VSC Sklep Cp 408/2021

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 12. 2018 dalje do plačila in ji na račun Okrožnega sodišča v Celju povrniti 945,92 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila, v istem roku pa je dolžna na račun sodnih taks Okrajnega sodišča v Celju plačati 195,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.

2Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo ter tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, oziroma, da se pritožbi v celoti ugodi in vrne zadevo v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške. Navaja, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, in sodišču očita, da je na podlagi izvedenih dokazov zmotno ugotovilo dejansko stanje in presodilo, da je med strankama bila sklenjena ustna posojilna pogodba. Vztraja, da je Izjava z dne 20. 1. 2015 neresnična, napisana po navodilih in pod prisilo (zahtevo) toženca za potrebe urejanja zadev pred CSD ... . Meni, da se je sodišče na podlagi dokaznega postopka lahko prepričalo, da tožnikova zatrjevanja, da s toženko nista bila v zunajzakonski skupnosti, kar je slednji zatrjeval tudi pred CSD ... dne 18. 11. 2015, niso resnicoljubna in ne držijo ter da je med njima obstajalo neko razmerje, ki je presegalo zgolj ekonomsko sobivanje in pomoč sostanovalcu. Z ugotovitvijo sodišča, da sta bili pravdni stranki v nekem drugem razmerju, ki je presegalo zgolj ekonomsko sobivanje in pomoč stanovalcu, je odpadla podlaga, na kateri je tožnik tako vztrajno (a neprepričljivo in zavajajoče) gradil tožbo, češ, da je toženki finančno pomagal pri nakupu avtomobila. Zaradi navedenega je protispisna in v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovitev sodišča, da je bila med strankami sklenjena ustna posojilna pogodba, s katero je tožnik toženki posodil znesek 3.000,00 EUR za nakup avtomobila Toyota Celica. Če je sodišče ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajalo neko drugo razmerje (kakšno, sodišče sicer ne navede), toženka je namreč zatrjevala, da sta bila v času domnevnega posojila (avgust 2014) v zunajzakonski skupnosti, potem je ustna posojilna pogodba med pravdnima strankama nična in ne obstaja. Z obsežnimi pritožbenimi navedbami, ki jih pritožbeno sodišče zaradi sprejete odločitve vseh ne povzema, toženka ponavlja svoje trditve v pravdi, da je imela meseca avgusta 2014 dovolj denarnih sredstev, da si je sama kupila in financirala nakup osebnega vozila Toyota Celica in da posojila za plačilo kupnine ni potrebovala ter zato izpodbija ugotovljeno dejansko stanje tudi v tem delu. Sodišču očita, da je zanemarilo najbolj bistveno okoliščino, dejstvo, da je toženki ostal višek kupnine od prodaje vozila Ford Fiesta (2.427,27 EUR), s katerim je financirala nakup novega vozila (Toyote), zaradi česa ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, zaradi česar dejansko stanje ni ugotovljeno v popolnosti in resnično, navedeno pa prav tako predstavlja bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodatno dejstvo, da je imela toženka v obdobju avgust 2014 dovolj denarnih sredstev, priča podatek, da je iz izpisa prometa osebnega računa toženke v obdobju od 1. 4. 2014 do 30. 9. 