VSL Sklep I Cp 1571/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Udeleženci nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Predlagateljica je na sodišče naslovila vlogo, v kateri v bistvenem navaja, da je sprejela ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč, ki jo je na oglasni deski pristojne upravne enote objavila A. A., kateri je sodišče s sklepom z dne 18. 12. 2020 imenovalo stalnega skrbnika B. B. (v nadaljevanju skrbnik). Skrbnik krši svojo dolžnost, ki mu jo nalaga Družinski zakonik (DZ), ker za račun varovanke noče izdati ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila in se pravni posel ne more izpeljati. S tem varovanki nastaja škoda. Sodišču zato predlaga, da kot organ z interesom skladno z 256. členom DZ sproži ustrezne postopke za razrešitev skrbnika: vloži naj ugovor zoper delo skrbnika na CSD in sprejme vse druge potrebne ukrepe za njegovo razrešitev.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za razrešitev skrbnika na podlagi 24. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) zavrglo, ker predlagateljica ne sodi v krog oseb, ki so skladno s četrtim odstavkom 57. člena ZNP-1 legitimirane za vložitev predloga za menjavo skrbnika. Predlog, naj vloži ugovor zoper delo skrbnika na pristojni CSD, pa je zavrnilo, ker v zakonu ni podlage, da bi sodišče na pobudo predlagateljice sprožalo uradne postopke pri drugih organih v zvezi s skrbništvom.

3Predlagateljica v pritožbi sodišču očita, da je brez kakršnegakoli sklica na ustrezno pravno teorijo ali prakso zavrnilo njen predlog glede ugovora zoper delo skrbnika. V 256. členu DZ je zakonodajalec krog oseb, ki lahko vložijo tak ugovor, pustil nedoločen zaradi varovanja oseb z odvzeto poslovno sposobnostjo. S tem se zajame čim večji krog organov, ki pridejo v stik s skrbnikom in z osebo z odvzeto poslovno sposobnostjo. Obveznost vsakega pristojnega organa je, da že ko zazna indic, ki kaže na kršitev dolžnostnega ravnanja skrbnika, o tem obvesti pristojni CSD. Pravna teorija navaja, da mora sodišče po uradni dolžnosti zoper delo skrbnika vložiti ugovor; v izpodbijanem sklepu je sodišče napačno razlagalo prvi odstavek 256. člena DZ. Moralo bi proučiti v njeni vlogi navedene nepravilnosti skrbnika in vložiti ugovor zoper njegovo delo. Varovanki zaradi pasivnosti vseh pristojnih organov nastaja premoženjska škoda. Zelo restriktivno in napačno sodišče tolmači tudi določbe Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in išče argumentacijo, zakaj ni pristojno za odločanje o predlogu za razrešitev skrbnika, namesto da bi poiskalo argumentacije, kako zaščititi pravice osebe, ki je postavljena pod stalno skrbništvo. Sprašuje se, kdo lahko glede na določbo četrtega odstavka 57. člena ZNP-1 nudi varstvo osebi, kateri je odvzeta poslovna sposobnost, v primeru, ko skrbnik deluje v njeno škodo. Če oseba, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost, nima možnosti razumeti svojih dejanj, je po argumentaciji sodišča v celoti odvisna od pristojnega CSD. Če CSD vloži predlog za razrešitev skrbnika, pa stranka, ki ugotovi kršitve v zvezi z ravnanjem skrbnika, glede nadzora nad skrbnikom nima pravnega sredstva. Po argumentaciji sodišča bi skrbnik lahko nemoteno zlorabljal svoje pravice, pa sodišče ne bi imelo možnosti ukrepati oziroma sprožiti ustreznega postopka. Preveč restriktivno je razlagalo drugi odstavek 6. člena ZNP-1. Ob upoštevanju te določbe v povezavi s 67. členom ZNP-1 ima sodišče možnost sprožiti postopek za razrešitev stalnega skrbnika, če ugotovi, da obstajajo razlogi za to. Vsako drugačno razlaganje bi bilo v nasprotju z določbami ZNP-1 in DZ in samo funkcijo sodišča v zvezi s skrbništvom. V 67. členu ZNP-1 nikjer ne piše, da sodišče ne more razrešiti skrbnika na drug način, kot da mu nepravilnosti sporoči pristojni CSD. Da je o kršitvah dolžnostnega ravnanja skrbnika sodišče obvestila ona, ne spremeni dejstva, da do kršitev prihaja in da varovanki nastaja škoda, zato potrebuje ustrezno varstvo in naj sodišče po uradni dolžnosti začne postopek za razrešitev skrbnika. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila. V celoti pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in jih utemeljuje. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je zavzelo materialnopravno pravilna stališča in jih jasno obrazložilo, zato se višje sodišče sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa, ki jih bo glede na pritožbene navedbe še dodatno obrazložilo.

