VSM Sklep II Kp 17929/2020

Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se ugodi in se napadena sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 17929/2020 z dne 23. 8. 2021 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po prvem odstavku 243. člena KZ-1 izreklo kazen šest mesecev zapora, ki se na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obdolženec namesto kazni zapora v obdobju največ dveh let od izvršljivosti te sodbe opravi delo v splošno korist, obseg dela v splošno korist pa se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, tako da je obdolženec dolžan opraviti 360 ur splošno koristnega dela. Po prvem odstavku 86. člena KZ-1 je obdolžencu določilo za čas opravljanja splošno koristnega dela varstveno nadzorstvo, to nadzorstvo pa bo opravljal svetovalec, ki ga bo določil organ, pristojen za probacijo. Nadalje je odločilo, da se delo v splošno korist opravlja brez nadomestila, in da če obdolženec v celoti ali deloma ne bo izpolnjeval nalog v okviru dela v splošno korist ali ne bo izpolnjeval navodil, določenih v okviru varstvenega nadzorstva, ali se bo izmikal stiku s svetovalcem oziroma ne bo na naslovu bivališča prejemal vabil svetovalca, bo sodišče s sklepom odločilo, da se izrečena zaporna kazen izvrši v obsegu neopravljenega dela. Po šestem odstavku 243. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo ponarejen bankovec, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe oziroma da mu izreče milejšo kazensko sankcijo ali mu kazen odpusti ter da zadeve ne vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, obdolženca pa oprosti plačila sodne takse.

3Pritožba je utemeljena.

4Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženi A. A. natakarici zaradi plačila zapitka ponudil ponarejen bankovec za 500,00 EUR, ki ga je prepoznala kot ponarejenega in ga zavrnila, zato naklepnega kaznivega dejanja ni uspel dokončati, in da je bilo na bankovcu napisano „Copy“ ter je bil brez serijskih številk, iz takšnega opisa kaznivega dejanja pa je po oceni pritožbe razvidno, da je šlo za tako absurdno kopijo bankovca, pri čemer je bil še potiskan le na eni strani, da je bilo takoj vsakomur jasno, da ni šlo za pravi bankovec. Izvršeno dejanje je bila zgolj neprimerna šala, ne pa poskus kaznivega dejanja, obdolženčevo ravnaje pa tudi ni predstavljalo nobene nevarnosti za pravni promet, prav tako pa ni bila podana potrebna kriminalna količina, da bi šlo za kaznivo dejanje, zato bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava obdolženca oprostiti obtožbe. Pritožba poudarja, da lahko gre za neprimeren poskus, če je ponarejen denar ali bankovec mogoče takoj prepoznati, kot je bilo v obravnavanem primeru, obdolženec pa se s tem, ko je priznal krivdo po obtožbi, ni odrekel pravilni uporabi materialnega prava. Če sodišče prve stopnje iz navedenega razloga obdolženca ni oprostilo obtožbe, bi moralo v skrajnem primeru vsaj šteti, da je šlo za neprimeren poskus in mu kazen odpustiti.

5S povzetimi navedbami pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da ima obdolženčevo ravnanje zakonske znake poskusa kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, saj je šlo, glede na to, kakšen slab ponaredek je uporabil, zgolj za šalo. Sodišču prve stopnje pa smiselno očita tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je podana, ker sodnik ni presodil, potem ko je obdolženec krivdo po obtožbi priznal, ali je njegovo priznanje podprto z dokazi v spisu, ta kršitev pa je takšne narave, ki je lahko vplivala na pravilnost sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja torej kršitev 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, v tem pa je pritožba utemeljena.

