VSC Sodba Cp 447/2021

I. Pritožbi prve tožene stranke in druge tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je glede odločitev pod točkami I, IV in VII izreka.

II. Prva tožena stranka in druga tožena stranka sta v roku 15 dni od prejema te sodbe nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 986,74 EUR.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prvo in drugo tožena stranka nerazdelno dolžni plačati tožniku 64.591,12 EUR in zakonske zamudne obresti od 37.000,00 EUR od 21. 12. 2012 dalje do plačila, od 24.000,00 EUR od 22. 2. 2021 dalje do plačila, od 337,44 EUR od 21. 12. 2012 dalje do plačila, od 2.745,00 EUR od 18. 2. 2013 dalje do plačila, od 263,84 EUR od 18. 9. 2013 dalje do plačila, od 245,00 EUR od 27. 6. 2020 dalje do plačila (točka I izreka), da je drugo tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 dalje do plačila (točka IV izreka) in da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni nerazdelno plačati v roku 15 dni tožeči stranki 9.865,26 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva po vročitvi te sodbe toženim strankama dalje (točka VII izreka). V točki II izreka sodbe sodišča prve stopnje je naložena prvi toženki dolžnost plačati tožniku še 188,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2013 in zakonske zamudne obresti od 37.000,00 EUR od 31. 3. 2012 do 20. 12. 2012 ter od 337,00 EUR od 31. 3. 2012 do 20. 12. 2012, v točki III izreka pa je zavrnjen tožbeni zahtevek v presežku glede še zahtevanih 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2012 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od 188,24 EUR od 12. 8. 2012 do 17. 9. 2013, od 37.000,00 EUR od 22. 3. 2012 do 30. 3. 2012, od 337,00 EUR od 3. 3. 2012 do 30. 3. 2012, od 2.745,00 EUR od 28. 3. 2013 do 17. 9. 2013 in od 263,68 EUR od 30. 8. 2013 do 17. 9. 2013. V točki V izreka sodbe sodišča prve stopnje je zavrnjen tožbeni zahtevek še v presežku glede zakonskih zamudnih obresti od 38.000,00 EUR od 22. 3. 2012 do 20. 12. 2012, od 337,00 EUR od 3. 3. 2012 do 20. 12. 2012, od 2.745,00 EUR od 28. 3. 2012 do 17. 9. 2013 in od 263,68 EUR od 30. 8. 2013 do 17. 9. 2013, v točki VI izreka pa je zavrnjen tožbeni zahtevek v presežku glede še zahtevanih 12.832,60 EUR s pripadki.

2Prva toženka je izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu za 26.000,00 EUR prisojene odškodnine za nematerialno škodo in v točki VII izreka, to je odločitve o stroških postopka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala ugoditev pritožbi ter spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika zoper prvo toženko še za znesek 26.000,00 EUR in glede na to spremeni odločitev o stroških pravdnega postopka. Pritožbene navedbe prve toženke bodo povzete v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

3Tudi druga toženka je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve pod točko I izreka in sicer glede prisojenih 26.000,00 EUR in odločitev o stroških pravdnega postopka v točki VII izreka sodbe sodišča prve stopnje. Smiselno je uveljavljala pritožbeni razlog zmotna uporaba materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Tudi pritožbene navedbe druge toženke bodo podane v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo nanje odgovorjeno.

4Pritožbi prve toženke in druge toženke nista utemeljeni.

5Prva toženka uveljavljenega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretizirala, druga toženka tega pritožbene razloga ni uveljavljala. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta pritožbeni razlog prve toženke ni podan.

6Pritožba prve toženke ne konkretizira pritožbenega razloga zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP), saj ne pojasni, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo nepravilno, oziroma katerih sploh ni ugotovilo, pa bi jih moralo. Druga toženka v pritožbi ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.

