VSC Sodba II Kp 11349/2016

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženega A. Z. Š. se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo, medtem ko je obtožena E. Š. to takso dolžna plačati.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo sta bila obtožena A. Z. Š. in E. Š. spoznana za kriva poskusa storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena v zvezi s 34. členom in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, v katerih sta jima bili določeni kazni enega leta zapora, s preizkusnima dobama dveh let. Sodišče prve stopnje je obtoženega A. Z. Š. oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse. Obtožena E. Š. pa je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna povrniti polovico stroškov kazenskega postopka in plačati 112,00 EUR sodne takse.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili zagovorniki obeh obtoženih. Zagovorniki uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da oba obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obtoženega A. Z. Š. podrejeno predlaga oprostilno sodbo v smislu določbe 4. točke 358. člena ZKP (dejanje majhnega pomena).

3Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb obeh pritožnikov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Prav tako niso podane pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

6Ker se obe vloženi pritožbi vsebinsko pokrivata, razen tistega dela pritožbe zagovornika obtoženega A. Z. Š., v katerem podredno predlaga uporabo določbe 4. točke 358. člena ZKP, pritožbeno sodišče v nadaljevanju te obrazložitve z istimi argumenti odgovarja na pritožbene trditve zagovornikov obeh obtoženih.

7Pritožniki sodišču prve stopnje zmotno očitajo kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP, glede vprašanja ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženca preganjata, kaznivo dejanje. Zatrjujejo, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje enega izmed zakonskih znakov predmetnega kaznivega dejanja in sicer opravljanja gospodarske dejavnosti. Sodišče prve stopnje naj temu zakonskemu znaku ne bi namenilo nobene pozornosti, saj ga niti ni obrazložilo.

8Sodišče druge stopnje se s takšnim razlogovanjem pritožnikov ne strinja. Čeprav je res kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 umeščeno v XXIV. poglavje KZ-1 med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, pa za razliko od kaznivega dejanja po prvem odstavku istega člena, ki ga je mogoče storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kaznivo dejanje po drugem odstavku ni t. i. delictum proprium, saj že iz zakonske dikcije „kdor ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo“ izhaja, da ga lahko stori kdorkoli in ne le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje pod točko 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer se opira na komentar k 227. členu KZ-1 iz Velikega znanstvenega komentarja posebnega dela KZ-1 (Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019), predmetno kaznivo dejanje zadeva ravnanje vseh vrst dolžnikov. Zoper interese upnikov ni usmerjeno le posredno kot v primeru iz prvega odstavka, ampak neposredno. Gre za vrsto (predstečajne) goljufije, ki lahko pripelje tudi v položaj, ko do stečaja sploh ne pride, ker dolžnikovo premoženje zaradi storjenih dejanj že pred tem izgine. Za taka dejanja velja, da z vidika pričakovanega ravnanja pri izpolnjevanju obveznosti kršijo načela in pravila obligacijskega prava, zlasti vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic, dolžnosti izpolnitve obveznosti in prepovedi povzročanja škode.

9V zvezi z zakonskim znakom plačilne nezmožnosti pritožniki menijo, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo zaključke izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke dr. I. L. z dne 3. 1. 2017. Trdijo, da iz obrazložitve ni jasno, kaj sodišče prve stopnje utemeljuje z zavestjo obtožencev o nelikvidnosti dejavnosti, saj nelikvidnost ni pojem, ki bi bil zajet v kazenskem materialnem pravu niti v blanketni normi 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Iz izvedenkinega mnenja izhaja le njeno sklepanje na podlagi razpoložljivih podatkov, da naj bi bil obtoženec kot samostojni podjetnik na dan 29. 3. 2013 nelikviden in plačilno nezmožen, po tem izvedenskem mnenju pa je nedvomno postal trajno nelikviden od 17. 5. 2013 dalje. Sklepanje izvedenke ne predstavlja gotovosti. Ključne termine insolvenčne zakonodaje je izvedenka uporabila v šestem odstavku mnenja (list. št. 121), ko je zapisala, da se „trajna blokada transakcijskega računa samostojnega podjetnika pričenja 17. 5. 2013 in tega dne je z gotovostjo nastopila plačilna nezmožnost samostojnega podjetnika“. Na podlagi navedenega pritožniki izpodbijajo zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bil obtoženi samostojni podjetnik A.Z. Š. nezmožen za plačila že 29. 3. 2013, pač pa je njegova plačilna nezmožnost nastopila šele 17. 5. 2013. Pritožniki obenem poudarjajo, da poziv družbe K., o katerem izpoveduje priča J. G., ne more predstavljati nadomestka za ugotavljanje plačilne nesposobnosti samostojnega podjetnika, ki je bila na podlagi izvedenskega mnenja zanesljivo ugotovljena za 17. 5. 2013.

