VSL Sodba I Cpg 660/2020

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se razveljavita:

1. Sklep 1. skupščine družbe J. d. d., matična številka ..., v letu 2018 z dne 11. 7. 2018, ki je bil sprejet k drugi točki dnevnega reda:

„(1) Osnovni kapital Družbe, ki trenutno znaša 2.700.000,00 (dva milijona sedemsto tisoč) EUR in je razdeljen na 2.700.000 (dva milijona sedemsto tisoč) navadnih imenskih kosovnih delnic, se poveča z denarnimi vložki, in sicer za najmanj 2.523.000,00 (dva milijona petsto triindvajset tisoč 00/100) in največ 3.000.000,00 (tri milijone 00/100) EUR, tako da po povečanju osnovni kapital družbe znaša najmanj 5.223.000,00 (pet milijonov dvestotriindvajset tisoč 00/100) EUR in največ 5.700.000,00 EUR (petmilijonovsedemstotisoč 00/100) EUR.

(2) Povečanje osnovnega kapitala se izvede z izdajo novih navadnih imenskih prosto prenosljivih kosovnih delnic z glasovalno pravico, ki tvorijo isti razred z obstoječimi delnicami, in sicer najmanj 2.523.000 (dva milijona petstotriindvajset tisoč) delnic in največ 3.000.000 (tri milijone) delnic. Emisijski znesek novih delnic je enak 1,00 (en 00/100) EUR za delnico. Skupna emisijska vrednost vseh novih delnic je tako najmanj 2.523.000,00 (dva milijona petstotriindvajset tisoč 00/100) EUR in največ 3.000.000,00 (tri milijone 00/100) EUR. Končni znesek povečanja osnovnega kapitala družbe je enak številu novih delnic, ki bodo vpisane in vplačane, pomnoženem z emisijskim zneskom za delnico, tj. 1,00 (en 00/100) EUR.

(3) Nove delnice se ponudijo v odkup obstoječima delničarjema. Vsak delničar ima pravico vpisati nove delnice v sorazmerju s svojim deležem v osnovnem kapitalu. Način vpisovanja delnic, mesto vpisa in časovni okvir določi uprava in o tem obvesti delničarja.

(4) Nove delnice se vpisujejo z izpolnitvijo in vpisom pisnega potrdila in se vplačajo v denarju na račun družbe. Delnice morajo biti vplačane najkasneje v roku 3 (tri) dni od poteka roka za vpis novih delnic.

(5) Če povečanje osnovnega kapitala ni vpisano v sodni register do 31. 12. 2018 (enaintridesetega decembra dvatisočosemnajst), postane vpis delnic neobvezujoč in se vplačila vrnejo vpisnikom v roku 5 (pet) dni.

(6) Vse novo izdane delnice dajejo novim imetnikom enaka upravičenja in pravice, kot že izdane delnice istega razreda.

(7) Nove delnice bodo izdane v nematerializirani obliki in vpisane v register pri KDD d. d. po vpisu povečanja osnovnega kapitala v sodni register.

(8) V primeru uspešnega povečanja osnovnega kapitala družbe se statut družbe ustrezno spremeni. Nadzorni svet družbe je pooblaščen za sprejem sprememb in dopolnitev statuta družbe zaradi uskladitve njegovega besedila z izvedenim povečanjem osnovnega kapitala."

2. Sklep 1. skupščine družbe J. d. d., matična številka ..., v letu 2018 z dne 11. 7. 2018, ki je bil sprejet k četrti točki dnevnega reda:

"(1) Spremeni se statut družbe tako, da se spremeni 13. člen statuta, ki po novem glasi:

Uprava vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost ter zastopa in predstavlja družbo nasproti tretjim osebam neomejeno.

Uprava vodi posle družbe skladno z zakoni, statutom družbe in poslovnikom uprave.

Uprava sme naslednje posle skleniti le s predhodnim soglasjem nadzornega sveta:

(i) če določena transakcija ali več transakcij, glede na vrsto, presegajo naslednje mejne vrednosti (razen če je bila takšna transakcija ter v takšnem obsegu odobrena v skladu s finančnim načrtom družbe, ki izhaja iz točke (v), drugega odstavka, člena 22 tega statuta):

a) dobavne pogodbe: katerakoli pogodba, katere vrednost posamično ali skupno v obdobju zadnjih 12 (dvanajst) mesecev, presega vrednost v višini 500.000,00 (petsto tisoč 00/100) EUR;

b) druge pogodbe s strankami (razen pogodb pod točko (i)): katerakoli pogodba, katere vrednost posamično ali skupno v obdobju zadnjih 12 (dvanajst) mesecev, presega vrednost v višini 1.000.000,00 (en milijon 00/100) EUR;

c) pogodbe o financiranju (vključno z leasing pogodbami, factoring pogodbami, cesijskimi pogodbami, posojilnimi pogodbami, pogodbami o akreditivni prodaji ali katerikoli drugi vrsti pravnega posla, ki ima učinek dajanja ali prejemanja financiranja) za vrednost, ki posamično presega 500.000,00 (petsto tisoč 00/100) EUR.

