UPRS sodba in sklep III U 136/2019-33

Tožba zoper del 1. točke izreka odločbe Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Enota ..., št. 0616-486/2018-29 z dne 24. 12. 2018, ki se glasi: "Zavezanec v postopku inšpekcijskega nadzora A. d.o.o., ..., ki ga zastopa Odvetniška pisarna B. d.o.o. mora vino, ki ga prodaja pod oznako ..., za namen prometa z vinom označiti v skladu s predpisi, in sicer ne sme uporabljati oznake "A.A.", ker se ta uporablja za označevanje vina, pridelanega na kmetiji fizične osebe (velja za vse etikete vin, pregledane v trgovinah LIDL v tem inšpekcijskem postopku)", se zavrne.

Odločba Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Enota ..., št. 0616-486/2018-29 z dne 24. 12. 2018, se v delu 1. točke izreka, ki se glasi: "in za etikete, poslane po e-pošti" izreče na nično.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Enota ... (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali inšpektorat) je tožeči stranki dne 20. 8. 2018 izdal odločbo št. 0616-486/2018-20, s katero ji je naložil, da mora vino, ki ga prodaja pod oznako ..., do 31. 12. 2018 za namen prometa z vinom označiti v skladu s predpisi, in sicer tako: da sme navedba vsebnosti dejanskega alkohola odstopati za največ 0,5 % od označenega (1. alineja 1. točke izreka); navajati prave številke pridobljenih odločb za vina (2. alineja 1. točke izreka); navajati izvor vina v slovenščini (3. alineja 1. točke izreka); navajati ostanek nepovretega sladkorja (4. alineja 1. točke izreka); da ne sme uporabljati oznake ''A.A.'', ker se ta uporablja za označevanje vina, pridelanega na kmetiji fizične osebe (5. alineja 1. točke izreka); in da ne sme uporabljati fotografije moškega (B.B.), ki je nosilec kmetije kot fizična oseba (6. alineja 1. točke izreka). Tožeči stranki je še naložil, da mora do 31. 12. 2018 inšpekciji pisno sporočiti kako je izvršila odločbo in poslati primere popravljenih etiket za vse etikete vin v inšpekcijskem postopku. Tožeča stranka je zoper opisano odločbo vložila pritožbo, ki ji je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) delno ugodilo tako, da je 5. alinejo 1. točke izreka prvostopenjske odločbe odpravilo ter zadevo v tem delu vrnilo inšpektoratu v ponovno odločanje. V preostalem delu je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil.

2V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ tožeči stranki izdal odločbo, št. 0616-486/2018-29 z dne 24. 12. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero ji je naložil, da mora vino, ki ga prodaja pod oznako ..., za namen prometa z vinom označiti v skladu s predpisi, in sicer ne sme uporabljati oznake ''A.A.'', ker se ta uporablja za označevanje vina, pridelanega na kmetiji fizične osebe. Določil je tudi, da to velja za vse etikete vin, pregledane v trgovinah Lidl v inšpekcijskem postopku in za etikete, poslane po e-pošti.

3Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnil, da je pregledal deset različnih etiket vin v trgovini Lidl in sedem etiket, ki jih je tožeča stranka poslala po e-pošti. Vsa vina se tržijo pod oznako .... V predhodnem postopku je tožeča stranka po pozivu prvostopenjskega organa pojasnila, da predstavlja navedba ''A.A.'' logotip in da je v vinskem poslu normalna praksa, da se blagovne znamke vin višjega cenovnega razreda povezujejo z vini nižjega cenovnega razreda. Vina nižjega cenovnega razreda v večini primerov niso pridelana pri istih proizvajalcih kot vina višjega cenovnega razreda. Tožeča stranka je nadalje navajala, da se blagovna znamka vin višjega cenovnega razreda dodaja blagovnim znamkam vin nižjega cenovnega razreda zaradi kredibilnosti, in sicer takrat, ko v primeru vin nižjega cenovnega razreda proizvajalec sodeluje z dobaviteljem pri kreaciji stila in tipologiji vina. Poudarila je, da je iz spornih etiket razvidno, da ''A.A.'' ni proizvajalec vina in je zato logotip umeščen v zgornji del etikete, kupcu pa prikazuje, da je vinar, ki deluje pod tem logotipom, sodeloval pri kreaciji stila in tipologiji vina. Logotip ''A.A.'' je logotip kmetije in torej kupcem ponazarja, da je vino nastalo v sodelovanju z vinsko kletjo ''A.A.''. Nosilec kmetije je od leta 2015 dalje B.B., ki je obenem tudi ustanovitelj in direktor družbe A. d.o.o. (tožeče stranke) in ima namen logotip registrirati kot blagovno znamko. Tožeča stranka je pojasnila, da je uporaba fotografije B.B. nastala zaradi sodelovanja z uvoznikom za tržišče v ZDA, kjer je komunikacija s kupcem zelo pomembna tudi na slikovni način. Običajno se uporablja fotografija nosilca kmetije oziroma tistega, ki se največkrat pojavlja na tržišču, tako da kupci lažje razumejo dodano vrednost pri posameznemu vinu. Kmetija uporablja logotip ''A.A.'' že 30 let in ga bo tudi v bodoče. Njihova vina se na trgu poznajo le pod tem logotipom in ne pod imenom B.B.. Tožeča stranka je še poudarila, da se znak ali registrirana blagovna znamka gradi desetletja ter prinaša kredibilnost, reputacijo in prodajo.

4Prvostopenjski organ, glede na opisano izjavo tožeče stranke povzema, da bi bila uporaba oznake ''A.A.'' ter fotografije B.B. možna in dovoljena le za vina, pridelana na kmetiji z lastno KMG MID številko in z vpisom v RPVG, ob vseh ostalih zakonsko predpisanih oznakah. Iz internetnih strani izhaja, da so vina, ki se prodajajo kot vina ''A.A.'', pridelana izključno na kmetiji na naslovu .... Tožeča stranka je v svoji izjavi pojasnila, da vina z oznako ''A.A.'' predstavljajo kmetijo in vina, ki so pridelana na njej, ni pa pojasnila, kaj naj bi ta oznaka predstavljala na spornih vinih .... Uporaba take oznake na vinih, ki niso pridelana na kmetiji, ki je poznana kot ''A.A.'', po presoji prvostopenjskega organa povzroča pri potrošnikih zmedo in zavajanje glede resničnega proizvajalca vin. Oseba z imenom A.A. sicer ni nikoli uradno obstajala, pač pa so tako imenovali očeta B.B., katerega uradno ime je C.C.. Pri vinih, ki jih trži tožeča stranka, je pridelovalec naveden z legalno kodo ..., vendar gre s tem za prikrivanje dejanskega pridelovalca, taka označitev pa za kupca tudi ni transparentna. Edina povezava med fizičnim pridelovalcem vina - kmetom B.B. in etiketami z oznako ''A.A.'' je v tem, da je B.B. nosilec kmetije, na kateri se proizvajajo vina z oznako "A.A." in edini lastnik tožeče stranke.

5Prvi odstavek 36. člena Zakona o vinu (v nadaljevanju ZVin) določa, da se za označevanje mošta, vina in drugih proizvodov (na etiketah, embalaži, dokumentih in reklamnem gradivu) pri ponudbi končnemu potrošniku uporabljajo le predpisane označbe in embalaža, kar potrošnika ne sme zavajati v zmoto glede geografskega porekla, kakovosti, sestavin grozdja, morebitnih odlikovanj, pridelovalcev, posebnih postopkov pridelave ter drugih lastnosti mošta, vina in drugih proizvodov. V skladu z prvim odstavkom 41. člena ZVin je prepovedano označevanje, ki bi kakorkoli zavajalo v zmoto, četrti odstavek tega člena pa med drugim določa, da se označba blagovne znamke za vino lahko uporablja le, če ni v nasprotju z določbami tega zakona in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Po Pravilniku o označevanju in embalaži vina (v nadaljevanju Pravilnik), morajo vse oznake izražati resnično stanje in ne smejo kakorkoli zavajati potrošnika tudi glede pridelovalca. Skladno z opisano zakonsko podlago je prvostopenjski organ, ob upoštevanju pooblastila iz 10. alineje 5. točke prvega odstavka 53. člena ZVin, tožeči stranki odredil ustrezno označitev vina, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

6Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ z odločbo, št. 0616-345/2019/2 z dne 12. 4. 2019, zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi svoje odločitve povzema vsebino izpodbijane odločitve in tožnikove pritožbe ter citira določbo 36. člena ZVin. Meni, da iz dokumentov konkretne zadeve izhaja, da je tožeča stranka na steklenicah vin, ki jih trži pod imenom ..., na podatkovni etiketi navedla oznako ''A.A.'', kar velja za vse etikete teh vin, ki so bile pregledane v prodajalnah Lidl v inšpekcijskem postopku ter za etikete, poslane po pošti. To vino pa se ne prideluje na kmetiji tožeče stranke KMG MID ..., to je na kmetiji, za katere vina se uporablja označba ''A.A.'' kot nesporna in zakonita, pač pa ga prideluje pridelovalec s kodo .... Drugostopenjski organ se ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da je prvostopenjski organ nepopolno ugotovil dejansko stanje, ko je ugotovil, da oseba A.A. ni nikoli uradno obstajala. Ta okoliščina ne predstavlja dejanskega stanu in zato za postopek tudi ni pomembna. Ne strinja se niti s trditvijo tožeče stranke, da je prvostopenjski organ zgolj zaključil, da gre pri vinih, ki jih trži, za prikrivanje dejanskega pridelovalca vina s kodo ... in da takšna oznaka za kupca ni transparentna, ne da bi tak zaključek utemeljil. Drugostopenjski organ ugotavlja, da prvostopenjski organ sicer ni eksplicitno navedel, da je tak način označevanja nepravilen, vendar pa je to mogoče povzeti iz njegove ugotovitve, da uporaba take oznake pridelovalca vina povzroča zmedo pri potrošnikih. S takim zaključkom se strinja tudi drugostopenjski organ. Sočasna označba pridelovalca vina s kodo ... in označba ''A.A.'' na isti etiketi namreč vnaša dvom glede dejanskega proizvajalca vina. Označba ''A.A." označuje osebo, po kateri so znana vina, pridelana na drugi kmetiji kot pa je pridelano vino .... Drugostopenjski organ tudi ne sledi sklicevanju tožeče stranke na analogno uporabo sodne prakse glede kršitev pravic iz znamke, saj se v konkretnem primeru presoja označevanje vin z vidika varstva potrošnikov, ki so šibkejša stranka. Nenazadnje pa je neutemeljeno tudi sklicevanje tožeče stranke, da bi se morala pri presoji zmote upoštevati celotna podoba vin, ki se prodajajo pod imenom ''A.A.'', torej oblika steklenice, barva kapice, vrsta zamaška ter predstavitvena in podatkovna etiketa, ter celotna podoba vin, ki se prodajajo pod imenom .... Res je, da sta obe vini v celostni podobi v teh elementih različni, razen v enaki oznaki ''...'', vendar pa po presoji drugostopenjskega organa ostali elementi celostne podobe za presojo dejanskega proizvajalca vina nimajo take teže, kot jo ima prav navedba pridelovalca vina. Sklicevanje tožeče stranke, da je bil znak ''A.A.'' prijavljen kot znamka pri Uradu za intelektualno lastnino in da je tožeča stranka pravico do uporabe te znamke pridobila neodplačno, je po mnenju drugostopenjskega organa nepomembno, saj gre za novo civilno pravno razmerje, ki pa ne vpliva na predmetno zadevo.

