VSRS Sklep I Ips 24267/2017

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 250,00 EUR.

A.

1Predsednica senata Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom V Kr 24267/2017 z dne 17. 5. 2021 zavrnila predlog obsojenca A. A. za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist (tč. I izreka sklepa) in predlog za izvršitev kazni zapora na način, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu (t.i. vikend zapor, tč. II izreka sklepa). Višje sodišče v Mariboru je zagovornikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep vlaga obsojenčev zagovornik iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da predlogu za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, v vsakem primeru pa naj zadevo obravnava prednostno. V obrazložitvi zahteve uveljavlja:

(a) glede dela v splošno korist: bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče glede zavrnitve predloga za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist ni navedlo zadostnih in razumnih razlogov; kršitev osmega (pravilno: devetega) odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ker sodišče ni upoštevalo oz. v zadostni meri upoštevalo okoliščin, ki jih kot odločilne predpisuje citirana zakonska določba, pri čemer hkrati utemeljuje, da so objektivni in subjektivni pogoji za alternativno izvršitev kazni zapora pri obsojencu podani; ter kršitev pravice do obrambe, ki jo zahteva prepozna v tem, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do navedb obrambe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v zvezi z obsojenčevo sposobnostjo za opravljanje dela v splošno korist angažirati sodnega izvedenca medicinske stroke;

(b) glede predloga za prestajanje kazni zapora v odprtem zavodu: relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče o tem predlogu ni odločilo v izreku sklepa; nadalje pa tudi kršitve, vezane na stališče nižjih sodišč, da za odločanje o tovrstnem predlogu po veljavni pravni ureditvi nista pristojni, kar je po mnenju obrambe "nepravilno" in v nasprotju z (denimo) odločbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Kp 34888/2012 z dne 29. 10. 2018, ki vsebuje poziv za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku; pri čemer so po vložnikovi oceni v konkretni zadevi podani pogoji za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku Rogoza.

Vložnik v dopolnitvi zahteve prilaga zdravniško potrdilo, ki izkazuje priporočilo obsojenčevega lečečega psihiatra za prestajanje kazni zapora na alternativen način.

3Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline in predlagala njeno zavrnitev. Ocenila je, da vložnik v pretežni meri ponavlja pritožbene razloge, ki predstavljajo njegovo nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP. Izpodbijani sklep ima razloge o okoliščinah iz devetega odstavka 86. člena KZ-1, zato kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zahteva v delu, ki se nanaša na argumentacijo sodišč o prestajanju kazni zapora v odprtem zavodu, ne konkretizira, katero izmed kršitev po prvem odstavku 420. člena ZKP uveljavlja, zato se o njej ni mogoče izreči; kljub temu pa vrhovna državna tožilka vsebinsko pritrjuje razlogom, ki jih v tem delu navajata nižji sodišči.

4Zagovornik v izjavi vztraja pri zahtevi, v dopolnitvi pa vnovič prilaga zdravniško potrdilo obsojenčevega psihiatra.

B.

5Pogoje in razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti predpisuje prvi odstavek 420. člena ZKP, ki razlikuje med primeri, ko vložnik izpodbija pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, in primeri, ko je izpodbijana druga odločba (oziroma sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo). Medtem ko se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper vsako pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan, so pogoji za izpodbijanje t.i. druge odločbe strožji. Zahteva za varstvo zakonitosti je v teh primerih dovoljena le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Pogoji, pod katerimi je glede na prvi odstavek 420. člena ZKP mogoče izpodbijati drugo odločbo, so tesno povezani s trditvenim bremenom vložnika, da obstoj teh pogojev v izrednem pravnem sredstvu utemelji in s tem doseže vsebinsko obravnavo zahteve.

6Zagovornik v predmetni zadevi izpodbija drugo odločbo (tj. pravnomočen sklep, s katerim je sodišče zavrnilo predlog obrambe za alternativen način izvršitve kazni zapora), vendar pri tem posebnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za vsebinsko odločanje o zahtevi, ne utemelji. Njegove navedbe ostajajo na ravni zatrjevanja razlogov, zaradi katerih vlaga navedeno izredno pravno sredstvo (1. do 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), deloma pa segajo tudi na področje nedovoljenega uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik s svojimi navedbami v zahtevi ni obrazložil in utemeljil temeljnega pogoja za obravnavo zahteve iz prvega odstavka 420. člena ZKP, tj. da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, zato vloženega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vsebinsko presojati.

C.

8Ker vložnik ni utemeljil pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP zavrglo.

9Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 250,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7113 in 7151 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), z upoštevanjem obsojenčevega premoženjskega stanja, kot izhaja iz podatkov spisa (list. št. 593, 597) in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

10Odločitev je bila sprejeta soglasno.