VSRS Sodba II Ips 86/2008

Revizija se zavrne.

1Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 16.691,70 € (prej 4,000.000 SIT) zadoščenja za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaradi umika tožbe za znesek 834,59 € (prej 200.000 SIT) je pravdni postopek v tem delu ustavilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je znesek odškodnine, ki ga mora tožena stranka plačati tožniku, zmanjšalo za 5.842,09 €, to je na 10.849,61 € s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, zmanjšalo pa je tudi znesek tožniku prisojenih pravdnih stroškov. Tožniku je tako odmerilo za 3.338,34 € nižje zadoščenje za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za 417,29 € nižje zadoščenje za strah in za 2.087,46 € nižje zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnika je nadalje zavezalo, da mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 142,71 €.

3Zoper del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina znižana, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je prvostopenjsko sodišče tehtno ovrednotilo trajanje in intenzivnost njegovih telesnih bolečin in vseh nevšečnosti, ki jih je imel v zvezi z zdravljenjem, višje sodišče pa je odmerjeno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode zmotno in neobrazloženo znižalo. Pozornost, ki jo je sodišče prve stopnje namenilo nevšečnostim med zdravljenjem, ni bila pretirana, saj je bilo tožnikovo zdravljenje komplicirano, dolgotrajno in povezano z novimi in novimi zapleti. Odmera odškodnine v polni vtoževani višini je zato pravilna in primerna. Popolnoma neutemeljeno je bilo, trdi, tudi znižanje odškodnine za drugi dve obliki uveljavljane nepremoženjske škode. Tožnik, ki je bil invalid že pred škodnim dogodkom, se je nastanka hudih in nepopravljivih posledic nezgode še toliko bolj ustrašil, v strahu pa so ga nato še več mesecev držale komplikacije pri zdravljenju in počasno okrevanje. Do celotne zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je, zaključuje, upravičen zaradi posledic popretresne stresne motnje, ki ga dnevno zelo obremenjujejo tako pri delu kot v zasebnem življenju.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila..

5Revizija ni utemeljena.

6Tožnik v uvodu revizije omeni, da naj bi pritožbeno sodišče z izpodbijano sodbo ''zagrešilo bistveno kršitev postopka'', vendar v nadaljnjem (vsebinskem) delu revizije določno ne opredeli, kaj naj bi to kršitev predstavljalo. Ker v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), takšnih nesubstanciranih in kar tako navrženih revizijskih očitkov ne more upoštevati.

7V zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, ki ga tožnik uveljavlja s sklicevanjem na neutemeljeno znižanje zneskov pravičnega denarnega zadoščenja za posamezne oblike nepremoženjske škode, revizijsko sodišče ugotavlja, da je zadevna presoja pritožbenega sodišča povsem pravilna. Odmera odškodnine v konkretnem primeru ne more odražati zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja posledic škodnega dogodka (načelo individualizacije višine odškodnine), katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca zanj že po naravi stvari poudarjeno neugodno. Sodišče mora upoštevati tudi objektivni odmerni kriterij (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine), ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v primerih iz sodne prakse. Prav primerjava z odškodninami, odmerjenimi oškodovancem v primerih s podobnim obsegom in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, kot ga je v povezavi s škodnim dogodkom utrpel tožnik, pa kaže, da je bila odškodnina, odmerjena po prvostopenjskem sodišču, bistveno previsoka. Ker bi bil na ta način tožnik obravnavan ugodneje od drugih primerljivih oškodovancev, je bilo treba za zadostitev postulatu enotnega obravnavanja škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih, odškodnino znižati na ustrezno raven. To je sodišče druge stopnje tudi storilo. Z odmero zadoščenja v skupni višini 10.849,61 €, kar upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe pomeni 14,4 povprečnih mesečnih neto plač, je v celoti zadostilo tako subjektivnemu kot (zlasti) objektivnemu odmernemu kriteriju in tožniku prisodilo odškodnino, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika.

8Revizijsko sodišče je zato zavrnilo neutemeljeno revizijo (378. člen ZPP).