VSL Sodba II Cp 1859/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v I., IV., V. in VII. točki izreka, potrdi.

II. Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna plačati pritožbene in revizijske stroške v skupnem znesku 1.763,57 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

1V obravnavani zadevi je tožnik kot zakoniti dedič (vnuk) po zapustnici A. A. zoper toženca kot zakonita dediča (zapustničina hčerka in sin) vložil tožbo na ugotovitev, da znesek v višini 41.988,46 EUR spada v zapuščino. V postopku ni bilo sporno, da je zakoniti dedič po zapustnici tudi B. B. (vnuk), ki se je z izjavo z dne 5. 12. 2017 dediščini odpovedal v korist tožnika (A4). Glede na trditveno podlago strank v postopku si je sodišče prve stopnje kot ključno za odločitev o tožnikovem zahtevku zastavilo vprašanje, ali sta toženca vtoževane zneske porabila zase ali pa sta jih izročila zapustnici. Po izvedenem dokaznem postopku je odločilo, da znesek 33.675,93 EUR sodi v zapuščino po pokojni A. A. (I. točka izreka), znesek 8.312,53 EUR pa ne sodi v zapuščino, in je zahtevek v tem delu in v delu, da ga je toženka dolžna vrniti v zapuščino, zavrnilo (II. in III. točka izreka). Drugemu tožencu je naložilo vrnitev zneska v višini 30.450 EUR z zamudnimi obrestmi v zapuščino (IV. točka izreka), obema tožencema pa je naložilo vrnitev zneska 3.225,93 EUR z zamudnimi obrestmi v zapuščino (V. točka izreka). Tožbeni zahtevek je glede izpolnitvenega roka, krajšega od 15 dni, zavrnilo (VI. točka izreka) ter odločilo, da toženec v celoti nosi tožnikove pravdne stroške, tožnik pa nosi 84 % toženkinih pravdnih stroškov (VII. točka izreka). Tožnikove zahtevke je sodišče prve stopnje presojalo na obogatitveni podlagi, na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti (mandat) ter na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje obeh tožencev). Pri tem je v okviru dokaznega postopka tudi s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je zapustnica odšla v dom starostnikov 1. 2. 2013, od februarja 2014 pa zaradi poslabšanja demence ni bila več sposobna razumeti pomena in vsebine svojih ravnanj in izjav. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja tudi, da je zavrnilo ugovor zastaranja. Zoper zavrnilni del (II., III. in VI. točka izreka sodbe) pritožbe ni bilo podane, zato je po izteku pritožbenega roka ta del sodbe postal pravnomočen. Prav tako toženca v pritožbi ne izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja.

2Toženca sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov v ugodilnem in stroškovnem delu (I., IV., V. in VII. točka izreka). Najprej podajata ugovor v zvezi s pasivno legitimacijo, in sicer, da je sodišče napačno presodilo, da je ta ugovor neutemeljen. Sklicujeta se na obstoječo sodno prakso in zatrjujeta, da so v tem postopku vsi dediči enotni in nujni sosporniki. Ker zakoniti dedič B. B. ni nastopal na aktivni strani, s tožbo pa ni bil zajet niti na pasivni strani, ni bila tožena prava stranka, zato bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje ter se opredeljujeta do toženkine izpovedbe in izpovedb prič C. C., D. D., E. E. in F. F. V bistvenem izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel dokazati, da spornih denarnih sredstev ni porabila zapustnica, ampak da sta si jih toženca neupravičeno prisvojila. Na koncu navajata, da dokazna ocena ni objektivizirana, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Posledično odločitev izpodbijata tudi v stroškovnem delu. Predlagata, da sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglašata pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe. Navaja, da je sodišče o pasivni legitimaciji pravilno odločilo, saj se je dedič B. B. odpovedal pravici dedovati, njegova izjava pa je nepreklicna in se nanj učinki iz predmetne pravde ne bodo raztezali. Navaja, da je sodišče v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je pritožba tudi v delu dokazne ocene neutemeljena. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

Pasivna legitimacija

5V postopku ni bilo sporno, da zapustnica A. A. oporoke ni napravila, kar izhaja iz prvega odstavka obrazložitve sklepa o prekinitvi in napotitvi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III D 000/2017 z dne 9. 11. 2018 (A5 in C1). Tudi ni bilo sporno, da so zapustničini zakoniti dediči njena hčerka in sin, to sta toženca, ter vnuka, to sta tožnik in njegov brat B. B. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik kot zakoniti dedič vložil tožbo proti tožencema kot zakonitima dedičema. Zakoniti dedič B. B. se na aktivni strani tožbi ni priključil, prav tako ga tožnik s tožbo ni zajel na pasivni strani. Pritožbeno je sporno, ali je v obravnavani zadevi tožena prava stranka, torej ali je podana pravilna pasivna legitimacija, zato je pritožbeno sodišče moralo odgovoriti na vprašanje, ali so dediči v obravnavani zadevi enotni in nujni sosporniki.

