VSRS Sklep X DoR 234/2021-3

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali lahko Pravilnik o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko - komercialni namen in komercialni prevoz, spremeni pogoje za vračilo trošarine, kot jih določa ZTro-1?

1Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbe Finančne uprave Republike Slovenije: št. 42331-39619/2018-12 z dne 17. 1. 2019, št. 42331-45168/2018-5 z dne 14. 2. 2019, št. DT42331-47645/2018-5 z dne 11. 2. 2019 in št. DT 42331-53027/2018-5 z dne 11. 2. 2019, s katerimi je davčni organ tožene stranke delno zavrnil tožnikove zahtevke za vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz za mesece marec, april, maj in junij 2018. Odločeno je bilo tudi o roku za plačilo, nesuspenzivnosti pritožbe ter stroških postopka. Ministrstvo za finance je s sklepom in odločbo, št. DT-498-3-23/2019-3 z dne 5. 12. 2019, postopke v zvezi s tožnikovimi pritožbami zoper prvostopenjske odločbe združilo ter pritožbe kot neutemeljene zavrnilo.

2Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnik podal zahtevke za vračilo trošarine za plinsko olje, ki ga je porabil kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz za mesece marec, april, maj in junij 2018. Odločitev Upravnega sodišča o utemeljenosti odločitve tožene stranke o delni zavrnitvi zahtevkov temelji na stališču, da tožnik ni upravičen do vračila trošarine za gorivo, ki ga je točil na internem servisu za točenje goriv drugega imetnika, družbe A. A., d. o. o. (ne pa na bencinskem servisu brez osebja), ker lahko v skladu s prvim odstavkom 6. člena Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko - komercialni namen in komercialni prevoz (v nadaljevanju Pravilnik o vračilu trošarine) vračilo trošarine za energente točene na internem servisu uveljavlja le upravičenec, ki je imetnik tega internega servisa, torej le družba A. A., d. o. o.

3Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da revizijo dopusti zaradi več pravnih vprašanj, katerih pomembnost v splošnem utemeljuje z zagotovitvijo pravne varnosti in s pomenom za razvoj sodne prakse.

4Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5Vrhovno sodišče je presodilo, da je glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zato je predlogu predlagatelja za dopustitev revizije delno ugodilo (tretji odstavek 367c. člena ZPP).

6Ocenjuje namreč, da se bo lahko v okviru dopuščenega vprašanja opredelilo do vprašanja, ki ga je v bistvenem mogoče razbrati iz obrazložitve obravnavanega predloga in se nanaša na presojo zakonitosti splošnega akta, Pravilnika o vračilu trošarine. Predlagatelj namreč trdi, da prvi odstavek 6. člena Pravilnika o vračilu trošarine, da lahko vračilo trošarine za gorivo točeno na internem servisu zahteva le imetnik tega servisa (ki gorivo porabi za določen način), kot podzakonski predpis za uveljavljanje zakonske pravice do vračila trošarine določa dodatne pogoje, tj. pogoje, ki jih Zakon o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1) ne predvideva. Po šestem odstavku 95. člena ZTro-1 minister, ki je pristojen za finance, (s podzakonskim aktom) predpiše način vračila trošarine, vsebino zahtevka za vračilo in potrebna dokazila ter evidence, ki jih mora voditi upravičenec.

7Navedeno je v okoliščinah konkretne zadeve povezano tudi z vprašanjem pravne varnosti, ki ga je predlagatelj ugovarjal v tožbi, saj je vračilo trošarine nesporno uveljavljal za gorivo točeno na servisu, ki naj bi ga družba A. A., d. o. o., uporabljala kot servis brez osebja za prodajo goriva tretjim (in ne kot interni servis) ter za to prejemal račune. V tej zvezi bo lahko Vrhovno sodišče posredno presodilo tudi utemeljenost stališča Upravnega sodišča, ki je v 13. točki obrazložitve svoje sodbe te tožnikove ugovore zavrnilo iz razloga materialne izčrpanosti.

8Ker se torej v obravnavani zadevi odpira pomembno pravno vprašanje, odgovor na katero se ob številčnosti tovrstnih carinskih postopkov nedvomno lahko nanaša na širok krog upravičencev in s tem tudi na bodoče primere carinske in z njo povezane sodne prakse, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP dopustilo. Glede ostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.