UPRS sodba III U 14/2021-46

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4210-1669/2013-8 (09-142-05) z dne 12. 12. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 1.029,68 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) je tožniku z odločbo, št. DT 03-43812 z dne 23. 1. 2013 (v nadaljevanju odločba z dne 23. 1. 2013), odmerila dohodnino za leto 2009. Tožnik je zoper to odločbo dne 12. 2. 2013 po pooblaščencu vložil pritožbo in priglasil stroške te pritožbe, in sicer za zastopanje stranke ter za takse, tiskanje, fotokopiranje in poštnino ter DDV. FURS je tožniku v ugotovitvenem postopku poslala zapisnik, št. DT4210-1669/2015-5 (09-142-05) z dne 7. 3. 2015, ter ga pozvala, da nanj posreduje svoje pripombe, kar je ta tudi storil, obenem pa priglasil stroške za to opravilo, in sicer stroške sestave pripomb ter poštne in materialne stroške. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je tožnikovi pritožbi ugodil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je FURS tožniku izdala odločbo, št. DT4210-1669/2013-7 z dne 20. 11. 2017 (v nadaljevanju odločba z dne 20. 11. 2017), v kateri mu je odmerila dohodnino za leto 2009 v enakem znesku, kot je bila odmerjena v odpravljeni odločbi.

2FURS v sklepu, št. DT 4210-1669/2013-8 (09-142-05) z dne 12. 12. 2017 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), glede na sprejeto odločbo z dne 20. 11. 2017 ugotavlja, da tožnik s pritožbo ni uspel. Zato je odločila, da se njegov zahtevek za povrnitev stroškov nastalih v zvezi s pritožbo, vloženo zoper odločbo z dne 23. 1. 2013, ki jo je vložil po pooblaščencu odvetniku A.A., zavrne.

3Odločitvi FURS je pritrdil drugostopenjski organ, ki je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno, zavrnil pa tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka. V obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da tožnikov pritožbeni ugovor, da mu odločba z dne 20. 11. 2017 ni bila vročena, ne drži, saj je iz vročilnice razvidno, da je bila njegovemu pooblaščencu vročena dne 1. 12. 2017, zato ni mogoče slediti njegovi navedbi, da z odločbo ni bil seznanjen. Drugostopenjski organ v nadaljevanju citira določbo tretjega odstavka 79. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki med drugim določa, da gredo stroški postopka v breme zavezanca, če se je postopek zanj končal neugodno. V konkretnem primeru je drugostopenjski organ odločbo FURS z dne 23. 1. 2013 sicer odpravil ter ji zadevo vrnil v ponovni postopek, v katerem je dopolnila ugotovitveni postopek, vendar pa je bil tožniku davek z odločbo z dne 20. 11. 2017 odmerjen v enaki višini kot s prvo odločbo. To pomeni, da se postopek zanj ni končal ugodno. Glede na to, da ZDavP-2 zavezancu priznava stroške glede na njegov končni uspeh v postopku, tožniku ni mogoče priznati stroškov za zastopanje v pritožbenem postopku, saj je bila kljub ugoditvi pritožbe v ponovljenem postopku tožniku odmerjena enaka višina davčne obveznosti kot s prvo odločbo.

4Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter odloči, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje s tem, da je FURS v ponovljenem postopku glede tožnikove dohodnine odločila enako, kot je odločila že z odločbo z dne 23. 1. 2013. Tožnik je že v pritožbi zoper izpodbijani sklep opozoril, da mu odločba z dne 20. 11. 2017 ni bila vročena in da se zato ne more celovito izjasniti o glavnem argumentu zavrnitve njegove stroškovne zahteve, posebej pa je poudaril, da je s pritožbo zoper odločbo z dne 23. 1. 2013 uspel in da je zato uporaba določb ZDavP-2 v izpodbijanem sklepu napačna. Drugostopenjski organ navaja, da naj bi bila odločba z dne 20. 11. 2017 vročena tožnikovemu pooblaščencu dne 1. 12. 2017, kar pa ne drži in se lahko o tem sodišče prepriča z vpogledom v kuverto, v kateri naj bi mu bila poslana prvostopenjska odločba. Vse ostale odločbe in pisanja so bila v postopku res poslana tožnikovemu pooblaščencu in to na naslov, kjer opravlja svojo dejavnost in jih je tudi sprejel, to pa za odločbo z dne 20. 11. 2017 ne velja.

