VSL Sodba I Cp 224/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 261,32 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

1Sodišče je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da so tožniki (po različnih deležih) solastniki novonastalih rezerviranih parcel z ID znaki 0014, 0019, 0016 in 0018, ki so nastale z geodetskim elaboratom in odmero iz delov parcel 0012, 0011 in 0009 (1. do 4. točka izreka izpodbijane sodbe) ter da je toženka dolžna tožnikom povrniti potrebne pravdne stroške (5. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožniki so lastninsko pravico pridobili s priposestvovanjem.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in med drugim navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker je napačno razlagalo pravni standard dobre vere in napačno zaključilo, da so tožniki dobroverni. Dobra vera ni le mišljenje nekoga, da je lastnik, temveč mora imeti takšno mišljenje utemeljeno podlago, zmota mora biti opravičljiva. Tožniki niso ravnali z ustrezno skrbnostjo, saj se niso zanesljivo prepričali o tem, ali so bili njihovi predniki dejansko lastniki dela spornih nepremičnin. Svoja navajanja toženka utemeljuje s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 151/2015 in Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1726/2010. Toženka nadalje navaja, da vtoževani deli spornih nepremičnin niso bili navedeni v sklepih o dedovanju oz. pravnih poslih, kar še dodatno potrjuje nedobrovernost tožnikov, od leta 1988 pa je vknjižba v zemljiški knjigi že bila konstitutivnega pomena. Napačno je ugotovljeno tudi dejansko stanje glede posesti. Iz listin in iz zemljiške knjige ne izhaja, da bi tožniki skupaj izvajali posest na delih spornih nepremičnin. Samo dva tožnika imata prijavljeno prebivališče na naslovu Cesta 133. Toženka ni nikoli nikomur dovolila uporabe oziroma soposesti predmetnih nepremičnin, ni pa zmožna nadzorovati uporabe vsakega koščka zemljišč v svoji lasti. Toženki je bila kršena pravica do izjave v zvezi z vlogo z dne 16. 4. 2021.

3Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

Dejanski in pravni okvir spora:

5Predmet spora oziroma priposestvovanja so obmejni deli parcel toženke, ki se dotikajo zemljišča tožnikov. Zemljišče tožnikov meri 697 m2, zemljišče toženke, od katerega so tožniki na dveh mestih priposestvovali obmejne koščke, pa 1301 m2; skupna površina priposestvovanih delov zemljišča znaša 21 m2 ali cca 1,6 % površine zemljišča toženke. Resnične katastrske meje v naravi niso bile vidne oziroma označene, temveč so naravne meje dajale vtis, da je sporno zemljišče del zemljišča tožnikov (neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje v 21. in 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). V tem primeru gre za v sodni praksi dobro znani problem neujemanja katastrske meje z dejansko mejo, ki je (najverjetneje) posledica dejstva, da v preteklosti meritve s klasičnimi teodoliti niso bile tako natančne kot s sodobnimi elektronskimi napravami.

Glede kršitve pravice do izjave:

6Pritožnica zatrjuje, da naj bi ji sodišče prve stopnje kršilo pravico do izjave, ker v nasprotju z določbo tretjega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku¹ ni dopustilo vloge z dne 16. 4. 2021 in njej priloženih listin. Obširno navaja sodno prakso, vključno s prakso Ustavnega sodišča (Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009); ta stališča sodne prakse so sicer pravilna, vendar pri tem toženka zanemari neko drugo pravilo: pritožba je pravno sredstvo zoper prvostopenjsko sodno odločbo. Če naj bo uspešna, se mora pritožba vsebinsko soočiti z razlogi prvostopenjske sodbe in nanje odgovarjati s protiargumenti, ne pa govoriti mimo nje. Prvostopenjsko sodišče je v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je v vlogi toženke z dne 16. 4. 2021 zatrjevano drugačno posestno stanje spornih nepremičnin, da so bile podane nove trditve glede razlastitve, glede gradenj na nepremičninah tožnic in osporavanje časa postavitve protihrupne ograje, upoštevanje teh navedb in tej vlogi priloženih dokazov pa bi narekovalo dopolnitev dokaznega postopka (predvsem z dodatnimi zaslišanji strank in prič), kar bi zavleklo reševanje spora. Pritožba vsebinsko ne izpodbija teh razlogov sodišča prve stopnje, zato sodišče druge stopnje v pravilnost teh razlogov ne dvomi. Glede na obrazložitev prvostopenjskega sodišča bi upoštevanje sporne toženkine vloge nedopustno zavleklo reševanje spora (saj bi bilo treba dokazni postopek dopolniti z dodatnimi zaslišanji, kar bi terjalo preložitev narokov), zato je sodišče prve stopnje to vlogo upravičeno zavrnilo. Zatrjevana kršitev določb postopka ni podana.

