VDSS Sodba Psp 212/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR v roku 15 dni.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije št. ... z dne 12. 10. 2020 in tožene stranke št. ... z dne 5. 1. 2021 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v novo upravno odločanje. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno 1. alinejo prvega odstavka 57. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju: ZIUOOPE)¹ razlagati tako, da lahko tožnik poleg izjemnih dosežkov, določenih v ZIUOOPE (dosežki v šolskem oziroma študijskem letu 2017/2018 in 2018/2019) uveljavlja tudi izjemne dosežke po drugem odstavku 24. člena Zakona o štipendiranju (v nadaljevanju: ZŠtip-1)², to pomeni tudi dosežke v šolskem oziroma študijskem letu 2019/2020. Po mnenju tožene stranke je besedilo določbe 1. alineje prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE jasno in nedvoumno in ne pušča nobenega dvoma glede možnosti uveljavljanja izjemnih dosežkov tudi iz drugih šolskih oziroma študijskih let. Jasno je namreč določeno, da se v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021 uveljavlja izjemni dosežek dosežen v šolskem oziroma študijskem letu 2017/2018 in v šolskem oziroma študijskem letu 2018/2019. Navedeno pa a contrario pomeni, da ni možno uveljaviti „tudi“ izjemne dosežke iz leta 2019/2020 (ali katerega drugega šolskega oziroma študijskega leta). ZIUOOPE je bil pripravljen v skladu z Nomotehničnimi smernicami Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo. Določeno je, da izjema na svojo naravo in na svoje mesto v predpisu običajno opozarja tudi s praviloma formaliziranim besedilom, s katerim je določena, zlasti pa z besedami „ne glede na ...“. Prva alineja prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE tako predstavlja izjemo od določbe drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1 in ne velja ob njej. Enako razlago 1. alineje prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE utemeljuje tudi uporaba drugih klasičnih metod razlage pravnih norm. Namen zadevne ureditve oziroma prilagoditve je bil namreč omilitev posledic epidemije COVID-19 s ciljem enakopravne obravnave različnih skupin vlagateljev za pridobitev Zoisove štipendije v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021, pri čemer so bili izjemni dosežki iz leta 2019/2020 zaradi neizvedbe večine državnih tekmovanj za dosego tega cilja izrecno izvzeti. Ker večina državnih tekmovanj v šolskem oziroma študijskem letu 2019/2020 ni bila izvedena, dijaki in študentje v navedenem letu niso mogli pridobiti zlatega oziroma srebrnega priznanja na državni ravni in posledično niso mogli uveljavljati izjemnega dosežka iz zadnjega šolskega oziroma študijskega leta. Kljub navedenemu pa so bila nekatera državna tekmovanja že izvedena, kar prinaša neenake možnosti pri uveljavljanju pravice do Zoisove štipendije, saj bi nekateri vlagatelji izjemni dosežek iz šolskega in študijskega leta 2019/2020 lahko uveljavljali, drugi pa te možnosti ne bi imeli, ker je bilo tekmovanje zaradi COVID-19 odpovedano. Glede na veljavno določbo drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1 bi bili v neenakem položaju tako vlagatelji vlog za dodelitev Zoisove štipendije v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021 (izjemni dosežek iz zadnjega leta) kot tudi v šolskem oziroma študijskem letu 2021/2022 (izjemni dosežek iz predzadnjega leta). Popolne dejanske enakosti med vsemi potencialnimi vlagatelji ni mogoče zagotoviti. Interventna zakonodaja vsem skupinam na enak način omogoča uveljavitev izjemnih dosežkov ob izključitvi izjemnih dosežkov iz šolskega oziroma študijskega leta 2019/2020 in s tem sledi ustavnemu načelu enakosti. Zadevna ureditev temelji na podatkih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, po katerih zaradi posledic epidemije COVID-19 kar 43 od 68 tekmovanj na državni ravni v šolskem oziroma študijskem letu 2019/2020 ni bilo zaključenih. Če bi se za