VSRS Sodba I Ips 9028/2018

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s pravnomočno sodbo kršen drugi v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

A.

1Okrajno sodišče na Ptuju je obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse, po prvem odstavku 94. člena ZKP pa še krivdno povzročene stroške. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da se stroški in nagrada z odločbo Službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru postavljenega zagovornika izplačajo iz sredstev te službe.

2Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

3Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točki 372. člena ZKP in prvim (v zvezi z drugim) odstavkom 196. člena KZ-1 v besedilu pred novelo KZ-1E vložil vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijano pravnomočno sodbo kršene navedene zakonske določbe.

4Obdolženčev zagovornik Franci Košar, odvetnik v Mariboru, je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. Očitano kaznivo dejanje naj bi obdolženec izvršil leta 2013, preden je v veljavo stopila novela KZ-1E. Do navedene spremembe je bilo v prvem odstavku 196. člena KZ-1 določeno, da kaznivo dejanje izvrši, kdor zavestno ne ravna po predpisih, z novelo KZ-1E pa je bil zakonski znak zavestno črtan. Ne v abstraktnem ne konkretnem delu opisa ni zapisano, da je obdolženec delovnopravne predpise kršil zavestno. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da v primeru subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja v opisu zadošča sklicevanje na zakonske prvine. Mora pa biti znak v izreku vključen vsaj v abstraktnem delu, kar je v predmetni zadevi izostalo. V odsotnosti te navedbe v opisu očitano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje in je sodba višjega sodišča zakonita. Kot neutemeljene ocenjuje navedbe v zahtevi, da zavestnost ravnanja izhaja iz navedbe, da je dejanje storil kot direktor podružnice. Posameznih znakov kaznivega dejanja ni mogoče utemeljevati z obstojem ostalih znakov. Prav tako ni relevantno, da je mogoče iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razbrati, da se obdolžencu očita zavestno ravnanje z direktnim naklepom, saj morajo znaki kaznivega dejanja izhajati iz izreka sodbe, ne pa njene obrazložitve. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Kazenskopravni očitek obdolžencu je, da kot direktor podružnice ruske družbe B. B. na Ptuju ni ravnal po predpisih o plači in plačilu predpisanih prispevkov in delavca C. C. prikrajšal za pravice, ki mu pripadajo, ko ob izplačilu neto plač v času od 1. 1. 2013 do 18. 10. 2013 ni obračunal in plačal predpisanih prispevkov za socialno varnost, s čimer mu je omejil pravico do plače, z neobračunavanjem prispevkov za pokojninsko zavarovanje pa ga je prikrajšal za pravico, da bi se mu navedeno časovno obdobje upoštevalo v pokojninsko dobo.

6Sodišče prve stopnje je opisano ravnanje kvalificiralo kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 kot se je glasilo pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1E)¹. Kaznivo dejanje po takrat veljavnem zakonu je storil, kdor zavestno ni ravnal po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajšal delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo je omejil. Z novelo KZ-1E je bila iz zakonskega besedila beseda zavestno črtana. Višje sodišče je v svoji sodbi izhajalo iz te kasnejše zakonske spremembe in opozorilo, da je v času, ko je bilo očitano dejanje izvršeno, zakon zahteval zavestno neravnanje po relevantnih predpisih. Zavest storilca je, kot eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja, nujna sestavina opisa, ki pa je v celoti izostala tako v konkretnem kot tudi abstraktnem delu. Ugotovilo je, da je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da obdolženec zavestno ni ravnal po predpisih, vendar obrazložitev ne more nadomestiti izreka. Ker je presodilo, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki kakega drugega kaznivega dejanja, je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

7Vrhovni državni tožilec meni, da je višje sodišče s svojo odločitvijo glede razlage izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 kršilo kazenski zakon. Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se namreč nanaša le da objektivna dejstva in okoliščine kaznivega dejanja, tj. na tiste znake, ki so razvidni navzven. Subjektivni elementi pa zadevajo notranjo psihično sfero storilca. Njegov subjektivni odnos do kaznivega dejanja mora zato sodišče obrazložiti v razlogih sodbe in v izrek ne sodijo. Vrhovni državni tožilec meni, da je opis glede objektivnih dejstev in okoliščin sklepčen, na obdolženčev subjektivni odnos pa je iz teh dejstev mogoče sklepati, saj se mu očita, da je ravnal v svojstvu direktorja podružnice tuje družbe. Zaradi svojega položaja je bil odgovoren za spoštovanje temeljnih pravic delavcev, njegova pasivnost pa se je izrazila kot prikrajšanje teh pravic.

8Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

9Umestitev in kasnejše črtanje besede zavestno ni brez pomena za presojo kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Iz formulacije, da mora biti kršitev delovno in socialnopravnih predpisov zavestna, izhaja zahteva, da storilec v delu, na katerega se predpisana zavestnost nanaša, ravnati z direktnim naklepom. Načeloma torej drži, da taka zakonska dikcija izključuje odgovornost za eventualni naklep. Posledica, ki sledi črtanju besede zavestno iz zakonskega besedila, je zato pomembna zaradi presoje s kakšno obliko krivde oziroma naklepa lahko storilec izvrši kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1.² V tem pogledu je kasnejši zakon strožji, saj po njem zadošča ravnanje z eventualnim, ne več le direktnim naklepom. Zakon pred sprejemom novele KZ-1E je torej od storilca zahteval ravnanje z direktnim naklepom.