5S tem, ko FURS tožniku ni vročila odmerne odločbe, od katere je bila očitno odvisna stroškovna odločitev, je nedopustno posegla v tožnikovo pravico do izjave, pa tudi v njegovo pravico do pritožbe zoper to odločbo, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Kolikor bi tožnik odločbo z dne 20. 11. 2017 prejel, bi zagotovo uspel s pritožbo, saj je v primeru, kolikor je res enaka prvi, nezakonita. Če prvostopenjski organ veže stroškovno odločitev na vsebino odmerne odločbe, je jasno, da je stroškovno odločanje do trenutka, ko je odločba izdana in dokončna, preuranjeno. Tožnik pa je tudi sicer v pritožbenem postopku uspel, saj se to ne ugotavlja na način, kot to zmotno tolmači tožena stranka. Tožniku torej gredo stroški pritožbenega postopka, ne glede na končno odločitev, razen v primeru, ko bi mu bila z odmerno odločbo dohodnina za leto 2009 odmerjena v višjem znesku od dohodnine, odmerjene v letu 2010. Ponovno odločanje o tožnikovi dohodnini za leto 2009 je bilo posledica inšpekcijskega postopka, zato je o stroških postopka treba odločiti na podlagi petega odstavka 79. člena ZDavP-2 v zvezi s tretjim odstavkom istega člena.

6Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

7Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 8. 8. 2018 navedel, da je pregledal upravni spis in ugotovil, da se odločba FURS z dne 20. 11. 2017 ni vročila njegovemu pooblaščencu, pač pa A.A. iz ..., .... To pomeni, da ta odločba ni mogla postati pravnomočna in je bilo odločanje o stroških postopka preuranjeno. Enako kot v tožbi poudarja, da je tožena stranka s tem, ko mu odločbe z dne 20. 11. 2017 ni vročila, nedopustno posegla v njegovo pravico do izjave glede odmere stroškov postopka in tudi v pravico do pritožbe.

8Tožena stranka v odgovoru na tožnikovo pripravljalno vlogo navaja, da je preverila tožnikove navedbe glede vročanja odločbe z dne 20. 11. 2017. Ugotovila je, da je bila odločba vročena tožnikovemu pooblaščencu na njegov domači naslov namesto na naslov njegove odvetniške pisarne in se zato ne more strinjati s trditvijo, da pooblaščenec tožnika in posledično tožnik nista bila seznanjena s to odločbo. Tudi v primeru, kolikor bi se štelo, da odločba o odmeri dohodnine tožniku ni bila vročena, ni mogoče slediti njegovim navedbam, da je to razlog, da ne bi mogel podati pritožbe zoper sklep o stroških postopka, saj so v njem navedeni razlogi, zakaj je bila stroškovna zahteva zavrnjena.

9Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 25. 1. 2019 vztraja pri tožbi in navedbah v prvi pripravljalni vlogi. V zadevi je odločilno, da odločba o odmeri dohodnine ni postala dokončna in pravnomočna, saj ni bila vročena niti tožniku niti njegovemu pooblaščencu. Ni šlo le za vročanje na napačen naslov, temveč tudi napačnemu naslovniku, saj tožnikov pooblaščenec z nazivom "odvetnik A.A." ves čas opravlja svojo dejavnost na naslovu ..., .... S tem je tudi odločanje o stroških postopka preuranjeno.