Glede dobre vere:

7Pravilne so pritožbene navedbe toženke, da dobra vera ni le mišljenje nekoga, da je lastnik nepremičnine, temveč mora imeti takšno prepričanje utemeljeno podlago in da mora biti tisti, ki naj bi bil v dobri veri, tudi po tem, ko je z vso potrebno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah, prepričan, da je lastnik nepremičnine. Vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi vsa ta načela ustrezno upoštevalo.

8Pritožbene navedbe popolnoma ignorirajo dejstvo, da v tem primeru ni šlo za priposestvovanje celotnega zemljišča, stanovanja ipd., temveč le razmeroma majhnega obmejnega koščka zemljišča, pri čemer se v naravi vidna meja ni ujemala z resnično mejo. Sodna praksa, ki jo citira pritožba, po dejanskem in pravnem stanju ni primerljiva s predmetno zadevo. V zadevi VSRS II Ips 151/2015 je šlo za večji del zemljišča, na katerem se je gradilo, nosilni argument VSRS za zavrnitev priposestvovanja pa je bila okoliščina, da je bilo zemljišče družbena lastnina, ko naj bi začelo teči priposestvovanje; v tu obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je priposestvovanje začelo teči šele po sprejemu Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini² leta 1997, ki je dokončno ukinil družbeno lastnino zemljišč. V zadevi VSL II Cp 1726/2010 je tudi šlo za večji del zemljišča, ki je bil po ugotovitvah pritožbenega sodišča tudi jasno oddeljen s potjo, medtem ko v konkretni zadevi, kjer gre za manjše obmejne dele zemljišča, resnična meja v naravi ni bila vidna. Za večje dele nepremičnin je šlo tudi v zadevah VSL I Cp 1406/2013 (asfaltirana pot), I Cp 348/2013 (gozd v izmeri 7076 m2) in I Cp 2226/2012 (velikost iz odločbe ni razvidna, je pa govora o dveh »kompleksih« nepremičnin).

9V predmetni zadevi so deli spornih nepremičnin zelo majhne površine (kot je prvostopno sodišče obrazložilo v 22. točki izpodbijane sodbe), katerih meja je v naravi zabrisana oziroma so sporni deli v naravi bili videti kot organski del nepremičnin tožnikov, razliko v velikosti pa je s prostim očesom skoraj nemogoče opaziti (30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav to je bistvena razlikovalna okoliščina v primerjavi z zadevami, ko se vtožuje priposestvovanje cele ali večjega dela nepremičnin; sodišče prve stopnje je (21. točka obrazložitve) pravilno pojasnilo, da pri priposestvovanju obmejnega dela nepremičnine, ki jo je posestnik pridobil v last v katastrski meji, ki pa se ne ujema z dejansko mejo, zadošča, da je posestnik v (opravičljivi) dobri veri, da je nepremičnino pridobil v mejah, ki so vidne v naravi. S temi razlogi – ki so za presojo te zadeve odločilni – se pritožba konkretizirano sploh ne sooči (niti s sodno prakso,³ ki jo citira sodišče prve stopnje).⁴

