VSRS Sodba II Ips 922/2007

Revizija se zavrne.

1Tožeča stranka je od tožene stranke s tožbo zahtevala delno razveljavitev kupoprodajne pogodbe in pogodbe o razdelitvi, sklenjene med njo kot prodajalko in toženko kot kupcem dne 12. 7. 2002 in sicer v obsegu njenih določb IV, VII in VIII. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

2Tožeča stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sporna pogodba, s katero je tožnica toženki prodala polovico nepremičnine s stanovanjsko hišo ... z ustreznim zemljiščem, in s katero so bili posamezni prostori v stanovanjski hiši med stranki ustrezno razdeljeni, je v nasprotju s pravo voljo tožnice kot prodajalke. Ne strinja se z ugotovitvijo, po kateri je tožnica obdržala 79,27 m2 stanovanjske površine, toženka pa pridobila 77,85 m2. Takšno sklepanje je posledica izvedenskega mnenja, po katerem je bil v cenitev vključen tudi prizidek, ki pa ni bil predmet delitve. Je namreč izključna last tožnice. Le preostali prostori se lahko delijo med pravdnima strankama. Stranki sta si razdelili prostore v nadstropju in pritličju hiše tako, da je tožeča stranka v vsaki etaži dobivala prostore na desni strani, tožena stranka pa na levi strani hiše. Napaka izvedenca ima za posledico napačno sodbo, ki se v celoti opira na izvedensko mnenje. Izpoved moža toženke D. A. je sprejeta nekritično. Izpodbijana sodba je v nasprotju z izvedenimi dokazi (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka). Sicer pa je tožnica pri sklepanju pogodbe ravnala s primerno skrbnostjo, saj je glede na starost in zdravstvene težave toženki zaupala. Besedilo pogodbe ne odraža ustnega dogovora. Razumna skrbnost je pravni standard, ki sta ga sodišči druge in prve stopnje v tem primeru narobe tolmačili in odločili v tožničino škodo.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijska ocena vsebine pogodbe z dne 12. 7. 2002 z drugačno presojo prave volje pogodbenih strank, glede na tožničino strankino izpoved, očitek nekritičnega sprejema izpovedi toženkinega moža in splošno oceno, da je „stališče sodišča povsem v nasprotju z izvedenimi dokazi“, kaže na nezadovoljstvo tožene stranke s sprejetimi dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno. Revizija sicer v tem obsegu meri na „absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka“, vendar ne pove, kateri sodbeni razlogi (sodb sodišča druge in prve stopnje) nasprotujejo vsebini pogodbe ali zapisnikom o izpovedbah v postopku. Le tako bi bilo mogoče preizkusiti vsebinsko revizijsko trditev o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je torej revizija ostala na ravni izpodbijanja dejanskih ugotovitev in dokazne ocene, kar pa glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

7V okvir dejanskih ugotovitev spada tudi ocena mnenja izvedenca gradbene stroke F. P. o upoštevanju prizidka stanovanjske hiše v skupni stanovanjski površini in sicer ne glede na pravno razlago o tem, kaj je samostojna stanovanjska enota in kaj ni. Pravdni stranki sta se dogovorili, da si bosta (glede na toženkin finančni prispevek ob nakupu) delili obstoječo nepremičnino vsaka do 1/2. Revizijsko sodišče se pri tem strinja z razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, da je razlika v kvadraturi stanovanjskih in pomožnih površin v morebitno korist toženke lahko relativizirana z njihovo vrednostjo; kar pa glede na tožbeno trditveno podlago, ki na to ni opozarjala, ni moglo biti predmet presoje. Drži, kar je ugotovljeno v sodbah sodišč druge in prve stopnje, da je fizična delitev nepremičnine v natančni prilagoditvi višini solastnega deleža, težavna, zaradi česar je izravnava prepuščena dogovoru solastnikov.

8Zato je osrednji problem te pravde v oceni veljavnosti kupoprodajne pogodbe z dne 12. 7. 2002, glede na obseg spornega razmerja pa v zapisu v točki IV., VII. in VIII, ki se nanaša na kopalnico in vežo v nadstropju stanovanjske hiše v skupni izmeri 10,43 m2. Tožnica trdi, da je bila prevarana, ko je (tudi) v zmoti pristala, da omenjena dva prostora pripadata toženki. Uporabljala naj bi ju namreč sama, ker je kopalnico tudi sama izdelala v času skupnega življenja z I. R.

9Glede uporabe spornih prostorov je sprejeta ocena verodostojnosti toženkine strankine izpovedi. Slednja je po vselitvi tožnici dovoljevala njihovo uporabo. S pogodbo z dne 12. 7. 2002 sta sporna prostora prešla v izključno toženkino rabo v skladu z že prejšnjim dogovorom o delitvi nepremičnine po vertikali. Besedna razlaga sporne pogodbe o tem ne dopušča dvoma. Tožnica bi mogla uspeti z nasprotnimi stališči, če bi dokazala, da je ob sklepanju pogodbe bila prevarana, ali da je bila v bistveni zmoti o njeni vsebini. Dokazna ocena pa uporabe določb OZ v tej smeri ni dopustila.

10O prevari po določbi 49. člena OZ je mogoče govoriti tedaj, ko sopogodbenik aktivno zavaja drugega sopogodbenika, da bi ga napeljal k sklenitvi pogodbe. Toženka bi torej morala tožnico naklepno zavajati v zmoto. Nič takega se ni zgodilo. Osnutek pogodbe je tožnica dobila v roke že več dni pred podpisom pri odvetniku, do podpisa pri notarju dne 7. 11. 2002 pa so pretekli kar štirje meseci. V tem času bi tožnica lahko dobro premislila, kakšna je vsebina pogodbe o razdelitvi solastnine. V tem okviru ne velja ponavljati prepričljive pravne razlage, ki jo ponujata sodišči druge in prve stopnje. Revizija, ki utemeljuje tožničino primerno in razumno skrbnost, pri tem ni dosledna. Tožnica je imela v štirih mesecih dovolj časa, da bi ob primerni skrbnosti dognala, kaj v pogodbi nasprotuje njenim interesom. Enako velja za razlago o izostanku bistvene zmote v skladu z odločbo 46. člena OZ. Tu velja ponoviti razloge sodbe sodišča prve stopnje: če bi tožnica res bila v zmoti, bi bilo mogoče zmoto pripisati odsotnosti vsake razumne skrbnosti, ki se zahteva v prometu.

11Odsotnost zatrjevane prevare in zmote ob sklepanju sporne pogodbe že sama po sebi utemeljuje pravilnost izpodbijane odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Vse povedano o načinu rabe nepremičnine pred sklenitvijo pogodbe, o predhodnih ustnih dogovorih in oceni izvedenskega mnenja, le potrjuje dejanske ugotovitve, ki niso omogočile uporabe določb 46. in 49. člena OZ v toženkino škodo.

12Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.