(ii) ustanovitev ali prevzem kakršnekoli hipoteke, zastavne pravice, bremena, poroštva, jamčevanja ali katerekoli druge oblike zavarovanja na premoženju družbe;

(iii) katerokoli naložbo v drugo družbo ali prevzem druge družbe (z nakupom, menjavo, predplačilom ali kako drugače) s strani družbe;

(iv) vstopu družbe v kakršnokoli partnerstvo ali skupni podvig z drugo družbo, razen družbo A. d. d. ali če je takšno partnerstvo oz. skupni podvig povezan z nastopanjem na natečaju ter povezan z opravljanjem glavne dejavnosti družbe ter v skladu z omejitvai iz točke (i) tretjega odstavka, člena 13 tega statuta;

(v) sklepanju kakršnihkoli pravnih poslov s povezanimi družbami;

(vi) pripojitvi ali prodaji hčerinskih družb materinski družbi;

(vii) razpolaganje s premoženjem družbe, katerega tržna vrednost oz. vrednost ugotovljena s strani cenilca ali revizorja, presega 100.000,00 (sto tisoč oo/100) EUR;

(viii) sklepanje pravnih poslov s strani Družbe ali povezanih podjetij izven rednega poslovanja ali poslov, ki niso v skladu z načelom neodvisnosti;

(ix) sprožanje kakršnihkoli pravnih postopkov; razen postopkov povezanih z izterjavo terjatev.

Upravo imenuje in razreši nadzorni svet.

Uprava ima enega ali več članov. O številu članov uprave odloči nadzorni svet s posebnim aktom.

Mandatna doba članov uprave je 6 (šest) let z možnostjo ponovnega imenovanja.

(2) Spremeni se statut Družbe tako, da se spremeni 15. člen statuta, ki glasi:

Družbo zastopata skupno član uprave z drugim članom uprave ali član uprave s prokuristom.

(3) Spremeni se statut Družbe tako, da se doda 15.a člen statuta, ki glasi:

Seje uprave sklicuje predsednik uprave na lastno pobudo ali na pisno zahtevo kateregakoli člana uprave, ki jo ta poda predsedniku uprave pisno. Če predsednik uprave ne sprejme takšne zahteve in skliče seje najkasneje v 5 (petih) dneh od prejema takšne pobude, lahko vsaj dva člana uprave ali nadzornega sveta sama skličeta sejo uprave in predlagata dnevni red.

(4) Spremeni se statut Družbe tako, da se spremeni 16. člen statuta, ki po novem glasi:

Uprava lahko s soglasjem nadzornega sveta podeli prokuro. Prokurist zastopa družbo skupaj še z enim ali več zakonitimi zastopniki.

Uprava lahko podeli zaposlenim vodilnim delavcem tudi poslovna in druga posebna pooblastila za vodenje določenega poslovnega področja ali organizacijske enote ali sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve po predhodni potrditvi s strani nadzornega sveta.

Predsednik ali podpredsednik nadzornega sveta je izrecno upravičen sklicati sejo uprave v skladu s členom 15a. zgoraj z namenom potrditve navedene prokure oz. določenega prokurista, kot izhaja iz tega člena 16. V takšnem primeru bo potrebna soglasna potrditev prokure oz. določenega prokurista s strani uprave z navadno večino, sicer se bo štelo, da je prokura oz. določen prokurist prenehala oz. prenehal z dnem takšne seje, na kateri ni bilo doseženo soglasje uprave.

(5) Spremeni se statut družbe tako, da se spremeni 17. člen statuta, ki po novem glasi: Nadzorni svet določa prejemke članov uprave, vključno z bonusi.

(6) Spremeni se statut družbe tako, da se spremeni 21. člen statuta, ki po novem glasi:

Nadzorni svet odloča na sejah in je sklepčen, če je pri sklepanju navzoča večina članov nadzornega sveta. Nadzorni svet sprejema sklepe z večino glasov. V primeru neodločenega izida glasovanja v nadzornem svetu je odločilen glas predsednika nadzornega sveta.

Ne glede na določbe prejšnjega člena ima vsak član nadzornega sveta pravico do veta v zvezi z izdajanjem predhodnega soglasja nadzornega sveta, ki zadeva omejitev zastopanja uprave iz točk (iii), (vi) in (vii), tretjega odstavka, člena 13 tega statuta. Če takšen veto s strani člana nadzornega sveta ni podan, se šteje, da se član nadzornega sveta strinja z izdajo soglasja.