10Res je kaznivo dejanje oškodovanja upnikov blanketna inkriminacija, blanketni zakonski znaki kot je ″nezmožnost za plačilo″ pa izhajajo iz insolvenčnega področja in jih je treba razlagati v skladu s pomenom, ki jih imajo v insolvenčnem pravu oziroma konkretno v določbah 11. in 14. člena ZFPPIPP. Nezmožnost za plačilo je torej treba razlagati kot insolventnost. Gre za dolgoročno plačilno nesposobnost, ki je v smislu določbe drugega odstavka 11. člena ZFPPIPP trajna nesposobnost pravne ali fizične osebe izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti. V skladu z določbo prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP pa je insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik: 1) v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (v nadaljnjem besedilu: trajnejša nelikvidnost), ali 2) postane dolgoročno plačilno nesposoben. V smislu tretjega odstavka 11. člena ZFPPIPP je pravna oseba ali podjetnik dolgoročno plačilno nesposoben, če obseg njegovih dolgoročnih virov financiranja ni zadosten glede na obseg in vrste poslov, ki jih opravlja, ter tveganja, ki jim je izpostavljen pri opravljanju teh poslov (kapitalska ustreznost). Za pravilno presojo je torej glede ne dikcijo drugega odstavka 227. člena KZ-1 treba odgovoriti na vprašanje, ali je obtoženi vedel in če je, od kdaj je vedel, da je postal insolventen oziroma dolgoročno nezmožen za plačilo. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pritrjuje zaključkom prvega sodišča, saj si povsem enako razlaga ugotovitve, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke. Ker insolventnost pomeni trajnejšo nelikvidnost samostojnega podjetnika, sodišče druge stopnje ugotavlja, da argumenti sodišča prve stopnje verno odražajo zaključke izvedenke ter razpoložljivo spisovno dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je v podkrepitev svojih ugotovitev pravilno izpostavilo podatek, ki izhaja iz seznama prejetih sklepov za obdobje od 1. 1. 2013 do 7. 6. 2016 (priloga C1-C2), iz katerega je že na dan 20. 2. 2013 razviden prejem sklepa o sodni izvršbi za znesek, ki presega 2,9 milijona EUR, dva meseca za tem pa sklep o davčni izvršbi, ki presega vrednost 1,1 milijona EUR. Iz izvedenskega mnenja finančne stroke je razvidno, da v kolikor bi obtoženec kot samostojni podjetnik na dan 31. 12. 2012 unovčil celotno premoženje po knjigovodskih vrednostih, bi ne mogel poplačati vseh obveznosti po knjigovodskih vrednostih. Na dan 31. 12. 2012 je v svojih računovodskih izkazih evidentiral čisto izgubo in bilančno izgubo v znesku 357.187,00 EUR. Podatke o poslovanju za leto 2012 je moral izdelati najkasneje do 31. 3. 2013. Na dan 31. 12. 2012 so po podatkih AJPES znašale terjatve do samostojnega podjetnika na dan 31. 12. 2012 1.4511.260,00 EUR, na dan 31. 12. 2013 pa 2.216.685,00 EUR. Tako se izkaže za pravilno dokazna ocena prvega sodišča, da je obtoženec kot samostojni podjetnik že pred ustanovitvijo zemljiškega dolga (29. 3. 2013), še zlasti ker je moral podatke o poslovanju za leto 2012 oddati najkasneje do 31. 3. 2013, zagotovo vedel, da je kot dolžnik postal nezmožen za plačilo. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo, da so za blokado transakcijskih računov potrebni pravnomočni sklepi o izvršbi, kar tudi potrjuje, da je obtoženec za svojo nezmožnost plačila vedel že pred 29. 3. 2013, torej vsekakor pred 17. 5. 02013, ko je nastopila trajna blokada transakcijskega računa. Dejstvo poziva pooblaščenca upnice ... d. o. o., z dne 6. 2. 2013 (prejet pri samostojnem podjetniku 20. 2. 2013) k poravnavi zneska 1.549.727,84 EUR v roku 8 dni, z grožnjo razdrtja pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin ter izročitve predmeta leasinga in plačila dolga iz naslova zapadlih neplačanih obrokov leasinga, zamudnih obresti in nezapadlih terjatev v skupni višini 2.705.050,50 EUR vključno z odvetniškimi stroški, pa pravilnost pritožbeno izpodbijanih zaključkov sodišča prve stopnje o zavedanju obtoženca kot samostojnega podjetnika o tem, da je postal nezmožen plačila zapadlih terjatev, še dodatno potrjuje. Glede na navedeno sodišče prve stopnje zavrača pritožbeni očitek o protispisnosti prvostopenjske argumentacije, s čimer naj bi bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11Pritožniki nadalje izpostavljajo tisti del izvedenskega mnenja, v katerem izvedenka glede zmanjšanja stečajne mase kot posledice inkriminiranega ravnanja obtožencev navaja, da bi se stečajna masa lahko maksimalno zmanjšala za celotni znesek zemljiškega dolga v višini 360.000,00 EUR, oziroma za kolikor se bo v stečajnem postopku dejansko prodalo premoženje, na katerem je bil vpisan zemljiški dolg. Pritožniki zato poudarjajo, da se je v stečaju premoženje prodalo za 20.000,00 EUR, kar ne dosega zakonskega znaka velike premoženjske škode.