6Sodišče prve stopnje se je o tem vprašanju izreklo v 13. točki obrazložitve. V prvem odstavku je zavzelo stališče, da gre pri vtoževani kondikcijski in odškodninski terjatvi za izvorno terjatev zapustnice. Po njeni smrti ta terjatev kot sestavni del njenega premoženja spada v zapuščino, zato nedeljivo pripada dediščinski skupnosti dedičev vse dokler zapuščina ne bo razdeljena. Upnik terjatev lahko uveljavlja zgolj v korist vseh dedičev, tako da zahteva njeno plačilo v zapuščino. Zato je dajatveni zahtevek pravilen, iz drugega odstavka 8. točke obrazložitve pa je razvidno, da je sodišče dopustilo vmesni ugotovitveni zahtevek, saj je tožniku zanj priznalo pravni interes. Sodišče je v prvem odstavku 13. točke nadalje obrazložilo, da kljub temu, da terjatev pripada vsem dedičem v dediščinski skupnosti, lahko na strani tožeče stranke vloži tožbo zaradi povečanja zapuščine (torej na plačilo zneskov v zapuščino) le eden od dedičev, zato procesna skupnost dedičev kot sospornikov na aktivni strani ni nujna in se je pri tem sklicevalo na sodno prakso, navedeno v 8. opombi (VSRS II Ips 476/95 in II Ips 154/2014). Navedlo je, da ker lahko plačilo takšne terjatve zahteva le eden od dedičev, opredelitev do pravnih učinkov izjave B. B. o odpovedi dedovanju ni bila potrebna. V drugem odstavku 13. točke obrazložitve je glede pasivne legitimacije dodatno pojasnilo, da je ob pravni podlagi, ki jo je sodišče uporabilo, pasivno legitimirana oseba, ki je neupravičeno obogatena oziroma je s kršitvijo pogodbe povzročila škodo, ter da je za pasivno legitimacijo nepomembno, da je dolžnik te terjatve obenem tudi dedič (izvornega) upnika. Zato je sicer nepojasnjeni ugovor pasivne legitimacije, podan s strani tožencev, zavrnilo.

7V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev že enkrat presojalo in s sodbo II Cp 1986/2020 z dne 10. 12. 2020 razsodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo še v preostalem delu. V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 83/2021 z dne 20. 10. 2021 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (I. točka izreka), odločitev o revizijskih stroških pa pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je pritožbeno sodišče zmotno presodilo, da tožnik tožbe ni vložil proti pravi stranki, saj v obravnavani zadevi ne gre za spor med dediči o obsegu zapuščine, ampak eden od dedičev uveljavlja kolektivno terjatev, to je podedovani obligacijski zahtevek zapustnika. V 18. točki obrazložitve je pritrdilo pritožbenemu sodišču, da je dedič, ki se je dediščini odpovedal v korist sodediča, še vedno član dediščinske skupnosti, ki do delitve dediščine z njo skupno razpolaga. A ker je v tej konkretni zadevi ugotovilo, da na toženi strani ne gre za nujno in enotno sosporništvo ter da tožniku s tožbenim zahtevkom ni bilo treba zajeti svojega brata B. B., ki mu je odstopil dedni delež, so pritožbene navedbe v zvezi z zgrešeno pasivno legitimacijo neutemeljene. Ugotoviti torej gre, da je bila v obravnavani zadevi, ko se uveljavlja kolektivna terjatev, tožena prava stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve.

8Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o neustreznosti dajatvenega zahtevka oziroma o vračanju celotnega zneska v zapuščino, saj bi toženca v zapuščino vračala lastna sredstva, ki bi jih kot zakonita dediča podedovala po svoji materi v trenutku njene smrti in sicer vsak do tretjine. Revizijsko sodišče je v zgoraj navedeni odločbi obrazložilo, da je tožnik v obravnavani zadevi postavil pravilen zahtevek in sicer vračilo zahtevanega zneska v zapuščino. Pritrditi gre sicer pritožbi, da bosta toženca kot zakonita dediča del teh sredstev podedovala, vendar bo v zapuščinskem postopku najprej treba ugotoviti vrednost zapuščine skladno z določili Zakona o dedovanju (ZD), šele potem bo razvidno, koliko zapuščine in v kakšni obliki bo posamezni dedič prejel.

Dokazna ocena

9Toženca izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel dokazati, da spornih denarnih sredstev ni porabila zapustnica, ampak sta si jih toženca neupravičeno prisvojila. Pritožbeni očitek, da dokazna ocena ni objektivizirana, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka, ni utemeljen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita, konsistentna, prepričljiva, jasna ter ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeno sodišče ji v izogib ponavljanju v celoti pritrjuje ter se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb.

10Ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje povzelo in poudarilo posamezne izseke izpovedb strank in prič, ki so vzete iz konteksta in interpretirane na način, da ni upoštevano bistvo izpovedb, ki je v tem, da so bila denarna sredstva zapustnici izročena, ona pa je svoj denar porabila na način, kot je to sama želela. Sodišče prve stopnje je izpovedbi tožencev ob njuni medsebojni primerjavi pravilno označilo za neverodostojni, ob ugotovljenem dejstvu, da toženca nakazil od drugega toženca na prvo toženko v odgovoru na tožbo sploh nista zatrjevala in ob izpovedbi drugega toženca, da je denar, ki si ga je nakazal z materinega računa na svoj račun, vezal in je ta denar po poteku vezave ostal na njegovem računu, ter je šele naknadno povsem nejasno zatrjeval, da naj bi del tega nakazal prvi toženki. Tožnik v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da toženca prenosov denarja z računa drugega toženca na račun prve toženke nista dokazala z listinami, kar bi bilo zelo enostavno dokazati. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je takšen denarni tok povsem neživljenjski in nelogičen, saj ni prerekano dejstvo, da sta bila toženca pooblaščena za dvige z materinega računa, zato ni jasno, zakaj prva toženka, če je materi ob obiskih prinašala svoj lastni denar, ni teh zneskov enostavno dvignila z njenega računa. Enako velja za drugega toženca. Ter nadalje, če je drugi toženec materina sredstva položil na svoj račun zato, da bi jih nakazal prvi toženki, ni jasno, zakaj je ta sredstva vezal ter je ostalo nepojasnjeno, zakaj so po poteku vezave na njegovem računu tudi ostala. V izpovedbah obeh tožencev prihaja do takšnih razhajanj in nelogičnosti, še posebej glede na njuno skopo trditveno podlago, da jima sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo.

11Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi konkretno in natančno izreklo tudi do izpovedb prič C. C., D. D., E. E. ter F. F.¹ in pritožbeno sodišče razlogom sodbe v tem delu pritrjuje. Res je, da so o načinu prinašanja denarja zapustnici in o tem, kako ga je porabljala, lahko izpovedali le družinski člani in družinska prijateljica (C. C.) tožencev, saj so bili oni tisti, ki so obiskovali zapustnico. A je bilo treba njihove izpovedbe oceniti tudi s stališča interesa za uspeh v pravdi. Tako priča, soseda zapustnice, C. C. ni vedela povedati, koliko denarja je bilo zapustnici izročenega. Izpovedba žene drugega toženca D. D. pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča popolnoma neverjetna, saj je izpovedala, da naj bi drugi toženec zapustnici v enkratnem znesku izročil celo 10.000 EUR gotovine in to v času, ko je bila v domu nepokretna, dementna in je neprerekano imela že iz svoje pokojnine zadostna sredstva za oskrbo. Izpoved E. E. kaže na to, da z dvigi sploh ni bil konkretno seznanjen, saj je drugi toženec prvi dvig opravil že pred odhodom zapustnice v dom januarja 2013, priča pa je izpovedala, da je bilo dogovorjeno, da se bo denar dvigal z njenega računa, ko bo v domu. Priča F. F., njegova žena, pa konkretnih okoliščin, kaj se je dogajalo z denarjem na zapustničinem računu, ni poznala, nedvomno pa gre verjeti njeni izpovedbi, da so sorodniki za babico skrbeli. Dokazni oceni primerjave izpovedb tožencev z zgoraj navedenimi pričami zato ni očitati pomanjkljivosti. Na tem mestu pritožbeno sodišče tudi odgovarja na pritožbeno navedbo, da je v obravnavani zadevi bistvo postopka (le) v tem, da sta toženca zapustnici dejansko izročala denar, ona pa ga je porabila za svoje potrebe, kar so vsi, toženca in priče, izpovedali. Da so tako izpovedali, je že res, vendar pa je bilo sodišče prve stopnje dolžno njihove izpovedbe dokazno oceniti, kar je tudi storilo.