2014 razvidno, da je imela toženka v tem obdobju za kar 11.939,74 EUR prilivov in da iz izpisa ni vidno in ne izhaja, da bi imela v tem obdobju kakšno izvršbo ali blokado na svojem računu, niti, da bi se v navedenem obdobju iz rednih mesečnih prihodkov poplačeval kakšen sklep o izvršbi, kar prepričljivo kaže na to, da je imela v avgustu 2014 dovolj lastnih denarnih sredstev za nakup avtomobila in da posojila ni potrebovala. Toženka zaradi navedenega ni imela nobenega namena po sklenitvi posojilne pogodbe. Sodišču očita, da se z ugotavljanjem namena ni ukvarjalo in tega ni zmoglo ugotoviti, zaradi česar je dejansko stanje ostalo neraziskano oziroma je sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo odločitev, ki se je ne da razumsko preizkusiti, saj so izvedeni dokazi v nasprotju z izrekom sodbe, kar pa predstavlja bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka nadalje navaja, da je sodišče zapisalo, da je imela toženka v relevantnem obdobju prihodke, a ni obrazložilo, na katero relevantno obdobje se sklicuje. Meni, da je relevantno zgolj obdobje avgust 2014, ko naj bi bilo dano posojilo. Sodišče je ugotovilo tudi, da je imela toženka poleg vseh navedenih denarnih sredstev v svoji spletni denarnici še dodatnih 8.100,00 EUR. Vsi dokazi tako nazorno kažejo na to, da ne obstajajo nikakršne okoliščine o tem, da bi toženka potrebovala posojilo. Sodišču nadalje očita, da se z navedbami o obstoju večih izvršilnih postopkov, ki so bili v teku zoper njo, ter dejstvu izklopa električne energije v stanovanju v ... povsem neutemeljeno in logično ter izkustveno nerazumsko sklicuje na minorne dogodke (zneske). Iz povzetka izvršilnih postopkov je moč ugotoviti, da toženka v avgustu 2014 ni imela nobenega izvršilnega postopka, pred tem pa je imela le dve izvršbi, in sicer zaradi izterjave manjših zneskov, enkrat 85,61 EUR in drugič 192,02 EUR, zaradi katerih pa ni bila z ničemer onemogočena pri razpolaganju z denarnimi sredstvi, saj v obdobju avgust 2014 ni imela nobene blokade na svojem transakcijskem računu. Vsi preostali izpostavljeni izvršilni postopki pa so navedeni neutemeljeno, saj se nanašajo na leti 2015 in 2016, torej na obdobje, ki sploh ni relevantno za odločanje v predmetnem postopku in jih sodišče ne bi smelo upoštevati pri odločitvi. Tudi dejstvo odklopa električne energije ni odraz finančnega stanja toženke ob njenem nesporno dobrem finančnem stanju v avgustu 2014. Sodišče se ni opredelilo do njenih navedb, da se je sosed priklopil na števce elektrike od toženke in sosede, o čemer je toženka obvestila tožnika, ki ji je svetoval, naj pokliče policijo in prijavi dogodek. Odločitev sodišča je zato neobrazložena in je tako na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje povsem zmotno ugotovljeno. Sodišče toženki tudi ni verjelo glede zatrjevanja slabega premoženjskega stanja tožnika in je odločitev oprlo na blagajniške izdatke odvetnika z dne 19. 8. 2011 in dne 22. 9. 2011 ter na obvestila zavarovalnice o nakazilih zavarovalnine z dne 4. 6. 2013 in dne 2. 10. 2013 ter z dne 11. 12. 