VSRS Sklep VIII Ips 37/2008

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke, št. P-3029363 z dne 24. 8. 2004 in št. 33 3029363 z dne 17. 6. 2004 in da se tožnikoma prizna pravica do družinske pokojnine po pokojnem sinu I. B. (v nadaljevanju pokojnik), od dneva njegove smrti, in da je tožena stranka dolžna izplačati zaostalo pripadajočo in že zapadlo družinsko pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi do zapadlosti vsakomesečnega zneska do plačila in, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka (1. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije stroške postopka (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da pokojnik tožnikoma v koledarskem letu 2003, torej v letu pred nastankom zavarovanega primera, dajal sredstva v višini, ki ne dosegajo najmanj polovice povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic v letu 2003. Sodišče je zaključilo, da pogoji za priznanje pravice do družinske pokojnine tožnikoma po tretji alineji prvega odstavka 115. člena ZPIZ-1 niso izpolnjeni, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in na podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo.

3Tožnika sta zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da se ne strinjata z materialnopravno rešitvijo obeh sodišč, da absolutni znesek v smislu cenzusa ne more veljati glede na število upravičencev do družinske pokojnine, saj bi pri tem prišlo do nedopustnega razlikovanja pri izpolnjevanju pogojev za priznanje družinske pokojnine. Po stališču tožnikov pa ravno takšno stališče povzroči nedopustno razlikovanje med upravičenci do pokojnine, kolikor je teh več. Obe sodišči sta tudi napačno uporabili materialno pravo glede interpretacije in uporabe 6. točke Sklepa. Stroga jezikovna razlaga, ki jo je uporabilo sodišče prve in druge stopnje v konkretnem primeru v ponovljenem postopku pri ugotavljanju višine sredstev za preživljanje, kot kriterij za odmero pravic, pri čemer se uporablja zmnožek s številom preživljanjih družinskih članov, je v nasprotju s smislom predpisa. Potrebno je uporabljati razlago po namenu in strogo jezikovno razlago. Izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ker razen tega, da sta tožnika dva, ni nikakršnih drugih razlogov za zavrnitev zahtevka. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialno pravo je bilo tudi napačno uporabljeno glede nepriznavanja stroškov v zvezi s prevozi pokojnika iz Slovenije do staršev na Hrvaško. Ti stroški niso v zvezi s preživljanjem, ampak so nujno potrebni, da bi se lahko nudilo preživljanje obema tožnikoma.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7Tožnika v reviziji izražata nestrinjanje z dokaznimi zaključki izpodbijane sodbe. Takšne so na primer revizijske navedbe o tem, da sodišče ni priznalo stroškov v zvezi s prevozom pokojnega zavarovanca s prevozom iz Slovenije do doma staršev na Hrvaškem v znesku 17.400,00 SIT. Teh navedb ni bilo mogoče upoštevati, ker predstavljajo uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8Sodišče v izpodbijani sodbi ni kršilo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima obširno navedene razloge, zakaj je zahtevku tožeče stranke ni ugodilo, zato ni mogoče pritrditi revizijskim navedbam, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje je pri presoji upoštevalo dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, obe sodišči sta upoštevali, da znesek, ki ga je pokojnik dajal tožnikoma, ne dosega cenzusa polovice povprečnega zneska za odmero dodatnih pravic v letu 2003. Pravna presoja teh dejstev glede na Sklep o pogojih, kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal družinskega člana, pa sodi v okvir presoje pravilne uporabe materialnega prava.

9Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

10Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) v V. poglavju ureja pravice za primer zavarovančeve smrti. Med slednje sodi tudi pravica do družinske pokojnine, ki je urejena v 115. členu ZPIZ-1. Po tretji alineji prvega odstavka navedenega člena dobijo po smrti zavarovanca pravico do družinske pokojnine starši (oče in mati, očim in mačeha) in posvojitelji, ki jih je zavarovanec preživljal. Zavod določi, kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal družinskega člana (tretji odstavek 115. člena ZPIZ-1). V primeru ugotavljanja družinske pokojnine, ki jo uveljavljajo starši, ZPIZ-1 v 119. členu določa nadaljnji pogoj, in sicer da starši, ki jih je zavarovanec preživljal do svoje smrti, pridobijo pravico do družinske pokojnine, če so do smrti zavarovanca dopolnili starost 58 let ali so bili ob smrti zavarovanca popolnoma nezmožni za delo. Tožena stranka je na podlagi 115. in 266. člena ZPIZ-1 sprejela Sklep o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (Ur. l. RS, št. 50/2000 – v nadaljevanju Sklep). Na podlagi prve točke Sklepa se šteje, da je zavarovanec do svoje smrti preživljal družinske člane iz prvega odstavka 115. člena ZPIZ-1 če ni zavarovan po zakonu ali ni uživalec pokojnine (prva alineja), je imel oziroma še ima z njim skupno prebivališče (druga alineja) in njegovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovanim primerom niso presegli polovice zneska osnove za odmero dodatnih pravic. Sklep v VI. točki določa, da v primeru, da družinski član iz I. točke tega sklepa ni imel z zavarovancem skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa ostale pogoje iz navedene točke, se šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovanega primera redno mesečno dajal sredstva najmanj v višini polovice povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic v tistem letu.

11Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je pokojni zavarovanec do svoje smrti dopolnil 16 let, 11 mesecev in 29 dni pokojninske dobe. Tožnika s pokojnim nista imela skupnega prebivališča, ker je pokojni zavarovanec živel v Sloveniji, tožnika pa na Hrvaškem. Osnova za odmero dodatnih pravic leta 2003 znašala povprečno 78.476,96 SIT oz. 327,48 EUR, polovica od tega zneska (cenzus iz VI. točke Sklepa) je 39.238,48 SIT oz. 163,74 EUR. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je pokojni tožnikoma dajal skupni mesečni znesek preživnine v višini 68.595,00 SIT oz. 286,24 EUR.

12Eden od pogojev, ki jih morajo izpolnjevati starši, da lahko pridobijo pravico do družinske pokojnine je, da jih je zavarovanec preživljal do svoje smrti. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je pokojni zavarovanec na mesec staršem dajal preživnino v znesku 68.595,00 SIT. Bistvo revizijskih navedb je mogoče strniti v nestrinjanje s stališčem v izpodbijani sodbi, da mora vsak upravičenec (oče in mati) izpolnjevati vse pogoje za priznanje pravice do družinske pokojnine, torej tudi pogoj iz VI. točke Sklepa glede višine sredstev, ki jih je pokojnik dajal materi in očetu. Sodišče je v izpodbijani sodbi namreč ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji po tretji alineji prvega odstavka 115. člena ZPIZ-1, pri čemer je štelo, da če je družinskih članov, ki uveljavljajo pravico do družinske pokojnine več, je za vsakega družinskega člana potrebno ugotavljati, ali izpolnjuje pogoj – da je prejel od preživljalca mesečno sredstva najmanj v višini polovice povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic. Tako mora po stališču pritožbenega sodišča vsak družinski član izpolnjevati vse pogoje za priznanje dajatve, da mu je ta sploh priznana in odmerjena.

13Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-178/02-14 z dne 12. 9. 2002 pri presoji ustavnosti in zakonitosti Sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane v osmem odstavku navedlo: „Preživljati pomeni dajati mu, kar potrebuje za življenje. Čeprav ZPIZ/92 in ZPIZ-1 sama ne dajeta vsebinske podlage za izvršitev pooblastilnih norm, po katerih zavod določi, kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal družinskega člana, je v pravnem redu oziroma primeroma v navedenih zakonih (op. ZZZDR in ZSV) že izoblikovalo stališče, da se pojem in obseg preživljanja presojata zlasti z vidika potrebnih denarnih sredstev. Ker obravnavana zakona ne opredeljujeta pravnega pojma preživljanja drugače, je šteti, da ga sprejemata takšnega, kot je splošno uveljavljen“.