10Zgolj dejstvo, da vtoževani deli nepremičnin niso bili izrecno navedeni v sklepih o dedovanju oziroma v pravnih poslih, še ne izključuje dobre vere tožnikov. Sodna praksa sicer za obstoj dobre vere zahteva, da posestnik izkaže pravni naslov za svojo (lastniško) posest, vendar to velja le v primeru, ko se uveljavlja priposestvovanje lastninske pravice na celotni nepremičnini ali večjem delu nepremičnine. Drugače je v primeru priposestvovanja lastninske pravice na obmejnem delu nepremičnine, kar velja za konkretni primer, ko posestnik pridobi določeno nepremičnino v last v katastrski meji, ki pa se ne ujema z dejansko mejo oziroma mejo, vidno v naravi. V tem primeru posestnik po naravi stvari ne razpolaga s pravnim naslovom glede obmejnega dela nepremičnine, zaradi česar za utemeljitev dobre vere zadošča, da je posestnik v dobri veri mislil, da je nepremičnino pridobil v mejah, ki so vidne v naravi. Horvat⁵ opozarja, da je zemljiška knjiga pravna evidenca, zato načelo zaupanja v zemljiško knjigo velja le za pravice, ne pa za dejstva, glede katerih se zemljiška knjiga sklicuje na zemljiški kataster. Dejstvo, da določen del nepremičnine, ki ga priposestvovalec prav tako poseduje, glede na podatke zemljiškega katastra pripada lastniku sosednje nepremičnine, iz zemljiške knjige ni razvidno, zato je tudi neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Še bolj konkretno to pojasni Ana Vlahek⁶ »Iz zemljiške knjige uporabnik ne more ugotoviti, kako daleč sega površina določene nepremičnine, saj je navedena zgolj površina, ne pa tudi njene natančne meje oz. skica nepremičnin. Zato se zaupanje v zemljiško knjigo oziroma njen publicitetni učinek na ta dejstva ne more raztezati, kataster pa ne uživa lastnosti zaupanja oz. publicitete.«

11Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morali tožniki izkazati večjo poizvedovalno dolžnost; te navedbe zopet govorijo mimo pravilnih razlogov prvostopenjske sodbe (21. do 23. točka obrazložitve): da gre za sorazmerno zelo majhen del nepremičnine; da meja v naravi ni vidna oziroma je zavajajoča; da so tožniki ta del ves čas uporabljali in da jih pri tem ni nihče oviral (več o posesti v nadaljevanju obrazložitve). Pritožba le vsebinsko prazno ponavlja, da so tožniki »ves čas dobro vedeli oziroma bi vsaj morali vedeti, koliko zemljišča jim pripada,« ne da bi navedla kakšno konkretno okoliščino, ki bi – glede na stanje v naravi – pri tožnikih lahko vzbudila dvom oziroma védenje o drugačnem poteku meje. Pritožbene navedbe, da parceli št. 772/11 in 772/9 predstavljata območje prometne infrastrukture, so nekonkretizirane in neizkazane. Tudi (pritožbeno neobrazloženo) sklicevanje, da naj bi zemljiška knjiga leta 1988 »že imela« današnji pomen, je neutemeljeno; leta 1988 je še obstajala družbena lastnina in socialistična ureditev (ustavni amandmaji, ki so naznanili spreminjanje družbene ureditve, so bili sprejeti leto pozneje) in četudi je bila v ZTLR uzakonjena konstitutivnost vpisa v zemljiško knjigo, je bila praksa drugačna.

12Pritožba tudi ne more uspeti s sklicevanjem na naznanilni list iz leta 1980; iz te listine sicer res jasno izhaja, koliko merijo posamezne parcele, vendar pa slednje še zdaleč ni tako jasno razvidno v naravi (pritožbeno neprerekane ugotovitve, da je meja v naravi kazala drugačno stanje in da ni bilo v naravi nobenih mejnikov, ki bi kazali resnično mejo). Poleg tega (kar pritožba povsem prezre) meja med spornimi parcelami tedaj ni bila urejena. Tudi, če bi pravni predniki tožnikov vpogledali v kataster, bi se lahko prepričali kvečjemu o tem, da meja ni urejena.⁷ Pritožba pri sklicevanju na kataster zopet zanemari dejstvo, da gre za majhen del nepremičnin, da razlika v velikosti s prostim očesom praktično ni vidna, tako da bi bilo razhajanje med resnično in v naravi vidno mejo mogoče ugotoviti le z geodetsko odmero. Zahteva po poizvedovalni skrbnosti nikakor ne more iti tako daleč, da bi moral pridobitelj nepremičnine – ob odsotnosti kakršnih koli indicev, da se meja v naravi ne ujema z resnično mejo – preverjati potek meje z geodetskimi metodami.