7Tožeča stranka zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo v upravnem sporu in sicer iz razloga napačne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ničnosti odločbe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da odloči, da lahko tožeča stranka za vino, ki ga prodaja pod oznako ..., za namen prodaje vina uporablja oznako ''A.A.'', oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi, obenem pa v prvi točki izreka v delu, ki se nanaša na etikete, poslane po e-pošti, odločbo izreče za nično, zadevo pa vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

8Tožeča stranka na podatkovni etiketi na steklenicah vina, ki ga prodaja oziroma trži pod imenom ... ter ga prideluje pridelovalec s kodo ..., navaja oznako ''A.A.''. Uporaba te oznake ni sporna in je zakonita, četudi se to vino ne prideluje na kmetiji KMG MID ..., ki je sedaj last B.B.. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni ugotovil, da bi bila navedba pridelovalca s kodo ... nepravilna in ni pojasnil, zakaj naj bi pri uporabi oznake ''A.A.'' prišlo pri potrošnikih do zmede glede pridelovalca vina .... Prav tako ni pojasnil, zakaj je pri uporabi take oznake, ki se nahaja na vrhu retro etikete, torej ločeno od navedbe pridelovalca vina, sploh podana zmeda. Drugostopenjski organ je v svoji odločitvi zgolj dodal, da bi pri potrošnikih lahko prišlo do zmote glede pridelovalca vina zaradi sočasne uporabe obeh označb, kar naj bi vnašalo dvom glede dejanskega proizvajalca vina, s tem pa da se ustvarja zmeda pri potrošnikih.

9Tožeča stranka meni, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje in posledično napačno uporabila materialno pravo. Tožena stranka bi morala pri presojanju, ali je pri potrošniku podana zmota glede proizvajalca vina, ki se trži pod imenom ..., upoštevati celotno podobo vin, ki se prodajajo pod imenom ''A.A.'' in so pridelana na kmetiji KMG MID ... ter celotno podobo vin, ki se tržijo pod imenom .... Upoštevati bi morala obliko steklenice, barvo kapice, vrsto zamaška ter predvsem predstavitveno in podatkovno etiketo. Poleg tega bi morala ugotoviti kateri elementi so pri potrošniku glede označevanja obeh vin pomembni, saj je edini element, ki je med temi vini enak, zgolj navedba ''A.A.'' na podatkovni etiketi, ne pa tudi na predstavitveni etiketi. Četudi drugostopenjski organ temu pritrjuje, pa navaja, da ostali elementi nimajo take teže, kot jo ima element pridelovalca ... oziroma sočasna označba ''A.A.'', vendar pa tega zaključka ni obrazložil in utemeljil. Tožena stranka je prezrla, da je pri vinih ... poleg navedbe oznake ''A.A.'' še pripis "Collection", kar v slovenščini pomeni zbirka. Znak ''A.A.'' je torej treba upoštevati še s tem pripisom, česar pa tožena stranka ni storila. Podan je torej zgolj dvom, ki pa ne more zadostiti dokaznemu standardu gotovosti, s katerim se utemeljuje zmota. Dvom namreč ne pomeni zmote. Kolikor bi bil kdo v dvomu, četudi je označba ''A.A.'' navedena na zgornjem delu etikete in ločeno od preostalega dela te etikete, pa so potrošnikom v trgovini Lidl pa na razpolago tudi vina ''A.A.'' in zato lahko potrošnik ob morebitnem dvomu glede označbe pridelovalca vina to okoliščino preveri. Tožeča stranka zato trdi, da zaradi različne celostne podobe pri vinih ''A.A.'' in ... ne more priti do zamenjave oziroma do zmote potrošnika glede pridelovalca. Podatkovna etiketa potrošnika tudi ne nagovarja k nakupu, pač pa potrošnik pri odločanju pregleda predstavitveno etiketo, le redki pa preberejo tudi podatkovno etiketo.

