VDSS Sodba Pdp 294/2021

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. in IV. točka izreka) spremeni tako, da se glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Pogodba o zaposlitvi z dne 25. 1. 2018 se sodno razveže z dnem 9. 8. 2020. Tožena stranka je tožeči stranki v roku 8 dni dolžna plačati denarno povračilo v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku roka, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Tožena stranka je tožeči stranki za obdobje od 3. 4. 2020 do 9. 8. 2020 dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji je za predmetno obdobje dolžna plačati nadomestila plač, ki bi jih prejela, če bi delala, znižana za prejeta nadomestila med brezposelnostjo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo, to je od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni.

3. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna plačati sorazmerni del regresa za letni dopust v znesku 383,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2020 dalje, do plačila, v 8 dneh.“

IV. Tožnik sam krije svoje stroške postopka."

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo: I. Pogodba o zaposlitvi z dne 25. 1. 2018 se sodno razveže z dnem 9. 8. 2020. Tožena stranka je tožeči stranki v roku 8 dni dolžna plačati denarno povračilo v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku roka, določenega v tej točki izreka, do plačila (1.); Tožena stranka je tožeči stranki za obdobje od 3. 4. 2020 do 9. 8. 2020 dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji je za predmetno obdobje dolžna plačati nadomestila plač, ki bi jih prejela, če bi delala, znižana za prejeta nadomestila med brezposelnostjo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo, to je od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni (2.). Tožena stranka je tožeči stranki dolžna plačati sorazmerni del regresa za letni dopust v znesku 383,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2020 dalje, do plačila, v 8 dneh (3.); II. Kar je zahtevala tožeča stranka več in drugače (to je odvod davkov in prispevkov, plačilo regresa 95,86 EUR), je zavrnilo; III. Tožbo je zavrglo v delu zahtevka, ki se je glasil na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2020 nezakonita; IV. Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v znesku 436,47 EUR na račun sodišča prve stopnje, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Toženka se pritožuje zoper I. in IV. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbija ugotovitev sodišča, da je A.A. po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku prevzel nekaj njegovega dela. Na A.A. niso bila prenesena nobena dodatna dela, ki jih ne bi opravljal že v času trajanja delovnega razmerja tožnika. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana 3. 3. 2020, zato ni jasno, zakaj sodišče povečanje obsega dela v letu 2019 šteje za odločilno. Toženka od podane odpovedi tožniku ni zaposlila nobenega novega delavca na delu, ki ga je opravljal tožnik. Tožnik nalog, ki jih je kot zunanji strokovni sodelavec po pogodbi o poslovnem sodelovanju opravljal A.A., ni nikoli opravljal. Sodišče je v sodbi neutemeljeno prikazovalo svoje izračune vpliva tožnikove plače na poslovni rezultat družbe. Toženka je sprejela več ukrepov za znižanje stroškov, ne le tožnikovo odpoved. Bila je prisiljena sprejeti reorganizacijske in optimizacijske ukrepe, saj je družba poslovala bistveno slabše od predvidenega poslovnega načrta.

3Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov in zahteva zvišanje priznanih stroškov postopka za polovico (BPP) ter še priznanje stroškov za sestavo tožbe, parkiranje, pregled listin in študij zadeve.

4Obe stranki sta v odgovorih na pritožbo predlagali njuno zavrnitev.

5Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

7Tožnik je bil pri toženki zaposlen od 29. 1. 2018 na delovnem mestu vzdrževalec računalniškega sistema/IT Engineer. Pred tem je bil na tem delovnem mestu zaposlen A.A., po koncu zaposlitve pri toženki pa je postal samostojni podjetnik in je s toženko konec avgusta ali v začetku septembra 2018 sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju. Toženka je 3. 3. 2020 sprejela sklep o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta in tožniku istega dne podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navedla, da je bilo zaradi nujne reorganizacije in prestrukturiranja poslovanja delodajalca treba izvesti kadrovsko reorganizacijo poslovanja delodajalca s ciljem racionalizacije poslovanja družbe ter posledično zmanjšanja stroškov. Zato je sodišče prve stopnje preverjalo, ali obstoji ekonomski in organizacijski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

