VSC Sodba Cp 470/2021

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (točka II. izreka sodbe) in odločitvi o stroških (točka I/3 in 4 izreka) potrdi.

II. Tožnika sama trpita svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17. 6. 2021 razsodilo:

- pod točko I. izreka:

- pod 1. toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) naložilo, da prvotožniku v 15 dneh plača 42.937,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od določno opredeljenih zneskov in datumov dalje;

- pod 2. toženki naložilo, da drugotožniku v 15 dneh plača 52.809,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od določno opredeljenih zneskov in datumov dalje;

- pod 3. toženki naložilo, da prvotožniku v 15 dneh povrne njegove pravdne stroške v znesku 8.598,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila;

- pod 4. toženki naložilo, da drugotožniku v 15 dneh povrne njegove pravdne stroške v znesku 12.016,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila;

- pod točko II. izreka:

- zavrnilo nadaljnja zahtevka tožnikov in sicer nadaljnji zahtevek prvotožnika za plačilo še 59.601,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 57.801,09 EUR od dne 26. 2. 2011 dalje in od zneska 1.800,00 EUR od 28. 8. 2013 dalje do plačila, in nadaljnji zahtevki drugotožnika za plačilo še 33.765,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2011 dalje.

2Pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje sta pravočasno vložila prvotožnik in drugotožnik. S pritožbama sta izpodbijala zavrnilni del sodbe in sicer v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo prvotožnikov nadaljnji zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode v skupnem znesku 34.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in drugotožnikov nadaljnji zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v znesku 31.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter izrek o stroških. Uveljavljala sta vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njunima pritožbama ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremeni tako, da se prvotožniku prisodi še nadaljnja odškodnina v znesku 34.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugotožniku pa nadaljnja odškodnina v znesku 31.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženki pa naložijo v plačilo celotni stroški postopka.