6Obdolženi A. A. naj bi poskus kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 storil s tem, da je natakarici v plačilo zapitka ponudil ponarejen bankovec za 500,00 EUR, ki je bil brez serijskih številk in z napisom "Copy", ki ga je natakarica prepoznala kot ponarejenega in ga zavrnila. Takšen izgled ponarejenega bankovca, in ko je iz podatkov v spisu razvidno še, da je bil potiskan le na eni strani, druga stran pa je bila bela, natakarica pa ga je, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, prepoznala kot ponarejenega in njegov sprejem zavrnila, so okoliščine, ki so sodišču prve stopnje narekovale, potem ko je obdolženec krivdo za očitano ravnanje priznal, da priznanja ne sprejme, saj ni bilo podlage za zaključek, da je njegovo priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu, kar je eden od pogojev iz prvega odstavka 285.c člena ZKP, da sodišče priznanje krivde sprejme. Sodišče lahko priznanje krivde sprejme le, če dokazi in podatki v spisu ne dopuščajo prav nobenega dvoma o tem, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu ga očita obtožba. Opis bankovca, kot je naveden v opisu kaznivega dejanja, in okoliščini, da je bil potiskan le po eni strani ter ga je natakarica takoj prepoznala, so zahtevali razjasnitev dejanskega stanja očitanega kaznivega dejanja ter presojo očitka iz obtožbe po izvedenem dokaznem postopku, ob tem pa oceno, ali gre v obravnavanem primeru za poskus kaznivega dejanja po 34. členu KZ-1, za neprimeren poskus po 35. členu KZ-1, ali pa obdolženec, glede na izgled ponarejenega bankovca kot (ne)primernega sredstva oziroma absolutno neprimernega sredstva za storitev kaznivega dejanja, tega, kot trdi pritožba, ni storil.

7Pritožba pravilno navaja, da je pri presoji, ali je storjeno kaznivo dejanje ponarejanja denarja oziroma njegov poskus, treba ugotoviti, ali ponarejen bankovec imitira pravi denar tako, da ga pri uporabi povprečna oseba lahko zamenja s pravim, da pri tem ni potrebno, da je ponarejen denar tako popoln, da bi imitacijo prepoznal le strokovnjak ali posebej pozorna oseba, in da lahko gre, če je ponarejen bankovec mogoče takoj prepoznati, za neprimeren poskus. Pritožba tudi trdi, da glede na to, kakšen ponaredek je obdolženec uporabil, ne gre niti za neprimeren poskus, kar bo prav tako potrebno oceniti. Glede na navedeno, in ob dejstvu, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je natakarica ponarejen bankovec prepoznala in ga zavrnila, obdolženčevega priznanja ni bilo mogoče sprejeti, temveč je bilo potrebno stanje stvari razjasniti z izvedbo dokazov, ki so bili predlagani. KZ-1 v 35. členu namreč določa, da se sme storilcu, ki poskuša storiti kaznivo dejanje z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu, kazen odpustiti. Neprimeren poskus sme torej sodišče obravnavati mileje kot primernega, saj lahko kazen storilcu popolnoma odpusti, zato je razjasnitev dejanskega stanja očitanega kaznivega dejanja pomembna tudi zaradi presoje, ali za neprimeren poskus storitve kaznivega dejanja sploh izreči kazensko sankcijo, oziroma kako v obravnavanem primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z neprimernim sredstvom in je šlo za neprimeren poskus, to na kazensko sankcijo vpliva, prav tako pa, ali je bil bankovec že na prvi pogled tako absurdna kopija, da kaznivega dejanja z njim ni mogoče izvršiti, kot zatrjuje pritožba, ob tem pa bo potrebno oceniti izgled bankovca, pa tudi namen obdolženca, ki ga je s svojim dejanjem zasledoval, ter okoliščine, v katerih je ravnal.

8Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, napadeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika, ki bo moral razpisati glavno obravnavo, kar izključuje ponovno izvedbo predobravnavnega naroka ter odločanje predsednika senata o sprejemu ali zavrnitvi priznanja krivde. Ko bo na glavni obravnavi izvedlo vse dokaze, ki so potrebni za razjasnitev dejanskega stanja, in zadevo razjasnilo v nakazani smeri, bo sodišče prve stopnje o zadevi ponovno odločilo.

9Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.