12V postopku je bilo ugotovljeno ali pa ni bilo prerekano, da je bila zapustnica nameščena v dom starostnikov v februarju 2013, da je drugi toženec prvi dvig v višini 10.000 EUR opravil že v januarja 2013, ko je zapustnica živela še v stanovanju prve toženke, da je drugi toženec zapustničin denar, ki ga je dvigal, vezal, delno pa ga je porabil za nakup peči za sina, da toženca v trditveni podlagi nista zatrjevala nakazil od drugega toženca prvi toženki ter da za takšna nakazila nista predložila nobenih dokazov, da je bila zapustnica ob prihodu v dom nepokretna,² da je imela demenco in kot je ugotovila izvedenka, od februarja 2014 ni bila več sposobna razumeti pomena in vsebine izjav in ravnanj ter tudi ni bila sposobna izjaviti svoje prave volje in ravnati skladno z njo, ob tem, da je bila ob prihodu v dom starostnikov stara nekaj manj kot 90 let. Neprerekane so ostale tudi tožbene trditve, da je zapustnica prejemala pokojnino v višini 1.000 EUR ter da ji je 330 EUR mesečno ostalo za lastne potrebe, to je za priboljške v domu starostnikov. Ob takšnih ugotovitvah tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je neživljenjsko in nelogično, da bi 90 let stara oseba, nepokretna in z demenco, porabila toliko denarja za lastne potrebe kot toženca zatrjujeta, še več, pritožbenemu sodišču se zdi povsem neživljenjsko in nelogično, da bi ji toženca v takšnem stanju toliko denarja sploh izročila. Kot pojasnjeno, je povsem neverjetna tudi izpoved, da ji je drugi toženec izročil, in to celo v enkratnem znesku, 10.000 EUR v gotovini, kot je izpovedala priča D. D.

13Ob rob povedanemu pritožbeno sodišče podaja še izračun: toženca trdita, da sta zapustnici tu sporni znesek 33.675,93 EUR ob posameznih obiskih nosila v dom starostnikov, kar za čas od februarja 2013 do junija 2017 (53 mesecev) povprečno naša 635 EUR mesečno. Ob sredstvih v višini 330 EUR, ki jih je imela zapustnica mesečno na razpolago od svoje pokojnine, ter je imela v domu iz svoje pokojnine plačano tudi vso oskrbo, ki jo je potrebovala, pomeni, da bi na mesec razpolagala še z 965 EUR, ob tem, da je bila dementna, nepokretna in ni mogla več izraziti svoje volje glede porabe teh sredstev. Kot zgoraj povedano, je povsem neživljenjsko in nelogično, da bi ji toženca ta sredstva nosila, pri čemer sta vedela, da z njimi ni sposobna upravljati. Ob povedanem toženca s pritožbenimi navedbami zoper dokazno oceno sodišča prve stopnje ne moreta uspeti.

14Ker je odločitev sodišča pravilna v pravnem in dejanskem pogledu, pritožbeno sodišče pa s strani tožencev zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni našlo, je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo na podlagi 353. člena ZPP. Navedeno vključuje tudi potrditev v stroškovnem delu.

Pritožbeni in revizijski stroški

15Toženca s pritožbo nista uspela, zato nosita svoje pritožbene in revizijske stroške, tožniku pa morata povrniti njegove pritožbene in revizijske stroške, glede na to, da je z odgovorom na pritožbo, s predlogom za revizijo in revizijo uspel. Tožniku gre za odgovor na pritožbo nagrada v višini 875 točk (pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo pritožbeno sporno vrednost) kar znaša 525 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 10,50 EUR, skupaj 535,50 EUR, 22 % DDV na oboje 117,81 EUR, skupaj tožnikovi pritožbeni stroški znašajo 653,31 EUR. Skladno s 4. točko tarifne številke 21 Odvetniške tarife (OT) so stroški za predlog za dopustitev revizije opredeljeni enako kot stroški za pritožbo, to je po tarifni številki 18, zvišano za 25 %, kar pomeni, da gre tožniku za predlog za dopustitev revizije prav tako 653,31 EUR oziroma polovico od tega 326,65 EUR, saj 5. točka tarifne številke 21 OT določa, da se 50 % odvetniških stroškov za vložitev predloga za dopustitev izrednega pravnega sredstva všteje v odvetniške točke iz 3. točke te tarifne številke, to je v stroške za izredno pravno sredstvo. Tožniku gre nagrada za revizijo v višini 1.050 točk, kar znaša 630 EUR, 2 % materialni stroški od 1000 točk znašajo 12 EUR, 1 % materialni stroški od preostanka točk pa 0,30 EUR, skupaj 642,30 EUR. 22 % DDV na navedeno znaša 141,31 EUR, skupaj stroški za revizijo znašajo 783,61 EUR, vsi revizijski stroški (predlog in revizija) pa 1.110,26 EUR. Skupni znesek pritožbenih in revizijskih stroškov znaša 1.763,57 EUR. Stroški so odmerjeni skladno z določili OT ter po pravni podlagi 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP.

¹ Sodišče prve stopnje se je izreklo do izpovedb vseh zaslišanih prič, pritožbeno pa je izpodbijana dokazna ocena glede izpovedb teh prič.
² Kar je izpovedala prva toženka ob zaslišanju (2. stran zapisa zvočnega posnetka).