pridobitev Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2020/2021 upoštevali tudi izjemni dosežki, doseženi v šolskem letu 2019/2020, bi ta dosežek lahko uveljavljalo le 37 % vlagateljev (25 tekmovanj, ki so bila izvedena), ostalih 63 % pa dosežka ne bi moglo uveljavljati. S tem bi bilo 37 % vlagateljev v boljšem položaju, kar pa nikakor ne zasleduje načela enake obravnave. Zmotno je tudi stališče sodišča v 9. točki obrazložitve glede domnevne neenake obravnave dosežkov v obliki znanstveno-raziskovalnih del in dosežkov na državnih tekmovanjih. Priprava znanstveno-raziskovalnega dela je dolgotrajno delo, ki traja več kot eno šolsko oziroma študijsko leto. Gre za poseben proces, ki ga ne moremo primerjati z osnovnošolskimi raziskovalnimi nalogami, pripravljenimi v okviru posameznega šolskega leta. Ravno zaradi tega je bila z 2. alinejo prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE umeščena izjema, po kateri se lahko za pridobitev Zoisove štipendije v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021 uveljavlja znanstveno raziskovalno nalogo ali znanstveni prispevek v strokovni ali znanstveni publikaciji ali zborniku, ki je bila objavljena v šolskem letu 2018/2019 in v šolskem letu 2019/2020. Glede stališča o pričakovani pravici pa tožena stranka navaja, da doseženo priznanje samo po sebi nima nobenega pravnega učinka in torej ne predstavlja pravnega položaja oziroma pravnega dejstva, v katerega bi posegel 57. člen ZIUOOPE. Doseženo priznanje namreč ne zagotavlja pridobitve pravice do Zoisove štipendije. Upoštevaje interventno ureditev, v tem primeru ne gre za poseg v pričakovane pravice in tudi ne za nepravo retroaktivnost. Prilagoditev v interventni zakonodaji je bila sprejeta zaradi omilitve posledic epidemije COVID-19 in s ciljem enakopravne obravnave različnih skupin vlagateljev za pridobitev Zoisove štipendije v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021. Še dodatno pa tožena stranka poudarja, da bi bili, ob stališču, da ureditev v ZIUOOPE ne predstavlja odstopa od splošne ureditve v ZŠtip-1, izničeni tudi ostali učinki oziroma ugodnosti interventne ureditve kot npr. mirovanje štipendijskega razmerja v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021, prilagoditev obveznosti iz naslova kadrovskih štipendij tako v korist štipendistov kot delodajalcev in tudi možnost dogovora o daljšem odlogu vračila oziroma obročnem vračanju štipendije zaradi posledic COVID-19. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je že v tožbi obširno pojasnil, da je razlaga 1. alineje prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE, za katero se zavzema tožena stranka v nasprotju s klasičnimi metodami razlage in tudi protiustavna. Tožnik se strinja z razlago, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, in sicer, da je sporno določbo ZIUOOPE potrebno razlagati na način, da lahko vlagatelji poleg izjemnih dosežkov iz leta 2017/2018 in 2018/2019, uveljavljajo tudi izjemne dosežke iz leta 2019/2020. Glede primerljivosti izjemnih dosežkov na državnih tekmovanjih in raziskovalnih del tožnik navaja, da tožena stranka izhaja iz poenostavljene predstave, da je pridobitev zlatega ali srebrnega priznanja stvar nekaj dni dela. To seveda ne drži, saj priprave na tekmovanja potekajo celotno šolsko leto. Tekmovanja se izvajajo na treh ravneh, vsaka raven pa predstavlja oviro, ki jo preskoči manjše število tekmovalcev. Obe kategoriji sta torej primerljivi. Nenazadnje njun primerljiv položaj izhaja tudi iz zakonodaje, ki tako dosežena srebrna in zlata priznanja na državnih tekmovanjih kot znanstveno raziskovalno delo uvršča med izjemne dosežke. Z vidika zahtevnosti pa bi lahko utemeljeno trdili, da so tekmovanja iz znanja težja pot do izjemnega dosežka, saj pri pripravi znanstveno raziskovalnega dela lahko velik delež prispevajo drugi. Tožena stranka nadalje v pritožbi vztraja pri tem, da jezikovna metoda podpira razlago tožene stranke, kar pa ne drži. 1. alineja prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE z dikcijo "ne glede na" uvaja izjemo od siceršnje ureditve v ZŠtip-1. Toda vsebina te izjeme ni taka, kot trdi tožena stranka, ampak je taka, kot se zavzema tožnik oziroma sodišče prve stopnje. Ključno je namreč, kaj sledi tej dikciji. Določba bi bila jasna in nedvoumna le, če bi bilo zapisano, da lahko vlagatelji uveljavljajo "zgolj" izjemni dosežek iz šolskih let 2018/2019 in 2017/2018. Ob odsotnosti te besede je jezikovni okvir odprt za interpretacijo, ki jo je zavzelo tudi prvostopenjsko sodišče oziroma za katero si prizadeva tožnik. Potrjujejo pa jo tudi druge metode interpretacije – namenska, sistemska in logična. S tem v zvezi tožnik opozarja tudi na 49. člen ZIUOOPE. Glede namenske razlage tožnik navaja, da razlaga, za katero se zavzema tožena stranka, dejanske neenakosti niti ne odpravlja niti je ne omili. Z retroaktivnim razvrednotenjem izjemnih dosežkov prizadane tiste, ki so jih dosegli, drugih pa ne, torej dejansko neenakost ustvarja, ne pa odpravlja. Taka razlaga je v praksi popolnoma onemogočila pošteno konkurenco med sovrstniki in dejansko neenakost celo povečuje, s tem pa zgreši namen Zoisovih štipendij. Tožnikovo generacijo postavlja v izrazito slabši položaj od predhodnih in bodočih kandidatov za štipendije, saj jim je retroaktivno razvrednotila vse izjemne dosežke iz 9. razreda. V zameno jim je ponudila dosežke iz 7. razreda, ko nihče od kandidatov sploh ni mogel vedeti, da so ta tekmovanja relevantna. Taka razlaga, kot jo uveljavlja tožena stranka, tožnika in številne v podobnem položaju kaznuje, medtem ko številnim drugim (potencialnim štipendistom) prinaša znatne ugodnosti, kot npr. mirovanje štipendijskega razmerja itd. Taka razlaga ne omili ali odpravi posledic epidemije, ampak položaj kandidatov zaostri ter neenakost znotraj generacije in med generacijami ter med štipendisti in kandidati še povečuje. Razvrednotenje izjemnih dosežkov se s tako razlago razteza na celotno šolsko leto, torej tudi na obdobje pred epidemijo, ko je tožnik dosegel dve od svojih treh priznanj. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Če pa bi sodišče kljub vsemu štelo, da razlaga, za katero se zavzema tožnik oziroma jo je zavzelo sodišče prve stopnje, ni možna, pa tožnik podredno predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek in začne postopek za presojo ustavnosti prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE, saj bi bila taka razlaga, za katero se zavzema tožena stranka, v nasprotju z ustavo. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)³ pazi po uradni dolžnosti.

6Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 1. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije št. ... z dne 12. 10. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo vlogo za dodelitev Zoisove štipendije v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021, v katerem je vpisan v 1. letnik na Gimnaziji A., izobraževalni program Gimnazije A..

7V zadevi je sporno, ali se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za pridobitev Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2020/2021, lahko upoštevajo dosežki tožnika, in sicer zlato Preglovo priznanje za osvojeno ... mesto na državnem tekmovanju iz znanja kemije z dne 9. 6. 2020, srebrno priznanje za dosežek na državnem tekmovanju iz znanja logike v skupini 9. razred z dne 19. 10. 2019 in srebrno Proteusovo priznanje za dosežke na državnem tekmovanju iz znanja biologije v šolskem letu 2019/2020 z dne 29. 11. 2019 in ali navedena priznanja oziroma dosežki predstavljajo izjemne dosežke za dodelitev Zoisove štipendije v šolskem letu 2020/2021.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik 4. 9. 2020 vložil vlogo za dodelitev Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2020/2021, v katerem je vpisan 1. letnik Gimnazije A.. Tožnik izkazuje ustrezno povprečno oceno (5), poleg navedenega pa je uveljavljal tudi različne dosežke na tekmovanjih, ki jih podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova.

