UPRS Sodba II U 97/2020-12

I. Tožbi se ugodi. Odločba Centra za socialno delo Maribor, Enota ..., št. 12030-36/2017 z dne 26. 2. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Z v uvodu navedenim sklepom je prvostopni organ odločil, da se mld. A. A., rojen ... 2009, odvzame materi B. B. in se ga namesti v rejniško družino C. C. Iz obrazložitve izhaja, da je Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) Maribor družino zgoraj navedenega mladoletnega otroka začel obravnavati dne 17. 10. 2017 v okviru ukrepov za varstvo in zaščito otroka in njegovih koristi. Povzema potek postopka do izdaje izpodbijane odločbe, to je: ugotovitve timskega sestanka na pobudo Osnovne šole ... z dne 17. 10. 2017, izjave laične sodelavke, ki je obiskovala družino z dne 17. 10. 2017, hitro oceno ogroženosti, izdelano pri prvostopnem organu dne 19. 10. 2017, poročilo prostovoljke v 2. razredu, ki ga A. A. obiskuje z dne 26. 10. 2017, zapis timskega sestanka z dne 30. 10. 2017, izjave tožnice, poročila osnovne šole, izvedensko mnenje specialistke klinične psihologije psihoterapevtke in sodne izvedenke Č. Č. z dne 27. 2. 2018, dne 30. 11. 2018 pa je opravil tudi ustno obravnavo. Glede te se navaja, da je tožnica povedala, da bo sodelovala s centrom za socialno delo, da redno sama in otrok jemljeta predpisano terapijo, da sodeluje s šolo, redno hodi na govorilne ure, da pa odločno nasprotuje oddaji otroka v rejništvo.

2Dne 6. 12. 2018 je prvostopni organ prejel dopis D. D., diplomiranega pravnika z opravljenim pravniškim državnim izpitom, na osnovi katerega je navedenemu poslal poziv za predložitev pooblastila. Ta je tega tudi predložil. Prvostopni organ na podlagi izvedenega postopka ugotavlja, da obstaja resna ogroženost nadaljnjega razvoja mladoletnega otroka v domačem okolju. Mati ne more zaščititi njegovih pravic in koristi ter mu zagotoviti varnega okolja, ni zmogla prepoznati in ustrezno zadovoljiti vseh potreb glede na njegovo starost in na razvojne posebnosti ter zagotavljati kontinuirane konstantne skrbi za otroka. Mladoletni A. A. že ima težave in primanjkljaje na različnih področjih, kar je posledica tudi vzgojne zanemarjenosti. Mama v sedanjem obdobju ne zmore in nima pogojev za ustrezno skrb za otroka in mu ne postavlja okvirjev varnega doma, svoje negativne izkušnje prenaša na otroka in mu ne more postaviti mej v zunanjem okolju. V svoji želji po skrbi in dokazovanju primerne skrbi, zanj pretirano skrbi na način, da ne upošteva navodil o učni snovi učiteljice in otroka obremenjuje s snovjo, ki je v šoli še niso obravnavali. Mati otroka ne uvideva in ne izraža želje po spremembah glede svojega osebnostnega urejanja, izvajanja starševske skrbi in vzgoje, za katere pa CSD ocenjuje, da so nujno potrebne za odpravo okoliščin, ki so prepoznane za otroka kot ogrožajoče. Velik dejavnik tveganja je dejstvo, da je materina umska učinkovitost močno znižana ter njena osebnostna organizacija zelo šibka, kar predstavlja dodatno težavo pri njenem pridobivanju na avtonomiji in novem učenju za starševsko vlogo. S strani CSD je bila seznanjena z raznolikimi oblikami pomoči v okviru CSD ter drugih institucij in strokovnjakov. Ves čas je izkazovala resno pripravljenost za sprejemanje pomoči in je pomoč tudi sprejela. Na podlagi lastnih ugotovitev in sodelovanja s strokovnjaki je CSD ugotovil, da je način izvajanja starševske skrbi tožnice za mladoletnega otroka ogrožajoč, saj mu ne nudi varnih, predvidljivih in stabilnih pogojev za zdravo rast in celosten osebnostni razvoj, zaradi česar mladoletni A. A. kot otrok s posebnimi potrebami nima zadostnih vzpodbud in motivacije, kakor tudi ne okvirjev varnega doma, kjer bi lahko razvijal več bazičnega zaupanja. CSD zaključuje, da je z vidika zaščite koristi mladoletnega otroka nujno, da se ga odvzame materi in namesti v rejniško družino v skladu z določbami 119. in 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

