VSL Sklep I Cpg 99/2021

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih 2. in 3. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 16.104,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2019 dalje do plačila, v 15 dneh (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 16.104,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2019 dalje do plačila (2. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2Tožeča stranka je zoper 2. in 3. točko izreka sodbe pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse njene stroške postopka.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo za opravljene storitve na projektu prodaje paketa terjatev A., ter da je med pravdnima strankama sporno, kakšen je bil dogovor o plačilu za opravljeno delo tožeče stranke. Tožeča stranka je navajala, da sta se s toženo stranko dogovorili za plačilo v višini 5% od nakupne vrednosti terjatev (kupnine), kar znese 24.600,00 EUR, skupaj s prištetim DDV pa 32.208,00 EUR. Sprva naj bi bil dogovor za plačilo v višini 2% kupnine, a naj bi se pravdni stranki nato v telefonskem razgovoru dogovorili za plačilo v višini 5% kupnine. Tožeča stranka je po tem razgovoru toženi stranki poslala tudi e-poštno sporočilo z vsebino novega dogovora, na kar je tožena stranka odgovorila, da potrjuje kot dogovorjeno, vtoževanega računa, ki ji je bil poslan po elektronski pošti dne 14. 8. 2019, pa tudi ni zavrnila.

Tožena stranka je trditvam tožeče stranke o dogovorjenem plačilu v višini 5% kupnine oporekala. Trdila je, da sta se s tožečo stranko po telefonu dogovorili za zvišanje plačila na 2,5%, kar skupaj z DDV znese 16.104,00 EUR, in ne za zvišanje na 5%. Plačilo v višini 5% naj tudi ne bi bilo ekonomično, saj je tožena stranka v celoti zaslužila 7% od prodanih terjatev, za pokritje stroškov pa je porabila 4%, zato bi projekt zaključila z izgubo. Poleg tega tako visoko plačilo ni običajno za tovrstne posle.

6Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki sta jih predložili pravdni stranki, ostale dokazne predloge pa je kot nepotrebne zavrnilo. Sledilo je navedbam tožene stranke, da je bilo dogovorjeno plačilo v višini 2,5% kupnine in zato tožbenemu zahtevku tožeče stranke le delno ugodilo, za plačilo zneska v višini 16.104,00 EUR z obrestmi. Kot odločilno je štelo: 1. da je zakoniti zastopnik tožene stranke B. B. v izjavi z dne 10. 9. 2020 kategorično zanikal, da bi se s C. C. kdajkoli dogovoril za provizijo v višini 5% (zato tudi ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje prič), 2. da je C. C. prvo elektronsko pošto, ki vsebuje 2% provizijo, poslal ob 9.44 uri, osem minut kasneje pa je poslal novo elektronsko pošto, ki je v delu provizije in izračuna spremenjena na 5%, z novim izračunom vred, odgovor B. B. pa je bil nato poslan prek telefona in je torej B. B. elektronsko pošto tudi prebral na telefonu, kjer je besedilo manj nazorno vidno, črke so manjše, in ker je odgovoril že v dveh minutah, po oceni sodišča prve stopnje očitno ni bil pozoren na znesek, 3. da je bolj logično, da sta se C. C. in B. B. dogovarjala glede manjšega povišanja, to je za pol odstotka, kot pa za 3 odsotno povišanje, 4. da je B. B. izrecno navedel, da so provizije pri tovrstnih poslih običajno znašale 2%, da pa je pristal na povišanje, ker ga je C. C. poklical in povedal, da je imel veliko dela s terjatvami ter 5. da tožeča stranka ni navedla in dokazala, da je v poslih s toženo stranko že kdaj prejela 5% plačilo. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zaključilo, da so navedbe tožene stranke bolj prepričljive in logične glede na zgoraj navedeno elektronsko sporočilo.

7Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do njenih trditev, da tožena stranka ni nemudoma zavrnila vtoževanega računa, ki je bil toženi stranki poslan 14. 8. 2019, iz katerega je razvidno, da tožeča stranka zaračunava plačilo v višini 5% nakupne vrednosti terjatev. Trdi, da bi morala tožena stranka, če ne bi bilo tako dogovorjeno, takoj zavrniti račun, in ne šele 7. 10. 2019. Nadalje tožeča stranka utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do njenih trditev, da je tožena stranka v nadaljnji komunikaciji višino računa celo potrdila, ugovorjala pa je le načinu plačila. Tožeča stranka je namreč trdila, da ko je spraševala, kaj je s plačilom računa, ji je tožena stranka čez dva dni (16. 8. 2019) odgovorila, da je račun vezan na prodajo paketa terjatev in navedla datume plačila kupnine. Obljubila je plačilo v dveh delih v skladu s to dinamiko, v kolikor pa bi sredstva na računu podjetja dovoljevala prejšnje plačilo, bo to lahko, po dogovoru z direktorjem, izvedeno prej. Trdila je, da je to elektronsko sporočilo poslala D. D. tožeči stranki ob 15.44 uri in v vednost direktorju B. B., skupaj z računom številka 10/2019. Tudi tedaj direktor tožene stranke ni imel nobene pripombe. Tožeča stranka je odgovorila 20. 8. 2019, da je račun res vezan na prodajo terjatev, vendar ne po dinamiki kupnine, in elektronsko sporočilo poslala ob 13.23 uri D. D. in direktorju B. B. Ob 14.02 uri je slednji odgovoril tožeči stranki, da je višina računa v redu, le da naj bi se dogovorila, da se spremeni dinamika plačil tako, da ustreza prilivom.

8Zgoraj povzete trditve tožeče stranke so po oceni pritožbenega sodišča relevantne za presojo vsebine spornega dogovora o plačilu za delo, ki ga je tožeča stranka opravila za toženo stranko. Ker se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, je dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

9Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do celega sklopa dejstev, ki jih je v potrditev svojih trditev o vsebini spornega dogovora navajala tožeča stranka. V kolikor bi se do njih opredelilo pritožbeno sodišče (torej prvič), bi pravdni stranki prikrajšalo v pravici do pritožbe. Poleg tega le ustrezno obrazložena sodba sodišča prve stopnje omogoča učinkovito ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva. Z razveljavitvijo pa tudi ne bo poseženo v strankino pravico do sojenja v razumnem roku.

10Sodišče prve stopnje naj se v novem sojenju opredeli do zgoraj izpostavljenih trditev tožeče stranke in po potrebi zasliši predlagane priče in zakonitega zastopnika tožene stranke.

11Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.