12Do povzetih pritožbenih pomislekov se je prvo sodišče ustrezno opredelilo pod točko 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz ustaljene sodne prakse, ki je podlaga tudi zgoraj citiranem komentarju h kaznivemu dejanju oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1. Avtor komentarja zavrača t. i. saldacijski način ugotavljanja zahtevanega in pričakovanega odnosa do posledice in nasprotuje stališču, da škoda ni samodejno enaka vrednosti priviligirane terjatve ali goljufivega škodovalnega posla in bi bila odvisna od razlike, ki bo nastala pri končnem poplačilu (npr. v stečaju samostojnega podjetnika). Dejanje, katerega posledica (velika premoženjska škoda) bi po nastanku in višini bila odvisna zgolj od učinka na poplačilo v prihodnjem stečajnem ali drugem postopku, v kazenskopravnem okviru preganjanja izčrpavanja družb, vnaprejšnjega onemogočanja izterjave in drugih oblik „insolvenčnih goljufij“, ne bi imelo nobenega pomena, niti praktične vrednosti. Po prepričanju avtorja komentarja, ki mu sodišče druge stopnje pritrjuje, ima tak pomen lahko le direktni naklep na zmanjšanje aktive oziroma povečanje aktive v vrednosti storjenega dejanja, ki neposredno oškoduje upnike. Sodišče prve stopnje je v obrazloženem pomenu pravilno ugotovilo, da se velika premoženjska škoda, ki sta jo obtoženca s svojim protipravnim ravnanjem poskušala povzročiti, odraža v višini ustanovljenega zemljiškega dolga in v višini prijavljene neresnične terjatve, ne pa po znesku, ki je bil realiziran s končno prodajo predmetnih nepremičnin. Tako se gre strinjati z zaključkom prvega sodišča, da je pri ugotavljanju višine premoženjske škode treba izhajati iz naklepa obtožencev v času storitve kaznivega dejanja. Zato za pravilno presojo ni relevantno dejstvo, da je bila tekom stečajnega postopka obtoženčevi zakonski partnerici L. Š. iz naslova skupnega premoženja zakoncev priznana solastninska pravica na predmetnih nepremičninah. Okoliščina, da se je v stečajnem postopku obtožencu lastno premoženje (predmetne nepremičnine) prodalo le za 20.000,00 EUR, ni bila v dometu goljufivega dejanja obtožencev oziroma njunega namena. Zato pritožbenega sodišča na prepriča argument pritožnikov, da bi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, ali je bil uresničen zakonski znak poskusa povzročitve velike premoženjske škode upnikom, moralo upoštevati dejstvo prodaje premoženja stečajnega dolžnika in v stečaju dosežene kupnine. Stečajna masa bi bila lahko zmanjšana za ocenjeno likvidacijsko vrednost nepremičnin v znesku 155.750,00 EUR. Likvidacijsko vrednost predmetnih nepremičnin v znesku 155.750,00 EUR je za potrebe stečajnega postopka samostojnega podjetnika, sedaj obtoženega, ocenil sodni izvedenec in cenilec M. G. v cenilnem elaboratu z dne 18. 6. 2014 (priloge C47 do C88). Drži sicer navedba pritožnikov, da je elaborat v prilogah predmetnega spisa brez podpisa in žiga, vendar se sodišče druge stopnje ne strinja s pritožniki, da likvidacijske vrednosti nepremičnin po tej cenitvi ni mogoče upoštevati, ker izvira iz neverodostojne listine. Podatek o likvidacijski vrednosti nepremičnin namreč ne izhaja le iz tega dokumenta, ki je bil sicer pridobljen iz stečajnega spisa, pač pa je enak znesek večkrat v svojih izpovedbah kot priča navajala stečajna upraviteljica A. M. Č., naveden pa je tudi v drugi relevantni stečajni dokumentaciji (npr. redno poročilo upravitelja št. 4 z dne 28. 4. 2015 – list. št.35, poročilo stečajne upraviteljice Okrožnemu državnemu tožilstvu v Celju z dne 1. 12. 2015 – list. št. 47, itd.).