10Sodišče je v zadevi prvič odločilo s sodbo, št. II U 112/2018-17 z dne 22. 4. 2020, s katero je tožnikovo tožbo zavrnilo. Tožnik je zoper to odločitev na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS o dopustitvi revizije, št. X DoR 210/2020 z dne 2. 9. 2020, vložil revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom, št. X Ips 118/2020 z dne 13. 1. 2021, ugodilo, izpodbijano sodbo, št. II U 112/2018-17 z dne 22. 4. 2020, odpravilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnilo, da je v obravnavani zadevi predmet presoje zakonitost in pravilnost sklepa, s katerim je prvostopenjski davčni organ zavrnil tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov davčnega postopka, ne pa zakonitost in pravilnost odločbe z dne 20. 11. 2017. Ker pa je zahtevek za povračilo stroškov postopka akcesorni zahtevek, je za odločitev v zadevi bistveno kakšna je bila vsebina odločbe z dne 20. 11. 2017 in ali je bil tožnik z njo seznanjen, ne pa ali mu je bila pravilno vročena. Od vsebine te odločbe je odvisno, ali je tožnik v postopku uspel, če pa z njo ni bil seznanjen, se ni mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa, s katerim je bil njegov zahtevek za povračilo stroškov zavrnjen. Ugotovilo je, da je sodišče pri presoji ali je bil tožnik seznanjen z odločbo z dne 20. 11. 2017, vpogledalo v vročilnico o vročitvi te odločitve, vendar pa izvedba tega dokaza terja izvedbo glavne obravnave, ki pa je sodišče ni opravilo in je bilo zato tožnikovi reviziji ugodeno. Sodišče je napotilo, da v ponovljenem postopku izvede glavno obravnavo in na njej razjasni vprašanje spornega dejanskega stanja ter odloči o tem, katere dokaze je treba izvesti. Če bo presodilo, da tožniku v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, bo na glavni obravnavi lahko to kršitev tudi odpravilo.

11Skladno z navodili Vrhovnega sodišča RS je sodišče dne 14. 9. 2021 v navzočnosti tožnika, njegovega pooblaščenca in pooblaščenke tožene stranke opravilo javno glavno obravnavo. V dokaznem postopku je zaslišalo tožnika in vpogledalo v listine iz upravnega spisa, in sicer v: odločbo FURS, št. 4210-1669/2013-7(09-142-05) z dne 20. 11. 2017; vročilnico o opravljeni vročitvi te odločbe A.A. na naslov ..., ...; sklep FURS, št. 4210-1669/2013-8(09-142-05) z dne 12. 12. 2017; vročilnico o opravljeni vročitvi tega sklepa odvetniku A.A. na naslov ..., ...; pritožbo tožnika zoper odločbo FURS z dne 12. 12. 2017; odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-01-7/2018-2 z dne 22. 2. 2018, potrdilo Davčnega urada Maribor, št. 44799-53466-09-2004-0104 z dne 19. 3. 2004 (priloga A2); in odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-01-133/2013-2-09-130103 z dne 28. 6. 2013 (priloga A6).

12Tožnik je povedal, da o odločbi z dne 20. 11. 2017 ne more povedati ničesar, saj s to odločbo ni seznanjen, prav tako mu ni znano, da bi bil s to odločbo seznanjen njegov pooblaščenec. Prvo odločbo o odmeri dohodnine za leto 2009 je prejel v letu 2010, nato pa v obnovljenem postopku prejel odločbo o odmeri dohodnine za to leto v letu 2013. Po prejemu te odločbe je za zastopanje v postopku pooblastil odvetnika, ki je zoper odločbo vložil pritožbo. V postopku je uspel, saj je bila zadeva vrnjena v ponovno obravnavo, o čemer ga je obvestil njegov odvetnik in mu tudi vročil izvod odločbe s to odločitvijo. Odvetnik mu je ob tem pojasnil, da bo zadeva ponovno obravnavana in da bo o vsem tudi obveščen. Nato se dolgo časa ni zgodilo nič, prva naslednja stvar, s katero je bil seznanjen, pa je bil izpodbijani sklep o stroških postopka. Tudi s tem sklepom ga je seznanil njegov odvetnik in mu izročil izvod sklepa. Pojasnil mu je, da je nenavadno, da je bil ta sklep izdan, ne da bi bila pred tem izdana nova odločba o odmeri dohodnine. Zoper sklep je nato po pooblaščenem odvetniku vložil pritožbo, s katero pa ni bil uspešen in je ta zadeva predmet obravnave v tem postopku pri sodišču.

