VSM Sodba I Cpg 191/2021

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v stečajnem postopku St 2256/2017 pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti obstoji na denarnih sredstvih v višini 22.857,48 EUR izločitvena pravica tožeče stranke P. Ž. d.o.o. in zavrnilo tudi stroškovni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do izteka tega roka brez obresti, nato pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.840,96 EUR v roku 15 dni (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka. Z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni z ničemer izkazala obstoja kakršnega koli dogovora pravdnih strank o hrambi spornega blaga v skladišču tožene stranke, to je v skladišču, ki ga je tožena stranka ob prodaji imela v najemu, medtem ko je tožena stranka izrecno zanikala, da bi se s tožečo stranko dogovorila o skladiščenju blaga. Takšno pravno naziranje je sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje in predložene dokaze napačno. Tožeča stranka navaja, da je imela skladiščne prostore v najemu že pred odpovedjo pogodbe o najemu nepremičnin toženi stranki, saj družba T. Č. d.o.o. ni poravnavala najemnin ter je najemnino, ki bi jo bila dolžna poravnati družba T. Č. d.o.o. za najem nepremičnin za nazaj poravnala tožeča stranka ter je tako šteti, da je bila družba P. Ž. d.o.o. najemnik vseh nepremičnin, tudi skladišč, kjer se je skladiščilo blago že pred 1. 8. 2017 ter je bila sklenitev pogodbe zgolj potrditev dejanskega stanja, to je plačevanja najemnin s strani tožeče stranke. Priča B. H. je izrecno povedala, da je definitivno v času sklenitve kupoprodajne pogodbe za blago oziroma izdelke da je pravdnima strankama bila dejansko tožeča stranka najemnik prostorov, kjer se je to blago hranilo oziroma skladiščilo, kar potrjujejo tudi listine, T. Č. d.d. pa tudi teh plačanih najemnin ni priglasila v stečajnem postopku, kot tudi ne nadomestila za stavbno zemljišče. Tožena stranka tudi ni oporekala trditvam tožeče stranke, da tožena stranka ni poravnavala najemnin, da je najemnine poravnala za nazaj delno tožeča stranka, kot tudi, da je prišlo do razveze pogodbe med toženo stranko in T. Č. d.d. zaradi neplačevanja najemnin in ostalih stroškov. Prvostopenjsko sodišče je kot pričo zaslišalo B. H., ki je navedeno potrdila.

Prav tako tožena stranka ne povzema obrazložitve prvostopenjskega sodišča, ko le-to v obrazložitvi pritrjuje izpovedbi priče B. H., da so se zaloge vmes prodajale in nadomeščale in da glede kupljenega blaga ni bilo dogovorjeno, da bi bilo zloženo posebej oziroma da bi se kakorkoli izločilo, saj se je to blago prodajalo, dogovor pa je bil, da bi se prodano moralo nadomestiti. Tožeča stranka je v trditveni podlagi navedla, da je tožena stranka v najetih prostorih, za katere ni plačevala najemnine, še vedno skladiščila tudi svoje blago, ker ga je imela v skladišču na osnovi najemne pogodbe, sklenjene 22. 4. 2015, ki pa je bila v letu 2017 odpovedana zaradi neplačevanja najemnin. Tožena stranka je prodajala svoje količine blaga, pri tem pa je odtujila tudi blago, ki je bilo last tožeče stranke. To blago bi morala primarno tožena stranka plačati, saj ni bila lastnica tega blaga in šele podredno, nadomestiti z enako količino odtujenega blaga. Tožena stranka ni storila ne eno ne drugo, odtujenega blaga ni plačala in tudi ne nadomestila. Primarno bi moralo sodišče prve stopnje na osnovi ugotovljenega dejanskega stanja šteti, da je bila obveza tožene stranke, da odtujeno blago palača, saj ga je odtujila od blaga, ki ga je skladiščila v najetem skladišču tožeča stranka. Nadomeščanje blaga ni predmet te pravde, saj ga tožena stranka po odtujitvi ni nadomestila in so takšna razlaganja prvostopnega sodišča v tej pravdi brezpredmetna, tožena stranka pa tudi ni predložila nobenih dokazov in tudi v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah ni navajala ničesar glede nadomeščanja blaga. Tožena stranka je zgolj navajala, da se pravdni stranki nikoli nista dogovorili o skladiščenju krmil za živali, zato ni bilo nobene potrebe, saj je tožena stranka skladiščila krmila v prostorih tožeče stranke.

