VSL Sklep Cst 38/2022

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžničin predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave.

2Zoper navedeni sklep se je dolžnica pravočasno pritožila, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, ter predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni vsebinsko presojalo pogojev za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, pač pa na podlagi pritožbenih navedb upnika K. d.o.o. (v nadaljevanju: upnik) ugotavljalo le zatrjevano zlorabo, višje sodišče odgovarja, da obstoj formalnih pogojev v zadevi niti ni bil sporen. Sporno je bilo le, ali kljub siceršnji izpolnjenosti pogojev, ki jih za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave določa Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, vloženi predlog predstavlja zlorabo pravice do tega postopka. Res sodišče prve stopnje ni v celoti povzelo navedb upnika, temveč je le na kratko navedlo, zakaj upnik ocenjuje, da gre za zlorabo pravice. Vendar pa to za potrebe pisne izdelave sklepa povsem zadostuje (primerjaj četrti odstavek 324. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Tudi če bi bile povzete navedbe sodišča prve stopnje pomanjkljive, to ne more predstavljati nobene od bistvenih kršitev, še posebej ne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je tudi podalo jasne, razumljive in logične razloge za svojo odločitev. Na to kaže tudi dejstvo, da jim in kako jim dolžnica nasprotuje.

5Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je rok za izpolnitev tega, kar ji je bilo naloženo s sklepom z dne 24.9.2021, zamudila, saj je rok potekel 29.10.2021, dolžnica pa je vlogo vložila šele 2.11.2021. Na upnikove navedbe, ki jih je ta podal v pritožbi, je sicer delno odgovorila že v prvem pritožbenem postopku in le o teh navedbah bi se bilo dolžno sodišče prve stopnje vsebinsko izjasniti, ostale navedbe pa se štejejo za priznane. Roki za izpolnitev tega, kar naloži sodišče v postopkih zaradi insolventnosti, so namreč prekluzivni (tretji odstavek 121. člena ZFPPIPP). Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje tudi vsebinsko odgovorilo na njene relevantne navedbe, zato niti ni moglo priti do kakšne kršitve.

6ZFPPIPP sam določa, v katerih primerih se izvede narok v postopkih zaradi insolventnosti, sicer pa postopek poteka s pisnimi vlogami, o katerih sodišče odloči brez naroka. Za obravnavani primer narok ni predpisan, sporna dejstva pa so povsem dovolj izhajala iz navedb upnika in dolžnice. Tudi višje sodišče ne vidi potrebe za razpis naroka v tej zadevi (sodišče prve stopnje bi ga sicer lahko izvedlo, če bi to ocenilo za potrebno). Zato tudi v tem delu ni podana nobena kršitev.

7Sklep sodišča prve stopnje z dne 24.9.2021, v katerem je sodišče prve stopnje dolžnico pozvalo na dopolnitev predloga, je bil tudi dovolj substanciran. Kaj uveljavlja upnik in v kateri smeri je potrebno dopolniti postopek, je dolžnica izvedela že v prvem pritožbenem postopku in iz sklepa višjega sodišča, zato je sodišče prve stopnje dovolj konkretiziralo, kaj naj dolžnica pojasni in tudi dokaže. Ob izrecnem uveljavljanju upnika, da je posodobljeni seznam navadnih terjatev nepravilen, terjatve na njem pa (razen upnikove, ki je tudi navedena v premajhnem znesku) fiktivne, višje sodišče pa je sodišču prve stopnje naložilo, da to (in še druge okoliščine) presodi in ugotovi, ali dolžničin predlog pomeni zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave, je pritožnica vedela, kaj je sporno in kako mora predlog dopolniti. Če tega ni storila, ne more očitati sodišču prve stopnje, da bi „moralo opraviti dodatna procesna dejanja v sled navedenega“. Možnost podati navedbe je dolžnica imela (pri čemer si je poiskala tudi strokovno pomoč odvetnika), jasno je bilo, kaj je v zadevi sporno, pretirano angažiranje sodišča prve stopnje pa bi lahko pomenilo tudi poseg v upnikove pravice.

