VSRS Sodba II Ips 418/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je toženka nevredna dedovanja po svojem možu F. V., umrlemu 26. 9. 2006. Tožniku je naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3Tožnik sodbo pritožbenega sodišča zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje. Zatrjuje, da je dokazal, da se je toženka huje prekršila zoper zapustnika in da mu ni zagotavljala potrebne pomoči. Pritožbeno sodišče naj bi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopa, ko je navedlo, da v spisu ni policijskega zapisnika. Iz razlogov sodbe sodišča prva stopnje je razvidno, da je bil prebran in da je nanj oprta odločitev. Če v spisu tega zapisnika ni, potem je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče prve stopnje ocenilo listino, ki jo v spisu ni.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v 4. točki 126. člena določa, da je dedno nevreden tudi, kdor se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljanja zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, kakor tudi, kdor ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči. Tako hujša kršitev dolžnosti preživljanja kot opustitev potrebne pomoči sta pravna standarda, katerih vsebino mora sodišče skrbno presoditi v vsakem konkretnem primeru. Za opustitev potrebne pomoči gre tedaj, ko se odrazijo hude posledice na življenju in zdravju zapustnika. Zato je dedno nevreden tisti, ki (krivdno) zapustniku ni nudil nujne pomoči, s katero bi ohranil življenje in zdravje, čeprav bi pomoč lahko nudil brez nevarnosti zase ali koga drugega. Tako pri presoji kršitve dolžnosti preživljanja kot opustitve potrebne pomoči sodišče upošteva stopnjo kršitve, časovno obdobje kršitve, voljo kršitelja in posledice za zapustnika.(1)

Odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna. Ugotovljeno je namreč bilo, da je toženka zapustniku nudila vso potrebno pomoč; da je zanj ustrezno skrbela, kar se je pozitivno odrazilo tudi na njegovem zdravstvenem stanju. Glede zatrjevane kršitve dolžnosti preživljanja pa tožnik ni zatrjeval vseh pravnorelevantih dejstev (tako ni trdil, da zapustnik ni imel sredstev za življenje, niti ni zatrjeval drugih okoliščin v zvezi s 50. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR).

7Policijski zapisnik, s katerim je tožnik želel dokazati, da sta se zapustnik in toženka občasno sprla in da naj bi ga slednja kdaj tudi udarila, v obravnavani zadevi ne more biti relevanten dokaz, saj se, upoštevajoč navedeno določbo ZD, ne nanaša na odločilna dejstva. Sodba sodišča prve stopnje se nanj ne opira. Če imata sodbi nižjih sodišč o navedenem dokazu pomanjkljive oziroma neprimerne razloge, tega, glede na navedeno, ni mogoče subsumirati pod bistveno kršitev določb pravdnega postopka.(2)

8Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj B. Blagojevič: Nasledno pravo FNRJ, Naučna knjiga, Beograd 1960, str. 51; Kreč-Pavić: Komentar zakona o naslednjivanju, Narodne novine, Zagreb 1964, str. 137.

Op. št. (2): Primerjaj L. Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, 2009, str. 251 in nasl..