3Tožnica se je zoper prvostopno odločitev pritožila po svojem pooblaščencu, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Drugostopni organ v celoti pritrjuje prvostopni odločitvi. Glede zastopanja tožnice v upravnem postopku po pooblaščencu pa dodaja, da je bil predmetni postopek uveden v oktobru 2017. Njen pooblaščenec je pooblastilo predložil 18. 12. 2018, na njem pa je naveden datum 13. 12. 2018. Od takrat naprej je organ navedeno osebo štel za pritožničinega pooblaščenca in mu tudi vročil izpodbijano odločbo. Glede pritožbenih navedb dodaja, da je prvostopni organ tožnico z izvedenskim mnenjem Č. Č. nemudoma seznanil, ji ga obrazložil ter ji izročil kopijo. Izvedensko mnenje E. E., na katerega se sklicuje tožnica, pa se nanaša na prejšnji postopek in se nanaša na situacijo v času, ko je bilo izdano, to je v začetku leta 2015.

4Tožeča stranka je v upravnem sporu po pooblaščencu vložila tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačno uporabljenega materialnega prava. V tožbi najprej opisuje okoliščine sodelovanja med tožnico in njenim pooblaščencem in dodaja, da bi morala tožena stranka, če je štela, da tožnica nima pooblaščenca, zaradi tožničinih psihofizičnih lastnosti poskrbeti za njeno pravno varnost in ji v postopku postaviti drugega. Tožena stranka je tudi povsem prezrla mnenje izvedenca E. E. in svojo odločitev oprla samo na mnenje izvedenke Č. Č. Toženka o ponovno uvedenem postopku pooblaščenca ni obvestila, čeprav bi bilo od nje pričakovati vsaj to, da bi pooblaščencu tožnice potem, ko je ta ponovno predložil pooblastilo za njeno zastopanje, poslala v izjasnitev izvedensko mnenje, ki ga je izdelala ta izvedenka. Žal pa se to ni zgodilo in je toženka dne 26. 2. 2020 izdala izpodbijano odločbo. Pri tem tožeča stranka izpostavlja še, da je tožnica ves čas sodelovala s centrom za socialno delo in ostalimi strokovnimi službami, sprejela je tudi pomoč v obliki vključitve laične delavke v družino, da je tožnica primerno skrbela za otroka, dobila stanovanje od JMSS, ki je bilo čisto in urejeno, tožnica je sodelovala tudi z Osnovno šolo ..., ki jo obiskuje mladoletni A. A., kar vse kaže na to, da je izpodbijana odločitev nezakonita. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške tega upravnega spora.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6Tožba je utemeljena.

7Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev prvostopnega organa (potrjena na drugi stopnji), da se ml. A. A. odvzame materi in se ga namesti v rejniško družino.

8ZZZDR, ki se ga v skladu z 291. členom Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) uporablja v predmetni zadevi, v 119. členu določa, da je center za socialno delo dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Center za socialno delo sme otroka odvzeti staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist (prvi odstavek 120. člena ZZZDR).

9Kadar CSD odločajo v upravnih stvareh o pravicah in koristih otroka po 120, in 121. členu ZZZDR, si morajo v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo (87.a člen takrat veljavnega ZSV). Pri odločanju v upravnih stvareh CSD postopajo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP (86. člen ZSV).