8Glede G. M. je upnik uveljavljal, da ta terjatev ne obstaja in da gre tudi za z dolžnico povezano osebo. Dejstva, da je G. M. partner dolžničine hčerke, pritožba ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo tudi na nedoslednosti iz Pogodbe o odstopu terjatve z dne 23.11.2020, česar pritožba niti ne izpodbija. Ob upnikovem nasprotovanju tej terjatvi oziroma njenemu obstoju bi morala dolžnica tudi pojasniti, katera terjatev do dolžnice naj bi bila prenesena, in izkazati njen obstoj. Niti v pritožbi pa dolžnica v ničemer ne pojasni obstoja terjatve njenega moža S. T. do dolžnice, ki naj bi bila prenesena na G. M. Ob tem višje sodišče še poudarja, da potrjena prisilna poravnava (kar velja tudi za poenostavljeno prisilno poravnavo – glej osemnajsto alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP) učinkuje le za terjatve do podjetnika, ki so nastale v zvezi z opravljanjem njegove poslovne dejavnosti (tretji odstavek 212. člena ZFPPIPP), zato bi morala dolžnica pojasniti, iz katere njene poslovne dejavnosti naj bi terjatev izvirala; osebnih terjatev, ki niso povezane s podjemom, zato tudi ni mogoče uvrstiti na seznam navadnih terjatev. Temu je služil tudi poziv sodišča prve prve stopnje, naj pojasni in dokaže (med drugim) morebitno poslovno sodelovanje z G. M. Ko je pomembno, da se lahko prestrukturirajo le poslovne terjatve, mora biti tudi temu namenjeno dokazovanje terjatve, glede katere upnik uveljavlja njen neobstoj in fiktivnost in s tem tudi njeno neupoštevnost. Ob tem pa je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da same terjatve dolžnica niti ni izkazala.

9Kakšna je dejanska vrednost podarjenih nepremičnin, za odločitev sodišča prve stopnje ni bilo pomembno in je tudi ni presojalo, le povzelo je podatke, ki so navedeni v darilnih pogodbah za te nepremičnine, ki jih je dolžnica 7.6.2019 in 6.1.2020 podarila svoji hčerki B. T. (276.054,48 EUR in 977.281,00 EUR). Gre torej za vrednosti, ki jih je dolžnica sama potrdila v darilnih pogodbah, te vrednosti pa so dejansko visoke glede na upnikovo (judikatno) terjatev. Za odločitev pa je pomembno, da je dolžnica nepremičnine podarila šele po tem, ko ji je upnik že resno grozil z izvršbo oziroma sodnim postopkom, če njegove terjatve ne bo poravnala, oziroma v drugem primeru celo že med tekom postopka, ki se je po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine nadaljeval kot pravdni postopek. To pa kaže na namen, da bi se upniku onemogočila izvršba njegove terjatve, ki je dolžnica v pretežnem delu ni plačala.

10Glede hipoteke na nepremičninah, vknjižene v korist I. T. in njegove žene E. T., je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bila sicer hipoteka ustanovljena z notarskim zapisom. Vendar pa je tudi ocenilo, da bi lahko vsa dejstva, ki jih je v zvezi s tem ugotovilo, kazala na fiktivnost te hipoteke, pri čemer je upoštevalo, da gre za dolžničinega svaka in njegovo ženo, njuni terjatvi pa niti nista bili vključeni v noben seznam navadnih terjatev (višje sodišče tu še dodaja: pa tudi glede ločitvenih upnikov je navedla, da jih nima), posel je bil sklenjen 24.5.2019, medtem ko naj bi bili posojili dani že v letih 2018 in 2019, vpis hipoteke pa izveden šele 5.12.2019, ko je upnik že sprožil izvršilni postopek. Poudariti velja, da na terjatve, ki niso vključene v posodobljeni seznam navadnih terjatev, potrjena poenostavljena poravnava ne učinkuje (četrti odstavek 221.b člena ZFPPIPP).

11Dolžnica tudi v ničemer ni pojasnila, zakaj upnikove terjatve v posodobljeni seznam navadnih terjatev ni uvrstila v pravilni višini 80.175,11 EUR, temveč le v višini 67.691,98 EUR. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da kakega plačila (razen dveh obrokov po sklenjeni sodni poravnavi) niti ni dokazala. Temu dolžnica v pritožbi ne nasprotuje. Prav tako pa dolžnica v pritožbi nič ne pojasnjuje o razliki med seznamom navadnih terjatev z dne 31.3.2021, v katerem je bilo vsebovanih 16 terjatev, in posodobljenim seznamom z dne 26.5.2021, v katerem sta le dve od teh terjatev in še terjatev T. H. s.p.; pojasnjuje le, da je terjatev T. H. s.p. nastala po vložitvi predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, zato jo je morala vključiti v posodobljeni seznam navadnih terjatev.

12Upoštevanje vsega navedenega, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, pa tudi po oceni višjega sodišča kaže na zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil sprožen le zaradi škodovanja upniku, ki bi mu bila na podlagi potrditve poenostavljene prisilne poravnave, ki bi jo lahko izglasovala le dva upnika (v posodobljenem seznamu navadnih terjatev so navedene le terjatve G. M. v višini 142.500,00 EUR, T. H. s.p. v višini 305,00 EUR in upnika v višini 67.691,98 EUR), njegova terjatev poplačana le v 10 % in še to z zamikom treh let. Gre za celoten sklop dejanj, ki ga je ocenjevalo sodišče prve stopnje. Pri tem niti ni pomembno, ali obstaja tudi terjatev T. H. s.p., dolžničine računovodkinje, zato se višje sodišče o tem ne bo izrekalo (ta terjatev sama po sebi ne bi mogla vplivati na glasovanje).

13Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.