8Čeprav je ugotovilo, da je toženka dokazala ukinitev tožnikovega delovnega mesta, znižanje dobička in prenos tožnikovega dela na tehnike v vzdrževalni službi (B.B. in C.C.) in na zunanjega sodelavca toženke A.A., je vseeno presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Menilo je, da so bili razlogi za odpoved tožniku povezani s tožnikom kot osebo, pri čemer je kot bistveno štelo, da je prišlo do ukinitve zgolj tožnikovega delovnega mesta, da je bila odpoved podana samo tožniku, da je odpoved imela neznaten finančni vpliv na poslovanje tožene stranke oziroma dobiček in da je bil v izgradnji nov hotel. Izpostavilo je tudi, da pogodba o poslovnem sodelovanju toženke z zunanjim sodelavcem A.A. po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila odpovedana in da se mu je obseg dela povečal. Naštete okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne dajejo podlage za ugotovitev neobstoja utemeljenega ekonomskega in organizacijskega odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je namreč tudi ugotovilo, da je v letu 2019 pri toženki prišlo do znižanja dobička iz poslovanja. Prav tako pa je toženka ukinila tožnikovo delovno mesto in njegovo delo prenesla na tehnike v vzdrževalni službi in zunanjega sodelavca toženke.

9Sodišče prve stopnje je sicer načeloma pravilno razlogovalo, da je odpoved skrajni ukrep delodajalca in da ni nepomembno, ali delodajalec na enakih delih zaposluje delavce za določen čas, najema agencijske delavce, študente ali pa delo prenaša na zunanje izvajalce. Pri tem je opozorilo, da pravice zaposlenih trčijo ob pravico delodajalca do svobodne gospodarske pobude, zato je potrebno skrbno pretehtati vse okoliščine primera, da se izključi delodajalčevo zlorabo instituta odpovedi z namenom, da odpusti točno določenega delavca. Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera ni podlage za takšen zaključek.

10Sodišče prve stopnje je zmotno kot bistveno izpostavilo, da je toženka ohranila v veljavi pogodbo o poslovnem sodelovanju z A.A. Kot je pri tem ugotovilo, je toženka to pogodbo sklenila v avgustu ali v začetku septembra 2018, torej približno leto in pol pred podajo odpovedi tožniku, ko na zunanjega sodelavca ni prenesla vseh nalog tožnikovega delovnega mesta, ampak zgolj manjši del. Za presojo zakonitosti odpovedi tožniku, podane 3. 3. 2020, tudi ni pomembno, ali je A.A. od oktobra 2019 dalje opravil precej več dela za toženko kot prej. Ključno je obdobje, ko je bila odpoved tožniku podana, okoliščine v zvezi z angažiranjem zunanjega izvajalca v tem obdobju pa ne kažejo na neutemeljenost odpovednega razloga.

11Tudi ni bistveno, ali je toženka ukinila le tožnikovo delovno mesto in ali je odpoved podala le tožniku, prav tako ne, kakšen finančni vpliv je oziroma bo imela odpoved na poslovanje toženke¹. To presega okvir tovrstnih sporov. V tem delu je treba dati prednost delodajalčevi pravici do svobodne gospodarske pobude. Tudi če bi se utegnile poslovne odločitve pokazati z vidika učinkovitosti za napačne, to za presojo utemeljenosti odpovednega razloga ni pomembno.

12Zaradi napačne ugotovitve o nezakoniti odpovedi je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v pretežnem delu napačno ugodilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). To je imelo za posledico spremenjeno odločitev o stroških postopka - tožnik zaradi neuspeha v sporu sam krije svoje stroške, kar je tudi razlog za neutemeljenost njegove pritožbe, s katero se je zavzemal za višje stroške prvostopenjskega postopka (154. in 165. člen ZPP).

13Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165 in 154. člena ZPP), toženka pa zato, ker kot delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

¹ Sodišče prve stopnje je npr. poudarilo, da lahko odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku le malenkostno izboljša dobiček toženke, saj se je ta znižal za 207.438,00 EUR; Odpoved tožniku bi nanj lahko vplivala šele v 9 letih, ko bi tožnikova plača (in regres) znašala skupaj cca. 198.000,00 EUR.