V pritožbah sta navajala, da se pritožujeta zoper odločitev sodišča prve stopnje o prisoji soprispevka vsakemu od tožnikov v višini 20 % in glede višine prisojenih odškodnin za nepremoženjsko škodo vsakemu od tožnikov, saj sta ti bistveno prenizki. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zaključkom o podanosti prvotožnikovega soprispevka, ker bi se naj tik pred prečkanjem sredinske črte v vzratnem ogledu ne prepričal, če lahko nadaljuje z manevrom zavijanja čez sredinsko črto, bistveno kršilo določila 2. in 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, saj glede takšnega ugotovljanega ravnanja prvotožnika sodišče ni imelo podlage v trditvah toženke. Toženka do konca prvega naroka ni podala trditev o tem, da bi prvotožnik lahko nesrečo preprečil na takšen način, kot je to v izvedeniškem mnenju ugotovil izvedenec cestnoprometne stroke L. Zato sodišče prve stopnje izvedeniškega mnenja izvedenca v tem delu sploh ne bi smelo upoštevati, saj izveden dokaz z izvedencem ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage pravdnih strank. Sicer pa toženka tudi ni zatrjevala vzročne zveze med domnevnimi takšnimi očitki in nastalim škodnim dogodkom. Zato sodišče prve stopnje iz tega naslova ne bi smelo zaključiti o kakšnem soprispevku prvotožnika. Razlogi sodišča, iz katerih je prvotožniku prisodilo soprispevek, pa so predstavljali za pritožnika sodbo presenečenja, ker ni imel možnosti, da bi se o takšnih ugotovitvah izjavil, pa mu je bila kršena tudi pravica do izjave. Razlogi o soprispevku prvotožnika so tako neobrazloženi in nejasni, da se sodba v tem delu ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor bi pritožbeno sodišče štelo, da so takšne trditve toženke bile podane, pritožnik izpostavlja, da so takšne ugotovitve izvedenca nejasne in v nasprotju z dejanskim stanjem. Prvotožnik je izpovedal, da je gledal v vzvratno ogledalo, preden je zapeljal ob sredinsko črto, pa v ogledalu ni zaznal, da bi ga od zadaj prehitevalo vozilo. Očitno je vozilo zavarovanca R. do začetka prehitevanja vozilo po desnem voznem pasu za motorjem, nato pa je naenkrat sunkovito zavilo na levi vozni pas in začelo prehitevati. Zato pa so nepravilne ugotovitve izvedenca, da je R. z vozilom vozil pred prvotožnikovim zavitjem preko sredinske črte že nekaj časa po levem voznem pasu. Tudi R. je povedal, da je opazil motor, ko se mu je približeval na razdalji od 30 do 40 m, da za njim ni vozil, niti ni zaviral, ko pa je prišel 15 m za njim, pa je začel prehitevati. Torej je R. prehiteval tako, da ga prvotožnik sploh ni imel časa opaziti. Iz ugotovljenih hitrosti gibanja obeh udeleženih vozil, ko je bila hitrost vozila štirikrat večja od hitrosti vozila prvotožnika, izhaja, da je bilo zavitje R. na levi pas zelo sunkovito, saj bi v nasprotnem primeru trčil v motor od zadaj. Zato so ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke L., da bi prvotožnik lahko zaznal prehitevanje vozila zavarovanca in počakal z zavijanjem neutemeljene, saj ne upoštevajo načina vožnje zavarovanca, ki je bilo v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi. Ti namreč ne dovoljujejo, da bi se smelo prehitevati vozilo, ki ima vklopljen smerokaz in zavija v levo. Prvotožnik tudi ni mogel pričakovati, da ga bo voznik R. prehiteval na takšen nepravilen način. Ker je prvotožnik izvedel pravilen manever zavijanja v levo mu ni mogoče pripisati sokrivde. Sicer noben cestnoprometni predpis ne zapoveduje tega, kar je bilo očitano prvotožniku. Ker sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje pojasnila, kateri predpis je prvotožnik kršil, je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se ne da preizkusiti. Tudi v kolikor bi bila takšna kršitev podana, pa bi bila zanemarljiva in ne bi dala podlage za soprispevek. Zaradi opuščenega enega pogleda v vzvratno ogledalo ni mogoče prvotožniku prisoditi 20 % soprispevka. Odločitev sodišča prve stopnje, ko ni dopustilo dopolnitve izvedeniškega mnenja cestnoprometnega izvedenca, je vplivala na zakonitost odločbe. V kolikor bi sodišče prve stopnje dopustilo dopolnitev v smeri, kot je predlagal prvotožnik, bi izvedenec lahko pojasnil, v kakšnem času in kako je voznik R. zavil iz desnega na levi vozni pas zaradi prehitevanja in ali bi prvotožnik lahko opazil, da ga R. prehiteva. Posledično je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje o prvotožnikovem soprispevku zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje in izvedenka sodne medicine prim. asist. dr. Š.-Z. nista upoštevala, da so sta oba tožnika povedala, da sta 5 do 10 minut pred nezgodo pila žganje. Tudi če bi se sledilo zakjučkom izvedenke Š.-Z., da je imel prvotožnik v času nezgode v krvi 1,6 g/kg alkohola, je potrebno upoštevati, da ni kršil nobenih cestnoprometnih predpisov in da je do nesreče prišlo izključno zaradi protipredpisne vožnje R. Zato pa med alkoholiziranostjo prvotožnika in nastankom prometne nesreče ni vzročne zveze. Tudi trezen prvotožnik te ne bi mogel preprečiti. Pri tem se pritožnik sklicuje na zadevo II Ips 1131/2008. Sicer pa je soprispevek prvotožnika sodišče prve stopnje ocenilo previsoko. Tudi, če je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o kršitvah prvotožnika, bi lahko prvotožniku prisodilo največ 10 % soprispevka. To izhaja iz primerljive zadeve VSK I Cp 399/2004, ko je bila sokrivda alkoholiziranega pešca, ki je sredi noči ležal na nerazsvetljeni regionalni cesti, ocenjena na 20 %. Sodišče prve stopnje je glede na navedene primere prvotožnika spravilo v neenak položaj z drugimi oškodovanci, ki so za hujše kršitve cestnoprometnih predpisov prejeli prisojen enak ali manjši soprispevek ter mu s tem kršilo pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ocenilo drugotožnikov soprispevek zaradi vožnje z vinjenim voznikom na 20 %. Brez podane sokrivde prvotožnika ne more biti podane tudi sokrivde drugotožnika. Sicer pa drugotožnik ni vedel, da je prvotožnik užival alkohol. Večera ni preživljal v njegovi družbi in prvotožnik ni dajal vtisa, da bi bil alkoholiziran. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo zaključiti, da ni bil zadostno skrben pri presoji varnosti vožnje s prvotožnikom kot sopotnik na motorju. Pri tem prilaga sodbo VSC Cp 245/2001, v kateri je sodišče glede soprispevka sopotnika, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da je voznik vinjen, zaključilo, da takšnega ni. Glede višine prisojenih odškodnin za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje tako glede prvotožnika kot drugotožnika glede na ugotovljene poškodbe, intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, obsega neugodnosti, intenzivnosti in trajanja strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in skaženosti ter sodno prakso obema tožnikoma prisodilo bistveno prenizke odškodnine za vsako od iztoževanih oblik nepremoženjske škode, pa tudi za celoto. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo biti iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti prvotožniku prisojenih 33.000,00 EUR (in ne 25.000,00 EUR), drugotožniku pa 40.000,00 EUR (in ne 36.000,00 EUR), iz naslova strahu prvotožniku 4.200,00 EUR (in ne 3.200,00 EUR), drugotožniku pa 5.000,00 EUR (in ne 4.500,00 EUR), iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prvotožniku 33.000,00 EUR (in ne 25.000,00 EUR) in drugotožniku 65.000,00 EUR (in ne 62.000,00 EUR) ter iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti prvotožniku 5.700,00 EUR (in ne 4.200,00 EUR) in drugotožniku 10.000,00 EUR (in ne 8.500,00 EUR). Skupaj bi tako morala biti prvotožniku prisojena odškodnina v višini 98.900,00 EUR (in ne 80.400,00 EUR), kar bi bilo tudi primerljivo z odškodninami oškodovancev v zadevah II Ips 18/2011 in II Ips 336/2003, kjer sta oškodovanca prejela okoli 100 neto plač. Drugotožniku bi moralo biti skupaj prisojeno 120.000,00 EUR (in ne le 111.000,00 EUR), kar bi bilo primerljivo z zadevo II Ips 517/2000, kjer je oškodovanec za lažje poškodbe prejel 106 plač. Drugotožnik se sicer glede po sodišču ugotovljenih utrpelih poškodb ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi naj bilo mogoče poškodbo zloma lobanjske kosti pripisati neuporabi motoristične čelade.