7Pritožnica si zaradi nesistemskega pristopa zmotno razlaga določila DZ in ZNP-1, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Pogodbeno razmerje z nasprotno udeleženko ji ne podeljuje legitimacije za udeležbo v postopkih v zvezi s postavitvijo ali razrešitvijo skrbnika nasprotne udeleženke niti za nadzor nad delom skrbnika. Poleg formalnih udeležencev so lahko udeleženci tovrstnih postopkov le še osebe, ki za posamezen postopek izkažejo pravni interes. Pravnega interesa za postopke v zvezi s skrbnikom nasprotne udeleženke predlagateljica ne zatrjuje; iz navedb v spisu bi lahko izhajal le njen ekonomski interes, ki za udeležbo v nepravdnem postopku ne zadostuje.

8Po uradni dolžnosti lahko sodišče začne nepravdni postopek le, če tako določa zakon (drugi odstavek 2. člena ZNP-1). Zakon ne določa, da bi se lahko po uradni dolžnosti začel postopek za razrešitev skrbnika, ki ga je sodišče postavilo določeni osebi. V četrtem odstavku 57. člena ZNP-1 taksativno našteva, kdo so lahko predlagatelji postopka za razrešitev skrbnika in imenovanje novega. Osebe, ki sklene s pod skrbništvo postavljeno osebo pravni posel, ni med njimi.

9Sodišče je pri odločanju vezano na zakon in ustavo (125. člen Ustave RS) in si povsem nedvoumne določbe četrtega odstavka 57. člena ZNP-1 ne more razlagati drugače, kot je zapisana. Če bi menilo, da ni ustrezna, bi sprožilo postopek za oceno ustavnosti (156. člen Ustave RS). Vendar razlogov za to ne vidi. Zakon predpisuje pogoje za skrbnika ter njegove dolžnosti, skrbnik mora o svojem delu poročati pristojnemu CSD (250. člen ZD) in če CSD ugotovi, da skrbnik svojih nalog ne opravlja ustrezno, je sodišču dolžan predlagati, naj ga razreši (254. člen DZ). Zoper delo skrbnika lahko v prvem odstavku 256. člena DZ določen krog oseb poda ugovor na CSD, ki te ugovore tudi rešuje (drugi odstavek 256. člena DZ). Ugovor pa se lahko poda tudi zoper delo CSD, rešuje ga ministrstvo, pristojno za družino (drugi odstavek 256. člena DZ). Zakon torej predpisuje mehanizme za nadzor nad delom skrbnika in nad delom CSD.

10Drugi odstavek 6. člena ZNP-1 sodišču ne omogoča, da bi po uradni dolžnosti začelo kakšen postopek, če ni tako posebej predpisano v zakonu. Domet določila, da mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi otrok in oseb, ki niso sposobne same skrbeti za svoje pravice in interese, je, da mora varovati pravice in interese teh oseb med postopki, ki jih vodi; ne daje pa podlage za uvedbo postopkov po uradni dolžnosti, če ni to z zakonom posebej določeno, ali za vodenje nekega postopka zato, da bo lahko o s strani predlagatelja zatrjevanih nepravilnostih obvestilo nek drug organ. To jasno izhaja tudi iz komentarja, na katerega se sklicuje pritožba.¹ Navedeno je, da bo sodišče ugovor vložilo, če se bo z nepravilnostmi seznanilo v postopku, torej nekem postopku, ki že teče na zahtevo upravičenega predlagatelja, ne pa, da sodišče uvede poseben postopek zato, da se bo lahko seznanilo z nepravilnostmi, ki jih zatrjuje pogodbeni partner osebe pod skrbništvom. To je povsem logično, saj sodišče ni nek nadzorni organ, temveč institucija, ki odloča o pravicah, obveznostih in medsebojnih razmerjih udeležencev postopkov.

11Člen 67 ZNP-1, na katerega se sklicuje pritožba, nima določb o krogu oseb, ki lahko sodišču predlagajo razrešitev postavljenega skrbnika. Govori o tem, kdaj sodišče razreši skrbnika in imenuje novega, kaj mora vsebovati sklep in da se tudi v postopku za razrešitev in imenovanje novega skrbnika uporabljajo določbe o imenovanju skrbnika. V teh določilih ni podlage za razširitev kroga z zakonom določenih upravičencev za vložitev predloga za zamenjavo skrbnika.

12V pritožbi uveljavljani razlogi po obrazloženem niso utemeljeni, izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene procesne kršitve ni. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

13Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 40. člena ZNP-1, po katerem udeleženci v nepravdnem postopku krijejo vsak svoje stroške, razen če zakon določa drugače, kar pa za obravnavani primer ne.

¹ Družinski zakonik s komentarjem, Poslovna založba MB, 2019, Maribor, 8 del, stran 1003.