Tožeča stranka še izpostavlja materialnopravne določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki ne predpisuje, da so lahko predmet izločitvene pravice samo individualno določene stvari, ne pa tudi generične stvari, npr. denar. Bistveno za presojo utemeljenosti obstoja izločitvene pravice je, da lahko tisti, ki dokaže, da stečajnemu dolžniku neka stvar (bodisi individualno določena, bodisi generično) ne pripada, zahteva izločitev iz stečajne mase. Tožena stranka kot prodajalec krmil za živino je krmila, ki jih je tožeča stranka hranila v skladiščnih prostorih, prodala oziroma odtujila. Tožena stranka ni predložila dokaza, da je tožeča stranka dovolila prodajo lastnega blaga. Sodna praksa je v primerljivih zadevah že zavzela stališče, da so lahko predmet izločitvene pravice tudi generične stvari, tudi denar ter se tožeča stranka pri tem sklicuje na odločbe iz sodne prakse VSK Cpg 364/2015 z dne 30. 3. 2016, VSM I Cpg 413/2015 z dne 19. 11. 2015 in VSL I Cpg 1484/1999. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja.

6V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja zahtevek na ugotovitev obstoja izločitvene pravice na denarnih sredstvih tožene stranke.

7Pri izločitveni pravici, ki se nanaša na premično stvar, gre za pravico lastnika premične stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika (1. točka 22. člena ZFPPIPP). Uveljavljanje izločitvene pravice v stečajnem postopku je po svoji vsebini razumeti kot vrnitveni zahtevek. Izločitveni upnik mora tedaj zatrjevati in dokazati, da je lastnik stvari in da se te nahajajo v posesti insolventnega dolžnika.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da je tožeča stranka od tožene stranke dne 12. 7. 2017 kupila blago, krmila za živali;

- da se je blago ob nakupu nahajalo v prostorih, ki jih je kot najemnica do dne 31. 7. 2017, ko je najemna pogodba zaradi odpovedi prenehala, uporabljala tožena stranka;

- da je tožeča stranka kupnino za blago poravnala s kompenzacijo, ki sta jo pravdni stranki podpisali dne 18. 7. 2017;

- da tožeča stranka vse do stečajnega postopka nad toženo stranko kupljenega blaga ni prevzela v posest;

- da se je ob popisu sredstev po stanju na dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko (5. 3. 2018) v prostorih tožene stranke - skladišču nahajalo za 14.267,65 EUR tujih zalog, domnevno tožeče stranke, ki je v stečajnem postopku prijavila izločitveno pravico na zalogah, v zvezi s preostalim blagom, v skupni vrednosti 22.857,48 EUR, ki naj bi ga tožena stranka (ponovno) prodala (in zanj tudi prejela kupnino), pa je prijavila izločitveno pravico na denarnih sredstvih, ugotovitev obstoja katere je predmet tega postopka.

9Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je v času sklenitve kupoprodajne pogodbe (12. 7. 2017) skladiščni prostor, v katerem se je nahajalo blago, ki je bilo predmet kupoprodaje, kot najemnica imela pravico uporabljati tožena stranka, saj je tožeča stranka najemnica teh prostorov postala (šele) s 1. 8. 2017. Obrazložilo je, da predmetno blago ni bilo individualizirano za tožečo stranko in posledično tudi za (nadalje) prodano blago prejeti denar ni bil individualiziran na način ali z znaki, tako da bi ga bilo mogoče po posameznih enotah ali skupno objektivno in tudi namensko ločiti kot tožnikov lastninski species od drugega denarja, s katerim je utegnil dolžnik razpolagati in zato ni mogoče šteti, da je bila (s sklenitvijo predmetnega pravnega posla) že tudi opravljena izročitev tega blaga tožnici kot kupcu in da je lastninska pravica na blagu prešla s toženke na tožnico. Ob nespornem dejstvu, da ob začetku stečajnega postopka nad toženo stranko tega blaga tudi ni bilo v premoženju toženke, je sodišče zaključilo, da tožeča stranka enako kot nad tem blagom (ki ni bilo direktno izročeno tožnici oziroma zanjo individualizirano), posledično nad denarnim zneskom v sedaj vtoževani višini (kot nadomestkom za to blago) nima oziroma ne more imeti izločitvene pravice.

10Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi v pretežni meri dobesedno v celoti povzema navedbe, ki jih je podala pred sodišče prve stopnje v svojih pripravljalnih vlogah, glede pritožbenih očitkov izpodbijani sodbi, pa je mogoče izpostaviti le dvoje:

1da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bila v času sklenitve kupoprodajne pogodbe najemnica skladiščnih prostorov tožena stranka in

2da je sodišče prve stopnje napačno dokazno ocenilo izpovedbo priče B. H..

11Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija pravilnost dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je bila v času sklenitve kupoprodajne pogodbe najemnica skladiščnih prostorov, v katerem se je nahajalo kupljeno blago, tožena stranka. Takšen zaključek sodišča prve stopnje temelji na podatkih v dokazne namene predloženih listin in tožeča stranka ne more biti uspešna s sklicevanjem na dejstvo, da je, še preden je na podlagi pogodbe sama postala najemnica teh prostorov, bila dejanska najemnica prostorov že v času sklenitve kupoprodajne pogodbe, ker je neplačane najemnine, ki bi jih bila dolžna poravnati tožena stranka, poravnala tožeča stranka. Tudi če drži zatrjevano, da je tožeča stranka namesto najemnika (tožene stranke), ki je najemnine dolgoval, te poravnala najemodajalcu, takšno plačilo ne more imeti učinka, za katerega si tožena stranka prizadeva, to je, da je šteti, da je bila tožeča stranka najemnik vseh nepremičnin, tudi skladišč, kjer se je skladiščilo blago, že pred 1. 8. 2017, ko je bila dejansko sklenjena najemna pogodba, po kateri je sama postala najemnica.