7Torej so neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel dve zelo težki poškodbi glave (zlom kosti baze lobanje, zlom senčne kosti obojestransko), tri težke poškodbe (poškodbe koščic levega srednjega ušesa, poškodbi obraznih živcev, poškodba levega živca abducensa), eno srednje težko poškodbo (zlom nosnega pretina) in dve lahki poškodbi (perforacija bobniča in raztrganini uhljev). Tudi ne izpodbijata ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnikovo zdravljenje utrpelih poškodb trajalo štiri leta, ne izpodbijata niti ugotovljenega trajanja ter intenzivnost prestanih ter bodočih telesnih bolečin in prestanih neugodnosti v času zdravljenja, ugotovljenega trajanja in intenzivnosti prestanega strahu, posledično skaženost, niti ugotovljenega obstoja duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

8Določena denarna odškodnina za ugotovljen obseg nematerialne škode za prestane telesne bolečine in neugodnosti ter bodoče telesne bolečine je pravična denarna odškodnina glede na ugotovljen obseg te oblike nematerialne škode. Tožnik je ugotovljeno prestajal trajne hude in zelo hude telesne bolečine en teden, srednje z občasnimi hudimi bolečinami pa tri mesece, zdravljenje je trajalo štiri leta in je v tem času prestal številne neugodnosti, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in je pri določitvi denarne odškodnine pravilno upoštevalo tožnikovo starost 49 let ob škodnem dogodku in glede na to starost bodoče trajanje bodočih občasnih blagih telesnih bolečin v obliki glavobolov in bolečin ob vnetju oči. Bodoče telesne bolečine v ugotovljeni intenzivnosti bo namreč trpel do konca življenja, torej še skoraj 30 let, kar je zelo dolga doba. Kot neugodnost v času štiriletnega zdravljenja je prestal poleg konzervativnega zdravljenja še dve operaciji v splošni anesteziji, imel en teden prevezane oči, v sluhovodu pa šest tednov fibrinsko peno, kar so brez dvoma velike neprijetnosti.

9Za pravno upoštevno primerljivost zadev iz sodne prakse niso primerljive izključno enake telesne poškodbe, ki jih utrpijo oškodovanci, temveč tudi obseg nastale škode po posameznih oblikah nematerialne škode kot posledica utrpelih telesnih poškodb. V zadevi II Ips 11/2017, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje kot primerljivo zadevo, prva toženka pa temu nasprotuje, je oškodovanec utrpel celo krvavitev pod mehko možgansko opno in udarnine možganov, vendar je trpel primerljivo obdobje hude telesne bolečine, srednje hude in blage telesne bolečine pa je trpel občutno manj časa, v bolnišnici na zdravljenju je bil le sedem dni in prestal eno operacijo, tožnik pa je bil na bolnišničnem zdravljenju 18 dni in je prestal dve operaciji v splošni anesteziji. Tožnik se je zdravil kar štiri leta, oškodovanec v navedenem primerljivem primeru pa sedem mesecev. Nematerialne škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pa oškodovanec v izpostavljeni zadevi ni utrpel. V obravnavani zadevi je tožnikova ugotovljena celotna nematerialna škoda večja od škode v navedeni zadevi.

10Pritožba prve toženke neutemeljeno meni, da sodišče prve stopnje pri določitvi denarne odškodnine ni upoštevalo tožnikove starosti, očitek o odstopanju določene denarne odškodnine za prestane telesne bolečine in neugodnosti ter bodoče telesne bolečine od sodne prakse v podobnih primerih pa je pavšalen. Njena pritožba neutemeljeno izpodbija določeno odškodnino v delu za 5.000,00 EUR.

Pritožbeni očitek druge toženke o materialnopravni zmotni presoji sodišča prve stopnje glede določene odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečin ter prestane neugodnosti pa je pavšalen. Pritožba ne konkretizira očitka o zmotni dokazni oceni izvedenskega mnenja medicinske stroke, saj ne pojasni, katera ugotovljena dejstva glede te oblike nematerialne škode je sodišče prve stopnje ugotovilo v nasprotju z izvedenskim mnenjem, niti ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu te škode. Tudi pritožba druge toženke se neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine za 5.000,00 EUR.

11Prav okoliščina, da tožnik ni izgubil zavesti ob škodnem dogodku, kar poudarja pritožba prve toženke, utemeljuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik ob samem škodnem dogodku doživljal grozo, česar prva toženka ne izpodbija. Glede na ugotovljene okoliščine nastanka škodnega dogodka, intenzivnost in trajanje primarnega strahu ter sekundarnega strahu, ki jih pritožbi obeh toženk ne izpodbijata, določen znesek 5.000,00 EUR ni previsoka denarna odškodnina za to obliko nematerialne škode. Pritožbi obeh toženk v tem delu sta pavšalni, saj prva toženka ne konkretizira trditve o previsoko določeni odškodnini glede na podobne primere v sodni praksi, druga toženka pa premalo vrednoti travmatičnost okoliščin nastanka škodnega dogodka samega.