Seje nadzornega sveta sklicuje predsednik nadzornega sveta na lastno pobudo ali pisno zahtevo kateregakoli člana nadzornega sveta, ki jo ta poda predsedniku nadzornega sveta. Če predsednik nadzornega sveta ni sprejel takšne zahteve ter sklical seje v 2 (dveh) tednih od prejema takšne zadeve, lahko vsaj dva člana nadzornega sveta sama skličeta sejo nadzornega sveta in predlagata dnevni red.

Nadzorni svet lahko sprejema sklepe tudi telefonsko ali z uporabo sodobnih tehničnih sredstev, ki se lahko dokumentirajo.

Člani nadzornega sveta so na podlagi sklepa skupščine upravičeni do sejnine in do povrnitve potnih stroškov in drugih povračil.

(7) Spremeni se statut družbe tako, da se spremeni 23. člen statuta, ki po novem glasi:

Za sprejem skupščinskih sklepov je potrebna večina oddanih glasov delničarjev, razen če zakon ali statut ne določa drugih zahtev. Vsaka kosovna delnica ima 1 (en) glas.

(8) Spremeni se statut družbe tako, da se spremeni 24. člen statuta, ki po novem glasi:

Poleg pristojnosti in dolžnosti, ki jih ima skupščina po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, ima skupščina naslednje pristojnosti:

(i) odloča o izdaji, prodaji ali nakupu delnic družbe ali drugih obveznic in delniških upravičenj družbe, drugih pravicah ali opcijah za nakup takih obveznic ali delniških upravičenj;

(ii) odloča o zmanjšanju osnovnega kapitala družbe;

(iii) odloča o spremembah statuta družbe;

(iv) odloča o združitvi ali drugi obliki statusnega preoblikovanja družbe;

(v) odloča o prenehanju in/ali likvidaciji družbe;

(vi) imenuje revizorje;

(vii) odloča o razdelitvi dobička, vključno z izplačilom dividend ali kritjem izgube;

(viii) odloča o nakupu lastnih delnic družbe;

(ix) imenuje člane nadzornega sveta;

(x) spremembah računovodskih standardov in računovodskih načel družbe;

(xi) odloča o drugih zadevah, določenih v statutu družbe ali zakonu, ki ureja gospodarske družbe.

(9) Spremeni se statut družbe tako, da se spremeni 25. člen statuta, ki po novem glasi:

Skupščino skliče uprava na lastno pobudo, ali na zahtevo delničarjev družbe, ki predstavlja 1/20 (eno dvajsetino) osnovnega kapitala družbe. Manjšina delničarjev, ki zahteva sklic skupščine, mora o pisni zahtevi za sklic posredovati tudi pojasnjen in utemeljen razlog sklica, in sicer predlog točke dnevnega reda, predlog sklepa in utemeljitev sklepa.

Zahteva za sklic se pošlje predsedniku uprave družbe.

Uprava je dolžna sklicati skupščino in objaviti sklic skupščine na zahtevo manjšinskih delničarjev najkasneje v roku 5 (petih) delovnih dni od prejema zahteve za sklic skupščine.

(10) Spremeni se statut družbe tako, da se spremeni 38. člen statuta, ki po novem glasi:

Statut stopi v veljavo z dnem, ko ga sprejme skupščina, uporablja pa se od dneva vpisa v sodni register.

Skupščina lahko pooblasti nadzorni svet za spremembe statuta, ki zahtevajo zgolj uskladitev njegovega besedila z veljavno sprejetimi odločitvami.

(11) Spremeni se statut družbe tako, da se izbriše 41. člen statuta.

(12) Nadzorni svet je pooblaščen za sprejem sprememb in dopolnitev statuta Družbe zaradi uskladitve njegovega besedila s sklepi sprejetimi na tej skupščini.“

II. V izpodbijani II. in III. izreka se izpodbijana sodba spremeni tako, da sta tožena stranka in stranski intervenient dolžna tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške tega postopka v višini 1.234,05 EUR, v 15-tih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

III. Tožena stranka in stranski intervenient sama nosita svoje pritožbene stroške, dolžna pa sta tožeči stranki nerazdelno povrniti njene pritožbene stroške v višini 535,00 EUR v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do izplačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka izpodbijala sklepa o povečanju osnovnega kapitala tožene stranke in sklepa o spremembi statuta tožene stranke, oba sprejeta na skupščini tožene stranke dne 11. 7. 2018 z vsebino, kot izhaja iz izreka sodbe (I). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta (II. in III.)

2Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka in stranski intervenient sta v odgovorih na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki in stranski intervenient so priglasili pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

Odločilno dejansko stanje

4Tožena stranka je kapitalska družba z dvema delničarjema: tožeča stranka je imetnica 15,90 % delnic tožene stranke, stranski intervenient pa ima v lasti 84,10 % delnic tožene stranke;

- statut tožene stranke z dne 28. 12. 2016 je v 10. in 38. členu določil ¾ (75%) večino pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala za sprejem sklepa o povečanju osnovnega kapitala (10. člen) in sklepa o spremembi statuta (38. člen), 23. člen statuta pa je določal, da skupščina odloča z večino glasov, razen če v statutu ali zakonu ni določeno drugače;

- s spremembo statuta dne 6. 4. 2017 je bil v 23. členu statuta dodan novi odstavek, da se ne glede na pravilo navadne večine glasov iz prvega odstavka zahteva soglasje vseh delničarjev (100%) za odločanje skupščine o zadevah, navedenih v 24. členu statuta, med drugim: o izdaji delnic tožene stranke, o zmanjšanju osnovnega kapitala in o spremembah statuta družbe, pri čemer pa sta prej navedeni določili 10. in 38. člena statuta ostali nespremenjeni;

- na skupščini tožene stranke dne 11. 7. 2018 sta bila sklepa o povečanju osnovnega kapitala družbe in o spremembi statuta sprejeta na podlagi glasu večinskega delničarja - stranskega intervenienta (s 84,10 % večino oddanih glasov); tožeča stranka je glasovala proti in napovedala izpodbijanje.

5Tožeča stranka je navedena sklepa skupščine tožene stranke izpodbijala, ker nista bila sprejeta soglasno (100%), kršena pa naj bi bila tudi njena pravica do obveščenosti. Zatrjevala je tudi ničnostne razloge, ker da sta navedena sklepa v nasprotju z bistvom družbe. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi zaključkov, da so bili sklepi skupščine tožene stranke z dne 11. 7. 2018 sprejeti s potrebno večino, da pravica tožeče stranke do obveščenosti ni bila kršena, in da tožeča stranka ni postavila zahtevka na ugotovitev ničnosti.

V zvezi z večino, potrebno za sprejem skupščinskih sklepov

6Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta določbi 10. člena in 38. člena statuta z dne 6. 4. 2017 (A5), veljavnega v času zasedanja skupščine dne 11. 7. 2018, v nasprotju s 23. členom v zvezi s 24. členom statuta, saj citirane določbe določajo različen prag glasov, potrebnih za veljavni sprejem sklepa o povečanju osnovnega kapitala oz. sklepa o izdaji novih delnic in sklepa o spremembi statuta (75% in 100%). Pritožba ne nasprotuje argumentom razlage, s katerimi je sodišče prve stopnje skušalo odpraviti notranje nasprotje pravil statuta o potrebni večini za sprejem izpodbijanih sklepov (argument hierarhije, argument kronologije in argument specialnosti). Izpodbija pa zaključke prvostopnega sodišča, da se z uporabo teh argumentov nasprotja med spornimi določbami ne morejo odpraviti, da je sporočilo spornih določb statuta zato nesmiselno, in da gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti z relevantnimi določbami ZGD-1, ki določa, da se o povečanju osnovnega kapitala in o spremembi statuta odloča z večino najmanj 3/4 pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, če s statutom ni določena drugačna kapitalska večina (333. člen in 329. člen ZGD-1).

7Uporabljenim argumentom razlage (argumentom koherentnosti, med katere sodijo argument hierarhije, argument kronologije in argument specialnosti) pa nasprotuje stranski intervenient, ki v odgovoru na pritožbo sicer pritrjuje zaključkom prvostopnega sodišča, vendar meni, da s temi argumenti ni mogoče odpravljati nasprotij, ki se nahajajo v enem samem pravnem aktu. Sklicuje se na stališče Marjana Pavčnika (Argumentacija v pravu, GV Založba Ljubljana 2013, stran 143), „ da so ti argumenti uporabni le tedaj, ko gre za protislovje med sporočili v različnih splošnih pravnih aktih. Če je protislovje v enem aktu, je očitno, da je ustrezno sporočilo (npr. zapoved in prepoved iste vrste vedenja in ravnanja) nesmiselno in da je zaradi tega potrebno ravnati tako, kot da tega nesmiselnega sporočila ni.“