12V skladu s prvim odstavkom 271. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. Izpolnitev tuje obveznosti pa ne pomeni, da tisti, ki izpolni tujo obveznost, vstopi v položaj pogodbene stranke, namesto katere je bila obveznost izpolnjena. Temu posledično tožeča stranka ne more biti uspešna z zatrjevanjem, da je tožena stranka skladiščila krmila v prostorih tožeče stranke, ter da je tožena stranka odtujila tuje blago v svojo korist in na škodo tožeče stranke.

13Neutemeljeno tožeča stranka izpodbija tudi po sodišču prve stopnje opravljeno dokazno oceno izpovedbe zaslišane priče B. H.. Sodišče prve stopnje je izpovedbo imenovane priče presodilo v razmerju do ugotovitev, do katerih je prišlo na podlagi dokazne ocene v dokazne namene predloženih listin, ki so kot nepravilno ovrgle njeno izpovedbo, da je bila v času sklenitve kupoprodajne pogodbe najemnik prostorov, kjer se je blago hranilo in skladiščilo, dejansko tožeča stranka. Njena izpovedba, da so se zaloge vmes prodajale in nadomeščale, pa je sodišču prve stopnje dala podlago za pravilno ugotovitev, da predmetno blago ni bilo individualizirano za tožečo stranko in posledično tudi za (nadalje) prodano blago prejeti denar ni bil individualiziran na način ali z znaki, tako da bi ga bilo mogoče po posameznih enotah ali skupno objektivno in tudi namensko ločiti kot tožnikov lastninski species od denarja, s katerim je utegnil dolžnik razpolagati in zaradi česar je zaključilo, da ni mogoče šteti, da je bila s sklenitvijo predmetnega pravnega posla že tudi opravljena izročitev tega blaga tožnici kot kupcu in da je lastninska pravica na blagu prešla s toženke na tožnico. V oporo takšnemu zaključku pa je bila tudi izpovedba imenovane priče, da glede kupljenega blaga ni bilo dogovorjeno, da bi bilo zloženo posebej, oziroma da bi se sicer kakorkoli izločilo, saj se je to blago prodajalo, dogovor pa je bil, da bi se prodano moralo nadomestiti. Zaključki sodišča prve stopnje so tedaj dokazno podprti.

14Tožeča stranka v pritožbi pravilno citira stališče iz sodne prakse, da zakon ne predpisuje, da so lahko predmet izločitvene pravice samo individualno določene stvari, temveč, da so predmet izločitvene pravice lahko tudi generične stvari, tudi denar. Vendar pa je, kot povzema v pritožbi tudi sama tožeča stranka, za presojo utemeljenosti obstoja izločitvene pravice bistveno, da lahko zahteva izločitev iz stečajne mase samo tisti, ki dokaže, da stečajnemu dolžniku neka stvar (bodisi individualno določena, bodisi generična) ne pripada.

15V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje presodilo, da lastninska pravica na blagu, ki je bilo predmet kupoprodaje, ni prešla s tožene stranke na tožečo stranko in zanjo prodano blago tudi ni bilo individualizirano, posledično čemur je pravilno zaključilo, da tudi nad denarnim zneskom (kot nadomestkom za to blago) nima oziroma ne more imeti izločitvene pravice. V danem primeru ima tožeča stranka do tožene stranke iz naslova sklenjene kupoprodajne pogodbe le še obligacijski zahtevek - denarno terjatev, ki deli usodo ostalih upniških terjatev do stečajnega dolžnika. Če bi sledili drugačnim izvajanjem tožeče stranke, bi to praktično pomenilo, da bi vsi stečajni upniki z že zapadlimi, a neplačanimi (neporavnanimi) terjatvami imeli izločitveno pravico na denarnih sredstvih stečajnega dolžnika.

16Na takšno presojo tudi ne morejo imeti vpliva judikati, ki jih tožeča stranka citira v pritožbi. V zadevah VSL sodba I Cpg 1484/99, VSM sodba I Cpg 413/2015 in VLS sodba in sklep I Cpg 421/98, je namreč šlo za situacije, ko je stečajnemu dolžniku bil denarni znesek nakazan pomotoma oziroma po naključju, medtem ko je v zadevi VSK sodba Cpg 364/2015 izločitvena pravica med pravdnima strankama bila dogovorjena s pogodbo. Primeri, na katere se tožeča stranka v pritožbi sklicuje, tako v dejanskem in materialnopravnem pogledu niso primerljivi z obravnavano zadevo.

17Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).