266. člen ZPIZ-1

ZPIZ-1 v prvem odstavku 116. člena določa, da ima otrok pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. V petem odstavku iste določbe pa je določeno, da otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oziroma po končanem šolanju, pridobi pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oziroma uživalec pravice do svoje smrti preživljal. V primeru tožnika, ki je bil ob očetovi smrti star 41 let, je za pritožbeno rešitev zadeve pomembno, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za pridobitno delo zaradi slepote, kakor tudi zaradi ugotovljenih intelektualnih sposobnosti in da je tožnika njegov oče preživljal. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo družinske pokojnine utemeljen.

Na podlagi drugega odstavka 8. člena Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalnih osnov za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se le izjemoma, kadar odhodki dolgoročno znatno presegajo prihodke, in ob presoji pričakovanih poslovnih izidov, narave dejavnosti ter drugih okoliščin ni pričakovati izboljšanja poslovanja, zniža zavarovalna osnova za več kot eno stopnjo, vendar največ do zneska bruto najnižje pokojninske osnove oziroma do zneska iz 2. alinee prvega odstavka 209. člena ZPIZ-1 (60 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova). Največ pomeni, da se lahko zavarovalna osnova zniža tudi za manj, torej (praviloma) le za eno stopnjo, kot določa prvi odstavek 8. člena Sklepa. Ker v obravnavanem primeru pogoji za znižanje zavarovalne osnove za več kot eno stopnjo niso izpolnjeni, saj v letu 2009 tožnikovi odhodki dolgoročno niso presegali prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevki 4. in 2. zavarovalnega razreda, je bila tožniku (samostojnemu podjetniku) zavarovalna osnova pravilno znižana le za eno stopnjo (v višini 90 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zav

Pri presoji zahteve za znižanje zavarovalne osnove bi moral toženec ugotoviti, ali je tožnik pri poslovnih partnerjih lahko vplival na obseg naročil, ali je šlo za dejansko bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida, ali odhodki dolgoročno presegajo prihodke najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in ali bi plačevanje prispevkov ogrozilo tožnikovo nadaljnje poslovanje.

Ker pri tožniku do spremembe delazmožnosti (invalidnost) in do telesne okvare ni prišlo v času obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč sta posledici poškodbe v otroštvu, nima pravic iz invalidskega zavarovanja in pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Ker pri tožnici niti iz nobenega izvida lečečega specialista niti iz predloga osebnega zdravnika za uvedbo postopka in niti iz v sodnem postopku pridobljenega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.

Ker so mnenja članov invalidskih komisij, da pri tožnici ni podana popolna nezmožnost za delo, skladna z ostalimi medicinskimi izvidi, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice, da se postavi izvedenec medicinske stroke in zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.