UPRS Sodba I U 773/2021-11

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik vložil na zapisnik 30. 4. 2021 (v nadaljevanju zahtevek).

2Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zato, ker zanjo ni izpolnjeval pogojev, zavrnjena z odločbo z dne 14. 10. 2019, katere zakonitost je sodišče potrdilo s sodbo I U 1716/2019-10 z dne 8. 1. 2020. Toženka je ugotovila, da tožnik s podano izjavo na zapisnik 30. 4. 2021 vlaga svoj prvi zahtevek.

3Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da sta tožnikova sestra in stric na Kosovem prejemala grožnje s strani ljudi, ki so ga preganjali že v času, ko je nazadnje bival na Kosovem. Sestri in stricu so ti ljudje govorili, da se bo tožnik zagotovo vrnil in da bo že videl, kaj se bo zgodilo. Tožnik groženj ni posebej konkretiziral, prav tako v zvezi s tem ni predložil nobenih dokazov. Toženka sklepa, da tožnik zahtevka ni podal zaradi strahu pred preganjanjem, ampak da bi preprečil odstranitev iz Republike Slovenije. Tožnik je namreč sam navedel, da je z vložitvijo zahtevka čakal, da bo imel do konca zaporne kazni le še 2 ali 3 mesece, pred tem pa zanj vložitev ni bila smiselna, ker je bil v zaporu. Povedal je, da si je skušal na drug način urediti dovoljenje za bivanje v Sloveniji, a mu to ni uspelo. Toženka meni, da bi tožnik v primeru, da bi bil zares preganjan, zahtevek podal nemudoma in ne bi čakal na iztek zaporne kazni in ga vložil kar eno leto in štiri mesece po pravnomočnosti odločbe, s katero je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena in mesec dni pred iztekom zaporne kazni. Toženka obrazloži, da tožnik ni navajal novih razlogov, zaradi katerih je zapustil Kosovo, ni predložil dokazov, poleg tega pa je zahtevek vložil tik pred iztekom zaporne kazni, zato sklepa, da je to storil izključno iz razloga, ker se nikakor ne želi vrniti nazaj na Kosovo. Tožnik je uradni osebi na vprašanje ali obstajajo kakšna nova dejstva ali novi dokazi, ki so nastali po izdaji odločbe, s katero je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, odgovoril negativno. Toženka je zato odločila, da tožnik ni upravičen do uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj zakonske določbe o pogojih za uvedbo ponovnega postopka v konkretnem primeru niso izpolnjene.

4Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo in navaja, da je na prestajanju kazni in, da kot obsojenec nikakor ne more pridobiti dokazov iz Kosova. Navaja, da Kosovo pravno še ni urejena država, zato so grožnje s smrtjo toliko bolj nevarne, ker tožnik tam nima pravne zaščite. Tožnik navaja, da bo kot dokaze predložil izjave prič, ki jih bo predložil takoj, ko bo prišel iz zapora. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v novo odločanje.

5Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga zavrnitev tožbe. Izpostavlja, da bi moral tožnik glede na določbo 1. točke 65. člena ZMZ-1 že ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predložiti morebitne dokaze, pa tega ni storil. Ob vložitvi zahtevka ni omenjal morebitnega zaslišanja prič, ampak je jasno izrazil, da dokazov nima. Toženka meni, da morebitni dokazi ne bi bistveno povečali možnosti upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite.

6Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine sodnega spisa, ki so označene kot priloga A1, A2, B1, ter vse listine spisa, ki se nanaša na upravno zadevo. Sodišče ni zaslišalo tožnika, kot je predlagala njegova pooblaščenka na naroku za glavno obravnavo. Predlagan je bil v dokaz trditvam, ki za odločitev, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, niso pravno pomembne.

7Tožba ni utemeljena.

8Predmet presoje v tem upravnem sporu je zavrženje tožnikovega prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

9Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama (poudarek sodišča) predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

10Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.¹ Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.² Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II³, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

11Bistvena tožbena trditev je, kot je mogoče povzeti, da bo tožnik predložil dokaze, ko jih bo lahko. Ni sporno torej, da tožnik ob vložitvi zahtevka ni predložil dokazov, ki bi opravičevali nov postopek. Tožnik je ob vložitvi zahtevka izjavil, da dokazov nima. V tožbi pojasnjuje, da je razlog za to, da ne more predložiti dokazov, v tem, da je na prestajanju zaporne kazni in da kot obsojenec nikakor ne more pridobiti dokazov iz Kosova. Iz tožbenih trditev smiselno izhaja, da tožnik tudi ob vložitvi tožbe (še) vedno nima dokazov. V tožbi namreč pojasnjuje, zakaj ni pridobil dokazov (kot obsojenec jih ne more pridobiti iz Kosova), kdaj jih bo pridobil (ko pride iz zapora) in katere ter na kakšen način (izjave prič). Te tožbene navedbe so po presoji sodišča, glede na določbo 64. in 65. člena ZMZ-1, pravno nepomembne, zaradi česar sodišče ni zaslišalo tožnika, ki je bil predlagan v njihov dokaz. Zakon namreč določa, da mora prosilec v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Če organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZMZ-1, zahtevek s sklepom zavrže (četrti dostavek 65. člena ZMZ-1). Drugih od povzetih tožbenih navedb, ki niso utemeljene, pa tožnik niti ne poda.

12Ker tožnik novih dokazov, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kot to zahteva prvi odstavek 64. člena ZMZ-1 ob vložitvi zahtevka ni podal, je bilo zavrženje toženke na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

¹ Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.
² Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.
³ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).