UPRS Sodba I U 1301/2021-55

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na odločanje o zakonitosti znižanja izplačila po prvem odstavku 30. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja v znesku stroškov za dela, oddana v nasprotju z določbami Zakona o javnem naročanju (2.939,23 EUR), zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju toženka) je z odločbo in sklepom št. 33123-8/2010/93 z dne 18. 9. 2019, v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča I U 1369/2017-15 z dne 4. 12. 2018, zavrnila tožničin zahtevek za izplačilo sredstev (odobrenih z odločbo o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2010), v višini 53.530,23 EUR (1. točka izreka), ugodila tožničinemu zahtevku za plačilo zamudnih obresti v višini 224,01 EUR (2. točka izreka), zavrnila tožničin zahtevek za povračilo stroškov odvetniškega zastopanja (3. točka izreka) in odločila, da posebni stroški v postopku niso nastali (4. točka izreka).

2Upravno sodišče je s sodbo I U 1666/2019 z dne 1. 2. 2021 tožbi delno ugodilo tako, da je odpravilo 1. točko izreka navedene odločbe in tožnici poleg 56.760,80 EUR, priznanih z odločbo št. 33123-8/2010 z dne 8. 6. 2017, priznalo še 17.572,01 EUR, višji zahtevek pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbo zoper 2. in 3. točko izreka navedene odločbe.

3Vrhovno sodišče je s sodbo I Up 62/2021 z dne 25. avgusta 2021 pritožbi toženke ugodilo, in sicer je del sodbe I U 1666/2019, ki se nanaša na odločanje o zakonitosti znižanja izplačila po prvem odstavku 30. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba 65/2011/EU) v znesku stroškov za dela, oddana v nasprotju z določbami ZJN (2.939,23 EUR), razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje. V preostalem delu, v katerem je bilo tožničinemu zahtevku delno ugodeno, pa je na podlagi tretje točke 80. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.

4V tem, novem sojenju, je tako ostalo sporno, ali je toženka tožnici zakonito znižala izplačilo za stroške za dela, ki so bila oddana v nasprotju z določbami Zakona o javnem naročanju (ZJN-2)¹.

5V zvezi z zavrnitvijo izplačila tega zneska je toženka v izpodbijani odločbi navedla, da v skladu z 2. c odstavkom 24. člena Uredbe 65/2011/EU pri administrativnih pregledih zahtevkov za izplačilo sredstev preverja med drugim tudi skladnost dejavnosti za katero se zahteva podpora, z veljavnimi nacionalnimi pravili in pravili Unije, zlasti o javnih naročilih. Ugotovila je, da je tožnica kršila deveti odstavek 37. člena ZJN-2, ki je določal, da se tehnične specifikacije, če tega ne opravičuje predmet naročila, ne smejo sklicevati na posamezno znamko, vir, poseben postopek ali blagovne znamke, patente, tipe, posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom. Po IV/1 poglavju Javnega razpisa je vlagatelj dolžan izbrati izvajalce del in dobavitelje v skladu s predpisi o javnih naročilih. Da toženka preverja spoštovanje pravil javnega naročanja pri izplačilu sredstev, izhaja tudi iz 14. točke tretjega odstavka poglavja IV/3 Javnega razpisa.

6Dejstvo, da zakoniti zastopnik tožnice ni vedel, da javno naročilo, v zvezi s katerim je uveljavljala neupravičene stroške, ni bilo izvedeno v skladu z določbami ZJN-2, pomeni zgolj, da jih tožnica v zahtevek ni vključila namerno, kar pa je ne razbremeni odgovornosti. Župan je podpisal izjavo, da je s pogoji in obveznostmi iz Javega razpisa in razpisne dokumentacije seznanjen, kar pomeni, da bi mu obveznost glede tega, da mora biti javno naročilo izvedeno v skladu z ZJN-2, morala in mogla biti znana.