9ZŠtip-1 v drugem odstavku 24. člena določa, da lahko vlagatelj za pridobitev ali nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije, ob prehodu med ravnmi izobraževanja, uveljavlja izjemni dosežek iz zadnjih dveh šolskih ali študijskih let iz predhodne ravni izobraževanja, v vseh ostalih primerih pa izjemni dosežek, ki ga je dosegel v času izobraževanja na ravni izobraževanja, za katero uveljavlja Zoisovo štipendijo, pri čemer se posamezni dosežek lahko uveljavlja le enkrat. ZIUOOPE pa v prvem odstavku 57. člena določa, da ne glede na drugi odstavek 24. člena ZŠtip-1, vlagatelj vloge za dodelitev Zoisove štipendije ob prehodu med ravnmi izobraževanja v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021 uveljavlja izjemni dosežek, ki ga je dosegel v šolskem oziroma študijskem letu 2017/2018 in v šolskem oziroma študijskem letu 2018/2019.

10Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v drugi zadevi⁴ ZIUOOPE ni zožil možnosti za pridobitev pravice do Zoisove štipendije, temveč nasprotno, namen tega zakona je bil, da pridobitev Zoisove štipendije omogoči tudi tistim dijakom oziroma študentom, ki zaradi nastalih posledic epidemije niso mogli izpolniti zakonsko določenih pogojev določenih v ZŠtip-1. Nenazadnje to izhaja že iz samega naziva zakona, ki je bil sprejet zaradi odprave oziroma omilitve posledic, ki jih je povzročila epidemija, ne pa da bi z njegovim sprejetjem določeni kategoriji dijakov oziroma študentov onemogočil uveljavljanje izjemnih dosežkov, ki so jih dosegli v šolskem oziroma študijskem letu 2019/2020. Besedilo prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE sicer ne vsebuje besedice "tudi", kar bi narekovalo razlago v smeri, da se poleg določb ZŠtip-1 kot izjema uporablja tudi določba prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE, vendar pa navedeni odstavek prav tako ne vsebuje besedice "le" oziroma "zgolj", kar bi kazalo na ureditev, da je uporaba ZŠtip-1 izključena. Pri razlagi sporne določbe je tako predvsem potrebno uporabiti namensko razlago, torej da se zmanjšajo oziroma odpravijo posledice epidemije, ne pa da se povzroči nove ovire in posledično s tem krivice, kar vse vodi v neenakopravno obravnavo dijakov oziroma študentov in s tem v kršitev z ustavo zagotovljene pravice do socialne varnosti.