10Tožena stranka bi morala ugotoviti, ali celotna etiketa ter oblika steklenic in kapic in ne zgolj navedba oznake ''A.A.'' lahko spravi potrošnika v zmoto, česar pa ni storila. Termin povprečnega potrošnika je izoblikovala sodna praksa, predvsem na področju kršitev pravic iz znamke, saj je pri ugotavljanju zmede na trgu, ki jo ustvari gospodarski subjekt s ponaredki, treba ugotoviti ravnanje povprečnega potrošnika, ki je informiran v zadevah kot povprečen državljan. Zmeda pa je pravni standard, vsebino katerega je treba napolniti. V obravnavanem primeru je zato treba ugotavljati, ali je potrošnik zaveden pri navedbi označbe ''A.A.'' in pridelovalca s kodo, pri čemer je treba upoštevati, da so etikete, in tudi celoten izgled teh vin, povsem drugačne od celotnega izgleda vin .... Tožeča stranka trdi, da potrošnik glede na navedeno ne more biti zmeden glede pridelovalca vina. Tožena stranka je torej nepopolno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo.

11Tožeča stranka je že v inšpekcijskem postopku pojasnila, da je vino ... nastalo s sodelovanjem B.B., ne pa da bi šlo za vino njihove kmetije. Tega tožena stranka ni preverjala. Na podatkovni etiketi vina ... je naveden pridelovalec in polnilec vina ter prodajalec, ki ni enak ali podoben navedbi na podatkovni etiketi vin ''A.A..'' Znak ''A.A.'' je B.B. pri Uradu za intelektualno lastnino prijavil kot znamko, svoji družbi, to je tožeči stranki, pa bo podelil pravico do uporabe te oznake. Oznaka ''A.A.'' torej predstavlja prijavljeno znamko, s čimer je tudi seznanil toženo stranko. Trenutno registrirane blagovne znamke za vino vsebujejo grafični znak, ne pa besedni znak. O zavajanju oziroma zmedi pri potrošnikih bi lahko govorili, kolikor bi blagovna znamka vsebovala grafični znak, torej celotno predstavitveno etiketo in ne le ime oziroma znak ''A.A.'', zato morebitna uporaba prijavljene blagovne znamke ''A.A.'' ne more pomeniti uporabe blagovne znamke v nasprotju z določbami ZVin in Pravilnika. Tožeča stranka ni kršila določbe 1. alineje prvega odstavka 41. člena ZVin, kot to zatrjuje tožena stranka, saj označevanje vina ... potrošnika ne spravlja v zmoto glede geografskega porekla. Drugačna razlaga ZVin bi pomenila, da je imenska blagovna znamka pri vinih brez vrednosti in jo določbe ZVin razvrednotijo, saj bi se lahko uporabljala le za vino, ki ga pridelajo sami, ne pa tudi za drugo vino, ki ga izberejo ali pomagajo pri njegovi pridelavi. Primeroma izpostavlja primer iz Italije, ki je podoben predmetnemu, in sicer vinsko hišo Bocelli, ter dodaja, da je zakonodaja na vinskem področju v Italiji podobna kot v Sloveniji. Tožena stranka je glede očitanih kršitev Pravilnika napačno uporabila materialno pravo, saj oznaka ''A.A.'' nikjer ne nadomešča navedbe pridelovalca in polnilca ter prodajalca, pač pa predstavlja zgolj dodatno označbo, ki ni nič od naštetega. Smiselno bi zato morala tožena stranka ugotavljati celotno podobo vin z oznako ''A.A.'' in jo primerjati s celotno podobo vin .... Če bi to storila, bi ugotovila, da ni zmote. Ob tem je treba uporabiti sodno prakso sodišč glede kršitev pravic iz znamke, kjer je sodišče poudarilo, da je treba upoštevati celotno podobo in ne le določenih elementov.

12Izrek izpodbijane odločbe se nanaša na prepoved uporabe oznake ''A.A.'' za vino ..., kar velja za vse etikete vin, pregledane v trgovinah Lidl v inšpekcijskem postopku in za etikete, poslane po e-pošti. Izrek je v delu, ki se nanaša na ''etikete poslane po e-pošti'' nedoločljiv in neizvršljiv, saj ni določeno, na katere etikete se nanaša, niti te niso specificirane. V tem delu je izrek neizvršljiv in zato ničen. Tožeča stranka še dodaja, da je prvostopenjskemu organu nove popravljene etikete poslala po e-pošti dne 29. 11. 2018. Na njih je v zgornjem delu podatkovne etikete vina ... navedeno ''v sodelovanju z ''A.A.'' vinarstvo''. Glede teh novih etiket je tožena stranka navedla, da se z njihovo uporabo v bodoče strinja in da po njenem ne ustvarjajo zmede glede pridelovalca. Pojasnila je sicer, da to ne vpliva na odločitev o pritožbi, pri tem pa spregledala nedoločnost izreka izpodbijane odločbe, ki bi navsezadnje lahko zajemal tudi te nove etikete, ki za toženo stranko niso več sporne. Zato tožeča stranka toženi stranki predlaga, da v tem delu izda novo odločbo.

13Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožbene navedbe so enake pritožbenim navedbam in se zato sklicuje na razloge, navedene v drugostopenjski odločbi. Posebej pa še pojasnjuje, da je točna navedba tožeče stranke v tožbi, da je tožena stranka napačno navedla, da se oznaka ''A.A.'' nahaja tudi na predstavitveni etiketi. V tem delu je šlo zgolj za napako pri zapisu, iz konteksta obrazložitve pa nesporno izhaja, da se je sporna oznaka nahajala le na podatkovni etiketi.

14Tožeča stranka je svoja stališča strnjeno povzela v pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2021. Poudarila je, da je že v tožbi izčrpno in utemeljeno pojasnila zakaj nasprotuje stališču tožene stranke, da sočasna označba dejanskega proizvajalca vina (...) in označba "A.A." na isti etiketi vina ... sama po sebi vnaša dvom glede dejanskega proizvajalca vina. V nadaljevanju citira določbo 36. člena ZVin ter drugega odstavka 10. člena Pravilnika ter navaja, da niti ZVin niti Pravilnik ne definirata pojma "potrošnik" in "zavajanje" in je zato kot pomoč pri njuni razlagi treba uporabiti Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP). ZVPot v 1. členu definira pojem potrošnika, ZVPNPP pa kot zakon, ki je namenjen varstvu potrošnika kot šibkejše stranke, uporablja pojem povprečnega potrošnika. ZVPNPP prepoveduje dve vrsti nepoštenih poslovnih praks, in sicer zavajajoče in agresivne, ki jih tudi opredeljuje. Zavajajoče ravnanje je predvsem tisto ravnanje, ki pri povprečnem potrošniku kot celota ustvari napačen vtis o nekem zanj pomembnem dejstvu pred sklenitvijo posla, to je v konkretnem primeru o proizvajalcu vina. Sodišče Evropske unije v ustaljeni sodni praksi razume povprečnega potrošnika kot običajno (razumno) obveščeno, razumno pozorno in pazljivo osebo. Vse to je treba upoštevati pri razlagi pojma "zavajanje", ki ga uporabljata ZVin in Pravilnik, vsakršna strožja razlaga tega pojma, pa čeprav bi bila namenjena doseganju višje ravni varstva potrošnikov, pa bi bila neustrezna in v nasprotju s pravom Evropske unije. V konkretnem primeru je povprečni potrošnik, ki si je ogledal podatkovno etiketo na zadnji strani steklenice, kar storijo sicer le redki, lahko ugotovil, kdo je dejanski proizvajalec vina ..., ki je bil naveden v skladu z veljavno zakonodajo. Dejstvo, da je bila na zgornjem delu podatkovne etiketa oznaka "A.A. Collection", je pri povprečnem potrošniku lahko vzbudilo le vtis, da med vinom ... in oznako oziroma blagovno znamko "A.A." obstaja določena povezava. To tudi drži, saj je vinar B.B., ki deluje pod oznako "A.A.", sodeloval pri kreaciji stila in tipologiji vina ..., kar je sicer v vinskem poslu normalna praksa, kot je to že pojasnjeno v tožbi. Nikakor pa oznaka "A.A. Collection" pri povprečnem potrošniku, upoštevaje celotno podobo vin ..., ki se povsem razlikuje od vin, ki se prodajajo pod imenom "A.A.", ne more vzbuditi vtisa, da gre za istega proizvajalca. Potrošniku informacija o resničnem proizvajalcu vina ... ni bila prikrita, prav tako tudi ni bila navedena na nejasen, nerazumljiv ali dvoumen način in zato ni mogel biti v zmoti glede proizvajalca vina.

15S pripravljalno vlogo z dne 13. 4. 2021 je tožeča stranka sodišču posredovala še licenčno pogodbo z dne 1. 2. 2021, na podlagi katere ima tožeča stranka pravico do uporabe registrirane blagovne znamke, to je znaka "A.A." za označevanje vin linije "...".

16Sodišče je v zadevi v dneh 19. 5. in 15. 9. 2021 v navzočnosti pooblaščenke tožeče stranke in pooblaščenca tožene stranke opravilo javno glavno obravnavo, na kateri sta vztrajala pri svojih stališčih iz tožbe oziroma izpodbijane in drugostopenjske odločbe.

