VSRS Sodba VIII Ips 550/2007

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 2,190.000,00 SIT z zahtevanimi obrestmi in odmerjene stroške postopka, deloma je zavrnilo le obrestni zahtevek. Ugotovilo je, da je tožnik, ki je bil imenovan za direktorja tožene stranke, to funkcijo tudi opravljal in da je zato upravičen do plačila za opravljeno delo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo glede obrestnega zahtevka, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ker nasprotuje sama sebi, poleg tega pa se pritožbeno sodišče ni izreklo o pritožbenih navedbah, da so bili stroški načrtovani za oba člana poslovodstva družbe. Zato tožniku ne bi šlo celotno plačilo načrtovanih stroškov. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7Revizija vsebinsko ni uveljavljala revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. V delu, v katerem naj bi grajala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke druge odstavka 339. člena ZPP, je samo uveljavljala nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tovrstnih navedb pa glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP revizija ni mogla in niti smela upoštevati, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe tudi glede tovrstnih navedb ni preizkušalo. Čeprav dela pritožbe o načrtovanih stroških za plačilo poslovodstva pritožbeno sodišče ni obravnavalo, to še ne pomeni, da je prišlo tudi do kršitve določb pravdnega postopka (relativna kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP), saj celo ob upoštevanju tovrstnih pritožbenih navedb, sodba sodišča v zvezi s plačilom opravljenega dela tožniku, ne bi mogla biti drugačna, kot jo je sodišče sprejelo.

8Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

9Tudi vsebina določbe 10. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj.) je bila vsebinsko enaka, kot je danes določba 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001), da lahko udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ki pa ne smejo biti v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. In v spornem primeru gre za plačilo direktorja tožene stranke, ki ni bil v delovnem razmerju (zato tudi ni mogoče uporabljati določb Zakona o delovnih razmerjih) in s toženo stranko ni imel podpisane posebne pisne pogodbe. Zato je sodišče dogovor ugotovilo na podlagi ravnanj obeh pravdnih strank.

10Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka tožniku za delo opravljeno v letu 1998 izplačala 5.000,00 DEM, kar potrjuje, da je bilo za opravljanje funkcije direktorja dogovorjeno denarno plačilo. Izpovedba priče M., da je bil izražen namen, da se stroški poslovodenja tožene stranke zaračunata s strani ustanoviteljev toženi stranki, kaže na to, da ni bilo predvideno brezplačno opravljanje poslovodstva tožene stranke, na kar kaže tudi na to, da je bila v planu stroškov tožene stranke za leto 1999 vključena tudi postavka stroškov za poslovodstvo. Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo čemur tožena stranka ni nasprotovala, da je tožnik opravljal funkcijo direktorja in da o njegovem opravljenem delu obstaja pisna dokumentacija, sodišče druge stopnje pa je še pojasnilo, da je zastopanje družbe v pravnem prometu in njeno vodenje sploh omogočilo toženi stranki nastop na trgu. Za konec je še ugotovitev, da se je tožnik z A. dogovoril za plačilo poslovodenja v višini 30 % plače slovenskega direktorja.

11Iz dejanskih ugotovitev sledi, da je bilo med strankama dejansko dogovorjeno poslovodenje tožnika, da je bila dogovorjena obveznost plačila poslovodenja in da je bila dogovorjena višina 30 % plače slovenskega direktorja. Zato je sodišče odločilo pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi, ko je tožnikovemu tožbenemu zahtevku glede zahtevanega plačila ugodilo. Prav zaradi tega, ker udeleženci lahko prosto urejajo svoja obligacijska razmerja in ker je sodišče ugotovilo, kako so ga v spornem primeru uredili, so nebistveni in nesprejemljivi vsi revizijski ugovori tožene stranke glede obsega po tožniku opravljenega dela, o tem, kaj se lahko plačuje, kako naj bi bili deljeni stroški poslovodenja in kaj je bilo načrtovano. Prav tako tožena stranka v reviziji ne more uspešno zatrjevati, da tožnik ni opravljal nobenih del za toženo stranko (dejanska ugotovitev), če je sodba sodišča prve stopnje ugotovila, da je tožnik opravljal funkcijo direktorja tožene stranke in da o tem obstaja pisna dokumentacija, pa te ugotovitve tožena stranka v pritožbi ni dovolj jasno in odločno izpodbijala, v reviziji pa glede te ugotovitve ni uveljavljala ustrezne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

12Zaradi povedanega drugih razlogov, ki jih revizija navaja kot sporne, niti ni bilo treba obravnavati in do njih zavzeti stališča, ker za pravilno odločitev v tem primeru sploh niso potrebni.

13Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji ni ugodilo, ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.