VSC Sklep I Kp 18258/2021

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Razpravni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 26. 11. 2021, opr. št. III K 18258/2021, na podlagi določil 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), sklenil, da predlogom zagovornikov obtoženih S. H., D. R. in K. R. delno ugodi in pripor zoper obtožence nadomesti s hišnim priporom. Obenem je upravi Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora v C. odredil, da vse tri obtožene nemudoma izpusti na prostost.

2Zoper sklep o nadomestitvi pripora s hišnim priporom se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožencem znova odredi pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, do konca glavne obravnave oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ugotovilo, da v predmetni pritožbi uveljavljana in zatrjevana pritožbena razloga nista podana.

5Čeprav je bilo s pritožbeno izpodbijanim sklepom odločeno že 26. 11. 2021, pritožba okrožne državne tožilke pa je bila vložena 2. 12. 2021, pritožbeni senat pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni mogel prezreti dejstev in okoliščin, ki so sledile izdaji predmetnega sklepa in vložitvi obravnavane pritožbe ter so bistvenega pomena za pravilno odločitev. Na glavni obravnavi 6. 12. 2021 je namreč prvo sodišče v predmetni kazenski zadevi obtožencem izreklo obsodilno sodbo, a s tem, da je obtožena D. R. in K. R. spoznalo za kriva temeljne oblike kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in jima izreklo kazni po enajst mesecev zapora. Zoper oba obtoženca je odpravilo pripor. Obtoženega S. H. pa je prvo sodišče spoznalo za krivega storitve dveh temeljnih kaznivih dejanj goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Za vsako kaznivo dejanje mu je določilo kazen desetih mesecev zapora in mu nato izreklo enotno kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Temu obtožencu je hišni pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšalo do nastopa kazni. Zoper K. R. in S. H. pripor oziroma hišni pripor traja od 9. 4. 2021, zoper obtoženega D. R. pa od 12. 4. 2021. Glede na zakonsko vštevanje pripora v izrečeno kazen sta torej obtožena K. R. in D. R. prestala že osem od enajstih mesecev izrečene jima kazni zapora. Obtoženi S. H. pa je prestal že skoraj polovico izrečene mu enotne zaporne kazni.

6Glede na zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje moralo pritožbo okrožne državne tožilke, ki zoper obtožence primarno pritožbeno predlaga odreditev pripora do konca glavne obravnave, obravnavati tudi v luči dejstva, da je bila glavna obravnava v predmetni kazenski zadevi že končana, da so bili obtoženci spoznani za krive storitve bistveno lažjih kaznivih dejanj, kot so jim bila očitana tekom kazenskega postopka, tudi po modificirani obtožnici, torej takšnih, ki se sicer obravnavajo v skrajšanem postopku ter ob tem upoštevati tudi višino obtožencem izrečenih kazni, kar je vsekakor v korelaciji s sorazmernostjo izrečenega jim osebnega omejevalnega ukrepa.

7Kot je sodišče druge stopnje poudarilo že v prejšnjih sklepih, je poglavitno merilo za presojo obravnavanega primera ocena, ali je mogoče varnost ljudi oziroma njihovega premoženja zagotoviti izključno s priporom in stalnim nadzorom obtožencev, ali pa za odvračanje ponovitvene nevarnosti obtožencev zadošča, da so v hišnem priporu, ki se le občasno nadzira. Drugi pomemben aspekt pa je seveda ugotavljanje nadaljnje sorazmernosti omejevalnega ukrepa.

8Pritožbene razloge, s katerimi utemeljuje visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti obtoženega S. H., ki je ni mogoče odpraviti s hišnim priporom, pritožnica gradi na trditvah, da se mu očitajo kar dve kaznivi dejanji goljufije v kvalificirani obliki po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, ko se je združil z drugimi, da bi goljufal, njegova vloga pri kaznivih dejanjih pa naj ne bi bila zanemarljiva. Obe kaznivi dejanji sta bili storjeni v časovnem razmiku dobrega meseca. Obtoženec naj bi izkazal visoko stopnjo odločenosti, kazniva dejanja pa storil po vnaprejšnjem dogovoru, pripravljenem načrtu in skrbni pripravi, ob združitvi s sostorilci. Ta obtoženec je brez zaposlitve, brez premoženja in je prejemnik denarne socialne pomoči, ki naj mu očitno ne bi zadoščala za preživljanje.