17Pooblaščenka tožeče stranke je poleg tega še navajala, da je izpodbijana odločba glede etiket, ki so bile poslane po e-pošti, nepravilna tudi iz razloga, ker tožena stranka izrecno meni, da so popravljene etikete iz vsebinskega vidika pravilne in se strinja z njihovo uporabo v bodoče. To je drugostopenjski organ upošteval le v obrazložitvi svoje odločitve, ne pa tudi v izreku. Pritožbeni organ mora sicer po uradni dolžnosti paziti na morebitno ničnost odločbe in bi zato moral upoštevati nedoločnost etiket poslanih po pošti ter preveriti, ali gre za pravilno uporabo materialnega prava. Tožeči stranki zato tega ni bilo treba izpostavljati v pritožbi. Nova etiketa, za katero se tožena stranka strinja, da je taka, da ne gre za zmedo glede proizvajalca vina, ni bistveno različna od stare etikete, saj na njej namesto "A.A. Collection" piše "V sodelovanju z A.A. vinarstvo". Meni, da je tako s starimi kot tudi z novimi etiketami spoštovala vse določbe ZVin in Pravilnika in da pri povprečnemu potrošniku ni zmede glede pridelovalca vina, nenazadnje pa je kot prodajalec tudi navedena tretja oseba, in sicer ne "A.A." ali "B.B." ampak "A. d.o.o.". Drugačna odločitev bi pomenila kršitev ustavne pravice do ekonomske pobude.

18Pooblaščenec tožene stranke je navajal, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter sodišču predlagal, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Ne strinja se s tožečo stranko, da bi obstajali razlogi, ki bi kazali na ničnost izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na etikete. Meni, da predmet obravnave ni urejenost pravic uporabe blagovne znamke A.A., saj to tudi ni bilo predmet upravnega postopka, pač pa presoja označevanja vina v prometu, konkretno glede uporabe stilizirane oznake "A.A.". Različne prakse pri prodaji vina so sicer mogoče, a je treba v Sloveniji spoštovati veljavno zakonodajo. Do uporabe etiket se je inšpektor opredelil v izreku izpodbijane odločbe, tožeča stranka pa ve, kaj je hotel s tem sporočiti.

19Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo dokaze z vpogledom v naslednje listine: odločbo Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Enota ..., št. 0616-486/2018-20 z dne 24. 12. 2018 (izpodbijana odločba) pod A3 prilog spisa, ki je tudi listina upravnega spisa; pritožbo tožeče stranke zoper to odločbo z dne 18. 1. 2019 pod A4 prilog spisa, ki je tudi listina upravnega spisa; odločbo tožene stranke št. 0616-345/2019/2 z dne 12. 4. 2019 pod A2 prilog spisa, ki je tudi listina upravnega spisa; zahtevo za registracijo znamke, seznam blaga/storitev in izpis iz Urada RS za intelektualno lastnino pod A5 do A7 prilog spisa; zavezo B.B. glede podelitve prijavljenega znaka "A.A." kot znamke na tožečo stranko z dne 19. 1. 2019 pod A8 prilog spisa; fotografije etiket na steklenicah pod A9 prilog spisa; elektronsko sporočilo, poslano iz odvetniške pisarne, ki zastopa tožečo stranko, kmetijskemu inšpektorju D.D. pod A10 prilog spisa; predlog nove podatkovne etikete pod A11 prilog spisa; fotografiji etiket na steklenici vina z blagovno znamko A.A. pod A13 prilog spisa; licenčno pogodbo pod A14 prilog spisa; in preostale listine iz upravnega spisa, ki jih je kot dokaz predlagala tožena stranka in so navedene specifikaciji listin pod B3 prilog spisa. Dokazni predlog tožene stranke za izvedbo dokaza z vpogledom v fotografijo embalaže s steklenico vina blagovne znamke A.A., kot ga je predlagala na naroku za glavno obravnavo dne 19. 5. 2021, je sodišče zavrnilo, saj gre za nov dokaz, tožena stranka pa ni navedla razlogov, ki bi kazali, da tega dokaza ni mogla izvesti v upravnem postopku.

20V zaključni besedi je tožeča stranka vztrajala pri tožbi in vseh svojih stališčih. Dodala je, da v obravnavani zadevi ni izkazana zmota o pridelovalcu in polnilcu vina ... s tem, ko je tožeča stranka uporabila oznako "A.A. Collection", ki predstavlja tudi registrirano blagovno znamko, za katero ima sklenjeno licenčno pogodbo. Glede etiket, ki so bile poslane po e-pošti, je izpodbijana določba nedoločljiva in s tem nična, tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi tudi jasno navedla, da so nove etikete pravilne in ne predstavljajo zmede glede pridelovalca vina.

21Tudi pooblaščenec tožene stranke je vztrajal pri izpodbijani odločitvi, sodišču predlagal, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno in poudaril, da je presoja, ali je razprava o blagovnih znamkam utemeljena ali ne, stvar presoje sodišča. Namen izvajanja tožene stranke sicer ni relativiziranje blagovnih znamk in intelektualne lastnine na splošno. Blagovna znamka kot je "A.A." se je gradila 30 let ali več, kaj to pomeni in kakšno težo ima za kmetijstvo pa najbolje ve prav tožena stranka. Prav v tem pogledu je zato izid tega postopka pomemben.