7Tožnica se s tem ne strinja in v tožbi opozarja na prakso Vrhovnega sodišča (X Ips 337/2017) in Upravnega sodišča (I U 1193/2017), po kateri je relevantno, ali gre za materialnopravni pogoj za dodelitev pravice do sredstev in s tem predmet preverjanja v postopku, ki se je končal s pravnomočno odločbo o dodelitvi sredstev ali pa za pogoj za izplačilo sredstev, ki je predmet odločanja po zahtevku za izplačilo. V obravnavanem primeru se očitki toženke nanašajo na vsebino razpisne dokumentacije, ki je morala biti v skladu z besedilom Javnega razpisa predložena toženki v pregled že v postopku odločanja o pravici do sredstev. Zato toženka v postopku odločanja o izplačilu ne more odločati o isti, pravnomočno že odločeni stvari. Trdi še, da je bila opravičeno v dobri veri o tem, da je njena vloga pravilna že iz razloga, ker ga je kot takega izrecno in pravnomočno potrdila toženka z odločbo o pravici do sredstev. Odločbi očita tudi, da ni obrazložena, saj ne pojasni, kako je toženka izračunala višino glavnice.

8Trdi še, da je toženka nepravilno uporabila predpis glede upravne kazni, saj upravne kazni ni, če upravičenec izkaže, da ni kriv za vključitev (domnevno) neupravičenega zneska v svoj zahtevek. Tožnica je izkazala, da je bila v dobri veri. To izhaja celo iz razlogov izpodbijane odločbe, saj je toženka izrecno zapisala, da tožnici povsem verjame, da je želela pravilno voditi postopek. A. A. in B. B. sta skladno izpovedala, da je tožnica celoten proces sofinanciranja vodila v tesni koordinaciji s toženko oziroma g. C. C., pri čemer so bila izvedena dva ali tri srečanja in telefonska komunikacija. Tudi g. C. C. pa se je spomnil komunikacije v avgustu 2011, tj. pred izdajo prve odločbe o izplačilu, 2. 9. 2011 pa je nato tožnica, ko jo je g. C. C. seznanil, da je njen zahtevek delno neupravičen, tudi umaknila del zahtevka (zmanjšanje iz 128.200,52 EUR na 110.291,03 EUR). Očitno je, da bi tožnica, če bi avgusta 2011 od g. C. C. prejela kakršnekoli informacije o tem, da ni upravičena do izplačila, umaknila tudi del zahtevka za 2.939,23 EUR, pri čemer do tega odbitka sploh ne bi smelo priti. Opozarja še, da je bilo zaslišanje g. C. C. izvedeno v nasprotju s procesnimi standardi, saj ga upravni organ pred zaslišanjem A. A. in B. B. ni odstranil, kar predstavlja kršitev 184. člena ZUP.

9Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je zneske izračunala v odločbi in sklepu št. 33123-8/2010/61 z dne 8. 6. 2017. Sodišče je s sodbo I U 1369/2017 z dne 4. 12. 2018 pritrdilo, da znaša višina neupravičenih stroškov 31.488,37 EUR in ocenilo, da je toženka pravilno izračunala višino upravne sankcije. Iz tega izhaja, da je bil predmet spora v ponovnem postopku samo še vprašanje o odgovornosti tožnice za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo sredstev in posledično vprašanje ali je toženka upravičeno uporabila sankcijo. V delu, ki se tiče ugotovljenih zneskov, pa gre za pravnomočno razsojeno stvar.

10Navaja, da je na podlagi 2.c odstavka 24. člena Uredbe 65/2011/EU dolžna preveriti skladnost dejavnosti z veljavnimi nacionalnimi pravili in pravili Unije, zlasti o javnih naročilih. To, da toženka preverja spoštovanje pravil javnega naročanja pri obravnavi zahtevka za izplačilo sredstev, izhaja iz 14. točke tretjega odstavka poglavja IV/3 Javnega razpisa in je zato sklicevanje na zadevo I U 1193/2017 z dne 19. 9. 2019 in X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019 neutemeljeno. Četudi bi tožnica uspela dokazati, da ji je znižanje zahtevka svetovala toženka, to še ne pomeni, da je ves čas postopala v dobri veri in v skladu s pojasnili, usmeritvami in navodili toženke. Pri tem toženka strank ni dolžna informirati do česa so upravičene in kako naj zahtevek za izplačilo sredstev spremenijo oziroma popravijo. Zavrača tudi trditve, da g. C. C. ni bil odstranjen z ustne obravnave pred zaslišanjem g. B. B., res pa je, da to v zapisniku o ustni obravnavi ni zabeleženo. Imenovani je bil prisoten, ko je bil zaslišan g. A. A., saj ZUP nima omejitev glede prisotnosti prič in strank.

