VSL Sodba I Cp 296/2022

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: »Ugotovi se, da solidarno z A. A. obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v višini 45.838,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 3. 2019,« v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka na prvi in drugi stopnji v znesku 3.680,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Dejanski okvir spora in odločitev prvostopenjskega sodišča:

1Tožnik je s tožbo, vloženo leta 2017, solidarno zahteval plačilo 40.000 EUR s pripadki od treh subjektov: družbe B. d. o. o. ter fizičnih oseb C. C. (sedaj D. D.) in A. A. B. d. o. o. je šla v stečaj, ki se je končal brez končne razdelitve, zato je bila tožba zoper njo zavržena. Zoper A. A. je bila izdana sodba na podlagi pripoznave.

2Tudi druga toženka je šla v osebni stečaj, terjatev tožnika je bila prerekana, zato je tožnik tožbo spremenil tako, da zahteva ugotovitev obstoja terjatve.

3Tožnik terja vračilo zneska, ki ga je 6. 12. 2016 v gotovini izročil družbi B. d. o. o., za »izpeljavo postopka nakupa« nepremičnine v Portorožu. Posel se je izjalovil, tožnik ni dobil ne nepremičnine ne denarja. Nesporno je, da denar nikoli ni bil položen na račun družbe, niti zaveden v njene poslovne knjige. Toženka je bila v času sklenitve posla zakonita zastopnica B. d. o. o.

4Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevku ugodilo in ugotovilo obstoj tožnikove terjatve do toženke (ki jo dolguje solidarno z A. A.). Zahtevek je utemeljilo na spregledu pravne osebnosti (8. člen Zakona o gospodarskih družbah¹).

Pritožbeni postopek:

5Toženka v pritožbi med drugim navaja, da tožnik terjatve ni prijavil v stečajnem postopku nad B. d. o. o., zato je terjatev prenehala. Tožnikove trditve o spregledu pravne osebnosti so nejasne in neprepričljive, predvsem pa lahko terjatev do osebno odgovornih družbenikov po začetku stečajnega postopka uveljavlja le stečajni upravitelj za račun stečajne mase, ne pa posamezni upniki. Obširno tudi obrazlaga, da niso podani pogoji za spregled pravne osebnosti, ker ni šlo za zlorabo družbe, in da denarja ni vzela toženka, temveč A. A. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s temi dejanskimi vprašanji.

6Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7Pritožba je utemeljena.

O spregledu pravne osebnosti:

8Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju² v drugem in tretjem odstavku 350. člena (posebna pravila o stečajni masi) določa: (2) Z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnikov uveljavljati zahtevke [...] proti osebno odgovornim družbenikom. (3) Z začetkom stečajnega postopka pridobi upravitelj pravico za račun stečajne mase uveljaviti zahtevke [...] proti osebno odgovornim družbenikom. Pritožba ima torej prav, da od začetka stečaja (nad pravno osebo B. d. o. o.) upnik (torej tožnik) ne more več uveljavljati terjatve iz naslova spregleda pravne osebnosti zoper družbenico (toženko), temveč bi to lahko storil le stečajni upravitelj.³ To je odraz načela paritete upnikov v stečaju. Poleg tega pritožba pravilno opozarja, da je tožnik terjatev zoper pravno osebo izgubil, ker je ni prijavil v stečaju, to pa pomeni, da je izgubil tudi terjatev zoper osebno odgovorno družbenico (primerjaj 352. člen ZFPPIPP).

9Nadalje pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora na pritožbene navedbe pojasnjuje, da je utemeljena tudi pritožbena navedba, da so bile tožnikove trditve o spregledu pravne osebnosti nejasne in pomanjkljive ter da so tudi razlogi prvostopenjske sodbe o tem pomanjkljivi. Ker je spregled pravne osebnosti izjema od temeljnega pravila korporacijskega prava, da družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti (kapitalske) družbe, je treba izjemo razlagati ozko. Prvi odstavek 8. člena ZGD-1 določa, da lahko pride do spregleda pravne osebnosti, če so družbeniki: 1) - družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan; 2) - družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih ali njenih upnikov; 3) - v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem, ali 4) - če so v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Sodišče prve stopnje je navedlo, da naj bi toženka storila kršitev iz prve alineje (da je družbo zlorabila za cilj, ki je nje kot posameznici prepovedan), kar je obrazložilo s tem, da je (očitno) spravila v svoj žep gotovino, ki jo je tožnik izročil pravni osebi kot predujem za nepremičninski posel, ta denar pa nikoli ni bil položen na račun družbe, niti zaveden v njenih bilancah.