12Neutemeljeno prva toženka trdi, da je pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti pri presoji sodišča prve stopnje prevladal subjektivni kriterij nad objektivnim. Ne izpodbija pa v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovljenih dejstev, da je na podlagi izvedenskega mnenja sodišča prve stopnje ugotovilo objektivne okvare, torej vidne spremembe zunanjosti tožnikovega obraza, ki so posledica okvare obeh obraznih živcev, kar je vzrok za trajno zmanjšanje krčenja obraznih mišic, česar ni mogoče prikriti, da se pri tožnikovem govoru potencira zaostajanje levega ustnega kota, pri običajni uporabi obrazne mimike, pri govorjenju pa se še močneje izrazi slabše delovanje leve polovice obraza, da je na podlagi tega dokaza verjelo tožniku, da je njegov obraz glede na prejšnji videz spremenjen in povešen, da se mu je spremenila obrazna mimika. Objektivne ugotovitve so dokazno podprte z izvedenskim mnenjem, te pa podpirajo ugotovljeno tožnikovo subjektivno doživljanje posledic okvare obraznih živcev. Sodišče prve stopnje je obstoj potrebnih kriterijev ugotovilo pravilno, ko je zaključilo, da tožnik prestaja duševne bolečine zaradi skaženosti obraza. Pritožbeno sodišče povsem pritrjuje sodišču prve stopnje, da je obraz najbolj izpostavljen del telesa, da je spremenjenost le-tega opazna, spremenjenost pa je dejansko ugotovljena. Trditev prve toženke, da zunanje posledice niso take narave, da bi opravičevale odškodnino v višini 5.000,00 EUR, so neutemeljene.

Druga toženka po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno minimalizira ugotovljene objektivne in subjektivne posledice poškodb tožnikovega obraza, ko trdi, da tožnikova obrazna mimika ni takšna, da bi vzbujala pretirano radovednost opazovalca, ki tožnika ne pozna in da tožnik v mirovanju in molku težav praktično nima, da tožnik po mnenju druge toženke ne vzbuja pretiranega zanimanja okolice.

S takimi trditvami druga toženka podaja svojo dokazno oceno, ki pa ne more izpodbiti pravilnosti presoje sodišča prve stopnje o obstoju te oblike nematerialne škode, za katero je ob pravilnem upoštevanju tožnikove starosti ocenilo njeno trajanje tudi v bodoče.

Ni pa jasna pritožbena navedba druge toženke, da tožnik glede hranjena in pitja ni zatrjeval, da se je prej veliko, oziroma da bi se sedaj veliko gibal v socialnih okoljih, ko bi do takšne situacije, kot jo obravnava izvedensko mnenje, sploh lahko prišlo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedbe ugotovilo dejstvo, da se tožnik pri hranjenju in pitju izogiba situacijam, ko bi jedel z neznanimi ljudmi. Pritožba pa ne trdi, da je sodišče prve stopnje glede tega dejstva prekoračilo tožnikovo trditveno podlago in ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je tožnik dejstva o težavah pri hranjenju in pitju navedel v svoji pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2020 (list. št. 422-426 spisa). Zato je tudi pritožba druge toženke glede določene odškodnine za to obliko nematerialne škode neutemeljena.

13Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je trajna posledica okvare levega obraznega živca pojavljanje dvojne slike pri skrajnem pogledu v levu pri gledanju z obema očesoma, zaradi česar je tožnik omejen pri opravilih, ki zahtevajo popolno binokularno vidno funkcijo, pri delu na višini in s stroji, kjer bi lahko poškodoval sebe in druge ter je za takšno delo in poklicno vožnjo nesposoben. Ostale so trajne funkcionalne posledice poškodbe obraznih živce in sicer okvara obrazne mimike, to tožnika moti pri izkazovanju čustev, skoraj onemogoča mu izkaz veselja. Zapiranje vek na levi strani je šibkejše kot na desni in oči so bolj dovzetne za okužbo in vnetja, motena je tožnikova govorna funkcija, njegova izgovorjava je nekoliko bolj zabrisana. Tožnik težje pije in mora paziti, da se ne ugrizne v mlahavo lice, na levi strani jezika slabše zaznava okus, s povečanim naporom uživa hrano, zlasti tekočo hrano, zaradi povešene leve obrvi ima zoženo videno polje pri pogledu navzgor. Zaradi teh funkcionalnih omejitev je podana blaga okrnjenost tožnika na področju učenja, uporabe znanja, sporazumevanja, gibanja, skrbi zase, v medosebnih odnosih v življenjski skupnosti, zmerna okrnjenost je podana na področju splošnih opravil in zahtev, na področju življenja doma in pri izvajanju pridobitnega dela, posledično je invalid III. kategorije in ne more več opravljati poklica elektrikar vzdrževanja. Premeščen je na drugo delovno meso z omejitvami (lahko fizično delo, ne na višini in lestvi, v ugodni mikro klimi in kjer ni potreben dober vid), omejen je pri branju, gledanju televizije in pri delu z računalnikom, avto vozi le ob dobri vidljivosti in na krajše razdalje, opustil pa je vožnjo traktorja, izogiba se slani vodi in vetru, pri navezovanju stikov in druženju ima težave, ker se težje hrani in pije in zaradi dvojnega vida. Vse to zmanjšuje njegove življenjske aktivnosti in mu povzroča duševne bolečine.

Pritožbi obeh toženk ne izpodbijata zgoraj povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje o trajnih funkcionalnih posledicah poškodbe glave, o obsegu omejitev in zaradi teh obstoječih duševnih bolečin. Obe pritožbi pa trdita, da bi moralo sodišče prve stopnje dejstvo, da tožnik prejema invalidnino, upoštevati glede na njegovo starost daljše obdobje prejemanja le-te pri določitvi denarne odškodnine in ne le obdobje pet let. Prva toženka trdi, da bo glede na svojo starost upoštevajoč povprečno življenjsko starost za moške tožnik prejemal invalidnino okoli 30 let, kar predstavlja približno 18.000,00 EUR, zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati polovico tega zneska, torej 9.000,00 EUR. Po mnenju prve toženke bi bila primerna odškodnina za to obliko nematerialne škode 20.000,00 EUR, sodišče bi mu ob upoštevanju invalidnine moralo kot primerno določiti odškodnino 11.000,00 EUR. Tudi druga toženka izpodbija določeno odškodnino za to obliko nematerialne škode v delu za 19.000,00 EUR in poudarja dejstvo, da bo tožnik, ki je star 58 let, prejemal invalidnino daljši čas glede na pričakovano življenjsko dobo 75 let, glede na izvedenčevo oceno zmanjšanja življenjskih aktivnosti v obsegu od 5 do 24 % pa ima tožnik blago zmanjšanje življenjske aktivnosti.

Obe pritožbi sta po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeni tudi v tem delu. Sodišče prve stopnje je ugotovljeno dejansko stanje o obstoju trajnih duševnih bolečin zaradi ugotovljenih funkcionalnih omejitev in bodoče trajanje te škode upoštevaje tožnikovo starost ter prejemanje invalidnine pravilno upoštevalo. Pritožbeno sodišče sprejema presojo sodišča prve stopnje, da je ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin 30.000,00 EUR pravična denarna odškodnina, prejemanje invalidnine, ki znašal le okoli 50,00 EUR mesečno, pa je primerno upoštevano v višini 3.000,00 EUR. Ocena zmanjšanja življenjskih aktivnosti v % ni edina odločilna okoliščina, ker pravno priznano škodo predstavljajo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob dejstvu, da je ugotovljena zmerna okrnjenost tožnikovega funkcioniranja na področju življenja doma in pri pridobitnem delu, je sodišče prve stopnje določilo pravično denarno odškodnino.

