36. člen KZ-1

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Prvostopno sodišče je zaključek, da obtoženemu ni moč očitati nobene od oblik naklepa za storitev kaznivega dejanja poskusa uboja, pač pa direktni naklep storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, utemeljilo z več razlogi iz katerih ni jasno razvidno, zakaj vodijo v sklep, da ni podan naklep za uboj, saj tako poskus kot prostovoljni odstop pomenita, da je storilec začel izvrševati kaznivo dejanje, vendar ga ni dokončal. Razlika med prostovoljnim odstopom in poskusom kaznivega dejanja je v tem, da pri prostovoljnem odstopu prepovedana posledica ni nastala iz subjektivnih razlogov (lahko dokončam dejanje tako, kot sem si ga zamislil, ampak ga ne bom), pri poskusu pa iz objektivnih razlogov. Pri utemeljitvi z uporabo terminologije prostovoljnega odstopa (»prostovoljno odnehal«) ni jasno, s katerim ravnanjem je obtoženi prostovoljno odnehal.

Obdolžencu se očita, da je oškodovancu skušal odvzeti življenje tudi zaradi ljubosumnosti, torej iz dveh med seboj ločenih nagibov. Noben od njiju, ne maščevalnost in ne ljubosumnost, pa po teži ni enakovreden kvalifikatornim izvršitvenim oblikam kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1. Zato ju je mogoče upoštevati le kot okoliščini, pomembni pri odmeri kazni, ni pa ju mogoče uvrstiti med "druge nizkotne nagibe". Z izrekom prvostopne sodbe po obrazloženem kazenski zakon ni bil prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP), temveč v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Opis kaznivega dejanja vsebuje namreč vse zakonske znake kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1.

O prostovoljnem odstopu bi bilo možno govoriti, če bi obtoženi v celoti odstopil od naklepa, kakršen se zahteva pri poskušenem kaznivem dejanju. Kot pa je v temeljitem dokaznem postopku dognalo sodišče prve stopnje, obtoženi od kaznivega dejanja ni prostovoljno odstopil, ampak so ga od nadaljnjega kriminalnega ravnanja odvrnila kovinska vrata, za katera je bila pridobljena napačna informacija, da so lesena in ne bodo predstavljala večje ovire pri vlomu v notranjost objekta trgovine. Uradni zaznamek o izjavi sicer anonimnega občana se izkaže za neproblematičnega, če se je vsebina izjave potrdila z nadaljnjimi preiskovalnimi dejanji - identifikacijo lastnika vozila, najdbo cigaretnega ogorka in povezavo med lastnikom vozila in donorjem biološke sledi na cigaretnem ogorku. Teza obrambe o konstruktu kriminalista in o izmišljeni izjavi neznanega občana je zato bila po prvostopenjskem sodišču uspešno ovržena.