10Tožnica v svoji tožbi navaja, da njen pooblaščenec s postopkom ni bil seznanjen in iz tega razloga v postopku ni sodeloval, tožena stranka pa ni poskrbela za to, da bi bile pravice tožeče stranke v postopku ustrezno varovane. Sodišče se sicer strinja s toženo stranko, da je prvostopni organ pooblastilo tožničinega pooblaščenca prejel šele 18. 12. 2018, vendar pa že načelo pomoči neuki stranki organu nalaga, da poskrbi za to, da njena nevednost in neukost nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu (6. člen ZUP), kar vključuje tudi seznanitev stranke z možnostjo, da jo v postopku zastopa pooblaščenec.

11Tožeča stranka v tožbi navaja, da njenemu pooblaščencu tudi mnenje izvedenke Č. Č. ni bilo poslano v izjasnitev. Glede tega sodišče ugotavlja, da to mnenje pooblaščencu ni bilo vročeno, kot izhaja iz podatkov spisa, pa ni bilo vročeno niti tožnici. V spisu namreč ni nobenega podatka ali vročilnice o tem, da je bilo mnenje vročeno tožnici, razen tega se to tudi v prvostopni odločbi ne zatrjuje. Iz te namreč izhaja le, da je bila tožnica z izvedenskim mnenjem seznanjena dne 16. 3. 2018 „na način, ki bi ji bil razumljiv“¹, nakar je tožnica izrazila nestrinjanje s tem mnenjem, iz zapisnika o izjavi tožnice v prostorih CSD Maribor dne 16. 3. 2018 pa ne izhaja, da je bilo tožnici to mnenje vročeno. Navedba v drugostopni odločbi², da je prvostopni organ tožnici izročil kopijo izvedenskega mnenja nima potrditve v spisu.

12ZUP izvedbo dokaza z izvedencem ureja v členih 189. do 197. Če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga, se opravi dokaz z izvedenci (prvi odstavek 189. člena ZUP). Izvedensko delo se opravi na ustni obravnavi, če je to mogoče. V tem primeru izvedenec poda svoj izvid in mnenje ustno (prvi odstavek 194. člena ZUP). Če se izvedensko delo opravi izven ustne obravnave, poda izvedenec svoj izvid in mnenje ustno na ustni obravnavi (drugi odstavek 194. člena ZUP). Če gre za bolj zahtevno izvedensko delo, uradna oseba, ki vodi postopek, naroči izvedencu, naj pripravi pisen izvid in mnenje. V tem primeru je potrebno vročiti izvid in mnenje strankam pred narokom, na katerem se bosta obravnavala (tretji odstavek 194. člena ZUP). Na ustni obravnavi lahko izvedencu, po tem, ko pove svoj izvid in mnenje, uradna oseba, ki vodi postopek, in stranke postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede izvida in mnenja (četrti odstavek 194. člena ZUP).

13Iz citiranih določb ZUP izhaja, da izvedenec svoj izvid in mnenje poda ustno na ustni obravnavi in to tudi v primeru, ko v bolj zahtevnih zadevah (kamor nedvomno lahko prištejemo tudi obravnavano) pred tem pripravi pisen izvid in mnenje. V takšnem primeru je treba vročiti izvid in mnenje strankam pred narokom, na katerem se bosta obravnavala, stranke (in uradna oseba) pa lahko potem na naroku izvedencu postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede izvida in mnenja.

14V predmetni zadevi navedene določbe ZUP niso bile uporabljene, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, zato je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba postopek nadaljevati po določbah DZ pred pristojnim sodiščem (tretji odstavek 291. člena tega zakona).

15Ker je bilo izpodbijano odločbo treba odpraviti zaradi storjene bistvene kršitve določb upravnega postopka, se sodišče z ostalimi tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na nesorazmernost te odločitve glede na tožničino vestno skrb za otroka in pripravljenost na sodelovanje s pristojnimi službami, ni ukvarjalo, saj bo o tem treba odločiti v ponovljenem postopku.

16Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi bistvene kršitve pravil postopka ugoditi in izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji, odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1³).

17Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki znašajo 15,00 €, in jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

¹ Odločba CSD Maribor št. 12030-36/2017 z dne 26. 2. 2019, str. 5, zadnji odstavek.
² Odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 12002-11/2019/2 z dne 24. 3. 2020, str. 7, drugi odstavek.
³ Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.