VSL Sodba I Cp 1965/2021

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tretji alineji I. točke izreka spremeni tako, da se znesek 7.937,07 EUR nadomesti z zneskom 4.697,54 EUR.

3. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožničinemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo, da mora v petnajstih dneh tožnici plačati 38.140,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2018 dalje (1. alineja I. točka izreka), zakonske zamudne obresti iz naslova že plačanega zneska nepremoženjske škode v višini 28.000,00 EUR od 5. 4. 2018 do 8. 5. 2018 (2. alineja I. točka izreka), znesek 7.937,07 EUR iz naslova premoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2017 dalje (3. alineja I. točka izreka) in zakonske zamudne obresti iz naslova že plačanega zneska premoženjske škode v višini 3.239,53 EUR od 11. 12. 2017 do 8. 5. 2018 (4. alineja I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), toženki je še naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka).

Pritožbene navedbe tožnice

2Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišči predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se ji prizna po temelju celotna odškodnina in podredno, da sodbo razveljavi in zadeve vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339.člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko je navedlo, da naj bi bilo med strankama nesporno, da je tožnica povzročila prometno nesrečo. Tožnica je ves čas trdila, da je do nesreče prišlo zaradi aquaplaninga, zato je razlog za prometno nesrečo višja sila.

4Tožnica se je v trenutku trčenja nahajala izven vozila, zato je treba uporabiti pravila o objektivni odgovornosti, saj gre za srečanje nenevarne in nevarne stvari. Prva prometna nesreča ni vzročno povezana z drugo prometno nesrečo, ker je prišlo do prekinitve vzročne zveze. V kolikor bo sodišče uporabilo teorijo o pravno relevantni vzročnosti, je treba upoštevati, da je zavarovanec toženke kršil cestnoprometne predpise, ker ni upošteval varnostne razdalje, da je vozil po prehitevalnem pasu, čeprav za to ni bilo razlogov, da vozil je z neprilagojeno hitrostjo in ni bil pozoren na dogajanje pred sabo.

5Razlogi sodišča so si v medsebojnem nasprotju, saj sodišče argumentira svojo odločitev glede soprispevka z besedno zvezo „nevarna situacija“, ki jo je povzročila tožnica, po drugi strani pa ugotavlja, da bi zavarovanec toženke moral in mogel nevarno situacijo pravočasno opaziti, če bi vozil s pozornostjo, kot se pričakuje. Sodišče večino obrazložitve nameni temu, da bi se zavarovanec toženke lahko izognil oviri na cesti, ki ni bila nepričakovana, a kljub temu zaključi, da je tožnica povzročila nevarno situacijo in je s tem prispevala k prometni nesreči v 20 odstotkih, zato obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje.

Pritožbene navedbe toženke

6Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

7Sodišča prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo odločilnega vzroka za nastalo škodo, to je trčenja tožnice v odbojno ograjo. Prav tožnica je povzročila nevarno situacijo, zaradi katere je nastala škoda, zato prvega trčenja ni mogoče obravnavati ločeno od drugega, saj gre za skupek dejavnikov, ki so prispevali k škodi. Ne drži stališče, da je bilo ustavljeno vozilo tožnice za udeležence v prometu pričakovana ovira. Vozilo je bilo neosvetljeno in neoznačeno, zapiralo je celoten prehitevalni in delno vozni pas. Glede na primerljivo sodno prakso (VS RS II Ips 337/2004 in VS RS II Ips 499/2000) je stališče sodišča zmotno, kar glede na ugotovljeno dejansko stanje terja zaključek, da sta oba udeleženca v enaki meri prispevala k nastanku škodnega dogodka.

8Sodišče prve stopnje pri obračunu zneska odškodnine (tretja alineja I. točke izreka) ni upoštevalo izplačanega dela odškodnine za premoženjsko škodo v višini 3.239,53 EUR, ki je bil tožnici plačan. Sodišče pa je ta znesek upoštevalo v obrestnem delu zaveze toženke (četrta alineja I. točke izreka).

9Upoštevaje pritožbene navedbe toženka nasprotuje tudi odločitvi sodišča, da je dolžna tožnici povrniti celotne pravdne stroške, saj je treba upoštevati dejanski uspeh pravdnih strank v postopku.

Odgovor na pritožbo

10Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

11Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

O utemeljenosti pritožb

12Pritožba tožnice ni utemeljena.

13Pritožba toženke je delno utemeljena.

