VSRS Sklep I Up 185/2021

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke št. 2142-1626/2018/23 (1312-22) z dne 27. 3. 2020, o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

2Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je 24. 11. 2020 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani in se vanj ni vrnil. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na drugi pododstavek člena 28 (1) Procesne direktive 2013/32/EU¹ pojasnilo, da je evropski zakonodajalec samovoljno zapustitev določenega kraja predvidel kot domnevni umik prošnje za mednarodno zaščito oziroma odstop od te prošnje, posledica katerega je specifična vrsta prekinitve postopka oziroma vsebinska odločitev, da prosilec po vsebini ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. V takem primeru ugoditev tožbi ni dovoljena.

3Presodilo je, da kljub temu, da je navedena ureditev izrecno predpisana le za postopek odločanja pred pristojnim organom na prvi stopnji, ni pravne podlage, po kateri bi moral slovenski zakonodajalec za primer obravnavanih okoliščin poleg 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 še bolj specifično opredeliti pogoje za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Pojasnilo je, da zapustitev države ne pomeni avtomatične izgube pravega interesa za nadaljevanje upravnega spora, ampak je ta odvisen od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva.

4Ocenilo je, da tožnik ni izkazal, da bi bilo njegovo izginotje posledica okoliščin, na katere ni imel zadostnega vpliva, zato je poseg v pravico do učinkovitega sodnega varstva sorazmeren. V zvezi s tem je pojasnilo, da je imel tožnik pooblaščenko ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, da je povedal, da je razumel ustno informiranje pred sprejemom prošnje, ter da je bila v vabilu na osebni razgovor vsebovana informacija, da bo postopek ustavljen, če tožnik ne bo dostopen organu. Poleg tega je imel pooblaščenko tudi v upravnem sporu, pa kljub temu po samovoljni zapustitvi Slovenije ni pojasnil, zakaj jo je zapustil. Zaključilo je, da izpodbijani akt zaradi tožnikove svobodne izbire, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v njegovo pravico ali neposredno na zakon oprto korist, zato je tožbo zavrglo.

5Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep po pooblaščenki vložil pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je obstoječa sodna praksa v Republiki Sloveniji glede vprašanja pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora prosilcev za mednarodno zaščito v primeru zapustitve Republike Slovenije v neskladju s pravom EU. Navaja, da 28. člen Procesne direktive 2013/32/EU ne ureja možnosti ustavitve postopka pred sodiščem, saj se nanaša zgolj na postopek pred upravnim organom. Če bi evropski zakonodajalec želel, da se navedeni člen uporablja tudi za sodišča, ne bi izrecno navedel, da se nanaša na organ za presojo. Poleg tega ne bi v členu 46 (11) navedene direktive določil, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati. Taki pogoji v slovenski zakonodaji niso izrecno navedeni, niti ni določeno, da zapustitev države pomeni izgubo pravnega interesa.

6Pritožnik meni še, da pogojevanje izdaje vsebinske sodne odločbe s prisotnostjo prosilca v državi, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, krši 47. člen Listine EU o temeljnih pravicah in 46. člen Procesne direktive 2013/32/EU. Omejevanje dostopa do postopka mednarodne zaščite brez presoje razlogov za mednarodno zaščito je v nasprotju s pravico do azila iz 19. člena Listine o temeljnih pravicah in predstavlja kršitev 2. in 3. člena EKČP. Trdi, da nezakonita izpodbijana odločba še vedno posega v njegove pravice in da poseg v pravico do pravnega sredstva ni sorazmeren, saj je prosilec, ki se vrne v Slovenijo po zavrženi tožbi zaradi pomanjkanja pravnega interesa, v slabšem položaju kot prosilec, ki se vrne po s sklepom ustavljenem postopku. Sklicuje se na sodno prakso ESČP, po kateri je stik tožnika s pooblaščencem bistven za potrditev obstoja tožnikovega interesa za nadaljevanje postopka pred ESČP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. V primeru dvoma predlaga postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU.

7Pritožnikova pooblaščenka je 8. 10. 2021 Vrhovno sodišče obvestila, da je bil pritožnik po Dublinskem postopku vrnjen v Republiko Slovenijo in da se nahaja v azilnem domu.

8Toženka na pritožbo ni odgovorila.

9Pritožba ni utemeljena.

10V zadevi ni sporno, da je pritožnik po izdaji zavrnilne odločbe o mednarodni zaščiti samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil v treh dneh. S tem je nastal položaj, primerljiv s tistim, v katerem se v času do izdaje odločbe po drugi alineji drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) šteje, da je tožnik umaknil prošnjo za mednarodno zaščito. S svojim ravnanjem je namreč izkazal, da ne namerava počakati na odločitev o prošnji in da zato pri njej ne vztraja.

11Ugovor pritožnika, da v slovenski zakonodaji v takem primeru ne obstaja pravna podlaga za zavrženje tožbe, ni utemeljen. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, prosilčeva (oziroma tožnikova) samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi njegove tožbe zoper zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Tudi v tem primeru namreč tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.² Prosilčeva samovoljna zapustitev azilnega doma oziroma države pred odločitvijo o njegovi tožbi torej pomeni, da prosilec ne izkazuje več pravnega interesa za sodno varstvo, to situacijo pa ureja (med drugim) 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1,³ po kateri mora sodišča tožbo v takem primeru zavreči.

12Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1). Tako je Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti, in sklepu Up-17/18-13 z dne 13. 2. 2018 navedlo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v navedenih primerih zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma (v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili) sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo.

13Glede na navedeno so neutemeljene pritožnikove navedbe o kršitvi pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, taka odločitev pa tudi ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU, ki v enajstem odstavku 46. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati. Posledično so neutemeljene tudi pritožnikove navedbe o kršitvi pravice do azila iz 19. člena Listine o temeljnih pravicah in kršitvi 2. in 3. člena EKČP, ki jih pritožnik utemeljuje s kršitvijo pravice do pravnega sredstva (oziroma do meritorne odločitve).

14Ostale pritožbene navedbe za odločitev v sporu niso pomembne. V kakšnem pravnem položaju bi bil (oziroma je) pritožnik v primeru vrnitve v Republiko Slovenijo in s tem zatrjevana nesorazmernost posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ni predmet tega spora in tudi ne te upravne zadeve, zato se Vrhovno sodišče do tega ne opredeljuje. Pritožnik pravnega interesa prav tako ne more utemeljiti z zatrjevanim stikom s pooblaščenko, ki naj bi bil relevanten z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Ravno stik pritožnika s pooblaščenko je namreč omogočal, da ga je slednja lahko opozorila na škodljive posledice trajne zapustitve azilnega doma, pa ga je pritožnik kljub temu samovoljno zapustil.

15Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

¹ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
² Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016, I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.
³ Ta določa, da sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.