UPRS Sodba I U 1938/2020-13

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik 6. 11. 2020 podal na zapisnik.

2Uvodoma je povzela navedbe ob podaji zahtevka, iz katerih je razvidno, da je imel tožnik v Alžiriji prodajalno alkoholnih pijač. Pri njem so se oglasili islamski ekstremisti, ga izsiljevali za plačilo 50 milijonov alžirskih dinarjev in začeli širiti govorice, da je transvestit. Ker so mu grozili, da ga bodo ubili in ga tudi fizično napadli, se je odločil zapustiti Alžirijo. Na vprašanje, ali je te razloge že navajal v predhodnih postopkih, je odgovoril, da se ne spomni, kaj je takrat navajal. Povedal je, da ima dokazila, vendar nima mobilnega telefona, zaradi česar ne more dobiti slik. Grožnje je sicer prijavil policiji, ki pa ni naredila ničesar. Trgovino so mu ekstremisti porušili, kar se je zgodilo konec leta 2015 ali na začetku 2016, ko je še bil v Alžiriji. Potni list je izgubil v Turčiji, osebno izkaznico pa ima v Alžiriji, vendar jo bo priskrbel.

3Dne 13. 11. 2020 je tožnik v dokaz svojih trditev predložil dve sliki porušenega objekta, za katerega trdi, da gre za prodajalno alkohola, slike osebnega dokumenta in dve zdravniški potrdili.

4Tožena stranka je v nadaljevanju predstavila časovni potek tožnikovih zadev od vložitve prošnje za mednarodno zaščito (22. 11. 2019) do odločitve sodišča o tožbi zoper sklep o zavrženju prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (19. 10. 2020).

5Pri vsebinski obravnavi je tožena stranka najprej povzela tožnikove navedbe iz prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Nato je povzela njegove izjave v zvezi z drugim zahtevkom, iz katerih je razvidno, da so mu islamski teroristi porušili trgovino z alkoholom, na kar pa se je po presoji tožene stranke skliceval že v drugi prošnji za mednarodno zaščito. Priložil je tudi nove dokaze, in sicer dve sliki, na katerih naj bi bila porušena trgovina z alkoholom, ter dve sliki iz psihiatrične bolnice iz leta 2018. Tožnikovo pojasnilo, da teh slik prej ni predložil, ker ni imel telefona, po presoji tožene stranke ni dopusten razlog, ki bi omogočal vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je še ugotovila, da je bil tožnik ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito (22. 11. 2018) in še vsaj dvakrat zatem, opozorjen na predložitev morebitnih dokazov, vendar tega ni storil. Menila je, da pojasnilo, da ni imel telefona, ni utemeljen razlog za to, da slik ni predložil v predhodnem postopku. Poleg tega je tožnik povedal, da so mu trgovino zažgali konec leta 2015 oziroma v začetku leta 2016, malo zatem pa naj bi zapustil državo. Vendar pa je po presoji tožene stranke iz zdravniških izvidov razvidno, da je bil tožnik v izvorni državi še najmanj eno leto po omenjenem dogodku.

6Ne glede na navedeno po presoji tožene stranke iz slik porušenega objekta ni razvidno, da je šlo za trgovino z alkoholom in da je bil tožnik njen lastnik. Predloženi dokazi so tako po mnenju tožene stranke brezpredmetni, saj ne podkrepljujejo tožnikovih trditev.

7Ob upoštevanju zgornjih izhodišče je tožena stranka presodila, da tožnik ni izkazal, da dokazov brez lastne krivde ni mogel predložiti že prej, pri čemer je na vprašanje, ali so razlogi isti, kot jih je navajal v predhodnem postopku, celo odgovoril, da se ne spomni, kaj je govoril prej. Poleg tega je tožena stranka sprejela stališče, da zažig trgovine z alkoholom ni eden izmed razlogov iz Ženevske konvencije, zaradi katerih bi bil tožnik upravičen do mednarodne zaščite, zaradi česar ne gre za pomembno povečanje verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

8Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma izpostavlja nepravilnost ugotovitve tožene stranke, da je 26. 10. 2020 pisno izjavil, da želi oditi v drugo državo zaradi zavrnitve njegove prošnje za mednarodno zaščito. Pojasnjuje, da je v svoji izjavi le spraševal o razlogih za zavrnitev prošnje.

9Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da tožnik v drugem zahtevku navaja podobno kot v prvem, in sicer da so ga izsiljevali za denar ter da so mu islamski ekstremisti porušili lokal oziroma trgovino z alkoholom. Meni, da predloženi dokazi zadoščajo za ugoditev njegovemu zahtevku in da je izkazal opravičljive razloge, da jih v predhodnem postopku ni mogel predložiti. Navaja, da je izvorno državo zapustil eno leto po požigu, in da navedeno naj ne bi dajalo podlage za sklep, da sežig in grožnje niso razlog za to, da tožnik v izvorni državi ni bil varen, še posebej glede na to, da policija ni ukrepala in da se je tožnik po tem dogodku zdravil v psihiatrični bolnici. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

10V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

11Dne 22. 12. 2020 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj iz tožbe ni razvidna utemeljitev možnosti njegove drugačne presoje, kot jo je opravila tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.¹

12Tožba ni utemeljena.

13Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

14V zvezi s ponovno prošnjo ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama (poudarek sodišča) predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

15Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.² Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.³ Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II⁴, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

16Ob takem izhodišču je po presoji sodišča logično, da je na prosilcu tudi dokazno breme, da izkaže, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

17Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, izhaja, da se je tožnik na dejstva, na podlagi katerih uveljavlja svoj drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (izsiljevanje in grožnje verskih ekstremistov in posledičen požig trgovine z alkoholom), v bistvenem skliceval že v predhodnem postopku. Ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito je namreč trdil, da so se njegove težave začele po selitvi v mesto v letu 2010. Ko so izvedeli, da je kristjan, so mu požgali predelovalnico alkohola, ga zmerjali in blatili, nekateri skrajneži so mu celo grozili s smrtjo.⁵ Za odločitev v obravnavani zadevi je zato bistvena presoja, ali je tožnik izkazal, da novih dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v času prvega postopka.

18Ob upoštevanju navedenega procesnega dejanskega stanja izpodbijani sklep namreč med drugim temelji na ugotovitvi, da tožnik ni izkazal, da novih dokazov (slik) brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v času prvega postopka. S tožbenimi navedbami, "da je navedel opravičljiv razlog, da pridobitev dokazov iz Alžirije prej ni bila izvedljiva", po presoji sodišča tej ugotovitvi tožene stranke le posplošeno nasprotuje. S tem povezanih razlogov izpodbijanega sklepa torej ne izpodbija konkretizirano, zaradi česar na te tožbene navedbe niti ni mogoče odgovoriti. Zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ob takem stanju stvari novi dokazi že zaradi svoje nepravočasnosti ne morejo pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

19Poleg tega tožnik s posplošeno tožbeno navedbo, "da predloženi dokazi zadoščajo za ugoditev njegovemu zahtevku", prav tako nedoločno izpodbija presojo tožene stranke, da iz slik porušenega objekta ni razvidno, da je šlo za trgovino z alkoholom in da je bil tožnik njen lastnik. Zato predloženi dokazi niti vsebinsko ne morejo pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

20Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno še stališče, da tožnik ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite; tožena stranka je namreč menila da zažig trgovine z alkoholom ni eden izmed razlogov iz Ženevske konvencije, zaradi katerih bi bil tožnik upravičen do mednarodne zaščite. Tega stališča tožene stranke tožnik ob upoštevanju zaostrenih dokaznih standardov v tovrstnih postopkih ne izpodbija določno, saj so njegove trditve o prijavi groženj policiji le posplošene. Tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je namreč dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.⁶

21Sodišče še pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da se je tožnik v izvorni državi zdravil v psihiatrični bolnici, ne more zadoščati za (njegovo) pripadnost posebni družbeni skupini. S tem ob upoštevanju zaostrenih dokaznih standardih ni izkazal, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), ali da je njegova duševna stiska nespremenljiva prirojena lastnost (prva alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1). Tudi če bi to držalo, pa samo zdravljenje in njegove siceršnje splošne izjave ne izkazujejo utemeljenega strahu pred preganjanjem iz tega razloga in ali mu iz teh razlogov grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1.⁷ Kdaj gre za dejanje preganjanja in kdaj dejanja diskriminacije prerastejo v preganjanje in kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, sicer izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, med drugim na primer v zadevah Hukić proti Švedski⁸ in Salkić in ostali proti Švedski⁹.¹⁰

22Sodišče pripominja, da je iz zapisnika z dne 6. 11. 2020 razvidno, da je bila tožniku omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka (za uvedbo ponovnega postopka) ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, česar prav tako ne izpodbija konkretizirano.

23Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke torej pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

¹ Podobno tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 341/2016 (30. točka obrazložitve).
² Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.
³ Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.
⁴ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
⁵ Povzetek njegovih izjav ob podaji prve prošnje je razviden iz prve in druge strani odločbe št. 2142-2588/2018/17 (1312-14) z dne 2. 7. 2019.
⁶ Tako tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 (12. točka obrazložitve).
⁷ Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1.
⁸ V tej zadevi je šlo za družino z otrokom z Downovim sindromom in epilepsijo, ki je bil na Švedskem deležen rednih pregledov in medicinske pomoči, zaradi česar je bilo po mnenju zdravnikov nujno, da tam ostane. Po predhodni ugotovitvi, da je določena nega in zdravniška pomoč za navedeno bolezen v BiH dostopna, je ESČP štelo, da zgolj dejstvo, da taka zdravniška pomoč v BiH ni na enaki ravni kot na Švedskem, ni odločilna za ugotovitev kršitve prepovedi nehumanega ravnanja iz 3. člena EKČP.
⁹ V tej zadevi je šlo za vprašanje vrnitve muslimanske družine v Republiko Srbsko, pri čemer sta 14 letni otrok, deloma pa tudi 8 letni otrok, po mnenju psihiatričnega izvedenca trpela za hudimi psihološkimi travmami, tipičnimi za otroke s tako imenovanim bosanskim sindromom, ki vključuje samomorilske znake. Zato bi po izvedenčevem mnenju njuna vrnitev v izvorno državo, če bi jo sploh preživela, pomenila veliko tveganje za trajno psihološko škodo. ESČP je sprejelo stališče, da ne gre za kršitev 3. člena EKČP. Ugotovilo je, da je ranljivo zdravstveno stanje družine posledica nestabilnih življenjskih okoliščin in negotovosti glede prihodnosti in da se zdi, da so težave otrok izvirale iz dejstva, da sta jima bila njuna starša nesposobna zagotoviti varnost, podporo in nego. ESČP je upoštevalo, da je družina uspela vzpostaviti stik z varstvenim centrom v BiH in da tveganje za kršitev pravice do prepovedi nehumanega ravnanja iz 3. člena EKČP ne izvira neposredno iz dejanj javne oblasti pogodbene države.
¹⁰ S tem v zvezi glej tudi zadevo Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016. Poudarjeno je bilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve).