UPRS Sodba IV U 155/2020-30

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za infrastrukturo, št. 06102-5/2017/12 z dne 19. 4. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega in tega postopka v znesku 1.262,55 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Ministrstvo za infrastrukturo, Inšpektorat Republike Slovenije za infrastrukturo, je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da se družbi A. d.o.o. odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je postavljen v območju državne ceste v R2-430, odsek 282 Višnja vas - Celje v km 6,005 levo v smeri stacionaže, v naselju Celje, na zemljišču parc. št. ...k.o. ... v odmiku 6,3 m od skrajnega roba zunanje prometne površine (pločnika), brez soglasja upravljavca ceste, Direkcije RS za infrastrukturo. V 2. točki izreka je določil rok izvršitve 30 dni od vročitve te odločbe; v 3. točki izreka, da mora zavezanec organ obvestiti o izvršitvi ukrepa iz 1. točke te odločbe in v roku treh dneh po preteku roka iz prejšnje točke te odločbe poročati; v 4. točki, da stroški postopka niso nastali in v 5. točki, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve.

2Izpodbijani ukrep temelji na določbi 6. točke prvega odstavka 118. člena zakona ZGS-1, ki določa, da inšpektor za ceste odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju državne ceste postavljen brez soglasja, ali v nasprotju s pogoji izdanega soglasja, ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja. Odločitev temelji na ugotovitvah inšpekcijskega nadzora z dne 6. 1. 2017, izvedenem na podlagi 112. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), v katerem so bile ugotovljene izmere in lokacija objekta ter ugotovljeno, da prostor na katerem stoji sporni objekt, predstavlja varovalni pas državne ceste, za katerega si družba A. d.o.o. ni pridobila soglasja ne po določbah ZJC, ne po določbah ZCes-1.

3Drugostopenjski organ Ministrstvo za infrastrukturo, je pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjski akt zavrnilo in ugotovilo, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

4Tožeča stranka vlaga tožbo na podlagi 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožbo utemeljuje z ugotovitvijo, da je svojemu odgovoru pred izdajo odločbe prvostopenjskemu organu priložila obe soglasji Mestne občine Celje z dne 21. 6. 2010 in z dne 30. 6. 2011, ki se nanašata na parc. št. ... k.o. ..., kljub temu pa je bila izdana izpodbijana odločba. Tožeča stranka navaja, da obstaja velika verjetnost, da Inšpektorat RS za infrastrukturo ni razpolagal z vsemi soglasji, tožeča stranka pa ni prejela odgovorov Mestne občine Celje, zato se o njih ni mogla izreči. Glede soglasij Mestne občine Celje z dne 21. 6. 2010 ter 30. 6. 2011 dodaja, da je naziranje tožene stranke glede neveljavnosti soglasja z dne 30. 6. 2011 napačno. Večino v soglasju navedenih parcel se namreč nahaja ob državnih cestah, iz česar izhaja, da je Mestna občina Celje soglasje z dne 30. 6. 2011, tako kot soglasje z dne 21. 6. 2010, izdala tudi za državne ceste. Parcele, ki so na soglasju z dne 30. 6. 2011 se namreč nahajajo ob državnih cestah. Tožeča stranka je že v pritožbenem postopku pojasnila, da je prvostopenjski organ v preambuli izpodbijane odločbe navedel, da izdaja odločbo na podlagi 112. člena ZCes-1, a je nato odločal tudi na podlagi ZCJ. Že iz tega razloga se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, vendar je drugostopenjski organ naredil še korak dlje in utemeljeval odločitev prvostopenjskega organa s predpisi, na katera se prvostopenjska odločba sploh ni nanašala.

6Kot neutemeljeno tožeča stranka šteje stališče drugostopenjskega organa, da je konstrukcijo in objekt za obveščanje in oglaševanje, skladno s 56. členom Pravilnika o projektiranju cest (v nadaljevanju Pravilnik), dopustno postaviti ob cesti z minimalnim odmikom 5 m od zunanjega roba vozišča in na oddaljenosti več kot 100 m pred oziroma 50 m za kanaliziranim križiščem. Pravilnik, na katerega se sklicuje drugostopenjski organ, je prenehal veljati 1. 4. 2011, z veljavnostjo ZCes-1 (125. člen ZCes-1). Iz določb 78. člena ZCes-1 izhaja, da postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje znotraj naselij ni omejeno, vendar pa morajo biti izpolnjene določene predpostavke. S tem, ko Pravilnik v 56. členu določa, da je konstrukcijo in objekt za obveščanje ali oglaševanje dopustno postaviti ob cesti z minimalnim odmikom 5 m od zunanjega roba vozišča in na oddaljenosti več kot 100 m pred oziroma 50 m za kanaliziranim križiščem, neutemeljeno oži določbe ZCes-1, česar pa kot podzakonski akt ne sme in ne more. Dodaja tudi, da je drugostopenjski organ v zadevi št. 3717-95/2012/2-00611138 odločal drugače. ZJC, ki naj bi bil podlaga Pravilniku, dejansko sploh ni dajal zakonske podlage za izdajo podzakonskega predpisa za urejanje področja obveščanja in oglaševanja ob državnih - javnih cestah, kar pomeni, da se tega področja s Pravilnikom ne da urediti.

7Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je pojasnila, da so vse navedli že v izpodbijanih odločbah, zato posebnega odgovora na tožbo ne bodo podajali.

K točki I izreka:

8Tožba je utemeljena.

9V obravnavani zadevi je naslovno sodišče odločilo 18. 9. 2018 tako, da je tožbo zavrnilo. V postopku revizije tožeče stranke je Vrhovno sodišče RS dne 25. 11. 2020 s sklepom X Ips 8172020 reviziji ugodilo in prej navedeno sodbo naslovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10V ponovljenem postopku odločanja, sodišče na podlagi izvedene glavne obravnave, ugotavlja, da je predmet presoje v obravnavani zadevi odločitev prvostopenjskega upravnega organa, da je tožeča stranka dolžna odstraniti objekt za obveščanje in oglaševanje, ki je postavljen v območju državne ceste v R2-430, odsek 282 Višnja vas - Celje v km 6,005 levo v smeri stacionaže, v naselju Celje, na zemljišču parc. št. ... k.o. ... .

11V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je objekt postavljen na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., katere lastnik je Republika Slovenija oziroma, da prostor na katerem stoji objekt, predstavlja varovalni pas državne ceste, ki je pri predmetni cesti 15 m, merjeno od cestnega sveta, znotraj območja naselja Celje. Sporna pa je ugotovitev prvostopenjskega organa, da si za postavitev spornega objekta tožeča stranka ni pridobila soglasja Mestne občine Celje, ne Direkcije RS za infrastrukturo ali DARS.

12Tožeča stranka v tožbi (enako kot v postopku pred izdajo izpodbijanega akta) zatrjuje, da je bil sporni objekt za obveščanje in oglaševanje postavljen na parc. št. ... k.o. ... v skladu z zakonodajo, ki je veljala v času postavitve, torej ZJC, in da za postavitev objektov na parc. št. ... k.o. ... razpolaga z soglasji Mestne občine Celje. Obe soglasji, soglasje Mestne občine Celje št. 3504-0272010-4320-MG/178 z dne 21. 6. 2010 in soglasje Mestne občine Celje št. 371-3/2011 -MG/117 z dne 30. 6. 2011, tudi prilaga.

13V inšpekcijskem postopku se je prvostopenjski upravni organ opredelil do vprašanja veljavnosti obeh soglasij tako, da je pridobil odgovor Mestne občine Celje (št. 020-68/2017 z dne 26. 1. 2017), iz katerega izhaja, da so v svojih evidencah našli prometno soglasje Mestne občine Celje št. 371-3/2011 -MG/117 z dne 30. 6. 2011, izdano na podlagi določb 68. člena ZJC, ki je bilo tožeči stranki izdano pod pogojem, da bodo panoji zgrajeni oziroma postavljeni v skladu z veljavnimi prostorskimi akti na predmetnem območju in da si stranka pridobi dovoljenje za oglaševanje na podlagi Odloka o oglaševanju v Mestni občini Celje. Pojasnili so tudi, da si tožeča stranka za oglaševanje na navedenih lokacijah dovoljenja ni pridobila in ga tudi ne more pridobiti, ker so oglaševalski objekti na teh lokacijah postavljeni v nasprotju s prostorskimi akti, kar naj bi dokazovalo tudi urbanistično mnenje št. 020-68/2017 z dne 26. 1. 2017 in zato izdano prometno soglasje ni veljavno. Iz odgovora Mestne občine Celje, ki ga je v obrazložitvi svoje odločitve povzel prvostopenjski organ, izhaja tudi, da gre za soglasje za postavitev objektov, ki niso predmet inšpekcijskega nadzora. Po presoji sodišča to, sicer med strankama nesporno dejstvo, potrjuje tudi odgovoru Mestne občine Celje priložena vloga tožeče stranke za izdajo prometnega soglasja z dne 1. 6. 2011, ki ji je priloženi spisek lokacij in grafični podatki parcel z vrisanimi objekti.

14V nadaljevanju pa je sodišče presojalo za obravnavano zadevo relevantno trditev tožeče stranke, da si je za postavitev spornega objekta (ki je predmet inšpekcijskega nadzora), pridobila soglasje Mestne občine Celje z dne 21. 6. 2010. Inšpekcijski organ je sklenil, da soglasja Mestne občine Celje z dne 21. 6. 2010 za postavitev enega panoja na parc. št. ... k.o. ..., ki je bilo izdano na podlagi 36. člena Odloka o ureditvi prometa v Mestni občini Celje in 36. člena Odloka o občinskih cestah ni mogoče upoštevati, ker ne ureja pogojev za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje ob državni cesti, kot jih je določal ZJC in kot je bila po Uredbi o kategorizaciji državnih cest kategorizirana prometna državna cesta (takrat regionalna cesta II. reda št. 430 Slivnica – Sl. Bistrica - Slovenske Konjice – Celje).