14Obe pritožbi trdita, da je pravična celotna denarna odškodnina v obravnavanem primeru 36.000,00 EUR. V pritožbi prve toženke izpostavljena sodna praksa, in sicer zadeva II Ips 16/2013 glede obsega nematerialne škode po presoji pritožbenega sodišča ni povsem primerljiva z obravnavanim primerom. V pritožbeno izpostavljeni zadevi oškodovanec zaradi nezavesti ni trpel primarnega strahu, zdravljenje je trajalo 2,5 let, ni trpel neugodnosti v zvezi z operacijami, ker jih ni bilo, obdobje hudih in srednje hudih telesnih bolečin je bilo občutno krajše in v posledici ni bila ugotovljena skaženost. Poleg tega se je sojenje na prvi stopnji končalo pred desetimi leti.

Pritožba druge toženke pa se povsem nekonkretizirano sklicuje na sodno prakso, saj ne navede nobenega primera.

Po presoji pritožbenega sodišče obe toženki v svojih pritožbah povsem zanemarita dejstvo, da tožniku nobena od njiju ni izplačala še ničesar za pretrpljeno nematerialno škodo, čeprav je od škodnega dogodka minilo dobrih deset let in da prisojena denarna odškodnina obsega po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ni izpodbijana, okoli 48 povprečnih neto plač v času izdaje izpodbijane sodbe. Ta ne odstopa bistveno od v pritožbi druge toženke izpostavljene zadeve iz sodne prakse.

Po presoji pritožbenega sodišča je prisojena denarna odškodnina kot celota in ob upoštevanju poteka časa od škodnega dogodka pravično zadoščenje tožniku in skladna z določbami 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika ter njenim namenom in tudi ne odstopa glede na obrazloženo bistveno od v pritožbi prve toženke navedene sodne prakse.

15Prva toženka s pritožbo ni konkretizirano izpodbijala odločitve o stroških postopka, ob predpostavki svojega pritožbenega uspeha je predlagala le novo ugotovitev pravdnega uspeha tožnika in posledično novo odmero pravdnih stroškov.

S pritožbo pa prva toženka ni uspela, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka.

16Druga toženka pa je v pritožbi trdila, da je glede na zvišanje tožbenega zahtevka na zadnjem naroku potrebno tožnikov pravdni uspeh računati glede na vtoževani in prisojeni znesek, da tožnik ni uspel z okoli petino svojega zahtevka, kar ne pomeni več sorazmerno majhnega dela, kar je zakonski pogoj, da sodišče odloči o povrnitvi vseh pravdnih stroškov tožniku, treba je ugotavljati uspeh, ta pa je okoli 82 %, nato pa po medsebojnem pobotanju pravdnih stroških odločiti o njihovem povračilu.

Pritožba torej ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel v celoti glede temelja svojega zahtevka, pri oceni tožnikovega uspeha z zahtevkom po višini pa je sodišče prve stopnje upoštevalo zvišan tožbeni zahtevek, to je razvidno iz obrazložitve v točki 26 sodbe sodišča prve stopnje. Iz tako ugotovljenih dejstev izhaja, da je tožnikov povprečen pravdni uspeh 91 %, zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel s pretežnim delom zahtevka. Dejansko ni uspel le z 9 % zahtevka, to pa je zanemarljivi del. Zato je neutemeljena tudi pritožba druge toženke zoper odločitev o stroških postopka, ker je sodišče prve stopnje o teh odločilo v skladu z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP.

17Glede na vse obrazloženo sta pritožbi obeh toženk neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo ter je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP).

18Obe toženki sta bili v pritožbenem postopku glede na obrazložen neuspešni, zato sta nerazdelno dolžni povrniti tožniku nastale stroške odgovora na pritožbo.

Tožnik je odgovoril na pritožbo vsake od toženk. Ker se je v predmetni zadevi začel pravdni postopek pred uveljavitvijo Odvetniške tarife (OT, Ur. list RS, št. 2/2015) in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdv, Ur. list RS št. 67/2008), se odvetniški stroški tega pritožbenega postopka določajo po ZOdv (drugi odstavek 20. člena OT).

Tako pripada tožnikovemu pooblaščencu ena nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 v višini 788,80 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in 22 % DDV po tar. št. 6007 v višini 177,94 EUR, kar skupaj znaša 986,74 EUR. Ta znesek stroškov sta dolžni toženki nerazdelno povrniti tožniku v roku 15 dni po prejemu te sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).