VSM Sodba IV Kp 24532/2019

I. Pritožba obsojene T.F. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo zoper obsojeno T.F. na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 24532/2019 z dne 22. 5. 2019 in obsojenki izreklo na ta način določeno kazen štiri mesece zapora. Prav tako je odločilo, da mora obsojenka po prvem odstavku 95. člena ZKP plačati stroške postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, ki do sedaj niso znani ter sodno takso v višini 65,00 EUR.

2Zoper sodbo se je pritožila obsojenka z laično pritožbo, brez navedbe izpodbojnih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da ji dovoli obročno plačilo zapadlih obveznosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Obsojenka v pritožbi trdi, da ni njen namen nekoga ogoljufati. Pojasnjuje, da v Avstriji ni bila zaposlena niti en teden in da zaradi pandemije COVID-19 ni dobila službe. Kot brezposelna oseba prejema samo denarno socialno pomoč, nakopičili so se ji tudi dolgovi do lastnice stanovanja, v katerem biva kot podnajemnica. Vse to so po njeni oceni okoliščine, ki so ji preprečevale izpolniti naloženo obveznost.

5S povzetimi pritožbenimi navedbami obsojenka ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki je navedeno pogojno obsodbo upravičeno preklicalo in obsojenki določeno kazen štiri mesece zapora utemeljeno izreklo. Obsojenka namreč s pogojno obsodbo naloženega posebnega pogoja ni izpolnila niti deloma, kljub temu, da je v času od julija do novembra 2020 prejemala nadomestilo iz naslova brezposelnosti v višini 400,00 EUR, v obdobju od 10. 11. 2020 do 31. 12. 2020 pa je bila tudi zaposlena, kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, na kar se višje sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Pri tem tako ne gre prezreti, da obsojenka tekom preizkusne dobe, ki je tekla od pravnomočnosti sodbe (dne 9. 6. 2020) in se je iztekla dne 13. 7. 2021, oškodovani A.U. ni poravnala niti najmanjšega zneska, s plačilom katerega bi izkazala vsaj minimalno pripravljenost za izpolnitev naložene ji obveznosti. Tega pa ni storila niti v teku preklicnega postopka, pri čemer ji je sodišče prve stopnje enkrat že podaljšalo rok za izpolnitev naložene obveznosti.

6Po navedenem obsojenka zato s pritožbenimi navajanji o finančnem stanju ne more vzbuditi dvoma v pravilnost izpodbijane sodbe. Šibko finančno stanje namreč samo zase ne predstavlja objektivnega razloga za neizpolnitev posebnega pogoja iz pogojne obsodbe. V postopku preklica pogojne obsodbe mora obsojenec izkazati, da zaradi okoliščin, ki niso v njegovi moči, obveznosti ne more izpolniti. Slednjega pa obsojenka, ko je torej neizpolnitev naloženih obveznosti le posledica njenega vehementnega odnosa in ne nezmožnosti plačila, saj je določena finančna sredstva imela in z njimi nedvomno razpolagala, vendar ne za namen izpolnitve obveznosti po pravnomočni sodbi, ni izkazala. Glede preostalih okoliščin, ki jih obsojenka izpostavlja v pritožbi (krajša in „nedonosna“ zaposlitev v Republiki Avstriji ter zaposlitveni status hčerke), pa je dodati le, da je prav na podlagi teh še toliko bolj razbrati, da je obsojenka z določenimi sredstvi v času za izpolnitev naloženega ji posebnega pogoja v znesku 910,00 EUR vendarle razpolagala, a jih ni namenila niti za simbolični znesek plačila obveznosti po pravnomočni sodbi, s čimer bi izkazala interes za izpolnitev posebnega pogoja. Z iztekom roka za izpolnitev obveznosti iz naslova določenega posebnega pogoja pa se kot povsem brezpredmeten pokaže obsojenkin predlog po obročnem plačilu zapadlih obveznosti, kakor tudi v tej zvezi priložena časovnica odplačevanja.

7Na podlagi obrazloženega ter upoštevaje preostale razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, je neizpolnitev posebnega pogoja po oceni višjega sodišča posledica obsojenkinega družbeno nesprejemljivega in nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, ne pa objektivnih okoliščin, ki bi obsojenki kljub njeni pripravljenosti onemogočale njegovo izpolnitev. Ob tem je le še dodati, da okoliščina, kdaj bo obsojenka poravnala naloženo ji obveznost iz naslova pravnomočne sodbe, nikakor ni prepuščena njeni volji oziroma odločitvi in tudi ni odvisna od tega, kdaj bi poplačilu dolga v razmerju do oškodovane A.U. eventualno dala prednost pred plačilom ostalih zapadlih obveznosti, saj bi vsi obsojenkini interesi morali biti podrejeni ravno izpolnitvi obveznosti po pravnomočni sodbi.

8Iz navedenih razlogov, in ker obsojena T.F. v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje iz izpodbijane sodbe, prav tako pa višje sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo treba pritožbo obsojenke zavrniti kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

9Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 507. člena, prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter 11. členu Zakona o sodnih taksah. Je posledica ugotovljenih obsojenkinih premoženjskih razmere ter dejstva, da mora plačati še stroške, nastale pri sodišču prve stopnje in sodno takso.