3Toženka na pritožbi ni odgovorila.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Glede na to, da je prvotožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da toženka ni podala trditvene podlage o tem, da bi prvotožnik lahko pred zavitjem preko sredinske črte na levi vozni pas v vzratnem ogledu opazil prehitevajoče vozilo zavarovanca toženke in da bi z nezavitjem v levo preko sredinske črte preprečil prometno nesrečo, zato pa izvedenec cestnoprometne stroke L. takšnih okoliščin ne bi smel ugotavljati, je nanje odgovorilo že sodišče prve stopnje. V točki 13 obrazložitve je s povzetjem navedb toženke že v odgovoru na tožbo in njihovo razlago prepričljivo pojasnilo pravočasnost takšnih toženkinih trditev in s tem neutemeljenost prvotožnikovega takšnega ugovora. Vsebina odgovora na tožbo toženke potrjuje pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, razlogovanje sodišča prve stopnje pa je prepričljivo in pravilno in ga pritožbeno sodišče ne ponavlja, se mu pa pridružuje. Zato pa zavrača kot neutemeljene ponavljajoče se trditve prvotožnika in z njimi utemeljevano zatrjevanje o podanosti kršitve 2. in 7. člena ZPP. Že samo dejstvo, da je prvotožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje dal takšne trditve, pa pomeni, da je z njimi že v postopku pred sodiščem prve stopnje uresničil pravico do izjave. To pa so neutemeljeni tudi njegovi pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve in kršitve njegove pravice do izjave.