8Z navedenim stališčem stranskega intervenienta in pravne teorije se pritožbeno sodišče strinja le deloma. Načeloma se navedeni argumenti res uporabljajo za odpravljanje nasprotij med različnimi pravnimi akti, in tudi po naravi stvari ni mogoče uporabiti argumenta hierarhije, če gre za nasprotje v istem aktu. Vendar pa takšne omejitve izrecno narekuje le slovensko poimenovanje „argumentum a cohaerentia“ kot „argumenta povezanosti in medsebojne usklajenosti formalnih pravnih virov“. Argumenti koherentnosti izhajajo iz načelne zahteve po medsebojni skladnosti (vsakršnih) pravnih pravil, tj. tudi pravil znotraj istega predpisa, in ni najti nobenega razloga, zakaj bi se inkoherentnost (nasprotja in neskladnosti) znotraj istega akta obravnavala drugače kot inkoherentnost med različnimi splošnimi akti. Tako argument specialnosti kot argument kronologije sta povsem uporabljiva tudi pri nasprotjih znotraj istega pravnega akta, saj lahko isti akt vsebuje tako splošne kot specialne določbe, naknadne spremembe in dopolnitve istega akta pa omogočajo tudi uporabo argumenta kronologije. V načelu pa vsi argumenti in tudi druge razlage splošnih pravnih aktov, ki jih je razvila pravna teorija v tisočletjih uporabe prave, stremijo k uveljavitvi prava, t.j. k temu, da se poišče tvoren način za razlago in uporabo neskladnih določil, podobno, kot se v pogodbenem pravu stremi k uveljavitvi hibne pogodbe. Zaključek, da je določeno pravno določilo nesmiselno in da ga zato v celoti zanemarimo, je zato lahko le izjema in ne pravilo; pridržan je za primere, ko z nobeno od možnih razlag ni mogoče priti do razumno zadovoljivega oz. prepričljivega rezultata. Za takšno situacijo pa v obravnavnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča ni šlo. Zapolnjevanje pravnih praznin z analogijo na način, da se od dveh različnih možnih variant, ki jih je določil splošni akt, izbere tretja, ki je akt sploh ni predvidel, terja posebno previdnost, ker lahko pripelje do še bolj neskladnih rezultatov (da je bila ena od statutarnih rešitev enaka možnosti, ki jo je predvidel zakon, je v zadevi zgolj naključje; v statutu bi denimo lahko bilo podano nasprotje med povsem različnimi odstotki zahtevane večine pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala - prim. 2. odst. 329. čl. in 1. odst. 333. člena ZGD-1).

9Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je opisano neskladje preizkušalo z navedenimi argumenti. Pravilno je tudi ugotovilo, da je v skladu s pravilom, da kasnejši zakon razveljavi prejšnjega (lex posterior derogat legi priori), kasnejša sprememba statuta, ki je v 23. členu v zvezi s 24. členom določila soglasje delničarjem za sprejem sklepov, nadomestila tudi 10. in 38. člen statuta. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo argument specialnosti (lex specialis derogat legi generali), saj njegovemu stališču, da sta v konkretnem primeru starejši določbi 10. in 38. člena specialni v razmerju do kasnejših (mlajših) splošnih določb 23. in 24. člena statuta, ni mogoče slediti. Na vprašanje, kaj naj razumemo s splošnim (generalnim) in kaj s posebnim (specialnim) zakonom, pravna teorija (isti avtor, stran 145) navaja, „da s splošnim zakonom (pravilom) zajemamo tista tipska pravna pravila, ki se nanašajo na širši krog pravnih subjektov in/ali na širši krog vedenj in ravnanj, medtem ko s posebnim zakonom merimo na pravne subjekte in/ali na tipe vedenj in ravnanj, ki so ožji v primerjavi s širšo skupino subjektov in/ali s širšim tipom vedenj in ravnanj. Če gre v obeh primerih za iste pravne subjekte in za isti tip vedenja in ravnanja glede istega vprašanja, sta obe pravni določili na isti stopnji splošnosti in abstraktnosti pravnega urejanja.“ Niti naziv zakona in še manj naslov poglavja nista odločilna, pač pa je pomembna vsebina pravnih določil, ki jih primerjamo. V skladu z navedeno opredelitvijo ima naravo splošnosti zgolj določilo prvega odstavka 23. člena statuta, ki določa, da je za sprejem skupščinskih sklepov potrebna večina oddanih glasov delničarjev. Vse ostale določbe statuta o večini, potrebni za sprejem določenega sklepa, so v razmerju do nje specialne. Določba drugega odstavka 23. člena v zvezi s točko (i) in točko (ii) prvega odstavka 24. člena statuta, ki predpisuje soglasje vseh delničarjev za odločanje skupščine „o izdaji delnic družbe in o spremembah statuta“ je glede obsega, subjektov, na katere se nanaša, in ravnanj, ki jih zapoveduje, povsem identična z določbo 10. in 38. člena statuta. Ob predpostavki, da je „izdaja novih delnic“ sinonim za „povečanje osnovnega kapitala z izdajo novih delnic“, ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča izpolnjena, določilo drugega odstavka 23. člena v zvezi s prvima dvema alineama 24. člena statuta ni v nobenem pogledu ali smislu niti širše niti ožje od določil 10. in 38. člena statuta. Zato tudi argument specialnosti v obravnavanem primeru ni bil uporabljiv, in je bilo možno od argumentov koherentnosti uporabiti le kronološki argument.