Glede (so)posesti:

13Tudi glede posesti so pritožbene navedbe toženke obširne, podprte s (pravilnimi) teoretičnimi izhodišči in sodno prakso, vendar tudi ta del pritožbe ignorira bistvene razloge prvostopenjske sodbe v zvezi s spornim vprašanjem. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo in preverljivo obrazložilo, da so posest izvajale vse tožeče stranke, četudi niso vse prebivale v hiši na Cesti 133. Prvostopenjsko sodišče soposesti tožečih strank ni ugotavljalo zgolj z listinskimi dokazi, ampak predvsem z zaslišanjem strank (24. do 30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker je posest dejanska oblast nad stvarjo, je jasno, da praviloma ni razvidna iz listin, v zemljiško knjigo pa se posedovanje nepremičnin ne vpisuje. Zato je pravno zgrešeno pritožbeno izpostavljanje, da iz zemljiške knjige ne izhaja, da bi tožeče stranke skupaj izvajale posest na koščkih spornih nepremičnin. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe zelo obširno povzelo izpovedbe tožnikov ter obrazložilo, zakaj je smatralo, da so vsi tožniki izvajali (so)posest: vsi tožniki so ob zaslišanju stanje v naravi dobro poznali, povedali so, da skupaj vzdržujejo solastni nepremičnini, se izmenjujejo pri košnji, imajo skupne delovne akcije itd. (30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot rečeno, tem razlogom (kaj izhaja iz izpovedb tožnikov, dokazna ocena izpovedb) pritožba argumentirano ne nasprotuje, zato pritožbeno sodišče vanje ne dvomi. Pritožba zgolj posplošeno in mimo razlogov prvostopenjske sodbe pavšalno oporeka, da bi tožniki imeli (so)posest, da je ta »neizkazana in vprašljiva« in podobno. Neresnična je pritožbena navedba, da tožniki niso podali nobenih konkretnih navedb, kdo in kdaj naj bi v konkretnem obdobju uporabljal predmetna dela spornih nepremičnin. Trditve o obdelovanju, vzdrževanju, košnji itd. s strani vseh tožnikov, ob hkratnem trdnem prepričanju, da gre za njihovo nepremičnino, so bile podane že v tožbi.

14Neutemeljeno je tudi obširno pritožbeno razpravljanje o tem, da imata samo dve tožeči stranki prijavljeno prebivališče na naslovu Cesta 133 ter v katerih letih je katera od tožečih strank živela na tem naslovu. Ta dejstva (ki niti niso sporna) v ničemer ne nasprotujejo ali omajejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniki posest (za katero ni treba, da bi pomenila stalen fizičen kontakt s stvarjo) izvajajo tako, da tudi tisti, ki v hiši ne prebivajo, prihajajo redno na parcelo, kjer sodelujejo pri košnji, obrezovanju drevja in podobnih delih. Glede na vse povedano, predvsem konkretizirano neizpodbijano dokazno oceno izpovedb tožnikov, pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopenjske sodbe, da so vsi tožniki (in njihovi pravni predniki) izvrševali posest v obsegu in kvaliteti, ki utemeljuje priposestvovanje.