11Sodišče je razveljavljeno sodbo I U 1666/2019 z dne 1. 2. 2021 izdalo po opravljeni javni glavni obravnavi na kateri je vpogledalo vse listine v sodnem in upravnem spisu, glavni obravnavi v ponovljenem postopku pa se je tožnica pisno odpovedala.

12Tožba ni utemeljena.

13Sodišče ugotavlja, da so bila tožnici z odločbo o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2010 odobrena nepovratna sredstva programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep Obnova in razvoj vasi v višini do 128.200,52 EUR. Tožnica je 31. 5. 2011 vložila zahtevek za izplačilo 128.500,52 EUR sredstev, dne 2. 9. 2011 pa je zahtevek delno umaknila tako, da je zahtevala 110.291,00 EUR. Z odločbo št. 33123-8/2010 z dne 8. 6. 2017 je toženka ugodila zahtevku tožnice v višini 56.760,80 EUR, zahtevek za plačilo 53.530, 23 EUR pa je zavrnila. Enako je storila v izpodbijani odločbi.

14V navedeni odločbi res ni pojasnila, kako je izračunala zavrnjeni znesek izplačila v višini 53.530,23 EUR in torej tudi ne za znesek 2.939,23 EUR, ki tvori del te vsote. Trdi, da je obrazložitev opustila zato, ker je bilo o višini zneskov, ki so bili neupravičeno vključeni v zahtevek za izplačilo sredstev, in katere je izračunala v odločbi št. 33123-8/2010 z dne 8. 6. 2017, pravnomočno odločeno že v zadevi I U 1369/2017. Tako stališče je neutemeljeno. S sodbo U 1369/2017 je bilo odločeno o tem, da se odločba z dne 8. 6. 2017 za zavrnjeni del zahtevka odpravi. Če se upravni akt odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1 in prvi odstavek 281. člena ZUP). Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odločbe št. 33123-8/2010 z dne 8. 6. 2017, tj. v stanje, ko o zahtevi za plačilo 53.530,23 EUR in zakonskih zamudnih obresti še ni bilo dokončno odločeno. Toženka je zato pomanjkljivo obrazložila svojo odločitev, kar predstavlja kršitev 214. člena ZUP, ki pa jo je odpravilo sodišče tako, da je na naroku za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 6. 1. 2021, ugotovilo, da je med strankama dejansko stanje o višini tega zneska in razlogu za zavrnitev izplačila nesporno ugotovljeno.

15Toženka je namreč na straneh od 17 do 21 popisala vrsto in vrednost del, ki so bila vključena v zahtevek za izplačilo, po presoji toženke pa so bila oddana v nasprotju z določbami ZJN-2, ker v razpisni dokumentaciji za oddajo javnega naročila ni bilo pripisa „ali enakovredni“, ampak so bile navedene le blagovne znamke oziroma tip, kar je v nasprotju s 37. členom ZJN-2. Na podlagi devetega odstavka 37. člena ZJN-2 se tehnične specifikacije ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi bili s tem izločeni. To sklicevanje je dovoljeno v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena; pri takem sklicevanju se navede besedo "ali enakovredni". Stranki sta na glavni obravnavi izrecno potrdili, da gre v seštevku za 2.939,23 EUR in je ta znesek nesporen. Sodišče je tako moralo ugotoviti še, ali je ta znesek v zahtevek za izplačilo vključen neupravičeno.

16Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 62/2021 opozorilo na sodbo X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019, v kateri je sprejelo stališče, da odločanje o zahtevku za izplačilo ne vključuje preverjanja pogojev, ki se nanašajo na sprejemljivost projekta in so bili že predmet odločanja o pravici do sredstev. Zato je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali se skladnost postopka javnega naročanja z določbami ZJN-2, če je bil ta postopek izveden do izdaje odločbe o pravici do sredstev, preverja v okviru materialnopravnih pogojev za dodelitev pravice do sredstev, ki se je v obravnavanem primeru končal končal s pravnomočno odločbo o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2020, ali pa se preverja v okviru pogojev za izplačilo sredstev in je s tem predmet odločanja v postopku, ki se je končal z izpodbijano odločbo.

17Po presoji Vrhovnega sodišča iz določb Zakona o kmetijstvu, Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 – 2013 v letih 2010 - 2013 in Javnega razpisa za ukrep 322 obnova in razvoj vasi (v nadaljevanju Javni razpis) ne izhaja, da je presoja upravičenosti izplačila katerihkoli konkretnih stroškov predmet odločanja o pravici do sredstev. V Javnem razpisu je med pogoji in obveznostmi kot eden izmed vstopnih pogojev sicer naveden pogoj, da je vlagatelj dolžan izbrati izvajalce del in dobavitelje v skladu s predpisi, ki urejajo javna naročila (peti odstavek tč. IV). Navedena zahteva res pomeni pogoj, ki vlagatelja zavezuje in mu v svoji vlogi za dodelitev sredstev ne sme nasprotovati.

18Izpolnjevanje te zahteve pa mora upravičenec glede na IV/3 točko Javnega razpisa izkazati ob vlaganju zahtevka za izplačilo. Po tretjem odstavku IV/3 mora vlagatelj kot dokazilo št. 14 predložiti sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila in ostala bistvena dokazila o izvedenem postopku javnega naročanja v skladu z ZJN-2, ter kopijo ponudbe izbranega izvajalca/dobavitelja s kopijo pogodbe. Že iz navedenih določb Javnega razpisa izhaja, da bo toženka usklajenost postopka javnega naročanja z določbami ZJN preverjala v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo. To stališče potrjuje tudi opredelitev upravičenih stroškov v drugem stavku petega odstavka točke VI. Javnega razpisa (Upravičeni stroški), po kateri vlagatelj lahko začne s postopkom izbire izvajalca skladno z ZJN, vendar pogodbe z izbranim izvajalcem ne sme skleniti pred izdajo odločbe o pravici do sredstev.²

19Glede na navedeno je torej ugovor tožnice, ki v tožbi trdi, da je toženka to, ali so bila dela oddana v skladu z določbami ZJN-2, preverjala že pred izdajo odločbe o dodelitvi sredstev, saj je bil postopek javnega razpisa izveden prej, neutemeljene. Drugih ugovorov v zvezi z nepriznavanjem tega neizplačanega zneska pa tožnica ne uveljavlja.

20Prvi odstavek 30. člena Uredbe 65/2011/EU določa, da se plačila izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje. Država članica preveri zahtevek za plačilo, ki ga prejme od upravičenca, in določi zneske, upravičene za podporo. Določi (a) znesek, ki ga plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo; (b) znesek, ki ga plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo. Če znesek, izračunan na podlagi točke (a), presega znesek, izračunan na podlagi točke (b), za več kot 3 %, se za znesek, izračunan na podlagi točke (b), uporabi znižanje. Znesek znižanja je enak razliki med obema navedenima zneskoma. Znižanje se ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska.

21Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu I Up 62/2021 zavzelo stališče, da je toženka pravilno izračunala znesek izplačila po tej določbi, saj je tožnica priglasila stroške v znesku 129.754,16 EUR od tega pa zahtevala izplačilo 85% deleža v višini 110.291,03 EUR. Do tega bi bila tožnica upravičena, če bi bilo ugotovljeno, da so vsi priglašeni stroški upravičeni. Na podlagi citirane sodbe Vrhovnega sodišča je že pravnomočno ugotovljeno, da je toženka od tega zneska upravičeno odštela 17.577,53 EUR (vrednost del, izvedenih pred izdajo odločbe o pravici do sredstev) in 10.971,61 EUR (vrednost nepogodbenih del). Glede na razloge, ki jih je sodišče pojasnilo v prejšnjih točkah te sodbe, pa je upravičeno odštela tudi 2.939,29 EUR³.

22Glede na navedeno je toženka od priglašenega zneska 129.754,16 EUR utemeljeno odštela neupravičene stroške v višini 31.488,37 EUR, tako da končna priznana vrednost zahtevka znaša 98.265,79 EUR, kar ob upoštevanju deleža financiranja pomeni, da bi upravičeno plačilo po točki b) drugega pododstavka prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2017 EU znašalo 83.525,92 EUR. Razlika med tema zneskoma je 26.765,11 EUR, in ker presega 3 %, je toženka zahtevo za izplačilo utemeljeno znižala za ta znesek, torej tudi v delu, ki zajema obravnavanih 2.939,29 EUR.

23Po drugem odstavku 30. člena Uredbe 65/2011/EU se znižanje ne uporabi, če lahko upravičenec dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska. Sodišče se strinja s toženko, da odgovornost v smislu te določbe ne zajema naklepa oziroma namerno napačno vložene vloge, ampak je mišljena malomarnost. Če je namreč ugotovljeno, da je upravičenec namerno vložil napačen zahtevek, mora po 2. točki 30. člena uredbe prejeta sredstva v celoti vrniti. Gre torej za napako, ki je posledica opustitve dolžne skrbnosti, ki bi jo moral izkazati povprečno skrben udeleženec javnega razpisa, kar je tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru mogoče očitati tožnici.

24Glede na to, da je odločitev o nepravilni vključitvi 17.577,53 EUR (vrednost del, izvedenih pred izdajo odločbe o pravici do sredstev) in 10.971,61 EUR (vrednost nepogodbenih del) v zahtevek za izplačilo pravnomočna tudi v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da upravičenec ni dokazal, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek, sodišče v nadaljevanju obravnava le vprašanje izključitve odgovornosti za v zahtevek vključenih 2.939,29 EUR.

25Tožnica v tožbi v zvezi z njeno odgovornostjo za vključitev tega zneska v zahtevek navaja, da je bila v dobri veri glede pravilnosti celotnega svojega zahtevka za izplačilo in da do tega odbitka že iz materialnopravnih razlogov sploh ne bi smelo priti. Utemeljeno je bila v dobri veri že iz razloga, ker je znesek kot tak toženka izrecno potrdila že ob izdaji odločbe o pravici do sredstev z dne 9. 10. 2020.⁴ Sicer pa se sklicuje še na sestanke z uslužbenci toženke in svoja prizadevanja, da bi o pravilni sestavi zahtevka za izplačilo od njih pridobila relevantne informacije in pojasnila od toženke, kar pa ji ni uspelo.

26Kot navaja tudi Vrhovno sodišče, mora upravičenec izpolnjevanje zahteve, da je bil izvajalec del oziroma dobavitelj izbran v skladu s predpisi, ki urejajo javna naročila, izkazati ob vlaganju zahtevka za izplačilo. Po tretjem odstavku IV/3 mora vlagatelj kot dokazilo št. 14 predložiti sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila in ostala bistvena dokazila o izvedenem postopku javnega naročanja v skladu z ZJN-2, ter kopijo ponudbe izbranega izvajalca/dobavitelja s kopijo pogodbe. Ker že iz navedenih določb Javnega razpisa izhaja, da bo toženka usklajenost postopka javnega naročanja z določbami ZJN - 2 preverjala v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo, pa bi se tožnica morala in mogla zavedati, da v zahtevek ni mogoče vključiti vrednosti tistih del, ki so bila oddana v nasprotju s tem predpisom. Sklicevanje, da tega ni storila namerno in da zakoniti zastopnik ni bil seznanjen, da so bile v vlogi napake v tehničnih specifikacijah, je odgovornosti ne more razbremeniti, saj se s tovrstnim ugovorom lahko razbremeni kvečjemu odgovornosti za naklepno ravnanje, katerega pa ji nihče ne očita.

