ki je izjavila oziroma izrecno navedla, da sta bili vozili izvoženi na Kosovo in da zato tozadevna argumentacija ne more predstavljati podlage za izpodbijano odločitev. Kar pa, kot že rečeno, ni bistveno, saj dejstvo registracije še ne dokazuje, da sta vozila prevzela točno določena prejemnika v Bolgariji. Obenem pa iz dejanskih ugotovitev, zbranih v postopku nadzora, izhaja, da v obravnavanem primeru tudi s poizvedbami pri prevozniku in pri bolgarskem davčnem organu ni bilo mogoče nedvoumno ugotoviti, kdo točno je bil prejemnik uvoženih vozil in je zato ob upoštevanju vsega navedenega pravilen zaključek davčnih organov, da tožeča stranka ni dokazala, da je izpolnila vse zakonske pogoje za oprostitev plačila DDV iz carinskega postopka, in da je zato nastala podlaga za naknaden obračun DDV in DMV.

29Strinjati pa se je s toženko stranko tudi, da obstajajo objektivne okoliščine, ki kažejo na sodelovanje tožnice pri transakcijah, ki pomenijo utajo davka, ter da ni sprejela vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko za to, da utajo prepreči. Zadevne okoliščine tožena stranka, kot je razvidno iz obrazložitve odločb, konkretno navede in torej ne drži trditev tožeče stranke (v V. točki tožbe), da tožena stranka ne ugotavlja, da bi obstajali kakršnikoli objektivni elementi, iz katerih bi izhajalo, da je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Kot rečeno, tožena stranka v svojih razlogih naniza številne tozadevne okoliščine, kot so pomanjkljivosti listin, odločilna vloga matične družbe in pasivno postopanje tožnice pri sklepanju in pri izvedbi posla, nedosegljivost prejemnikov blaga za bolgarske davčne organe in obenem ohranjen kontakt in komunikacija obeh družb s tožečo stranko, ter nenazadnje tudi neobičajna in ekonomsko neupravičena pot blaga. Poleg tega se med obremenilnimi okoliščinami navaja tudi, da je tožeča stranka sklepala posle izključno z družbami, ki so se po prejemu vozil deregistrirale in so opredeljene kot MT, ter da družbi prejemnici nista predložili obračunov DDV in da davka nista plačali. V tej zvezi pa ima prav tožeča stranka, ko navaja, da iz odgovora bolgarskih davčnih organov tega ni mogoče nedvoumno razbrati, kar nenazadnje pripozna tudi tožena stranka na naroku, ko skladno s podatki v spisih pove, da je kot MT v odgovoru bolgarskih organov dejansko opredeljen le en prejemnik vozil, to je B. Vendar pa tožena stranka obenem pojasni, da je za drugega prejemnika, družbo A. in za ostale družbe na njihov položaj neplačujočih gospodarskih subjektov sklepati zaradi njihove deregistracije in neplačevanja DDV, pojasni pa tudi, da navedba pridobitve blaga v davčnem obračunu še ne izkazuje, da je bila obveznost iz naslova DDV tudi dejansko obračunana in plačana. Pravilno in skladno s spisi tudi navede, da iz odgovorov bolgarskih organov izhaja, da prejemnik A. v letu 2016 DDV ni plačeval, ter da za družbo B. v letu 2016 ni nobenih podatkov o obračunu in plačilu DDV in da je bila zato obema družbama v letu 2016 odvzeta davčna številka. Navedeno pa, ob upoštevanju še vseh ostalih okoliščin, sodišče utrjuje v prepričanju, da je navzlic tožbenim ugovorom tudi v pogledu očitanega sodelovanja tožeče stranke pri izogibanju davčnim obveznostim, slediti zaključkom, ki sta jih naredila davčna organa, tožbene ugovore pa zavrniti kot neutemeljene.

30V ostalem, to je glede izračuna naloženih obveznosti, tožeča stranka ugovorov nima. Sodišče pa samo nepravilnosti v tem pogledu tudi ni ugotovilo.

31Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

32Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.