15Pritožbene navedbe, da toženka ni nikoli nikomur dovolila uporabe oziroma posesti predmetnih nepremičnin, da ni bila seznanjena, da imajo tožniki ali njihovi pravni predniki predmetno nepremičnino v posesti, da je o tem ni nihče obvestil, niti dejstvo posesti ni razvidno iz nobene evidence, zato se toženka posesti tožnikov ni mogla upreti itd., je mogoče razumeti kot ugovor, da so tožniki posest izvrševali zvijačno ali z zlorabo zaupanja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja na obširne razloge prvostopenjske sodbe o tem, da so tožniki posest izvajali v dobri veri, v prepričanju, da so lastniki celotnega zemljišča, ki so ga posedovali (uporabljali, obdelovali, vzdrževali, uživali). Da dobra vera tožnikov ni izpodbita, je bilo že pojasnjeno v tej sodbi; dobra vera tožnikov pojmovno izključuje zvijačno ali zlorabno izvajanje posesti, zato tudi smiselno podani ugovor vi, clam, precario ni utemeljen.

16Res je, kar navaja pritožba, da izvrševanje posesti na nepremičnini, tudi če mu lastnik izrecno ne nasprotuje oziroma ne zahteva opustitve te posesti, ne zadošča za dobro vero; vendar je v tej zadevi izkazana tudi dobra vera tožnikov, česar pritožba ni uspela izpodbiti. Tudi dejstvo, da je toženka največja slovenska občina, ki nima ves čas pregleda nad tem, kdo uporablja vsak posamezni košček zemljišča v njeni lasti, ne more iti v škodo tožnikom. Četudi je bržkone res neizvedljivo, da bi toženka ves čas nadzorovala prav vse svoje nepremičnine, mora toženka posledice tega stanja – tudi, če ji ni mogoče pripisati krivde zanj – nositi sama. To stališče sodišča prve stopnje (30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) je pravilno. Prvič zato, ker zakon ne pozna pri priposestvovanju nobenih izjem glede na to, koliko nepremičnin ali kakšen pregled nad njimi ima lastnik priposestvovanega zemljišča. Predvsem pa bi takšno razlikovanje privedlo do ustavno nedopustnega neenakega obravnavanja položajev priposestvovalcev glede na to, ali pridobi(va)jo v last nepremičnino od lastnika z malo ali veliko nepremičninami, z boljšim ali slabšim pregledom nad svojo lastnino. Ker zakon nobene od teh okoliščin ni določil kot relevantne za nastop priposestvovanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbeno izpostavljene okoliščine na strani toženke (veliko nepremičnin, nad katerimi ni mogoče imeti popolnega pregleda) za odločitev v zadevi nepomembne.

17Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in popolno obrazložena. Ker ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

18Ker je toženka s pritožbo propadla, tožniki pa so nanjo koncizno in vsebinsko odgovorili, jim je toženka dolžna (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP) povrniti stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo odgovor na redno pravno sredstvo (250 točk, zvišano za 40 % zaradi zastopanja petih strank, torej skupaj 350 točk ali 210 EUR), 2 % materialnih izdatkov in 22 % DDV na odvetniške storitve, skupaj 261,32 EUR. Stroške mora tožnikom povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
² Uradni list RS, št. 44/97 in 59/2001, v nadaljevanju ZLNDL.
³ Zadevi VSM I Cp 996/2018, VSL II Cp 2625/2015.
⁴ Zunajknjižno priposestvovanje (manjših) obmejnih delov nepremičnin dopušča tudi pravna teorija: Horvat Vladimir, Zunajknjižno priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Pravna praksa, št. 24/25, 2012, str. 7; Vlahek Ana, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik znanstvenih razprav, št. 66/2006, Pravna fakulteta, Ljubljana, 2006, str. 326; Šömen Jan, Pomen dobre vere pri protiknjižnem priposestvovanju v Sloveniji ob primerjavi z ureditvijo v Avstriji, Nemčiji in Švici, magistrsko delo, Pravna fakulteta univerze v Mariboru, Maribor, 2017, str. 50-51.
⁵ Nav. delo.
⁶ Nav. delo.
⁷ Kot že pojasnjeno, zemljiški kataster ni javna knjiga, za katero bi veljalo načelo publicitete oziroma načelo zaupanja v njene podatke, kar velja tudi za grafične priloge.