VSRS Sklep II Ips 654/2009

Revizija se zavrže.

Prva toženka mora povrniti tožnici 363,53 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Zaradi kršitve prepovedi iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti petih pogodb, ki jih je po določbah Stanovanjskega zakona (SZ) prva toženka sklenila s posameznimi toženci za pet stanovanj v stanovanjski hiši M., in ene kupne pogodbe, ki jo je druga toženka sklenila za eno od stanovanj v tej hiši z osmim tožencem. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo glede petih pogodb, zavrnilo pa ga je glede šeste, ki jo je prva toženka sklenila s pravno prednico tretjega toženca (izreka pod točkama I-1 in 2 sodbe). Odločilo je tudi o pravdnih stroških (izreki pod točkami II 1,2 in 3 sodbe).

2Proti tej sodbi so se pritožili vsi razen tretjega toženca. Sodišče druge stopnje je pritožbam delno ugodilo tako, da je razveljavilo odločitev o ničnosti kupne pogodbe, ki sta jo sklenila druga toženka in osmi toženec (izrek pod točko I-1, 5. alineja) ter odločitev o pravdnih stroških (izreka pod točkama II 1 in 2) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer pa je pritožbe zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v še izpodbijanih delih (točke I-2, I-1 v 1., 2., 3. in 4. alineji) potrdilo. Delno je odločilo še o pritožbenih stroških.

3Prva toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija tisti del, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba in potrjena prvostopenjska sodba glede odločitev pod I-1, uveljavlja vse revizijske razloge, omenja, da je revizija dovoljena, ker vrednost revizijsko izpodbijanega dela presega 1,000.000 SIT (torej 4.172,93 EUR) in predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter zavrnitev vseh petih tožbenih zahtevkov (prav štirih), eventuelno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena vsem strankam. Tožnica v odgovoru na revizijo utemeljuje svoje stališče o nedovoljenosti revizije, podrejeno pa ugovarja njeni utemeljenosti.

5Revizija ni dovoljena.

6Glede na datum izdaje prvostopenjske sodbe je treba v tej zadevi uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o reviziji, kot so veljale pred uveljavitvijo novele ZPP-D. Ker je bila odločitev, ki se nanaša na drugo toženko, razveljavljena, so v sedanji revizijski fazi stranke postopka le osebe, ki ne ustrezajo pogojem iz prvega odstavka 481. člena v zvezi s 484. členom ZPP za uporabo pravil o gospodarskih sporih. Uporaba splošnih pravil o reviziji je vsaj glede vprašanja dovoljenosti revizije zaradi nižjega revizijskega praga za stranke tudi sicer ugodnejša.

7V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se v skladu z drugim odstavkom 41. člena v zvezi z 39. členom ZPP določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Če tožnik kljub uveljavljanju več nedenarnih zahtevkov v tožbi navede le eno vrednost spornega predmeta, gre za tako imenovano nediferencirano vrednost, ki po ustaljeni sodni praksi ne omogoča presoje o dovoljenosti revizije.

8V obravnavani zadevi je tožnica uveljavljala ničnost šestih kupoprodajnih pogodb, sklenjenih po določbah SZ med prvima dvema toženkama kot prodajalkama na eni strani ter ostalimi šestimi toženci (ali točneje sedmimi, ker sta kot peta tožena stranka navedeni dve fizični osebi) kot kupci na drugi strani. V tožbi je označila le eno vrednost spornega predmeta z zneskom 2.059.696,80 SIT (sedaj 8.594,96 EUR). Na pripombo obeh petih tožencev je pojasnila, da navedeni znesek pomeni vsoto kupnin po vseh šestih pogodbah. To pojasnilo sta sprejeli prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče (primerjaj razloge na sedmi strani pritožbene odločbe). Revidentka sama temu ni ugovarjala v nobeni fazi postopka, tudi v revizijski ne. Glede na to revizijsko sodišče sprejema pojasnilo, da gre pri označeni vrednosti spornega predmeta za vsoto vseh kupnin iz šestih pogodb, kar hkrati pomeni, da ne gre za nediferencirano označbo vrednosti spornega predmeta. Kljub temu v tej zadevi revizija ni dovoljena. Revizijsko sodišče se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča, da naj se v tej zadevi ne bi vedelo, kakšna je točna vrednost spornega predmeta. Vrednost za vsak posamezni tožbeni zahtevek je določena z višino kupnine iz vsake od spornih pogodb. Revidentka zmotno šteje, da je revizija dovoljena zato, ker kupnina iz vseh štirih v revizijski fazi še spornih pogodb presega revizijski prag iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Glede na drugi odstavek 41. člena ZPP v tej zadevi ni pomemben seštevek vrednosti vseh zahtevkov, pač pa vrednost vsakega posameznega zahtevka. Iz še spornih pogodb (priloge A4, A5, A6 in A8) izhaja, da je v vsaki kupnina nižja od 1.000.000 SIT oziroma 4.172,93 EUR.

9Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena zavrglo nedovoljeno revizijo prve toženke skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški, o stroških revizijskega odgovora pa je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in na podlagi določb odvetniške tarife.