VSRS Sklep II Ips 109/2017

Revizija se zavrne.

1V tem postopku je tožnica (polnoletna hči drugega toženca in tretje toženke, rojena v času trajanja njune zakonske zveze) s tožbo izpodbijala očetovstvo drugega toženca (nekdanjega moža tretje toženke in domnevnega očeta tožnice) ter zahtevala ugotovitev očetovstva prvega toženca.

2Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo le o zahtevku za izpodbijanje očetovstva tako, da je ugotovilo, da drugi toženec ni oče tožnice, ki jo je 28. 10. 1972 rodila tretja toženka v času zakonske zveze z drugim tožencem (pred pravdo pridobljena in tudi v pravdi opravljena DNA analiza je drugega toženca domala z gotovostjo - 99,999984 odstotno - izključila kot možnega očeta tožnice).

3Zoper delno sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo le prvi toženec, sodišče druge stopnje pa je njegovo pritožbo na podlagi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s sklepom zavrglo, ker da "pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo", saj se delna sodba sodišča prve stopnje nanj ne nanaša in na njegov pravni položaj neposredno ne vpliva. Pravni interes je predpostavka za dovoljenost pritožbe. Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je pritožba utemeljena, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Ker je bilo tožnici z delno sodbo ugodeno le glede tožbenega zahtevka v razmerju do drugega toženca, se pravni položaj pritožnika (prvega toženca) z odločbo pritožbenega sodišča ne bi mogel izboljšati, saj na njegov pravni položaj ne vpliva. Tožbeni zahtevek na izpodbijanje očetovstva bi namreč tožnica zoper drugega toženca lahko uveljavljala tudi ločeno (v drugem pravdnem postopku) od tožbenega zahtevka, ki ga ima do prvega toženca (na ugotovitev očetovstva). Čeprav je sodišče prve stopnje z delno sodbo ugotovilo, da drugi toženec ni oče tožnice, bo moralo v nadaljevanju pravdnega postopka izvesti vse potrebne predlagane dokaze in odločiti še o utemeljenosti zahtevka tožnice v razmerju do prvega toženca, to je o njenem zahtevku na ugotovitev, da je prvi toženec njen biološki oče.

4Zoper sklep sodišča druge stopnje je prvi toženec vložil revizijo iz (po njegovih trditvah) revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita kršitev določbe četrtega odstavka 343. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, saj ima prvi toženec po njegovem mnenju pravni interes za pritožbo zoper delno sodbo sodišča prve stopnje in bi jo pritožbeno sodišče moralo obravnavati po vsebini. Drugi toženec namreč velja za očeta tožnice na podlagi 86. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), prvi toženec (revident) pa ne more biti ugotovljen za njenega očeta, dokler ni izpodbito očetovstvo drugega toženca. To pomeni, da ima prvi toženec neposredno pravno korist od odločitve o očetovstvu drugega toženca. Odločitev o tem namreč neposredno vpliva na pravni položaj prvega toženca in ima zato pravni interes za pritožbo zoper delno sodbo sodišča prve stopnje, kar narekuje vsebinsko odločanje o njej. Predlaga razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovno odločanje.

5Revizija je bila vročena tožnici ter drugemu tožencu in tretji toženki, ki nanjo niso odgovorili.

6Revizija ni utemeljena.

7Izpodbijana odločitev o zavrženju pritožbe prvega toženca zoper prvostopenjsko odločitev o tem, da drugi toženec ni oče tožnice, je sicer pravilna - čeprav ne iz razloga pomanjkanja pritožnikovega pravnega interesa za pritožbo, temveč iz razloga, ker pritožnik ni oseba, ki bi imela pravico vložiti pritožbo zoper prvostopenjsko določitev.

8Preizkus v smeri obstoja procesne predpostavke pritožnikovega pravnega interesa za pritožbo se opravi le znotraj kroga oseb, ki sicer imajo procesno (pritožbeno) legitimacijo (distinkcija iz četrtega odstavka 343. člena ZPP). Med te spadajo glede na njihov položaj v postopku predvsem stranke, sosporniški intervenienti, pogojno tudi stranski intervenienti ter osebe, katerih legitimacija je (znotraj omejitve postulacijske sposobnosti) izvedena iz upravičenja prej naštetih oseb. Revident glede na njegov položaj v postopku za izpodbijanje očetovstva, v katerem sta za primer otrokovega (tožničinega) izpodbijanja na pasivni strani kot nujna enotna sospornika procesno legitimirana le domnevni oče (drugi toženec) in mati (tretja toženka), ne sodi v krog prej naštetih oseb. Glede na obrazloženo ni namreč stranka v postopku za izpodbijanje očetovstva, pri čemer je brez slehernega pomena, da ga je tožnica z eno tožbo zajela kot stranko na pasivni strani v postopku za ugotavljanje očetovstva. S tem v zvezi je pritrditi razlogovanju sodišča druge stopnje v izpodbijanem sklepu, da bi lahko tožnica zahtevek za izpodbijanje očetovstva uveljavljala zoper drugega toženca in tretjo toženko tudi ločeno (v drugem pravdnem postopku) od zahtevka za ugotovitev očetovstva nasproti prvemu tožencu (revidentu).

9Prvi toženec pa v postopku, ki je predmet revizijske presoje, tudi nima statusa intervenienta s položajem enotnega sospornika (sosporniškega intervenienta). Kdo sta v postopku na podlagi otrokove tožbe za izpodbijanje očetovstva na pasivni strani enotna sospornika, je bilo revidentu že pojasnjeno, sodba, izdana o tem, pa se nanj ne nanaša. Res je sicer, da izpodbito očetovstvo otroku odpre pot k določitvi biološkega očeta in da je otrokova pravica do izpodbijanja očetovstva predpogoj za vložitev tožbe na ugotavljanje očetovstva, vendar statusna sodba o izpodbitem očetovstvu vselej učinkuje erga omnes - torej v enaki meri kot zoper prvega toženca tudi zoper vse tiste, ki jim pravni red prav tako ne omogoča interveniranja v pravdah za izpodbijanje očetovstva in ki zaradi pravnomočne sodbe o izpodbitem očetovstvu niso nič prikrajšani v možnosti svoje obrambe pred morebitnimi tožbami na ugotovitev očetovstva kot potencialni biološki očetje.

10Ker se po obrazloženem izkaže, da revident (prvi toženec) ne sodi v krog oseb, ki bi imele pravico vložiti pritožbo zoper prvostopenjsko (delno) sodbo, je izpodbijana odločitev o zavrženju njegove pritožbe kot nedovoljene (četrti odstavek 343. člena ZPP) procesno pravno pravilna in je zato bilo treba njegovo revizijo na podlagi določbe 378. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.