2014. Vsa ta nakazila so bila izvršena na TRR tožnika pred avgustom 2014, tožnik pa ni izkazal, da je ta denar dvignil in kaj je z njim naredil. Dokazila o temu, da je tožnik razpolagal z gotovino od zavarovalnine, ki jo je nakazala zavarovalnica, v spisu ni in je takšen pomanjkljiv dokaz sodišče samo nedopustno zapolnilo z obrazložitvijo, da prejemanje odškodnine in zavarovalnine pred obdobjem danega posojila kaže na to, da je imel na voljo v avgustu 2014 denarna sredstva za njihovo posojo, pri čemer pa dokaza o dvigu zavarovalnine z računa (sodišče je ugotovilo, da ima odprt le en TRR) in o tem, da jo je imel doma v sefu, ni. V spisu pa je dokaz o več kot dveletnem tožnikovem negativnem stanju na računu. Ugotovljeno dejansko stanje, da je bil tožnik v takšnem finančnem stanju, da je toženki meseca avgusta 2014 posodil 3.000,00 EUR, je zmotno in povsem napačno. V kolikor bi tožnik resnično imel še kaj denarnih sredstev doma (v sefu), bi z njimi zagotovo prvotno poplačal limit, da bi se izognil plačilu dragih bančnih stroškov za koriščenje vsakomesečnega limita, česar pa kar dve leti ni zmogel storiti. Na letni ravni je tožnik banki zaradi negativnih obresti zaradi limita plačal skoraj en cel znesek mesečne preživnine, kar je nerazumno početje za nekoga ob takšnih dohodkih in obveznostih ter finančnem stanju, kot ga je imel v mesecu avgustu 2014 tožnik. Iz povedanega sledi samo en možen zaključek, da tožnik ni zmogel poplačati minusa na transakcijskem računu, ker denarja enostavno ni imel. Navedbe tožnika, da je imel v sefu denar, se tako izkažejo za natolcevanje, čemur je sodišče neprepričljivo in nerazumsko verjelo. Toženki tudi ni znano, na podlagi katerih dokazov je sodišče zaključilo, da ima tožnik sef. Sodba ima v tem delu pomanjkljivost, da se je ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Četudi pa je imel sef, je bil ta prazen. Tožnik ni dokazal, da je avgusta 2014 razpolagal z gotovinskimi denarnimi sredstvi v znesku 3.000,00 EUR. Če je sodišče zaradi dveh manjših izvršb in izklopa električne energije presodilo, da toženka ni mogla razpolagati z zadostnimi lastnimi denarnimi sredstvi za nakup novega avtomobila, bi moralo prav tako ugotoviti, da izkazano negativno stanje na transakcijskem računu v trajanju dveh let, minimalni mesečni dohodki ter plačevanje preživnine 200,00 EUR mesečno, nikakor ne more biti odraz tega, da ima posameznik (tožnik) v sefu večjo vsoto denarja. Odločitev sodišča se tudi ne sklada z izjavo B. in Z. S. z dne 14. 8. 2020, da tožnik ni imel veliko prihodkov, s katero nakazujeta, da je imel finančne težave, saj je bil oče samohranilec. Ugotovitve sodišča, ko je sledilo tožnikovim navedbam, da naj bi slednji imel vedno denar, da je le-tega posojal prijateljem in vedno brez obresti, pa ne zdržijo resne presoje. Nadalje toženka trdi, da ne obstaja kavza posojilne pogodbe. Meni, da bi Izjavo toženke lahko smatrali kot neke vrste zadolžnico. Obveznost plačila pa ne izvira iz zadolžnice, temveč iz zaveze za izpolnitev obveznosti, zato bi moralo sodišče natančneje ugotoviti temelj obveznosti, saj je treba ugotoviti pravno podlago, ali je takšna zaveza veljavna in pravilna, pri čemer pa toženkina izjava iz razlogov, izpostavljenih zgoraj ni veljavna, saj ne ne odraža njene prave in resnične volje in ni resnična. Tožnik ni nikoli izročil toženki 3.000,00 EUR. V izjavi z dne 18. 7. 2015 ni zapisano, da je tožnik posodil toženki 3.000,00 EUR, ampak da toženka izjavlja, da je dolžna tožniku 3.000,00 EUR, pri čemer je navedeno, da bo ta znesek vrnila v dveh obrokih in da 500,00 EUR predstavljajo obresti od posojila denarja, pri čemer v prvotni izjavi ni nobenega govora o obrestih, niti ni o obrestih ničesar izpovedal tožnik. Navedena izjava predstavlja drugačno vsebino od izjave z dne 20. 1. 