10Kljub temu, da argument kronologije sicer jasno napotuje k zaključku, da sta kasnejši spremenjeni določbi 23. in 24. člena statuta derogirali določili 10. in 38. člena statuta, pa je potrebno navedeni zaključek dodatno preizkusiti (potrditi/ovreči) tudi še z vidika drugih možnih metod razlage. V obravnavnem primeru je namreč zatajila jezikovna razlaga, ki ima običajno nosilni in odločujoč pomen. Jezikovna razlaga sicer nima tolikšne moči, kot ji jo pripisujeta tožena stranka in stranski intervenient, ki menita, da, če je jezikovno sporočilo antagonistično, se tega z nobeno metodo razlage ne da odpraviti. To ne drži, saj so se vse metode razlage razvile prav zaradi nasprotij, nejasnosti in šibkosti jezikovnih sporočil v predpisu ali več predpisih.

11Stranski intervenient je v odgovoru na pritožbo pravilno poudaril dvojno pravno naravo statuta, ki ima tako elemente obligacijsko pravne narave kot organizacijsko institucionalne narave. Statut je korporacijsko pravni akt, zato razmerja, ki jih ureja, ne učinkujejo zgolj med ustanovitelji, ki so sprejeli statut, pač pa učinkuje erga omnes. Statut s vpisom v sodni register pridobi status splošnega akta, ki ga je treba tolmačiti in razlagati v skladu z načeli, ki veljajo za tolmačenje in razlago zakonov in ne pogodbe (kar je sodišče prve stopnje tudi storilo). Vendar pa se prav zaradi opisane dvojnosti pravne narave statuta teleološka razlaga, t.j. razlaga po namenu oziroma funkciji predpisa, v obravnavnih dejanskih okoliščinah primera znatno prekriva z voljo in namenom delničarjev pri sprejemanju spornih sprememb statuta. Tožeča stranka in stranski intervenient sta kot edina delničarja tožene stranke spremembo 23. in 24. člena statuta soglasno sprejela na skupščini tožene stranke dne 6. 4. 2017 (glej notarski zapisnik skupščine družbe tožene stranke z dne 6. 4. 2017 – A6), čeprav bi na tej seji za spremembo statuta zadostovala ¾ večina zastopanega osnovnega kapitala. 23. člen statuta sta spremenila oz. dopolnila tako, da bo v bodoče za sprejem skupščinskih sklepov o izdaji delnic družbe in o spremembah statuta družbe potrebno soglasje vseh delničarjev, in pri tem torej zasledovala prav takšen namen, kot tudi jasno izhaja iz spremenjene določbe 23. in 24. člena statuta. Med izraženo voljo delničarjev ter vsebino zapisanega pravila oziroma njegovim namenom ni nobenega neskladja. Niti tožena stranka niti stranski intervenient nista ponudila nobenega pojasnila za spremembo določila 23. in 24. člena statuta, ki bi ga bilo mogoče preizkusiti z vidika teleološke, zgodovinske in smiselno logične razlage. Nasprotno pa je tožeča stranka smiselno logično obrazložila, da je bil namen pravila spremenjenega 23. čl. statuta v zvezi s 24. čl. statuta prav takšen, kot iz besedila sprememb izhaja, in da sta ob tem določbi 10. in 38. člena statuta ostali nespremenjeni v prvotnem besedilu le pomotoma. Pomota pri prezrtju 10. in 38. čl. statuta je tudi iz izkustvenega vidika bistveno verjetnejša in zato prepričljivejša kot morebitna pomotna sprememba 23. člena, za katero niti tožena stranka niti stranski intervenient nista navedla nikakršnega pojasnila. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je nepomembno, katero določilo statuta je štela za relevantno predsednica skupščine tožene stranke.

12Ne samo kronološki argument, pač pa tudi teleološka in logično smiselna razlaga spornih določil statuta zato napotujeta na nasprotni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, in sicer, da bi morali biti izpodbijani sklepi sprejeti s soglasjem vseh delničarjev, kot je to določal veljavni statut tožene stranke z dne 6. 4. 2017. Že iz tega razloga bi bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi.

V zvezi s kršitvijo pravice delničarja do obveščenosti

13Utemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko napada zaključek prvostopnega sodišča o tem, da tožeči stranki ni bila kršena pravica do obveščenosti (v zvezi z odločanjem o sklepu o povečanju osnovnega kapitala). Med strankama ni bilo sporno, da tožena stranka kot sklicateljica skupščine v zvezi s predlogom sklepa o povečanju osnovnega kapitala ni pripravila nikakršnega gradiva. Predvsem ni predstavila nobenih podatkov o svojem finančnem položaju, poslovanju in/ali svojih poslovnih načrtih, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, zakaj tožena stranka potrebuje dokapitalizacijo v predlagani višini. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da stranski intervenient, na zahtevo katerega je bila sklicana skupščina na podlagi tretjega odstavka 295. člena ZGD-1, ni bil dolžan zagotoviti obrazložitve predlaganih sklepov in tudi ne predložiti gradiva, saj mu tega zakon ne nalaga.