15Ob nesporni dejanski okoliščini, da je objekt za oglaševanje (v času izreka inšpekcijskega ukrepa) postavljen v območju državne ceste v R2-430, odsek 282 Višnja vas - Celje v km 6,005 levo v smeri stacionaže, v naselju Celje, na zemljišču parc. št. ... k.o. ... in v varovalnem pasu državne ceste, sodišče ugotavlja, da je utemeljitev tožene stranke, da soglasje Mestne občine Celje z dne 21. 6. 2010 ne dokazuje trditve zavezanca, da je sporni objekt za oglaševanje postavljen zakonito, preuranjena.

16Sodišče ugotavlja, da je v uvodu soglasja Mestne občine Celje z dne 21. 6. 2010, kot pravna podlaga, na kateri Mestna občina izdaja soglasje, oprta na določbo 36. člena Odloka o ureditvi prometa v Mestni občini Celje in 36. člena Odloka o občinskih cestah. Sodišče pojasnjuje, da v skladu z določbo 212. člena ZUP uvod upravnega akta (torej tudi soglasja) sicer obsega poleg imena organa, ki odločbo izdaja, tudi predpis o njegovi pristojnosti, način uvedbe postopka, osebno ime stranke in njenega morebitnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca ter na kratko označeno zadevo, za katero gre v postopku. Vsebuje torej pomembne podatke tudi s postopkovnega vidika, ne nadomešča pa odločitve, ki jo organ pristojen za odločanje sporoči naslovniku upravnega akta v izreku. S slednjim se odloči o obveznosti, pravici ali pravni koristi posameznika v upravni zadevi. Izrek postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv.

17V obravnavani zadevi ni sporno, da je Mestna občina v izreku soglasja št. 3504-0272010-4320-MG/178 z dne 21. 6. 2010 tožeči stranki na zemljišču parc. št. ... k. o. ... izdala soglasje za postavitev objekta za oglaševanje, in v tem soglasju določila pogoje postavitve. Iz tega razloga je po presoji sodišča odločitev inšpekcijskega organa, da si tožeča stranka za postavitev spornega objekta za oglaševanje ni pridobila soglasja, ker izdano soglasje določa pogoje oglaševanja in postavitve objektov ob občinskih cestah in ga zato ne gre enačiti z soglasjem izdanim po ZJC, sprejeta v nasprotju z določbami ZUP. Sodišče opozarja tudi, da ima soglasje naravo upravnega akta, zato se presoja njegove pravilnosti in zakonitosti lahko izvede zgolj z uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev.

18Ker so bile glede na navedene dejanske okoliščine zadeve in zaradi napačne razlage določbe ZUP, ki se nanašajo na sestavne dele odločbe, posledično nepravilno uporabljene določbe predpisa veljavnega v času odločanja (ZCes-1), je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral inšpekcijski organ ugotoviti statusu ceste v času postavitve objekta za oglaševaje in točno lokacijo postavitve spornega objekta ter od Mestne občine Celje pridobiti dokumentacijo, ki se nanaša na postavitev spornega objekta, ter odločitev na podlagi tako dopolnjenega dejanskega stanja, ob upoštevanju načela proste presoja dokazov in načela materialne resnice, v zadevi ponovno odločiti.

K točki II izreka:

Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi za povrnitev stroškov. Priglašene stroške za tožbo ji je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1. Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 385 EUR, povečano za 22 % DDV, torej skupaj 469,70 EUR.

Stroški revizijskega postopka so odmerjeni v skladu s 155. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo. OT v tarifni številki 30 ne vsebuje določbe o nagradi za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu. Ker pa sta revizijska postopka v upravnem sporu in v pravdnem postopku enaka, je nagrada za predlog za dopustitev revizije odmerjena po določbah OT, ki veljajo za pravdni postopek. Sodišče je zanj ob uporabi 4. točke tarifne številke 21 v povezavi s 1. točko tarifne številke 30 OT priznalo zahtevanih 625 točk, za revizijo pa 437,5 točke (5. točka tarifne številke 30 v povezavi s 5. točko tarifne številke 21 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo). Za revizijski postopek se tako priznajo stroški v višini 637,50 EUR (1062,5 točke) in 12,38 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT, in sicer 2 % od vrednosti storitve do 1000 točk in 1 % od presežka nad 1000 točk), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 792,85 EUR. Celotni stroški upravnega spora na obeh stopnjah znašajo 1.262,55 EUR. Tožena stranka jih je tožeči stranki povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačana sodna taksa pa bo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.