VSL Sklep I Cp 1663/2021

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom A. A. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) in v II. točki izreka odločilo, da se ga zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana še najdalj do 24. 10. 2021.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje zagovornica pridržane osebe. Posplošeno se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, pridržano osebo pa izpusti domov.

Meni, da za tako dolgo pridržanje ni razlogov. Obdobje pridržanja je predolgo in preohlapno ter ni ustrezno obrazloženo. Oseba ni bila nevarna okolici, niti sebi, zgolj veličavske blodnjave pa ne utemeljujejo prisilnega zdravljenja na psihiatričnem oddelku. Takšne blodnjave v manjši obliki trpi velik del prebivalstva. Rezultat teh blodnjav je občutek oz. prepričanje, da ima oseba na računu 100.000 EUR; soočanje z realnostjo in praznim računom pa njenega zdravja ne bo izboljšalo. Zato predlaga, da se prisilna hospitalizacija prekine in se jo izpusti domov, hkrati pa se zaveže obiskovati ambulantnega psihiatra.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep. Slednji močno posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so prepričljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Na podlagi citirane določbe je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom in brez privolitve dopustno, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim ali če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, navedenih vzrokov ter ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo izpolnjenost pogojev iz 39. člena ZDZdr in jih je v izpodbijanem sklepu tudi prepričljivo argumentiralo. Izvedensko mnenje izvedenke psihiatrije dr. B. B. izkazuje, da ima pridržana oseba hudo psihično bolezen – shizoafektivno motnjo. Po odpustu v juniju 2021 je opustila vso predpisano terapijo in je tokrat že enainpedesetič sprejeta v oddelek pod posebnim nadzorom. Zadnji mesec je hodila naokrog, se klatila tako v Sloveniji kot v tujini (Avstrija), ni bila obvladljiva, starši niso vedeli, kje se nahaja in so jo prijavili kot pogrešano. Pri njej je bila zaznana privzdignjenost, veličavske blodnjave, do svojega stanja pa je povsem nekritična in brez uvida v nujnost prejemanja predpisane terapije. Zatrjevala je, da dela na ameriškem veleposlaništvu, za CIO, da ima veliko denarja, da je zadela na lotu, da je lastnica nepremičnin …

6Pritožba ne oporeka ugotovitvam izvedenke, da je zaradi poslabšanja bolezni simptomatika pri pridržani osebi izražena do take mere, da sta njena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanja hudo motena ter da je do svoje bolezni in do nujnosti prejemanja terapije povsem nekritična. Le posplošeno navede, da pridržana oseba ni nevarna okolici, niti sebi. Temu pritožbeno sodišče ne sledi, saj sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotavlja, da oseba hudo ogroža svoje zdravje. Zaradi nekritičnega odnosa do bolezni opušča zdravila, to pa se odraža v novih in novih poslabšanjih. Psihotična simptomatika pridržano osebo že sedaj obvladuje in se le še poglablja, bolezen pa se kronificira in postaja vse težje dostopna zdravljenju. S tavanjem naokrog oseba hudo ogroža svoje zdravje; bila je v Avstriji in spala v gozdu, brez vseh zdravil, izpostavljena nizkim temperaturam. Zaradi duševne bolezni se tudi ne more držati epidemioloških navodil v zvezi z boleznijo Covid-19. S tem pa dodatno ogroža svoje zdravje in zdravje drugih. Zaradi nekritičnosti vseskozi bega naokoli in z neprimernim vključevanjem v promet ogroža tudi zdravje in življenje drugih.

7V sklepu je trajanje pridržanja razumno pojasnjeno. Obdobje enega meseca predstavlja čas, ki je potreben, da se ob nadzorovanem prejemanju terapije stanje stabilizira do take mere, da psihotična simptomatika izzveni in da pridržana oseba doseže vsaj delno kritičnost do bolezni ter spoznanje o nujnosti prejemanja terapije tudi po odpustu. Brez tega bi še naprej ogrožala svoje zdravje; bolezen bi se poglabljala, kronificirala, ob tem pa bi postajala dolgoročna prognoza vse slabša in bolezen vse težje dostopna zdravljenju. Pretekli poskusi zdravljenja na odprtih oddelkih niso bili uspešni, zato je potreben stalen nadzor nad prejemanjem in zaužitjem predpisane terapije. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdobje zadržanja nujno potrebno za stabilizacijo osebe do takšne mere, da doseže kritičnost do bolezni in spozna nujnost prejemanja potrebne terapije. Potem pa bo sposobna zdravljenja tudi v milejših oblikah.

8Izpostavljene okoliščine pritrjujejo ugotovitvam, da je ukrep zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom nujno potreben. Sicer pa se lahko v skladu z določbo 71. člena ZDZdr v primeru izboljšanja zdravstvenega stanja in če niso več podani razlogi za zadržanje, osebo še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom.

9Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena; sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo uradoma upoštevnih kršitev postopka, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).