14Sodišče prve stopnje je pri tem prezrlo določbo 25. člena statuta tožene stranke, veljavnega v času odločanja na skupščini dne 11. 7. 2018 (statuta z dne 6. 4. 2017). Ta določa, da mora manjšina delničarjev, ki zahteva sklic skupščine, v pisni zahtevi za sklic posredovati tudi pojasnjen ter utemeljen razlog sklica, in sicer predlog točke dnevnega reda, predlog sklepa in utemeljitev sklepa. Tožeči stranki bi bila torej pravica do obveščenosti kršena celo v primeru, če bi v obravnavani zadevi dejansko šlo za sklic skupščine na podlagi predloga manjšinskega delničarja.

15Določilo tretjega odstavka 295. člena ZGD-1 ureja pravico manjšinskih delničarjev do sklica skupščine. To pravico lahko izkoristijo le manjšinski delničarji, to pa so delničarji, katerih skupni deleži dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala in ne presegajo polovice osnovnega kapitala družbe (kar sicer v citirani določbi izrecno ni zapisano, vendar smiselno povsem jasno izhaja iz pojma manjšinskega delničarja). Razumljiva in logična je zakonska ureditev, ki manjšinskim delničarjem, ki pri upravljanju družbe praviloma ne sodelujejo in imajo zato omejen dostop do informacij o zadevah družbe, ne postavlja prehudih ali celo nemogočih zahtev, ki bi jih lahko ovirale ali jim celo preprečile aktivno udeležbo na skupščini. Zato je obseg gradiva, ki ga mora manjšinski delničar predložiti v skladu s tretjim odstavkom 295. člena ZGD-1, dejansko zelo skromen.

16Sklica skupščine na zahtevo večinskega delničarja, (kar stranski intervenient je), zakon ne ureja. To seveda ne pomeni, da se skupščina ne sme ali ne more sklicati tudi na zahtevo večinskega delničarja, pač pa le, da zakon v tej okoliščini ni prepoznal materije, ki bi jo bilo treba posebej regulirati. V nobenem primeru pa se večinski delničar, če je skupščina sklicana na njegov predlog, ne more sklicevati na privilegij glede ne-predložitve gradiva iz tretjega odstavka 295. člena ZGD-1. Sklic skupščine na predlog večinskega delničarja se opravi na podlagi prvega odstavka 295. člena ZGD-1, brez kakršnihkoli olajšav glede dolžnosti predložitve gradiva in obsega ter zagotovitve potrebnih informacij, ob popolnem upoštevanju 297.a člena ZGD-1, ki terja temeljito obrazložitev vsake točke dnevnega reda in zagotovitev vpogleda v gradivo že pred zasedanjem skupščine.

17Pritožba utemeljeno izpodbija tudi zaključek prvostopnega sodišča, ki je na podlagi zapisa v notarskem zapisniku seje skupščine, da je tožeča stranka na skupščini pred glasovanjem predsedniku uprave postavila več vprašanj, na katera je predsednik uprave podajal odgovore, zaključilo, da je predsednik uprave odgovoril na vprašanja tožeče stranke. Pravica do obveščenosti delničarja ni gola formalnost, pač pa je treba v vsakem konkretnem primeru preveriti, ali je delničar pridobil vsebinsko zadostne in argumentirane odgovore na svoja vprašanja. Pritožba ima prav, da se je v konkretnem primeru trditveno in dokazno breme prevalilo na toženo stranko, ki bi morala konkretizirano navesti, katere vsebinske odgovore in informacije je pritožnik prejel na vsako vprašanje, ki ga je na tej skupščini postavil. Pritrditi je tožeči stranki, da tožena stranka svojemu trditvenemu bremenu tudi s pomočjo stranskega intervenienta ni zadostila.