10Da je obdolženec ravnal s to obliko naklepa izhaja iz točke 7 sodbe sodišča prve stopnje. Obdolženec ni ravnal po navodilih, ki jih je prejel od odgovornih oseb matične družbe, da mora prednostno poskrbeti za plačilo delovnopravnih obveznosti. Prednostno je poskrbel za zaprtje odprtih postavk, ki jih je do podružnice imela njegova gospodarska družba. Svojih dolžnosti, da poskrbi za plačilo prispevkov za socialno varnost, se je kot direktor zavedal, nenazadnje je imel v 20 letih poslovanja po lastnih navedbah 280 zaposlenih. Osebi, ki je bila zadolžena za sestavljane REK-1 obrazcev, je naročil, naj se prispevki iz bruto plač oškodovanca ne obračunajo in tudi ne plačajo. Sodišče je ocenilo, da se je glede na dolgoletne poslovodske izkušnje svojega ravnanja zagotovo zavedal in ga tudi hotel storiti, kar pomeni, da je dejanje izvršil v krivdni obliki direktnega naklepa. Prvostopenjsko sodišče je v povzetih razlogih, ki jih Vrhovno sodišče sprejema kot razumne, utemeljilo izvršitev kaznivega dejanja z obliko naklepa, ki jo je narekovalo takrat veljavno zakonsko besedilo.

11Ločeno vprašanje pa je, ali bi moral biti očitek, da storilec zavestno ni ravnal po delovno in socialnopravnih predpisih, izrecno naveden tudi v opisu kaznivega dejanja, oziroma drugače, ali tak izostanek pomeni, da opisano dejanje ni kaznivo dejanje in je bilo treba obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostiti obtožbe.

12Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi zavzelo stališče, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven.³ Večkrat se je sodišče opredelilo do potrebe po (dodatni) konkretizaciji znaka zavestno v okviru kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Izhajalo je iz izhodišča, da se v opisu navadno prepletajo elementi abstraktnega (zakonskega dejanskega stanu) in konkretnega dejanskega stanu (življenjskega primera). Če je posamezen zakonski znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to za jasnost in razumljivost izreka odveč. O tem, da storilec zavestno ni ravnal po predpisih, pa sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin. Zaključek o obstoju določene zavesti o prepovedanosti ravnanja je zato stvar obrazložitve sodbe, ne pa opisa v izreku sodbe.⁴ Sodba sodišča prve stopnje kot že rečeno obrazložitev glede obdolženčevega odnosa do očitanega kaznivega dejanje vsebuje in je zanjo Vrhovno sodišče že ugotovilo, da je zadostna in razumna.

13V predmetni zadevi pa ne gre za pomanjkanje nadaljnje konkretizacije zavestne kršitve relevantnih predpisov s področja delovnega oziroma socialnega prava, pač pa je v opisu umanjkala že sama beseda zavestno. Glede na to, da gre za subjektivni zakonski znak, katerega nadaljnja razčlemba v opis niti ne sodi, bi bilo brezpredmetno vztrajati tudi pri tem, da mora biti v opisu zajet vsaj prepis zakonskega besedila. Abstraktni dejanski stan, to je zakonski opis kaznivega dejanja, namreč ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je glede konkretizacije kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 kot se je glasilo pred sprejemom novele KZ-1E že presodilo, da izostanek abstraktnega dela opisa in s tem tudi besede zavestno, ne predstavlja kršitve kazenskega zakona. Do kršitve lahko pride šele z izostankom konkretizacije abstraktnega dela opisa, ko torej v konkretnem delu opisa niso določno opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Zaključilo je, da opis, v katerem se je obsojencu za točno določeno obdobje očitalo, da za delavko ni plačeval prispevkov za socialno varnost, zaradi česar se ji obdobje ni štelo v pokojninsko osnovo, vsebuje tudi dovolj jasno in vsebinsko napolnjeno konkretizacijo zavestne opustitve plačila prispevkov.⁵ Enako je mogoče zaključiti tudi v predmetni zadevi, kjer se je obsojencu za obdobje od januarja do oktobra 2013 očitalo neplačevanje in neobračunavanje prispevkov za zaposlenega C. C. Očitalo se mu je, da je dejanje izvršil v funkciji direktorja. Glede na to, da je direktor zadolžen za zakonitost poslovanja vključno s skrbjo za izplačevanje z zakonom prepisanih prispevkov za socialno varnost, je že iz samega opisa mogoče z zadostno mero sklepati o obdolženčevem zavedanju, da krši relevantne predpise. Izkaže se, da je sodišče druge stopnje zato napačno presodilo, da opis ni sklepčen in obsojenca neutemeljeno oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

C.

14Izpodbijana pravnomočna sodba temelji na napačni presoji, da dejanje, za katerega je bil obdolženec preganjan, ni kaznivo dejanje. S tem je podana kršitev določbe drugega v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v obdolženčevo škodo, zaradi česar je Vrhovno sodišče, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo, navedeno kršitev skladno z drugim odstavkom 426. člena ZKP le ugotovilo.

15Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Uradni list RS št. 27/17 z dne 2. 6. 2017.
² Ambrož, Matjaž: Kazenski zakonik (KZ-1) z uvodnimi pojasnili k noveli KZ-1E, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2017, str. 44. Tudi zakonodajalec je očitno z zakonsko spremembo želel doseči, da lahko storilci odgovarjajo za obe obliki naklepa, saj naj bi črtanje besede „zavestno“ pripomoglo k jasni določitvi, da je obravnavano kaznivo dejanje mogoče izvršiti tudi z eventualnim naklepom. (Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika, EVA:2016-2030-0001, str. 67).
³ Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 3802/2014 z dne 22. 4. 2021, I Ips 59294/2010 z dne 18. 6. 2015 in 5. 2. 2019, I Ips 33147/2016 z dne 23. 12. 2020 in Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021.
⁴ Sodbi Vrhovnega sodišča Ips 20281/2010 z dne 12. 7. 2013 in I Ips 3691/2013 z dne 4. 3. 2021.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 33582/2012 z dne 25. 10. 2018.