K točki I izreka:

22Tožba zoper del 1. točke izreka odločbe Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Enota ..., št. 0616-486/2018-29 z dne 24. 12. 2018, ki se glasi: "Zavezanec v postopku inšpekcijskega nadzora A. d.o.o., ..., ki ga zastopa Odvetniška pisarna B. d.o.o., ..., mora vino, ki ga prodaja pod oznako ..., za namen prometa z vinom označiti v skladu s predpisi, in sicer ne sme uporabljati oznake "A.A.", ker se ta uporablja za označevanje vina, pridelanega na kmetiji fizične osebe (velja za vse etikete vin, pregledane v trgovinah LIDL v tem inšpekcijskem postopku)", ni utemeljena.

23Sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmet presoje tega upravnega spora odločitev tožene stranke, da označevanje vina ..., kot je opisano v prejšnji točki, ustvarja pri potrošnikih zmedo glede pridelovalca vina (izpodbijana odločba, povzeta v točkah 1. do 5. te obrazložitve), tej presoji pa je po pritožbi tožeče stranke pritrdil tudi drugostopenjski organ (povzeto v 6. točki te obrazložitve). Med strankama ni sporno, da se vina, ki se pridelajo na kmetiji KMG MID ... v lasti B.B., sicer edinega lastnika in zakonitega zastopnika tožeče stranke, tržijo pod oznako "A.A.". Prav tako ni sporno, da se vina z imenom ... niso pridelala na tej kmetiji, pač pa pri pridelovalcu, ki je na podatkovni embalaži tega vina označen s kodo ... . Sporno pa je, ali je tožeča stranka s tem, ko je na vinih ... na zgornjem delu podatkovne etikete uporabila oznako "A.A.", sicer pa na podatkovni etiketi kot pridelovalca vina navedla pridelovalca s kodo ... in kot prodajalca tožečo stranko, zavajala potrošnike v zmoto glede pridelovalca vina. Sporno torej je, ali je s takim označevanjem ravnala v nasprotju z določbo prvega odstavka 36. člena ZVin. Tožeča stranka je tako v pritožbi zoper izpodbijano odločbo kot tudi v tožbi navajala, da je oznako "A.A." na podatkovni etiketi vin ... uporabila zato, ker je prišlo do sodelovanja B.B. s pridelovalcem tega vina pri kreaciji stila in tipologiji vina, da je to običajna praksa v vinarstvu, da je pri vinih ... poleg oznake "A.A." navedena tudi oznaka "Collection" (zbirka) in da so vina ... po uporabljeni steklenici, zamašku in kapici, torej po drugih elementih zunanjega izgleda povsem drugačna od vrhunskih vin "A.A.", kar vse izključuje možnost zmote. Izpostavila je tudi, da je "A.A." zaščitena blagovna znamka, ki jo je Uradu za intelektualno lastnino prijavil B.B., nato pa tožeči stranki brezplačno podelil pravico do njene uporabe.

24ZVin zahteva, da se lahko vino daje v promet končnemu potrošniku le originalno polnjeno. Originalno polnjeno vino je tisto, ki je polnjeno v predpisano embalažo in označeno na predpisani način (prvi odstavek 44. člena ZVin). Za označevanje mošta, vina in drugih proizvodov (na etiketah, embalaži, dokumentih in reklamnem gradivu, pri ponudbi končnemu potrošniku) se uporabljajo le predpisane označbe in embalaža. To dvoje potrošnika ne sme zavajati v zmoto glede geografskega porekla, kakovosti, sestavin, sort grozdja, morebitnih odlikovanj, pridelovalcev, posebnih postopkov pridelave ter drugih lastnosti mošta, vina in drugih proizvodov (prvi odstavek 36. člena ZVin). Pravila označevanja in embalaže vina podrobneje ureja Pravilnik, ki označevanje opredeljuje kot besedno oziroma drugačno (v obliki znaka, slike ali druge oznake) opisovanje pridelka oziroma proizvoda na njegovi embalaži, vključno s transportno embalažo, na spremljevalnih listinah, poslovnih listinah in pri promociji; embalažo pa kot posode, vključno z zamaški in zaporkami, v katerih se nahaja pridelek oziroma proizvod in ovojna oziroma transportna embalaža, ki jo predstavljajo zaščitni ovoji kot so papir, slamnati ovoji, kartoni in zaboji, ki se uporabljajo za transport enega ali več posod oziroma za končno predstavitev pridelka oziroma proizvoda potrošniku (1. in 3. točka 4. člena Pravilnika). Označevanje pridelkov oziroma proizvodov v skladu s Pravilnikom je praviloma obvezno za vsak promet pridelkov (prvi odstavek 9. člena Pravilnika), pri čemer morajo vse oznake izražati resnično stanje in ne smejo kakorkoli zavajati potrošnika, med drugim tudi glede pridelovalca, polnilca ali proizvajalca (drugi odstavek 10. člena Pravilnika).