K točki I izreka:

13Tožba je utemeljena.

14V zadevi ni sporno, da je bila odločba o odmeri dohodnine za leto 2009, ki jo je prvostopenjski organ tožniku izdal dne 23. 1. 2013, po tožnikovi pritožbi z odločitvijo drugostopenjskega organa odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Prav tako ni sporno, da je tožena stranka tožniku izdala izpodbijani sklep, s katerim je zavrnila njegov zahtevek za povračilo stroškov pritožbenega postopka, v obrazložitvi pa je navajala, da je o odmeri dohodnine tožniku za leto 2009 ponovno odločila z odločbo z dne 20. 11. 2017 in da je bil odmerjeni znesek enak znesku, ki mu je bil odmerjen z odmerno odločbo z dne 23. 1. 2013. Za presojo, ali je tožena stranka pravilno odločila o priglašenih stroških postopka, je bistvena vsebina odločbe z dne 20. 11. 2017, saj so stroški postopka akcesorni zahtevek. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, je od vsebine te odločbe odvisna presoja, ali je tožnik v postopku uspel, za pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bilo odločeno o stroških, ki jih je tožnik priglasil v pritožbenem postopku, pa bi moral imeti možnost izjaviti se o vseh za odločitev relevantnih dejstvih in okoliščinah. Taka možnost pa bi bila tožniku dana le, kolikor bi bil z odločbo z dne 20. 11. 2017 seznanjen. Da bi sodišče lahko presodilo, ali je bil tožnik seznanjen z odločbo z dne 20. 11. 2017, je moralo odgovoriti na vprašanje, ali je bila ta vročena njegovemu pooblaščenemu odvetniku, pri čemer je izhajalo iz določbe 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, dokumenti zadeve vročajo njemu. Po določbi 85. člena ZUP se vročitev odvetniku praviloma opravi v njegovi odvetniški pisarni (prvi odstavek). Vročitev pa se lahko opravi tudi zunaj teh prostorov, če je naslovnik pripravljen dokument sprejeti (drugi odstavek 85. člena ZUP).

15V obravnavani zadevi so bili vsi dokumenti zadeve vročeni tožnikovemu pooblaščencu "odvetniku A.A." na naslov njegove odvetniške pisarne "...,", razen odločbe z dne 20. 11. 2017, ki je bila vročena "A.A." na naslov "...,", kar je, kot v odgovoru na tožbo navaja tožena stranka, domači naslov tožnikovega pooblaščenca. Ob prvem odločanju je sodišče sledilo starejši sodni praksi in se postavilo na stališče, da je bila vročitev odločbe z dne 20. 11. 2017 na domači naslov tožnikovega pooblaščenca v skladu z določbo 85. člena ZUP, saj da sprejema odločbe na domačem naslovu ni zavrnil. S tem je smiselno štelo, da je bil tožnikov pooblaščenec (in s tem tožnik) seznanjen z odločbo z dne 20. 11. 2017 in njeno vsebino.