27Tožnica zato tudi po presoji sodišča ni uspela dokazati, da je pri sestavi zahtevka ravnala dovolj skrbno, tj. da ni opustila od povprečnega udeleženca javnega razpisa pričakovane skrbnosti. Tega ne spremeni dejstvo, da je dne 27. 9. 2010 prosila za sestanek z namenom razčistiti nejasnosti glede njene prijave na razpis za dodelitev sredstev (ker dotlej termina še ni dobila). Ni relevantno, ali je do takega sestanka prišlo in kaj se je na njem dogajalo, saj bi se ta sestanek, če je bil opravljen, nanašal na dopolnjevanje vloge za dodelitev sredstev. Tudi kasnejši sestanki s predstavniki toženke za oceno toženkine odgovornosti ne morejo biti relevantni ob dejstvu, da je v Javnem razpisu navedeno, do česa je tožnica upravičena in kakšne so njene obveznosti.

28Tožnica skuša v tožbi tudi prikazati, da je ravnala po navodilih g. C. C. oziroma, da bi morala toženka tožnico opozoriti, da je v zahtevek vključila neupravičene stroške, saj bi v tem primeru svoj zahtevek zmanjšala. Svojih namigov, da naj bi ravnala, kot ji je svetoval organ (oziroma da ni ravnala prav, ker ji ni svetoval, kot bi ji moral) v postopku ni konkretizirala. Tožnica niti v upravnem postopku niti v tožbi ni navedla, kdo naj bi ji svetoval, da navedene stroške vključi v zahtevek ter kdaj in v kakšnih okoliščinah se je to zgodilo. Očitki, naslovljeni na toženko, češ da bi morala pričam postavljati vprašanja, s katerimi bi to sama ugotavljala, so zato neutemeljeni.

29Tudi, če bi prišlo do dogovorov oziroma nasvetov o vsebini zahtevka za izplačilo sredstev s strani toženke, ki ne bi bili v skladu s predpisi in Javnim razpisom, pa slednji po presoji sodišča tožnice ne bi razbremenili njene odgovornosti za vključitev neupravičenih sredstev v zahtevek. Toženka je namreč zadolžena za razdeljevanje sredstev v skladu z določbami javnih razpisov in ni dolžna paziti na to, ali so udeleženci teh razpisov pravilno sestavili svoj zahtevek za izplačilo oziroma ali so vanj vključili nekaj, kar glede na predpise ne bi smeli. Pravilnost zahtevka za izplačilo, tj. zahteva, da vanj niso vključena sredstva, do katerih vlagatelj ni upravičen, torej ni odgovornost toženke, ampak prejemnikov sredstev, od katerih se pri njegovi pripravi in uveljavljanju pričakuje skrbnost povprečnega udeleženca javnega razpisa. Tožničine obveznosti v zvezi s tem so bile jasno določene v Javnem razpisu in razpisni dokumentaciji. Glede na navedeno pa po presoji sodišča morebitna prisotnost priče C. C.ob zaslišanju priče B. B. v obravnavani zadevi za odločitev ni pomembna. Zato sodišče dokazov o prisotnosti priče C. C. na zaslišanju priče B. B. ( predlagano dokazovanje z zaslišanjem prič A. A., B. B., D. D., E. E., F. F., G. G. in z vpogledom v pisne izjave g. C. C. in E. E., ki naj bi izpovedovali o tem, ali je bila priča C. C.prisotna ob zaslišanju priče B. B.), ni izvajalo.

30Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Ur.l. RS št. 128/06 in 16/08; ZJN-2.
² Glej I Up 62/2021, točke od 20 do 22.
³ Glej I Up 62/2021, točke od 30 do 32.
⁴ Glej stran 5., tretji odstavek tožbe.