6Sodišče prve stopnje je način vožnje obeh v prometni nesreči udeleženih motornih vozil, to je motornega kolesa, s katerim je upravljal prvotožnik in osebnega vozila, ki ga je vozil zavarovanec toženke ter mesto in način trčenja le-teh, ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke L. Tako je ugotovilo, da je do prometne nesreče prišlo v nočnem času (ob 4.20 uri) na daljšem popolnoma ravnem odseku magistralne ceste, kjer je javna razsvetljava dobro osvetljevala vozišče in je bila kljub deževnemu vremenu dobra vidljivost. Do prometne nesreče je prišlo, ko je vozilo zavarovanca toženke R., ko je pripeljalo v bližino križišča in zapeljalo levo čez sredinsko prekinjeno ločilno črto na levo smerno vozišče in tako začelo prehitevati motorno kolo, ki ga je v isti smeri upravljal prvotožnik, prvotožnik z namenom zavitja na levo stransko cesto zavil na levi vozni pas, tam pa je vanj s sprednjim desnim vogalnim delom trčilo vozilo R. Vozilo R. je tako trčilo v zadnji levi del motornega kolesa, ki se je v trenutku trčenja nahajalo v fazi zavijanja v levo na srednjem delu levega smernega vozišča, usmerjeno proti levi, pri čemer je z vzdolžno osjo ceste oklepalo kot 20 %, s sprednjim delom pa je bilo oddaljeno 1 m desno od levega roba vozišča, z zadnjim desnim delom pa okrog 0,6 m od sredinske črte. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb obeh tožnikov in izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke ugotovilo, da je prvotožnik pri približevanju mestu nameravanega zavitja v levo najprej pogledal v vzvratno ogledalo in začel zmanjševati hitrost vožnje, nato vklopil levi smerokaz in se začel počasi premikati v levo proti sredinski črti vozišča. Z zavijanjem v levo je začel okoli 1,8 sekunde pred trenutkom trčenja, ko je bil od mesta trčenja oddaljen okrog 13 m, 1,3 sekunde pred trenutkom trčenja, ko je bilo motorno kolo že nekoliko usmerjeno proti levi in se je z levim delom nahajalo ob sredinski črti, od mesta trčenja pa je bilo oddaljeno okoli 9 m, pa je zapeljalo preko sredinske črte na levi vozni pas. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, ki ga je ta podal na podlagi lege zavornih sledi na vozišču in poškodb obeh vozil, pa je ugotovilo, da je vozilo zavarovanca toženke, ko je prvotožnik pričel z zavijanjem v levo preko sredinske črte in je bilo motorno kolo od mesta trčenja oddaljeno okrog 9 m, vozilo po levem voznem pasu s hitrostjo okoli 76 km in bilo od mesta trčenja oddaljeno okrog 27,3 m, začelo z reagiranjem z močnim zaviranjem in izogibanjem v levo (kar potrjujejo tudi zavorne sledi na vozišču), vendar trčenja ni moglo preprečiti. Glede na takšno oddaljenost vozila zavarovanca od motornega kolesa prvotožnika ob njegovem zavitju preko prekinjene sredinske črte na levi vozni pas in ugotovljeno osvetljenost in vidljivost na kraju prometne nesreče je izvedenec ugotovil, da bi prvotožnik, če bi pred zavitjem preko sredinske črte pogledal v vzvratno ogledalo oziroma bil pozoren na druge udeležence v prometu, lahko videl prehitevajoče vozilo zavarovanca, ki je bilo tedaj oddaljeno zgolj 27 m od mesta trčenja in je vozilo po levem voznem pasu. Tudi zavarovanec toženke kot voznik vozila pa bi lahko videl pred seboj počasi vozeče motorno kolo, ko se mu je približeval in glede na to, da je to vključilo lev smerokaz in začelo počasi zavijati proti sredinski črti, bi lahko zaznal njegov nameravani manever zavijanja v levo, zato pa s prehitevanjem ne bi smel pričeti. Vendar pa bi tudi voznik motornega kolesa, če bi pred zavitjem preko sredinske črte pogledal v vzvratno ogledalo oziroma bil pozoren na prehitevajoče vozilo zavarovanca, ki je bilo takrat oddaljeno zgolj 27 m od mesta trčenja, in bi ga lahko videl, če z zavijanjem v levo ne bi nadaljeval, trčenje obeh vozil preprečil. Strokovno prepričljivemu in jasnemu izvedeniškemu mnenju izvedenca je sodišče prve stopnje glede ugotovljenih okoliščin in načina vožnje udeleženih vozil v celoti sledilo. Ob tem pa tudi prepričljivo pojasnilo (v točki 31 obrazložitve) zakaj okoliščine, ki jih je v zvezi s predlogom za dopolnitev izvedeniškega mnenja tega izvedenca izpostavil prvi tožnik in jih sedaj pritožbeno ponavlja, niso pravno pomembne. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je takšna dokazna ocena izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke prepričljiva in življenjsko logična ter je prvotožnik s ponavljanjem svojih očitkov, ki v ugotovljenih okoliščinah prometne nesreče nimajo dokazne podlage, ne more omajati. Zato pa so takšni pritožbeni očitki prvotožnika neutemeljeni.

7Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih okoliščin prometne nezgode pravilno zaključilo, da je odločilni vzrok prometne nesreče predstavljalo zavarovančevo nedopustno prehitevanje in s tem njegova kršitev drugega odstavka 36. člena ZVCP-1 ter njegova vožnja pod vplivom alkohola, torej kršitev prvega in drugega odstavka 129. člena ZVCP-1 v zvezi s 130/2 člen ZVCP-1. Na podlagi ugotovitve, da če bi se prvotožnik pred prečkanjem sredinske črte v vzvratnem ogledalu ali drugače prepričal, ali to lahko stori varno za druge udeležence, bi tako lahko ugotovil, da na levem voznem pasu tik za njim vozi vozilo zavarovanca in če nato na levi vozni pas ne bi zavil, do trčenja ne bi prišlo, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je tudi prvotožnik kršil cestnoprometna pravila, določena v prvem odstavku 27. člena ZVCP-1, njegova takšna kršitev pa je v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, namreč navedeni cestnoprometni predpis določa, da se mora voznik, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje, premikom vozila ali vključevanjem v promet, prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje. Prvotožnikovi pritožbeni očitki o neobstoju cestnoprometnega pravila, ki bi ga naj s svojo takšno vožnjo kršil, se tako izkažejo kot neutemeljeni. Ob pravilni, po sodišču prve stopnje konkretno navedeni določbi ZVCP-1, ki jo je kršil prvotožnik, pa se izkažejo kot neutemeljeni tudi nadaljnji pritožbeni očitki prvotožnika o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj sodišče prve stopnje ne navedlo cestnoprometnega pravila, ki bi ga naj kršil prvotožnik.

8Sodišče prve stopnje je sledilo izvedeniškemu mnenju izvedenke sodnomedicinske stroke dr. Š.- Z., da je zaradi prvotožnikovega zaužitja zatrjevanega žganja 10 – 15 minut pred samo prometno nesrečo, ta imel v času prometne nezgode v krvi 1,32 g/kg alkohola. Zato se izkažejo kot neutemeljeni pritožbeni očitki prvotožnika o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker naj bi sodišče in izvedenka takšnih zatrjevanih okoliščin prvotožnika ne upoštevala. Na podlagi nadaljnjega izvedeniškega mnenja iste izvedenke, da je bil prvotožnik (tudi) zaradi takšne stopnje alkohola zaradi motenj zaznavanja, motenj vida, podaljšanega reakcijskega časa in motenj predvidevanja in pozornosti absolutno nesposoben za varno vožnjo, kar pa potrjuje tudi prvotožnikova izpovedba, da pred zavitjem na levi vozni pas ni videl vozila zavarovanca toženke (čeprav je bilo to s prižganimi lučmi v njegovi neposredni bližini) in čeprav je pod začetim namenom zavijanja na levo sam povedal, da je v vzvratnem ogledu videl luči vozila, pa (zaradi zmanjšane zbranosti) nanj očitno tudi ni bil pozoren, pa je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo zaključilo o prvotožnikovi kršitvi prvega in drugega odstavka 129. člena ZVCP-1 v zvezi s 130/2 členom ZVCP-1 in o njegovi vzročni povezavi z nastalo prometno nesrečo. Pritožbeni očitki prvotožnika o odsotnosti takšnih zaključkov se tako izkažejo kot neutemeljeni.

9Ob ugotovljenih kršitvah cestnoprometnih pravil, ki sta jih v zvezi s prometno nesrečo kršila oba udeleženca ter ob ugotovitvi o odločilnem vplivu kršitev zavarovanca toženke za nastanek prometne nesreče, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tožnikov soprispevek k nastanku prometne nesreče zaradi ugotovljenih obeh kršitev cestnoprometnih pravil z 20 %. Neutemeljene so pritožbene trditve prvotožnika, da določena višina soprispevka odstopa navzgor od soprispevkov, ki se sicer prisojajo udeležencem v prometnih nesrečah med udeleženimi motornimi vozili s takšnimi kršitvami¹. Takšna pa ni tudi po pritožniku izpostavljena zadeva, saj za udeležbo pešca in motornega vozila v prometni nesreči ne veljajo določila 154. člena OZ, ampak 153. člena OZ.

10Glede na povzete razloge sodišča prve stopnje se izkažejo kot neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o nejasnosti razlogov sodišča prve stopnje o prvotožnikovem soprispevku in s tem utemeljevana podanost absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe samega drugega tožnika (ki je sicer zanikal svoje trditve o nedruženju s prvotožnikom in o nevednosti, da bi naj prvotožnik užival alkohol) in izvedeniškega mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke dr. Š.-Z. (v točkah od 48 do 50 obrazložitve), da so bili glede na prvotožnikovo stopnjo alkoholiziranosti pri njem navzven vidni in razpoznavni znaki vinjenosti, prepričljivo ugotovilo, da je kritičnega večera drugotožnik videl in vedel za prvotožnikovo konzumiranje alkohola ne samo na večerno nočni zabavi, katere sta se skupaj udeležila, ampak celo med vožnjo tik pred samo prometno nesrečo. Na podlagi takšnih prepričljivih ugotovitev pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je drugotožnik s tem, ko je prisedel kot sopotnik na motor k vinjenemu prvotožniku, opustil dolžno skrbnost za svojo varnost, zato pa je podan njegov soprispevek k nastali škodi, ki ga je tudi pravilno ocenilo na 20 %. Ob tem je sicer tudi pravilno izpostavilo, da sodna praksa v podobnih primerih soprispevke določa med 20 in 30 %. Zato pa drugotoženec s pritožbenimi ponavljanji svojih trditev, na katere je sicer prepričljivo in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, ne more omajati prepričljivosti dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti ocene drugotožnikovega soprispevka.

12Sodišče prve stopnje je v točki 51 obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago in podalo pravilno pravno razlogovanje o tem, kaj narekujeta pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti. Pritožbeno sodišče takšnemu razlogovanju še dodaja in poudarja, da načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določenih odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.²

13Sodišče prve stopnje je v točkah 54, 55, 59, 60, 62, 63, 64, 67, 70, 72, 74, 76, 77, 81 in 83 natančno (na podlagi izvedeniških mnenj izvedencev travmatološke, nevrološke in klinično psihološke stroke) ugotovilo poškodbe, ki jih je utrpel prvotožnik ter v zvezi z njimi intenzivnost in trajanje utrpelih in bodočih telesnih bolečin, obseg neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, intenzivnost in trajanje duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, intenzivnosti in trajanje duševnih bolečin zaradi skaženosti, pa tudi intenzivnost in trajanje strahu, ki ga je utrpel prvotožnik. V točkah 56, 57, 58, 59, 61 do 64, 68, 71, 72, 74, od 78 do 81, 83, 85 in 86 obrazložitve pa je enako ugotovilo tudi za drugotožnika, pri čemer je v točki 88 obrazložitve, upoštevajoč izvedeniško mnenje izvedenca nevrološke stroke, izrecno ugotovilo, da je drugotožniku kot posledica njegove neuporabe čelade ostala zgolj motnja sluha v območju visokih tonov, zato pa je zgolj to štelo kot škodo, ki je nastala zaradi njegove neuporabe čelade v času prometne nesreče. Zato te ob odmeri odškodnine za škodo ni upoštevalo. Zato pa so neutemeljeni protispisni očitki o zmotnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da pri drugotožniku zaradi neuporabe čelade ni upoštevalo zloma lobanjske kosti, ki jo je utrpel. Sodišče druge stopnje takšnih obsežnih in natančnih ugotovitev sodišča prve stopnje ne povzema ponovno, se pa nanje sklicuje. Glede na takšne ugotovitve pa potrjuje kot pravilne tudi po sodišču prve stopnje v teh istih navedenih točkah obrazložitve podane razloge o višinah pravično odmerjenih denarnih odškodnin vsakemu od tožnikov, tako za posamezne oblike nepremoženjskih škod, kot za odmerjeni odškodnini za nepremoženjsko škodo kot celoti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, prvotožniku v skupnem znesku 80.400,00 EUR in drugotožniku v skupnem znesku 111.000,00 EUR prisojeni odškodnini ustrezno odražata vse posebnosti škod tožnikov, primerno pa sta tudi umeščeni v okvir oziroma razpon, ki ga je začrtala sodna praksa za običajne, težje in katastrofalne škode.³ Pri tem pa pritožbeno izpostavljene zadeve in odškodnine oškodovancem v teh zadevah ne predstavljajo odškodnin za manjšo, ampak odškodnine za utrpelo večjo škodo oziroma posledice, kot sta jih utrpela tožnika v konkretnem primeru⁴. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnikov o prenizko prisojenih odškodninah za nepremoženjsko škodo.

14Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen ZPP).

15Pritožnika s pritožbama nista uspela, zato sama trpita svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Primerjaj VSL II Cp 2068/2011.
² Tako tudi Vrhovno sodišče v odločbah II Ips 131/2013, II Ips 636/2008, II Ips 156/2011 in številnih drugih.
³ Primerjaj zadeve II Ips 16/2013, II Ips 48/2017, II Ips 925/2006, II Ips 140/2003.
⁴ Oškodovancem v teh zadevah so ob sicer hujših in večih poškodbah, kot sta jih utrpela tožnika, ostale tudi bistveno obsežnejše trajne posledice.