13Pritožniki neutemeljeno zatrjujejo, da iz opisa kaznivega dejanja očitanega obtožencema ne izhajata točen čas in kraj storitve, zaradi česar naj bi bilo storjeno neugotovljenega dne. V nasprotju s pritožniki pritožbeno sodišče ugotavlja, da je očitano goljufivo ravnanje obtožencev, usmerjeno v izigranje in oškodovanje upnikov, časovno in krajevno konkretizirano in sicer z dnem 29. 3. 2013 pri notarki K. F. v Celju, ko je obtoženec sprejel akt o ustanovitvi neobstoječega zemljiškega dolga na njemu lastnih nepremičninah v znesku 360.000,00 EUR. O očitku, ponovljenem v pritožbi, češ da ob neobstoju indosamenta terjatev ni bila veljavno prenesena na drugoobtoženo, kar pomeni, da je neutemeljeno prijavila terjatev v stečajnem postopku, se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo že pod točko 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pojasnilo je, da je obtoženec zemljiški dolg ustanovil na zalogo zaradi dolgov, za katere je vedel, da jih ni zmožen poravnati, zemljiško pismo pa je soobtoženki izročil z namenom, da bi iz tega naslova neupravičeno uveljavljala neobstoječo terjatev z motivom zavarovanja njegovih koristi. Dejanje je ostalo pri poskusu, ker je stečajna upraviteljica po obtoženki prijavljeno terjatev uspešno prerekala in ni prišlo do izplačila zemljiškega dolga in posledično oškodovanja upnikov. Do vprašanja predhodnega dogovora obtožencev v smeri storitve očitanega kaznivega dejanja in sostorilstva se je prvo sodišče uspešno opredelilo pod točkami 22 do 24 obrazložitve. Neoporečna je argumentacija, da sta obtoženca z opisanimi in dokazanimi jima ravnanji zavestno delovala in se dopolnjevala pri zasledovanju končnega cilja, torej z goljufivim ravnanjem prikrajšat upnike za znesek neobstoječega zemljiškega dolga ter jih na ta način oškodovati v stečajnem postopku. Pod točko 15 obrazložitve je prvo sodišče, na podlagi izpovedb priče J. G., tudi prepričljivo dokazno potrdilo seznanjenost obtožene E. Š. s finančnim stanjem družbe, saj je bila prisotna na sestankih posvečenih reševanju problematike v zvezi z neplačevanjem obveznosti družbe ter po soobtožencu pooblaščena za razpolaganje z gotovino, podpisovanjem bančnih nalogov in razpolaganje z bančnimi sredstvi. Sklicevanje pritožnikov na teoretično stališče, da ″favoriziran upnik sam ne stori kaznivega dejanja, lahko je zgolj napeljevalec h kaznivemu dejanju″ v predmetnem primeru, ko gre za kvalifikacijo po drugem odstavku 227. člena KZ-1, ne pride v poštev.

14Zagovornik obtoženega A. Z. Š. pritožbeno predlaga uporabo 4. točke prvega odstavka 358. člena ZKP, ker naj bi v obravnavanem primeru šlo za nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja, ker naj bi bile škodljive posledice neznatne, predvsem pa zaradi obtoženčevih osebnih okoliščin ter posledic, ki bi jih povzročila obsodba. Poudarja, da je bil obtoženec celo odraslo življenje uspešen poslovnež in prejemnik številnih nagrad stanovskih organizacij, pomagal je premoženjsko šibkejšim v obliki donacij in sponzorstev, ni imel nobenega drugega kazenskega ali prekrškovnega postopka, je časten član družbe, drugim je predstavljal zgled. Predmet tega kazenskega postopka je le za ena napačna odločitev. Propad družbe zagotovo ni bil načrtovan, za obtoženca je bil izjemno stresen. Dejanje je storil v hudi življenjski stiski, naenkrat je ostal brez premoženja, poleg njega pa bi lahko brez strehe nad glavo ostala cela družina. Njegova zakonska partnerica je že 15 let potrebna dnevne oskrbe. Nevarnost obtoženčevega dejanja je zato neznatna, storjeno je bilo amatersko in ni imelo možnosti na uspeh, gre tudi za neprimeren poskus.