2015, v kateri je zapisano, da je toženec ″posodil denar 3.000,00 EUR″. Torej če bi v izjavi 18. 7. 2015 bilo mišljeno, da je toženka poleg posojila dolžna še obresti, bi bilo zapisano, da je dolžna 3.500,00 EUR, ne pa da od dolgovanega zneska 3.000,00 EUR obresti predstavljajo 500,00 EUR. Izjavi sta torej neskladni in nelogični, sta pa obe napisani za potrebe tožnika, po navodilih tožnika in za njegov interes. Natančna vsebinska analiza listinskih dokazov v celoti podpira bistvene navedbe toženke, da je bila izjava iz januarja 2015 sestavljena zgolj za potrebe postopka, ki je potekal pred CSD ... v zvezi z ugotavljanjem obstoja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama. Med strankama ni bilo doseženega nobenega soglasja volj o obstoju posojilnega razmerja in pisne izjave ne kažejo na obstoj soglasja volj, še manj pa predstavljajo dokazila o sklenjeni posojilni pogodbi. Sodišče je navedlo, da se je na podlagi SMS sporočil, iz katerih izhaja, da je toženka želela pustiti avtomobil tožniku, dodatno prepričalo o tem, da je med strankama bila sklenjena posojilna pogodba. Tožena stranka pa navaja, da so navedeni SMS-i povsem izvzeti iz konteksta in ne odražajo dejanskega stanja. Napisanih izjav ni nikoli izpodbijala prav zaradi tega, ker ji je tožnik vedno zagotavljal, da kar sta napisala, nima nobenega pomena in da bo to tožnik uporabil izključno samo za CSD. Tožnik je želel pred pristojnim CSD ... dokazati, kot da ima toženka do njega dolg, da je njeno finančno stanje slabo, vse z razlogom, da mu bodo pristojne osebe na CSD verjele, da med njima ne obstaja zunajzakonska skupnost. Vsebina SMS-ov odraža drugačno dejansko stanje. SMS-i ničesar ne omenjajo glede posojila, ampak govorijo o poskusu dogovora glede stvari, ki jih je tožnica pustila pri tožencu, ko se je odselila od njega. Sprva je toženka v SMS-u 30. 4. 2018 ob 13.09 uri navedla, da ji tožnik ne rabi pripeljati stvari, naj jih kar ima, nakar mu je ob 18.31 uri istega dne napisala, naj dostavi vse in odpelje Toyoto, nato je to ponovila še v SMS-u ob 18.33 uri, ko je napisala ″ti meni vse stvari, jaz tebi avto″. Tako se vidi, da je ugotovitev sodišča, da naj bi bilo to, da je toženka želela pustiti tožniku avtomobil po razpadu njune zveze, indic, ki kaže na vrnitev posojila. Navedeno nikakor ni res in je sklepanje sodišče pravno povsem napačno in nima podlage v izvedenih dokazih, saj se celotna vsebina SMS sporočil dne 30. 4. 2018 nanaša na vračilo njenih stvari, ki so ostale pri tožniku, in ne govori o nikakršnem vračilu posojila, ali nadomestni izpolniti vračila posojila (tega ni zatrjeval, niti ne trdi tožnik). Nazadnje tožena stranka navaja, da sodišče tudi ni pravilno zaključilo, da priča P. Š. ni potrdila toženkinih trditev o manipulativnem ravnanju tožnika že nasproti prejšnji partnerki.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

3Pritožba je utemeljena.

4Po 1. točki prvega odstavka 47. člena (Zakonu o notariatu - ZN) morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema sklenjene v obliki notarskega zapisa. Po 48. členu ZN pa so ti pravni posli nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da ne gre le za posle v zvezi s skupnim premoženjem, pri čemer se sklicuje na odločbo VS RS II Ips 389/2003. Gre torej tudi ali celo predvsem za posle, kjer se bosta zlivala posebno in skupno premoženje.