9Glede na zgoraj izkazane nove okoliščine primera, ki jih sodišče druge stopnje kot že rečeno ne sme prezreti, gre ugotoviti, da utemeljevanje visoke stopnje ponovitvene nevarnosti obtoženega S. H. na podlagi same teže očitanih mu kaznivih dejanj, združevanja z drugimi, da bi goljufal i. t. d., ne more biti uspešno, saj je bil obtoženi S. H. spoznan za krivega in obsojen storitve le dveh temeljnih kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki sta kaznivi dejanji, ki se sicer obravnavata v sumarnem kazenskem postopku. Ta obtoženec doslej še ni bil obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja, v kazenskem postopku, ki ga izpostavlja pritožnica, pa se nahaja zaradi povsem drugovrstnega kaznivega dejanja (neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1). Obtoženec se je nahajal v hišnem priporu od 18. 10. 2021 do 24. 11. 2021 in ga v tem času ni kršil. Slednji podatek pa tudi pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da mu gre zaupati, da tega milejšega osebnega omejevalnega ukrepa ne bo kršil niti v bodoče.

10Obtožena D. R. in K. R. sta bila spoznana za kriva storitve vsak enega temeljnega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Tako ni moč več slediti pritožbenemu poudarjanju teže njunih kaznivih dejanj in višine zagrožene kazni. Res je sicer, da sta oba povratnika (obtoženi K. R. specialni), da sta kaznivi dejanji storila tekom preizkusne dobe, a pri teh dveh obtožencih ni mogoče mimo dejstva, da sta jima bili, sicer res nepravnomočno, izrečeni kazni po enajst mesecev zapora, ki sta ju v dobršnem delu že prestala v priporu oziroma hišnem priporu. Tudi ta dva obtoženca sta doslej spoštovala ukrep hišnega pripora, ne gre pa niti zanemariti številnih dokumentiranih zdravstvenih težav obtoženega D. R. Pritožnica sicer meni, da zdravstveno stanje tega obtoženca ni takšno, da se ni mogel udeleževati glavnih obravnav, vendar ta okoliščina glede na to, da je bilo v kazenski zadevi že razsojeno, niti ni več relevantna.

11Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnica zatrjuje z navedbo, da naj bi sodišče prve stopnje v razlogih prihajalo samo s seboj v nasprotje, ko na eni strani zatrjuje ponovitveno nevarnost vseh obtožencev in da je omejevalni ukrep potreben za njeno odvrnitev, na drugi strani pa ugotavlja, da pripor za obtožence ni več sorazmeren in neogibno potreben ukrep. Sodišče druge stopnje tega nasprotja ne zaznava. Sodišče prve stopnje namreč jasno pove, da ob sicer še vedno izkazani ponovitveni nevarnosti vseh treh obtožencev, pripor kot skrajni osebni omejevalni ukrep ni več nujno in neogibno potreben za zagotavljanje varnosti ljudi in njihovega premoženja, pač pa da je ta cilj mogoče uresničiti tudi z milejšim ukrepom hišnega pripora. Opozoriti gre na splošno določbo drugega odstavka 192. člena ZKP, ki sodišču nalaga, da mora pri izbiri ukrepa, med drugim tudi za odpravo ponovitvene nevarnosti, upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.

12Pritožnica se sklicuje na prejšnje odločitve Višjega sodišča v Celju in sodišču prve stopnje očita, da jih ni upoštevalo. To je sicer res, vendar pa je sodišče prve stopnje pod točko 10 obrazložitve pravilno izpostavilo, da pri prejšnjih odločitvah pritožbeno sodišče ni še bilo seznanjeno z novimi dejstvi in okoliščinami predmetnega kazenskega postopka. Še zlasti pa to velja po tem, ko je bilo v zadevi že razsojeno, obtoženci pa spoznani za krive bistveno lažjih kaznivih dejanj, za katera je v zakonu zagrožena kazen le do treh let zapora. Enako gre zaključiti tudi glede poudarjanja, da je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju istega dne, torej 26. 11. 2021, s sklepom, opr. št. II Ks 18258/2021, za obtoženega S. H. sprejel nasprotujočo si odločitev glede na sedaj pritožbeno obravnavani sklep razpravnega senata.

13Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.