18Pritožbeno sodišče še pripominja, da je v načelu obseg in kvaliteta informacij, ki jih mora sklicatelj skupščine predložiti oziroma pripraviti v zvezi z odločanjem o posamezni točki dnevnega reda na skupščini, odvisna predvsem od vsebine odločitev, o katerih se odloča na skupščini. Za predloge sklepov obrobnega ali samo po sebi umevnega pomena, obsežne obrazložitve najbrž res niso potrebne, in lahko zahteva delničarja po detajlnji obrazložitvi predstavlja tudi zlorabo. Predlog delitve dobička je praviloma utemeljen s poslovnimi izkazi družbe; poleg tega pa ima kljub legitimnim interesom delničarjev po drugačni delitvi glede tega vprašanja odločilno težo predlog uprave (ki ga ne nazadnje ustvarja in ima pri določitvi predloga delitve pred seboj tudi vizijo bodočega poslovanja in potreb družbe). Predlog znatne večmilijonske dokapitalizacije, ki delničarjem nalaga občutne finančne obveznosti, pa nedvomno sodi med predloge, ki od sklicatelja skupščine (poslovodstva družbe) terjajo, da še pred zasedanjem skupščine delničarje obširno in temeljito seznani s finančnim in poslovnim položajem družbe, z razlogi, ki terjajo dokapitalizacijo v predlaganem znesku, da pojasni, na kakšen način in za katere projekte se bodo tako pridobljena sredstva uporabila, kako bo dokapitalizacija vplivala na zadolženost družbe in njeno prihodnje poslovanje itd. ter vse navedeno podkrepi z gradivom, ki bi delničarju omogočilo preizkus utemeljenosti predlaganega sklepa o povečanju osnovnega kapitala. Ob odsotnosti vsakršne utemeljitve prvotnega predloga tega sklepa s strani tožene stranke, ob tem, da je stranski intervenient na sami skupščini prav tako brez kakršnegakoli pojasnila podal samemu sebi nasproten predlog, s katerim je znesek dokapitalizacije še zvišal, tožeči stranki pač ni mogoče očitati, da ni podala trditev o tem, katere konkretne informacije so ji manjkale in je nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je njeno sklicevanje na kršitev pravice do informiranosti v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Dejstvo, da se je tožeča stranka dokapitalizaciji upirala, ker ne bi zmogla zahtevanega finančnega vložka, ne upravičuje takšne vrednostne sodbe, pač pa ravno nasprotno, predstavlja povsem legitimen razlog za nasprotovanje dokapitalizaciji in za morebitno iskanje drugačnih rešitev položaja tožene stranke, če bi bil ta tožeči stranki v vseh razsežnostih predstavljen. Stališč, ki so jih sodišča sprejela na popolnoma drugačnih dejanskih okoliščinah, ni mogoče nekritično prenašati na druge primere. Vsekakor je naloga predlagatelja sklica skupščine, da delničarje že pred skupščino prepriča o utemeljenosti in potrebnosti odločitev, o katerih se bo odločalo na skupščini. Če tej dolžnosti po informiranosti delničarjev ne zadosti, delničarjem onemogoči, da bi lahko o zadevah družbe polno in vsebinsko odločali.

V zvezi z ničnostjo navedenih sklepov

19Sodišče prve stopnje ugovorov tožeče stranke, da naj bi bili sprejeti sklepi skupščine tudi nični, ni vsebinsko obravnavalo, ker tožeča stranka ni postavila tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti. Pritožba se sklicuje na drugačno sodno prakso, konkretno na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 684/2011, ki je res zapisalo, da mora sodišče, ko ugotovi obstoj ničnostnih razlogov, tožniku nuditi pravno varstvo, čeprav je podan zahtevek le na razveljavitev ne pa tudi na ničnost. Pritožbeno sodišče v prvi vrsti ugotavlja, da navedeno stališče ne predstavlja uveljavljene sodne prakse. Ena sama odločba pomeni kvečjemu nasprotno; da je zaradi posebnih dejanskih okoliščin primera sodišče v tej odločbi odstopilo od uveljavljenega pravila, da je potrebno v primeru uveljavljanja ničnosti postaviti tudi ničnostni tožbeni zahtevek. V obravnavani zadevi takšnih posebnih okoliščin ni zaslediti.

20Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (353. člen ZPP v zvezi s 350. členom ZPP). Ker pritožbeno sodišče odloča po stanju na dan glavne obravnave v postopku na prvi stopnji, je nerelevantno, ali bo odločitev iz te sodbe imela učinek v razmerju med strankami glede na v odgovoru na pritožbo zatrjevano dejstvo, da so bili izpodbijani sklepi že razveljavljeni na zadnji skupščini tožene stranke dne 21. 7. 2020. Navedena okoliščina zato tožeči stranki ne jemlje pravnega interesa za pritožbo niti za odločitev o njej. Sprememba sodbe je vplivala tudi na odločitev o pravdnih stroških, saj je do povrnitve slednjih zaradi uspeha v pravdi upravičena tožeča stranka, tožena stranka in stranski intervenient pa svoje stroške trpita sama. Sodišče je na podlagi določb Odvetniške tarife tožeči stranki priznalo naslednje priglašene stroške: za tožbo 300 točk, za prvo pripravljalno vlogo 300 točk, za drugo pripravljalno vlogo 225 točk, za zastopanje na naroku 300 točk, za materialne stroške 2% , 22% DDV, skupaj 1.399,95 točk X 0,6 EUR = 839,97 EUR. Tožeča stranka je nadalje upravičena tudi do zneska plačane sodne takse 255,00 EUR takse za tožbo, in stroškov prevoda listin 139,08 EUR. Skupaj znašajo priznani stroški tožeče stranke 1.234,05 EUR.

21Zaradi uspeha s pritožbo sta tožena stranka in stranski intervenient dolžna dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini sestave pritožbe in plačane takse za pritožbo.