5Sodišče prve stopnje je presodilo, da je med pravdnima strankama v času podpisa spornih izjav (20. 1. 2015 in 18. 7. 2015) obstajalo neko razmerje, ki je presegalo zgolj ekonomsko sobivanje in pomoč sostanovalcu, zato v tem oziru ni verjelo tožniku, da je toženka živela pri njemu zgolj iz razloga, ker ji je želel pomagati, saj iz predložene dokumentacije - izpisov sms sporočil izhaja drugačno stanje, kar pa za odločitev v predmetni zadevi niti ni bistveno in obstoj zunajzakonske skupnosti v danem primeru ni neposredno relevanten za odločitev sodišča glede toženkine obveznosti vrnitve posojila, temveč le v luči konteksta podpisa izjave in siceršnjih toženkinih ugovorov. Zaključek, da obstoj zunajzakonske skupnosti v tem primeru ni neposredno relevanten za odločitev glede toženkine vrnitve posojila, je ob zgoraj obrazloženih pravnih pravilih in ob dejstvu, da je tožena stranka v postopku vztrajala pri tem, da sta živela v zunajzakonski skupnosti, za tožečo stranko pa je bil sporen obstoj zunajzakonske skupnosti, zmoten. Pritožničino sklepanje, da če je sodišče ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajalo neko drugo razmerje (kakšno, sodišče sicer ne navede; toženka pa je, kot rečeno zatrjevala, da sta bila v času domnevnega posojila avgusta 2014 v zunajzakonski skupnosti), potem je ustna posojilna pogodba med pravdnima strankama nična in ne obstaja, se tako lahko izkaže za pravilno, če bi sodišče ugotovilo obstoj zunajzakonske zveze v času zatrjevane posoje denarja, česar pa ni (nedvoumno) ugotovilo. Vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti je glede na trditve pravdnih strank o obstoju oziroma neobstoju zunajzakonske skupnosti v času, ko je tožnik po zatrjevanjih v tožbi toženki posodil 3.000,00 EUR, to je v avgustu 2014, in glede na zgoraj navedene določbe ZN pravno pomembno vprašanje. Gre za predhodno ali prejudicialno vprašanje o obstoju ali neobstoju pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari. Ker med pravdnima strankama ni sporno, da o tem vprašanju še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, saj ni s posebnimi predpisi drugače določeno (13. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Šele ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo, ali je v času zatrjevanega posojila obstajala zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama, bo lahko nadalje ugotavljalo, ali je bila veljavno sklenjena posojilna pogodba, oziroma odločilo o ugovoru ničnosti ustne posojilne pogodbe iz razloga, ker pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa.

6Ugotovitev sodišča, da je bila med strankami sklenjena ustna posojilna pogodba, s katero je tožnik toženki posodil znesek 3.000,00 EUR za nakup avtomobila Toyota Celica, je tako po zgoraj obrazloženem vsaj preuranjena, saj zaradi napačnega materialnopravnega zaključka sodišče prve stopnje ni ugotavljalo navedenega predhodnega vprašanja in je zato ostalo dejansko stanje neraziskano, posledično pa je zmoten zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki sicer temelji zgolj na navedbah o posojenem denarju toženi stranki (tožeča stranka ni podala trditev, da zahteva vrnitev denarja še na podlagi katere druge pravne podlage).

7Pritožbeno sodišče je zato moralo utemeljeni pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odločiti o zadevi, ker bi s tem pravdni stranki prikrajšalo za ustavno pravico do rednega pravnega sredstva (355. člen ZPP). Pri predhodnem vprašanju gre namreč za vprašanja, ki predstavljajo samostojno in zaključeno pravno celoto. Sodišče prve stopnje pa se bo moralo opredeliti do dejstev in dokazov, ki se mu prej niso zdeli pomembni. Glede na to, da je bila tožba vložena 31. 12. 2018 in glede na splošno znane okoliščine, zaradi katerih so sodišča v času epidemije koronavirusa v določenih obdobjih sodila le v nujnih zadevah, med katere pa predmetna ne sodi, pa tudi niso podane okoliščine, da bi moralo pritožbeno sodišče samo razsoditi, saj vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker je bilo potrebno pritožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno presojati še preostalih pritožbenih navedb.

8Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (tretji odstavek 343. člena ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.