VSL Sodba II Cp 1879/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 279 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v roku 15 dni od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožeči plača znesek 3.640 EUR, ki si ga je prilastila brez pravne podlage.

2Odločitev sodišča v ugodilnem delu izpodbija tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V obrazložitvi pritožbe navaja, da odločitev sodišča temelji na izpovedbi tožnika in njegovih hčera, a je sodišče pomembne dele njihovih izpovedi prezrlo in jih pri dokazni oceni ni upoštevalo. Če bi jih, bi sprejelo povsem drugačno dokazno oceno. Ni mogoče preizkusiti, zakaj je sodišče zaključilo, da v ovojnici ni bilo 4.000 EUR, ampak le 3.690. Neprepričljiva je navedba tožnika, da od leta 2014 do leta 2016 (dve leti) ni opazil, da mu je zmanjkal denar, ki ga spravlja v kuverto.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe konkretno povzelo vsebino izvedenih dokazov in se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Navedlo je, katere dokaze in zakaj šteje za odločilne pri dokazovanju nekega dejstva in povzelo dele izpovedb strank in zaslišanih prič, ki so bile bistvene za sklepanje, da je imel tožnik v letu 2014, ko je bil v bolnišnici, doma 3.800 EUR gotovine, kar je ostalo od prodaje parcele (10.000 EUR) v letu 2010. Da je tožnik shranjeval denar na policah, je zaslišana potrdila tudi toženka. Da naj bi ves denar, kolikor ga je imel doma (vključno s pokojnino), shranjeval v eni kuverti, je konstrukt pritožbe prirejen za potrebe pritožbenega postopka. Iz izvedenih dokazov ne sledi, da bi tožnik ves denar (tudi pokojnino) hranil v eni kuverti, ampak nasprotno, da je imel znesek, ki mu je ostal od prodaje parcele 3.800 do 4.000 EUR, spravljen v posebni kuverti med knjigami.

6Sodišče je v 15. točki obrazložitve navedlo, kateri indici utemeljujejo dokazni zaključek, da je bila tožena stranka tista, ki je iz tožnikove hiše v letu 2014 odnesla denar, ki je ostal od prodane parcele iz leta 2010.

7Iz razlogov sodbe v točki 11 je razvidno, da je sodišče opazilo manjšo nekonsistentnost v izpovedbi tožnikovih hčera v zvezi z okoliščino, ali so bile v spalnici, kjer je bil shranjen denar, ali ga je toženka prinesla iz zgornjega nadstropja v spodnjega, kjer sta bili tožnikovi hčerki. Vendar je iz nadaljnje obrazložitve mogoče razbrati, zakaj navedeno sodišču ne vzbuja dvomov v verodostojnost izpovedbe tožnikovih hčera.

8Sodišče se je v tem pravdnem postopku moralo soočiti z nasprotujočimi izpovedbami na eni strani tožnikovih hčera in na drugi toženke o obstoju dogodka, ko naj bi vse tri v letu 2014, ko je bil tožnik v bolnišnici, na njegovem domu iskale denar za plačilo položnice zdravstvenega zavarovanja in argumentirano pojasnilo v 16. točki, kaj je nagnilo tehtnico v prid verzije, ki jo je ponudila tožeča stranka. Okoliščina, ki je nagnila tehtnico v prid tožeče stranke je bilo kategorično zanikanje toženke v zvezi z obstojem katerekoli okoliščine, ki bi jo lahko povezala z možnostjo vstopa v tožnikovo hišo v kritičnem času. V ta namen je zanikala dejstvo, da je skupaj s tožnikovima hčerkama iskala denar za plačilo položnice zdravstvenega zavarovanja in neuspešno poizkušala prepričati sodišče, da ključa v kritičnem času ni imela, a se je zaslišana na naroku zapletla in svojo izjavo spremenila.

9Sodišče ni zagrešilo niti očitane 14. točke iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne tožnik, niti njegove hčerke niso izpovedale, da naj bi toženka odtujila 4.000 EUR, ampak nekaj manj kot 4.000 EUR, po izpovedbi tožnika nekje med 3.800 do 4.000. Na podlagi navedenega je sodišče sprejelo zaključek, da je bilo v kritičnem času v kuverti 3.800 EUR (15. točka obrazložitve).

10Tožnik je pri oblikovanju tožbenega zahtevka upošteval, da so za plačilo položnice za zdravstveno zavarovanje iz kuverte vzeli 110 EUR in zato zahteval vračilo zneska 3.690 EUR (točka 1). Kot sledi iz obrazložitve v točki 18 je sodišče ta znesek znižalo še za 50 EUR, ki ga je tožnik dolgoval toženi stranki, za znesek 3.640 EUR je sodišče tožbenemu zahtevku na vračilo zaradi neupravičene obogatitve ugodilo.

11Pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ne najde tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama in je na podlagi določila 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP dolžna povrniti tožeči stranki stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.