16Pri ponovnem odločanju je sodišče, da bi odgovorilo na vprašanje, ali je bila odločba z dne 20. 11. 2017 pravilno vročena tožnikovemu pooblaščenemu odvetniku in ali je mogoče šteti, da je bil tožnik s to odločbo seznanjen, preučilo novejšo sodno prakso¹ in novejša teoretična stališča² s tega področja ter prišlo do drugačnih zaključkov kot ob prvem odločanju, in sicer da mora biti vročitev opravljena na naslovu pooblaščenca, ki je v registru naveden kot poslovni naslov odvetnika. Pravilna navedba naslova in tudi imena naslovnika, ki mu je pisanje vročeno, so elementi pravilno opravljene vročitve. Zato ni pravilno, da se pooblaščencu, ki je odvetnik, z odvetniško pisarno na točno določenem poslovnem naslovu, pisanje vroča na naslovu njegovega domačega bivanja. Pri izvajanju zastopanja stranke po pooblaščencu, ki je odvetnik, gre namreč za pooblastilno razmerje, ki ga odvetnik opravlja kot del svoje odvetniške službe, kar pa pomeni, da mu morajo biti pisanja vročena na poslovnem naslovu, kjer ima odvetniško pisarno.

17Na podlagi opisanih zaključkov sodišče ugotavlja, da odločba z dne 20. 11. 2017 tožniku, oziroma njegovemu pooblaščenemu odvetniku doslej še ni bila pravilno vročena, saj se v skladu s sodno prakso vročitev stranki, ki ima pooblaščenca, šteje kot pravno veljavna le, kolikor je na predpisani način vročena njegovemu pooblaščencu. Odločba je bila namreč vročena "A.A." na naslovu "...," in ne "odvetniku A.A." na naslovu "..., ...", kjer ima tožnikov pooblaščenec kot odvetnik svoj poslovni naslov. Sodišče zato ugotavlja, da na podlagi izvedenih dokazov ni izkazano, da bi bil tožnik seznanjen z vsebino odločbe z dne 20. 11. 2017, kar pa pomeni, da tudi ni izkazano, da je imel možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, kot to zahteva določba 9. člena ZUP. Stranka se namreč lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Opustitev te zakonske zahteve je bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

18Glede na vse pojasnjeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala odpraviti kršitve, opisane v prejšnji točki.

K točki II izreka:

19Tožnik je s tožbo zahteval tudi povrnitev stroškov v postopku upravnega spora, stroške pa uveljavljal tudi v revizijskem postopku. Pri odločitvi o stroških postopka upravnega spora je sodišče upoštevalo določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, saj je tožnikovi tožbi ugodilo. Po tej določbi se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Ta pravilnik je Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v 3. členu določa, da se v primeru, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 385,00 EUR. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja na prvi stopnji, vključno z materialnimi, razen sodnih taks, ki se po določbah Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnejo tožniku po uradni dolžnosti.

20Tožnik je, kot navedeno, uveljavljal tudi stroške revizijskega postopka, Vrhovno sodišče pa je določilo, da se odločitev o teh stroških pridrži za končno odločbo. Sodišče je zato odločilo tudi o teh stroških, do katerih je tožnik, ki je z revizijo uspel, upravičen v skladu z določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da je obravnavana zadeva neocenljiva in je zato tožnik po določbi 5. točke v zvezi z 2. alinejo 1. točke tar. št. 30 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) upravičen do povrnitve stroškov v višini 750 točk (500 točk povečanih za 50 %), oziroma ob upoštevanju vrednosti točke, ki je znaša 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT), v znesku 450,00 EUR. Od tako odmerjenega zneska je sodišče tožeči stranki odmerilo še materialne stroške v višini 2 %, torej v višini 9,00 EUR.

21Seštevek vseh priznanih stroškov (v postopku upravnega spora in v revizijskem postopku) znaša 844,00 EUR. Ker je odvetnik, ki je zastopal tožnika, zavezanec za DDV, se ti stroški skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča povečajo za 22% DDV, torej za 185,68 EUR in tako znašajo vsi stroški skupaj 1.029,68 EUR. Te stroške mora tožena stranka tožniku poravnati v roku 15 dni po prejemu te sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 62/2017 z dne 24. 5. 2017, sodba Upravnega sodišča RS, št. II U 111/2018-20 z dne 3. 3. 2020.

2Npr.: Mojca Medved Ladinek: Vročanje po ZUP s stališča sodne prakse; Zbornik 16. dnevi prekrškovnega prava, 21. in 22. junij 2021; str. 52. in 53.