VSL Sodba I Cpg 510/2021

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 373,32 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na plačilo 4.293,29 EUR (I. točka izreka), zavrnilo pa je zahtevek za plačilo 10.555,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2020 do plačila (II. točka izreka) in naložilo tožeči stranki, da mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 1.791,94 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po I., II. in III. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka in predlagala, da višje sodišče ugodi pritožbi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje oziroma jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Pritožnica se pritožuje zoper II. in III. točko, saj je v I. točki odločbe postopek ustavljen. Priglasila je pritožbene stroške.

3Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in priglasila pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v poslovnem odnosu in da sta se decembra 2019 dogovorili, da tožeča stranka za toženca izvede talne obloge v njegovem objektu. Tožeča stranka je dela izvedla, toženec pa je tožeči stranki pred začetkom sodnega postopka plačal 6.006,24 EUR, po vloženem predlogu za izvršbo pa še 4.293,29 EUR.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo (619. člen in nadaljnji Obligacijskega zakonika, OZ). Sama izvedba del, v zvezi s katerimi tožeča stranka vtožuje plačilo, in kvaliteta izvedbe, med strankama ni sporna. Sporno pa je, za kakšno ceno del, ki jih je izvedla tožeča stranka, sta se pravdni stranki dogovorili. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da sta se dogovorili za plačilo po dejanskih količinah porabljenega materiala glede na velikost prostora, tožena stranka pa je navajala, da sta se zmenili za fiksno ceno storitve 10.000,00 EUR za vsa dela.

7Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila dogovorjena fiksna cena 10.000,00 EUR za opravljena dela.

8Glede očitka, da je sodišče prve stopnje zamenjalo vlogi tožeče in tožene stranke, kar kaže tudi zapis v 25. točki obrazložitve sodbe, kjer se je sodišču prve stopnje zapisalo, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, v resnici pa je v izreku tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče odgovarja, da je iz obrazložitve celotne sodbe mogoče videti razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka in da gre pri zapisu v 25. točki izpodbijane sodbe za očitno pomoten zapis, ki ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.

9Pritožnica v pritožbi izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve zmotno ugotovilo, da bi bilo vprašanje, koliko materiala je porabila tožeča stranka, relevantno le, če bi držala trditev tožeče stranke, da je bil med strankama sklenjen dogovor o obračunu storitev po dejanskih količinah porabljenega materiala in ne trditev toženca, da je bila dogovorjena fiksna cena in da toženec ni prerekal trditev tožeče stranke o porabi materiala. Toženec je namreč že v odgovoru na tožbo pod točko II. navajal, da je tožnik porabil preveč materiala, kar je sicer tožnik zavrnil s tem, ko je navajal, da je z brušenjem znižal najvišje dele AB plošče, s čimer se je posledično zmanjšala poraba. Pritožbenemu sodišču sicer ni jasno, kaj želi pritožnica s temi navedbami izkazati, poleg tega iz točke 2. odgovora na tožbo (l. št. 29 sodnega spisa) jasno izhaja, da toženec zatrjuje, da je bila dogovorjena fiksna cena 10.000,00 EUR in se s (prekomerno) porabo materiala konkretno sploh ne ukvarja.

10Očitku, da je toženec nestrokovno in brez kakršnihkoli dokazov pri sodišču prve stopnje ustvaril prepričanje, da ni bilo spora glede porabljenega materiala, pritožnica ne doda konkretnih razlogov. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bila dogovorjena fiksna cena. Pri tem je ocenilo tako predložene listine, izvedena zaslišanja prič in zakonitih zastopnikov, ki jim pritožnica konkretizirano ne ugovarja. Protislovna je tudi pritožbena navedba, da „nobena izmed strank ni mogla z listinami dokazati ustnega dogovora, ki sta ga obe zatrjevali“ in bi zato moralo sodišče prve stopnje na podlagi 642. člena OZ s pomočjo izvedenca določiti običajno ceno, ker ta naj ne bi bila določena. Pravdni postopek ne pozna dokaznih pravil v smislu, da se neka dejstva dokazujejo s točno določenim dokazom (npr. obstoj neke pogodbe s pisno listino). Kot navedeno je sodišče prve stopnje ob oceni vseh predloženih in izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil sklenjen ustni dogovor za fiksno ceno. Pritožničino vztrajanje, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca, ki sta ga predlagali obe stranki, pa ni pomembno glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta se stranki dogovorili za fiksno ceno in ne ceno glede na porabljeno količino, kar bi ugotavljal izvedenec.

11Pritožnica tudi navaja, da je tožnik plačal več kot 10.000,00 EUR, in sicer na račun tega, da je velikodušno priznal tožniku še 15 % na morebitne povečane stroške materiala v višini 299,43 EUR. To kaže, da nobena od strank ni mogla izkazati, kaj dejansko sta se dogovorili. Pritožbeno sodišče takšnega zaključka iz navedene trditve ne more izpeljati in v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje.

12V nadaljevanju pritožnica očita, da je sodišče prve stopnje narobe pregledalo račune 001 z dne 10. 2. 2020 in 002 z dne 8. 1. 2020, čeprav je toženec znesek za karbonske lamele v višini 6.006,24 EUR brez ugovorov tudi plačal. V tem delu bi moralo sodišče postaviti izvedenca, ne pa, da je verjelo tožencu, kaj je bilo zaračunano po posameznem računu. Pritožbeno sodišče v celoti sledi logičnim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede obračunanih in izvedenih del (točka 22. izpodbijane sodbe), ki jih pritožnica ne zmore konkretizirano ovreči. Pritožnica vedno znova navaja, da bi sodišče z izvedencem gradbene stroke ugotovilo, da je tožnik opravil celotno izravnavo in ne le delno, in za katera dela je dal okvirno ponudbo. Pritožbeno sodišče pa ponavlja, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, da ni bistveno, koliko materiala je tožeča stranka vložila, pač pa je bistveno, da je bil dogovor med strankama plačilo fiksne cene. Pomembno dejstvo je tudi, ki mu konkretizirano pritožnica ne ugovarja, da je toženec ves čas postopka vztrajal, da je imel za sanacijo predvidena le omejena sredstva (10.000,00 EUR) in da je pritožnici to jasno dal vedeti, kar vse izhaja iz listin (priloga A2, B6, B7, B12, A12).

13Pritožnica navaja, da je sodišče prezrlo okoliščino, da toženec po prejemu računa, le-tega ni zavrnil z ustrezno obrazložitvijo, ampak le z navedbo, da je „predrago“, brez podane utemeljitve, s čimer ni zadostil temu, da bi vtoževani račun pravočasno in obrazloženo grajal. Pritožbeno sodišče odgovarja, da tožencu ni bilo treba ugovarjati kaj več glede na to, da je menil, da sta dogovorila ceno 10.000,00 EUR.

14Glede navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo pravdne stroške, saj je bila tožba potrebna za celoten znesek, tudi za 4.293,29 EUR, ki jih je toženec plačal, takoj ko je tožnica vložila predlog za izvršbo, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje v točki 27. izpodbijane sodbe pojasnilo, da je stroške obračunalo le od spornega plačila 10.555,84 EUR. Ne more pa pritožnica obračunati kot spornega predmeta tudi zneska 4.293,29 EUR, saj o njem postopek po njenem umiku predloga za izvršbo z dne 16. 4. 2020 (ugovor zoper sklep o izvršbi je toženec vložil dne 20. 5. 2020) ni tekel in tako niso nastajali pravdni stroški v zvezi s tem delom zahtevka.

15Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožene stranke tako znašajo 500 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 373,32 EUR.