10Pritožba pravilno opozarja, da te okoliščine nikakor ne kažejo na to, da bi toženka družbo – pravno osebo zlorabila za dosego cilja, ki je njej kot posameznici prepovedan. Te okoliščine⁴ kažejo na kršitev davčnih in knjigovodskih predpisov in verjetno tudi oškodovanje družbe (ker je poneverila denar, ki je bil izročen družbi), nikakor pa ne na doseganje cilja, ki ga toženka kot posameznica oz. fizična oseba ne bi mogla doseči. Tudi prvostopenjska sodba ne pojasni, kateri naj bi bil ta, za posameznika prepovedani, cilj.⁵

Glede drugih možnih podlag:

11Tožnik je v tožbi navajal, da je denar izročil pravni osebi in da ga je toženka D. D. sprejela v svojstvu zakonite zastopnice pravne osebe. Da je bila toženka tedaj zakonita zastopnica B. d. o. o. ni sporno, in tudi Potrdilo o prejemu gotovine je izdano v imenu te pravne osebe. Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prvi odstavek 70. člena Obligacijskega zakonika⁶). Ne more biti dvoma, da je zakonita zastopnica (direktorica) pravne osebe upravičena za pravno osebo sprejeti gotovino in skleniti pogodbo, kakršna je bila sklenjena s tožnikom (tudi tožnik ne zatrjuje nasprotnega). Torej je šlo za posel med dvema pravnima osebama (tožnikom in B. d. o. o.), zato je imel tožnik terjatev do te pravne osebe in bi jo moral uveljavljati v okviru stečaja pravne osebe (kot je pojasnjeno v 8. točki te obrazložitve).

12Četudi je toženka denar morda poneverila in s tem oškodovala pravno osebo ter hkrati kršila prisilne predpise o poslovanju z gotovino v gospodarskih družbah, to še ne pomeni, da tožnik ni sklenil posla s pravno osebo. Stališče odgovora na pritožbo, da bi bila pravna oseba v zavezi samo, če bi bil denar položen na njen račun, je zmotno in brez opore v zakonih ali sodni praksi.

13Tožnik je sicer navajal tudi, da ga je toženka ogoljufala, da je bila pravna oseba le »krinka za prejem gotovine« ipd., temu pa deloma sledi tudi obrazložitev sodbe prve stopnje, ki (kot utemeljitev dejanja iz prve alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1) med drugim zapiše, da je toženka »izrabila družbo – pravno osebo zato, da je prejela znesek ...« in da je tožnik izročil denar toženi »v prepričanju, da gre za zakonito zastopnico pravne osebe ...« in da je toženka »ustvarjala prepričanje, da sodeluje pri pravnem poslu za družbo ...« Te okoliščine bi sicer lahko kazale na to, da ni šlo za posel s pravno osebo, temveč za povsem zasebni goljufivi podvig toženke (za katerega bi odgovarjala po splošnih pravilih odškodninskega prava), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da take podlage ni najti v tožnikovih trditvah. Kot rečeno, se tožba izrecno sklicuje na pravno osebo in zakonito zastopnico, četudi je že ob vložitvi tožbe tožnik vedel (in izrecno navedel), da denar ni bil položen na račun pravne osebe, niti zaveden v njenih bilancah. Navedbam odgovora na pritožbo, ki skušajo prikazati, da sploh ni šlo za posel s pravno osebo (B. d. o. o.), temveč le s toženko, zato pritožbeno sodišče ne more slediti, saj gre za spreminjanje in prilagajanje navedb (venire contra factum proprium) glede bistvene in odločilne okoliščine.

14Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti niti na kaki drugi podlagi (ki ni bila niti konkretizirano zatrjevana). Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna, pritožba pa utemeljena, zato je na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku⁷ sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo.

15Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o stroških (drugi odstavke 165. člena ZPP). Ker tožnik v postopku ni uspel, mora toženki povrniti vse stroške postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Stroški so odmerjeni po stroškovniku v spisu na list. št. 266 in stroškovniku na pritožbi. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da so bili stroški postopka v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje toženki že priznani s sklepom z dne 23. 2. 2021 in da niso potrebni stroški za vloge, vložene po prvem naroku (razen ene vloge, ki jo je sodišče odobrilo na naroku). Skupni potrebni stroški toženke znašajo 4930 odvetniških točk ali 2.958 EUR, upoštevaje še 2 % materialnih stroškov in DDV pa znašajo skupno 3.680,94 EUR. Stroške mora tožnik povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

¹ Uradni list RS, št. 65/2009 – UPB in nadaljnji, v nadaljevanju ZGD-1.
² Uradni list RS, št. 176/2021 – UPB in nadaljnji, v nadaljevanju ZFPPIPP.
³ Sodba VSRS III Ips 107/2016 z dne 13. 12. 2017; sklepi VSL II Ip 2399/2012 z dne 20. 7. 2012, I Cpg 668/2011 z dne 21. 9. 2011, III Ip 1216/2016 z dne 29. 6. 2016, III Ip 145/2016 z dne 17. 2. 2016, sklep VSK Cp 809/2009 z dne 1. 12. 2009 in številne druge odločbe.
⁴ Pritožnica obširno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da naj bi ona vzela sporni denar. Ker je zahtevek zavrnjen že iz drugih razlogov, se sodišče do kritike dokazne ocene ne bo opredeljevalo, s strani prvostopenjske sodbe ugotovljeno dejansko stanje pa tu obravnava zgolj s hipotetičnega stališča, kako bi bilo treba pravno tolmačiti dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.
⁵ V sodni praksi se (sicer ne kot nosilni razlog) kot primer kršitve iz prve alineje omenja kršitev konkurenčne prepovedi (primerjaj sklep VSL II Cp 536/2018 z dne 12. 12. 2018; glej tudi V. Mayr, Vloga odvetnika v postopkih spregleda pravne osebnosti, Odvetnik št. 3-4/2008, str. 12).
⁶ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
⁷ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.