11Tožnik se je že pred razglasitvijo epidemije udeležil tekmovanj. Tako je prejel srebrno priznanje za dosežek na državnem tekmovanju iz znanja logike v skupini 9. razred dne 19. 10. 2019 in srebrno Proteusovo priznanje za dosežke na državnem tekmovanju iz znanja biologije dne 29. 11. 2019. Le zlato Preglovo priznanje je prejel 9. 6. 2020. Po stališču pritožbenega sodišča namen interventnega zakona nikakor ni bil, da se navedeni dosežki ne bi upoštevali. Potrebno je namreč upoštevati, da je z udeležbo na teh tekmovanjih oziroma s pripravo na ta tekmovanja, tožnik upravičeno pričakoval, da bodo pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za dodelitev Zoisove štipendije priznanja tudi upoštevana. Tožnik je sodeloval na uradnih tekmovanjih, ki so bila izvedena in kjer so bile tudi podeljene nagrade oziroma priznanja. Priznanja so torej uradno priznana in jih je tako pri presoji te zadeve potrebno tudi upoštevati. Tega dejstva ni mogoče zaobiti z navajanjem, da veliko tekmovanj zaradi epidemije ni bilo opravljenih. Ravno za te primere je interventni zakon omogočil uveljavljanje dosežkov iz šolskega oziroma študijskega leta 2017/2018 in šolskega oziroma študijskega leta 2018/2019, saj bi bili namreč dijaki in študentje, ki se niso mogli udeležiti tekmovanj (v nasprotju s tožnikom, ki se je tekmovanj udeležil) prikrajšani oziroma onemogočeni pri uveljavljanju pravice do Zoisove štipendije. Po stališču pritožbenega sodišča je tako potrebno določbo prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE obravnavati kot izjemo. V primeru, da so izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 24. člena ZŠtip-1 lahko vlagatelj uveljavlja dosežke na tekmovanjih, ki so bila izvedena v šolskem letu 2019/2020. Vlagatelji, ki se zaradi razglašene epidemije niso mogli udeležiti tekmovanj (ker določena tekmovanja sploh niso bila izvedena) pa, skladno s prvim odstavkom 57. člena ZIUOOPE, lahko uveljavljajo dosežke iz preteklih let, torej iz šolskega oziroma študijskega leta 2017/2018 in 2018/2019. Taka razlaga omogoča enakopravno obravnavo vseh vlagateljev, saj se v nasprotnem primeru z razlago, za katero se zavzema tožena stranka, določene kategorije vlagateljev, ki so se v preteklosti udeleževali tekmovanj, postavi v ugodnejši položaj v primerjavi z vlagatelji, ki se takih tekmovanj niso udeleževali (saj vse do sprejetja interventnega zakona določena obdobja oziroma šolska leta kot so določena v navedenem zakonu za pridobitev pravice do Zoisove štipendije niso bila odločilna). Udeležili pa so se tekmovanj, ki jih je ZŠtip-1 štel kot odločilna. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z navedbami tožnika v odgovoru na pritožbo, da je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da se skladno s prvim odstavkom 57. člena ZIUOOPE v študijskem letu 2019/2020 kot izjemni dosežek lahko uporabi znanstvena raziskovalna naloga, objavljena v šolskem oziroma študijskem letu 2019/2020. Tako za pripravo znanstveno raziskovalne naloge kot tudi za pripravo na tekmovanja je potreben daljši čas. Izključevanje enih dosežkov (na tekmovanjih) ter upoštevanje drugih dosežkov (priprava znanstveno raziskovalnih nalog) prav gotovo vodi v neenakopravno obravnavanje vlagateljev za pridobitev Zoisove štipendije. Prvi odstavek 57. člena ZIUOOPE je torej potrebno upoštevati zgolj kot izjemo, ki dopolnjuje osnovni predpis, ne pa kot predpis, ki bi nadomestil ZŠtip-1 oziroma na podlagi katerega bi prenehala veljati določba 24. člena ZŠtip-1. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

12Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustavno skladno razlagalo določbo prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE. Kot to poudarja tudi Ustavno sodišče RS v drugi zadevi⁵ so sodniki vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave). Po ustavi jim je naložena pristojnost (in odgovornost), da v procesu razlage zakonskega prava vrednotenje vselej opravijo skozi prizmo z ustavo zajamčenih človekovih pravic. Pritožbeno sodišče se zato ni odločilo za prekinitev postopka in začetek postopka za presojo ustavnosti prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE, kot to v odgovoru na pritožbo kot podredno predlaga tožnik.

13Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer v višini 280,00 EUR, in sicer v roku 15 dni. Upoštevaje določbe Odvetniške tarife je pritožbeno sodišče za odgovor na pritožbo priznalo 375 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV.

¹ Ur. l. RS, št. 80/2020 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁴ Glej Psp 226/2021 z dne 7. 12. 2021.
⁵ Glej Up-822/13 z dne 4. 12. 2014.