Glede procesnih kršitev

14Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

15Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da obstaja v izpodbijani sodbi nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je sicer v 14. točki¹ izpodbijane sodbe res zapisalo, da je med strankama nesporno, da je tožeča stranka povzročiteljica prve prometne nesreče, vendar pa iz 10. točke jasno izhaja, da je sodišče v dokaznem postopku ugotavljalo, ali je do nesreče prišlo zaradi aquaplaninga, kar pomeni, da se je sodišče prve stopnje v 14. točki zgolj napačno izrazilo. Tožnica je res trdila, da je do nesreče prišlo zaradi aquaplaninga, vendar ji sodišče prve stopnje ni sledilo, saj je dokazni postopek prepričljivo potrdil, da v času trka ni več deževalo in da je bilo cestišče le delno mokro. Tožnica tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dokazala, da bi za njeno reakcijo, ki je povzročila prvo nesrečo, obstajala kakršnakoli ovira oziroma vzrok, zaradi katerega bi bil razlog za prometno nesrečo višja sila.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje

16Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo naslednja odločilna dejstva:

- tožnica je 14. 6. 2015 ob 22.14 v blagem levem ovinku na območju viadukta R. trčila v varovalno ograjo,

- po trku je vozilo stalo pravokotno na vozišču in sicer je bilo s sprednjim delom obrnjeno proti ograji, zadnji del vozila pa je segal na vozni pas,

- tožnica vozila ni mogla ponovno prižgati, zato je izstopila, da bi zavarovala kraj nesreče, takrat pa se je ustrašila za življenje, saj je vozilo oplazil voznik motornega kolesa,

- ko se je tožnica želela umakniti, je sledil trk zavarovanca toženke, ki je z levim prednjim delom vozila trčil v zadnji levi del vozila tožnice,

- tožnica je v trenutku trka stala ob vozilu, ki se je ob trčenju odbilo vanjo, zaradi česar je utrpela hude telesne poškodbe,

- zavarovanec toženke je pred trčenjem vozil po prehitevalnem pasu z dovoljeno hitrostjo - 121 km/h, vendar bi bila glede na mokro cestišče primerna hitrost 115 km/h.

Odgovori na pritožbene navedbe

17Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo v skladu z drugim odstavkom 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja odškodninsko odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila in je krivda obojestranska. Tožnica tako nima prav, ko trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti na podlagi pravil objektivne odgovornosti, ker se je tožnica nahajala izven vozila. Tožnice namreč ni mogoče obravnavati kot peške, saj je, kot je sama izpovedala, iz avtomobila izstopila zato, da bi kraj nesreče zavarovala s trikotnikom in se oblekla v odsevni jopič. Sodišče prve stopnje je tako tožnico v skladu s sodno prakso² pravilno obravnavalo kot voznico, ki kot taka tudi odgovarja. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bilo vozilo tožnice udeleženo v prometu, čeprav je ob trku mirovalo, saj je pomenilo vir povečane nevarnosti.

18Neutemeljene so pritožbene navedbe pravdnih strank, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo soodgovornost tožnice in zavarovanca toženke, saj po oceni pritožbenega sodišča dejanske ugotovitve, ki so predstavljene v nadaljevanju, utemeljujejo pravno presojo o soodgovornosti, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da trčenja tožničinega vozila ob ograjo, zaradi katerega je vozilo obstalo na vozišču, ne predstavljata oddaljenega in od drugih pogojev neodvisnega pogoja, ki mu ni mogoče pripisati pravno relevantnega vzroka. Sodišče prve stopnje je glede na okoliščine konkretnega primera pravilno tehtalo, ali je tožničino vozilo, ki je stalo na avtocesti na prehitevalnem in delno na voznem pasu, predstavlja nepričakovano oviro. Pri tem je pravilno upoštevalo dodatne posebne okoliščine konkretnega primera – do nesreče je prišlo v nočnem času in na neosvetljenem vozišču, tožničino vozilo je bilo neosvetljeno, vozilo je bilo na prehitevalnem pasu postavljeno vodoravno čez celoten pas, ker je tožnica predhodno trčila v varovalno ograjo, katerega vzrok ni v višji sili (aquaplaning).

19Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo soprispevek tožnice in zavarovanca toženke k nastali škodi. Po presoji sodišča prve stopnje je tožnica s svojim ravnanjem povzročila nevarnost, ki se je kasneje tudi realizirala, kar je pravilno ocenilo kot 20 odstotni soprispevek. Ugotovilo je tudi, da je bilo tožničino vozilo neosvetljeno, pri čemer je bila vidljivost dobra, celotno dogajanje pa se je odvijalo zelo hitro. S pomočjo izvedenca je sodišče na strani zavarovanca toženke ugotovilo, da je pred trčenjem vozil po prehitevalnem pasu z dovoljeno hitrostjo - 121 km/h, vendar bi bila glede na mokro cestišče primerna hitrost 115 km/h. Ob upoštevanju dejstva, da je vozil za kombijem, bi pri normalni pozornosti neosvetljeno oviro zanesljivo opazil na 30 m, verjetno celo na 60 m. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izvedenca ocenilo, da bi zavarovanec toženke moral in mogel pravočasno opaziti situacijo, če bi vozil s pozornostjo, ki se pričakuje od vsakega udeleženca v prometu, zato je njegov soprispevek pravilno ocenilo na 80 odstotkov.

20Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča skrbno presojalo kriterije za porazdelitev odgovornosti v skladu z razlago drugega odstavka 154. člena OZ.³ Prispevek obeh imetnikov motornih vozil k nastali škodi je ovrednotilo po oceni vseh okoliščin primera (upoštevaje težo kršitev cestnoprometnih predpisov in stopnjo nevarnosti, ki izhaja iz posameznega motornega vozila) in ne zgolj krivde,⁴ za kar se neutemeljeno zavzema tožnica. Pri tem je upoštevajoč predvsem kršitve cestno prometnih predpisov zavarovanca toženke, ki jih v pritožbi navaja tudi tožnica, odločilo, da ravnanje zavarovanca toženke predstavlja okoliščino, ki je odločilen vzrok za nesrečo, zato mu je tudi pripisalo večjo odgovornost. Ker pa njegovo ravnanje ni bilo edini pravno relevanten (so)vzrok za nesrečo, saj vzročna zveza med nesrečama ni bila prekinjena, je pri odločitvi o soprispevku upoštevalo tudi ravnanje tožnice, ki je povzročilo nevarno situacijo, in je prav tako prispevalo k nastanku škodnega dogodka. Neutemeljena je zato teza toženke, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo ravnanja tožnice, to je trčenja v odbojno ograjo avtoceste. Le ta namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ni predstavljal enakovrednega vzroka za nesrečo.

21Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih, ker je sodišče prve stopnje večino obrazložitve namenilo ugotovitvi, da bi se zavarovanec toženke lahko izognil oviri na cesti, pa je kljub temu zaključilo, da je tožnica povzročila nevarno situacijo in k prometni nesreči prispevala v 20 odstotkih. Pritožbeno sodišče ponovno izpostavlja, da se prispevek imetnikov motornih vozil k nastali škodi presoja na podlagi ocene vseh okoliščin primera (in ne zgolj krivde). Zato ni v nasprotju z odločilnimi dejstvi ocena sodišča prve stopnje, ki ravnanje tožnice ocenjuje za življenjsko in pričakovano, pa kljub temu zaključuje, da je prispevala k nastanku škode.

22Odločitev VS RS II Ips 499/2000, ki jo izpostavlja toženka in v kateri je sodišče odločilo, da sta udeleženca v enakem odstotku prispevala k nastanku škode, ni primerljiva, saj gre za prometno nesrečo na regionalni cesti, na njenem nepreglednem delu, v obravnavani zadevi pa gre za avtocesto. V citiranem primeru sta oba udeleženca nesreče vozila s hitrostjo, ki je bistveno večja od dovoljene, poleg tega „druge“ nesreče voznik ne bi mogel preprečiti niti, če bi vozil po omejitvah, kar za obravnavani primer ne velja.

23Ravno tako ni primerljiva odločitev VS RS II Ips 337/2004, v kateri je soprispevek udeležencev ocenjen ravno obratno kot v obravnavanem primeru. Predlagani judikat se sicer nanaša na prometno nesrečo na štiripasovnici, vendar je bilo vozilo na voznem pasu zaustavljeno brez opravičenega razloga, zato je sodišče tudi ocenilo, da je voznik zaustavljenega vozila v večji meri prispeval k nastanku škodnega dogodka.⁵

24Ima pa toženka prav, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo previsok znesek odškodnine za premoženjsko škodo (tretja alineja I. točke izreka), ker ni upoštevalo že izplačanega dela odškodnine s strani toženke v višini 3.239,53 EUR. Iz 28. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in iz četrte alineje I. točke izreka izhaja, da je sodišče upoštevalo, da je toženka tožnici 8. 5. 2018 že plačala del odškodnine v višini 31.239,53 EUR, od tega za materialno škodo 3.239,53 EUR. Ker je toženka že plačala tožnici 3.239,53 EUR, ji pripada odškodnina za premoženjsko škodo v višini 4.697,54 EUR.

Glede odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje

25Čeprav je pritožbeno sodišče s svojo odločitvijo poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, ni posegalo v odločitev o stroških pravdnega postopka (III. točka izreka izpodbijane sodbe), saj sprememba sodbe sodišča prve stopnje ni bila tako obsežna, da bi bistveno vplivala na uspeh strank v pravdi.

Odločitev pritožbenega sodišča

26Pritožbeni razlogi toženke so bili delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo toženkini pritožbi in v tem delu sodbo spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo toženke in pritožbo tožnice v celoti kot neutemeljeni zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

27Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje, saj je toženka s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški (drugi odstavek 154. člena ZPP), medtem ko tožnica v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko uporabilo pri odločitvi, zato ta pritožbeni strošek ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Tožnica v pritožbi sicer navaja 15. točko obrazložitve, vendar pritožbeno sodišče meni, da gre za napako in je tožnica mislila 14. točko.
² VS RS II Ips 499/2000.
³ VS RS II Ips 128/2013.
⁴ Pritožbeno sodišče je upoštevalo zadevi – VS RS II Ips 107/2019 in II Ips 13/2019, ki pa se v bistvenih okoliščinah razlikujeta od obravnavanega primera.
⁵ Primerjaj - VS RS II Ips 107/2019 in VS RS II Ips 134/2019.