15Presoja o tem, ali je neko kaznivo ravnanje dejanje majhnega pomena, je dejansko vprašanje, v okviru katerega je treba ugotoviti obstoj dejstev in okoliščin, ki jih je mogoče subsumirati pod določbo 4. točke 358. člena KZ-1. Pri presoji teže dejanja je pomembna zlasti potencialnim storilcem v zakonu zagrožena kazen. Za kaznivo dejanje po drugem odstavku 227. člena KZ-1 je predpisana kazen do petih let zapora. Predpisana kazen sama po sebi sicer še ne izključuje uporabe instituta dejanja majhnega pomena, vendar pa velja pravilo, čim strožja je kazen, tem tehtnejše in bolj prepričljive morajo biti ostale okoliščine, da bi sodišče smelo uporabiti navedeni institut. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da teh v konkretni zadevi ni oziroma, da poudarjanje obtoženca kot nekoč uspešnega podjetnika ne more pretehtati nad težo konkretno obravnavanega kaznivega dejanja. Narava obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki bi ob dokončanju prizadelo številne upnike kot to izhaja iz opisa, ni neznatna. Ne gre spregledati, da je okrožna državna tožilka zoper oba obtoženca predlagala celo izrek zaporne kazni v trajanju enega leta. Sodišče druge stopnje meni, da uporabi po obrambi predlaganega instituta nasprotuje že sam krivdni odnos obeh obtožencev do storitve obravnavanega kaznivega dejanja, predvsem pa visok znesek škode, ki bi jo upnikom povzročila, če bi bilo njeno goljufivo ravnanje uspešno in dokončanja kaznivega dejanja ne bi preprečila stečajna upraviteljica. Višje sodišče zato ugotavlja, da kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni podana. Glede na takšen razplet, ni niti mogoče govoriti o prostovoljnem odstopu v smislu določb 36. člena KZ-1. Po prvem odstavku citiranega člena se sme storilcu, ki je poskušal storiti kaznivo dejanje, pa je prostovoljno odstopil od njegove storitve, odpustiti kazen. Na podlagi okoliščine, da obtožena v stečajnem postopku po prerekani terjatvi ni vložila tožbe, ni mogoče govoriti o prostovoljnosti njenega odstopa od kaznivega dejanja, saj so na takšno odločitev lažne stečajne upnice imele vpliv druge okoliščine, povezane predvsem z aktivnostjo stečajne upraviteljice in njenim odločnim in strokovno argumentiranim prerekanjem terjatve, ki obtoženi ni nudilo upanja na uspeh z morebitno vložitvijo pravnega sredstva.

16Prav tako ne gre pritrditi tezi pritožnikov, da naj bi šlo za neprimeren poskus v smislu določbe 35. člena KZ-1, ker naj bi bilo predmetno kaznivo dejanje storjeno amatersko in ni imelo najmanjše možnosti za uspeh. Po 35. členu KZ-1 se storilcu, ki poskuša storiti kaznivo dejanje z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu, sme odpustiti kazen. Glede na takšno dikcijo predmetnega zakonskega določila, na amaterski oziroma šarlatanski način storjenega kaznivega dejanja, kot ga označujejo pritožniki, ni mogoče subsumirati pod določbo 35. člena KZ-1. Ni konkretizirana neprimernost sredstva s katerim je bilo kaznivo dejanje poskušeno oziroma neprimernost predmeta proti kateremu je bilo poskušeno.

17Pritožbeno sodišče je odločbi o kazenskih sankcijah preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeni spremembi v korist obtožencev. Sodišče prve stopnje jima je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezni kazenski sankciji, to je taki, ki ustrezata teži kaznivega dejanja, stopnji krivde obtožencev, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno oziroma poskušeno ter tudi osebnosti obtožencev. V določenih kaznih po eno leto zapora, s preizkusnima dobama dveh let, so se dovolj odrazile tudi ugotovljene olajševalne okoliščine (dosedanja neobsojenost, sicer urejeno življenje in dejstvo, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu) in zato bosta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečeni kazenski sankciji zadostili vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

18Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi zagovornikov obeh obtoženih zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

19Obtožena E. Š. s pritožbo ni uspela in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji. Obtoženega A. Z. Š. pa je tudi sodišče druge stopnje oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo, saj je enako kot sodišče prve stopnje ugotovilo, da je brez vsakršnega premoženja in prejema le skromno pokojnino v znesku 670,00 EUR.