14Sodišče je pogoj preživljanja ugotavljalo z višino sredstev, ki jih je pokojni zavarovanec dajal tožnikoma. Pri tem je štelo, da mora biti znesek iz VI. točke Sklepa podan tako za mater kot za očeta. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Preživljanje staršev ne pomeni, da bi pokojni zavarovanec moral dajati dvojni znesek iz navedenega sklepa. Preživljanje je potrebno presojati v sorazmerju s pravico, ki se lahko pridobi. To v konkretnem primeru pomeni (tudi) višino družinske pokojnine. Ni mogoče prezreti, da ZPIZ-1 višino družinske pokojnine veže na število družinskih članov, ki takšno pokojnino uveljavljajo. ZPIZ-1 v prvem odstavku 124. člena določa, da se družinska pokojnina odmeri od osnove, določene za odmero družinske pokojnine v odstotku, katerega višina je odvisna od števila družinskih članov, drugi odstavek istega člena pa določa višino v odstotkih. Če bi tožena stranka ugotovila, da tožnika izpolnjujeta pogoje za pridobitev družinske pokojnine, jima ne bi (vsakemu) odmerila družinsko pokojnino v višini 70 %, temveč bi upoštevala, da gre za dva člana in bi jima tako pripadala družinske pokojnina v višini 80 %. Takšno povečanje je potrebno uporabiti tudi v primeru ugotavljanja sredstev, ki jih je pokojni zavarovanec dajal tožnikoma. Da je pri ugotavljanju preživljanja potrebo upoštevati, ali družinsko pokojnino uveljavljata oba ali le eden od staršev, kaže V. točka Sklepa, ki določa, da če sta oba starša, ki ju je zavarovanec preživljal, še živa, se dohodki enega od roditeljev pri ugotavljanju povprečnega mesečnega dohodka iz I. točke Sklepa delijo na oba roditelja. Dejansko bi prišlo do nedopustnega razlikovanja v primeru, ko bi se znesek, ki ga določa VI. točke Sklepa upošteval za oba starša skupaj, za kar se zavzema revizija. V primeru, da bi družinsko pokojnino uveljavljal le eden od staršev, bi ta moral od pokojnega zavarovanca prejemati sredstva v višini, kot jih določa ta Sklep. Sredstva, ki jih je pokojni zavarovanec dajal staršema je tako potrebno povečati za enak odstotek, kot se poveča družinska pokojnina, če jo uveljavljata dva člana družine, glede na višino, ki jo določa VI. točka Sklepa. Ob upoštevanju stališča, ki ga je glede preživljanja zavzelo Ustavo sodišče v zgoraj navedeni zadevi, torej da preživljati pomeni dajati kar nekdo potrebuje za življenje, je potrebno upoštevati tudi stroške življenja v skupnem gospodinjstvu. Splošno znano je, da se stroški gospodinjstva ne povečujejo v enaki meri glede na to, ali nekdo živi sam ali pa v skupnem gospodinjstvu živita dva ali trije člani. Ne gre za dva ali trikratno povečanje stroškov, glede na to, če nekdo živi sam. Zato tudi ni logična zahteva po dvakratnih zneskih iz VI. člena Sklepa, ker življenje dveh v skupnem gospodinjstvu ni dvakrat dražje kot življenje enega. Potrebno je smiselno upoštevati in ugotavljati, ali je pokojni zavarovanec preživljal starša, ki sta živela v skupnem gospodinjstvu glede na sredstva, ki jih je dajal. V konkretnem primeru bi za tako situacijo lahko šlo, to pa bo moralo ugotoviti sodišče v ponovljenem postopku.

15Zaradi zmotne uporabe materialnega prava niso bila ugotovljena pravno odločilna dejstva. Zato je revizijsko sodišče po drugem odstavku 380. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje. Ko bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dejansko stanje z izvedbo ustreznih dokazov popolno ugotovilo še v nakazani smeri, bo lahko materialnopravno pravilno odločilo.