25Sodišče meni, da je v obravnavani zadevi treba presoditi, ali je bilo označevanje vin ... na podatkovni etiketi tako, da je potrošnika zavajalo v zmoto glede pridelovalca tega vina, oziroma z drugimi besedami, ali je glede na podatkovne etikete teh vin potrošnik lahko vedel, da ta vina niso bila proizvedena na kmetiji KMG MID ..., kjer se za proizvedena vina uporablja oznaka "A.A.", pač pa pri pridelovalcu, označenem s kodo ... ter da je B.B. kot lastnik te kmetije le sodeloval pri kreaciji tipologije in stila vina. Tožeča stranka pravilno ugotavlja, da ZVin ne definira pojma "potrošnik" in tudi ne pojma "zavajanja v zmoto" ter da je zato kot pomoč pri njuni razlagi treba upoštevati tudi ZVPot (ki potrošnika opredeljuje kot fizično osebo, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti; drugi odstavek 1. člena) in ZVPNPP. ZVPNPP prepoveduje nepoštene poslovne prakse, tj. poslovne prakse, ki nasprotujejo zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivljajo ali bi lahko izkrivljale ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena (prva alineja drugega odstavka in prvi odstavek 4. člena). Zakon prepoveduje dve vrsti nepoštenih poslovnih praks: zavajajoče in agresivne, ki ju v nadaljevanju opredeli. Poslovna praksa se v skladu s 5. členom ZVPNPP šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakor koli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.

26Sodišče Evropske unije v ustaljeni sodni praksi razume "povprečnega potrošnika" kot običajno (razumno) obveščeno, razumno pozorno in pazljivo osebo (v določenem družbenem, jezikovnem in kulturnem prostoru)¹. Po stališču sodne prakse Sodišča Evropske unije je zavajajoče izpustiti bistvene informacije, ki jih glede na kontekst potrošnik potrebuje za sprejetje odločitve o poslovanju, prikrivati bistvene informacije ali jih navajati na nejasen, nerazumljiv, dvoumen način ali ob nepravem času, za presojo pa je odločilen učinek poslovne prakse kot celote.

27Ob upoštevanju opisanih izhodišč je sodišče presojalo, ali je bila oznaka "A.A.", ki je bila na podatkovni etiketi vin ... navedena v zgornjem delu etikete, ločeno od podatka pridelovalca vina, ki je bil naveden s kodo ..., taka, da je pri povprečnem potrošniku ustvarjala zmedo o tem, kdo je pridelovalec vina in ali je bilo zato to vino označeno v nasprotju z zahtevami ZVin (prvi odstavek 36. člena) in Pravilnika (drugi odstavek 10. člena). Ob upoštevanju listin iz upravnega spisa, ki jih je sodišče izvedlo kot dokaz (priloge B3), zlasti fotografij podatkovnih etiket na vinih ..., se sodišče pridružuje zaključku tožene stranke, da je navedba oznake "A.A." z dostavkom "Collection" taka, da je pri povprečnem potrošniku lahko ustvarjala zmedo o pridelovalcu vina. Po prepričanju sodišča je ime (izdelka, proizvajalca, pridelovalca...) eden od tistih elementov proizvoda (tudi vina), ki najbolj odločilno vpliva na odločitev povprečnega potrošnika za njegov nakup. Ker je na predmetnih etiketah pridelovalec vina označen le s kodo ..., približno četrtino podatkovne etikete pa obsega fotografija B.B., stilizirana oznaka "A.A." in "Collection" ter ime vina ... (gre sicer za različna vina pod tem imenom, npr. merlot, chardonnay, cabernet sauvignon, rebula, kot izhaja iz fotografij), vse tudi z bistveno večjimi črkami, kot pa označba pridelovalca, je po prepričanju sodišča povprečni potrošnik sklepal, da gre za vino, ki ga prideluje prav ta pridelovalec in ne pridelovalec .... Nenazadnje iz tako oblikovane podatkovne etikete povprečni potrošnik ni mogel niti sklepati, da gre za dva različna subjekta, torej kmetijo s KMG MID ..., kjer se za pridelana vina uporablja oznako "A.A." in za pridelovalca s kodo .... Tega ni bilo moč razbrati niti iz predstavitvene etikete na steklenicah vina, kjer je bilo navedeno le ime vina ... ter njegova vrsta. Tak način zapisa na predstavitveni etiketi je po mnenju sodišča povprečnega potrošnika navajal kvečjemu k zaključku, da sta pridelovalec, ki uporablja oznako "A.A." in pridelovalec "..." ista oseba, saj od takega potrošnika ne gre pričakovati, da bi pridelovalce razlikoval po kodah. Sporna označitev pridelovalca vina je bila torej za povprečnega potrošnika nejasna in je zato sodišče prepričano, da se je za nakup takega vina odločil v prepričanju, da gre za nakup vina, pridelanega na kmetiji, ki uporablja oznako "A.A.", ostali elementi na podatkovni etiketi (navedba "Collection" ob imenu, navedba prodajalca, vsebnost sulfitov, navedba, da gre za slovenski proizvod, stopnja alkohola, grafični prikaz Goriških Brd) pa tudi niso dali podlage za drugačen zaključek. Sodišče zato zaključuje, da je bila presoja tožene stranke, da vino ... za namen prometa z vinom ni bilo označeno v skladu z zahtevami ZVin in Pravilnika, torej, da je označitev vina potrošnika zavajala v zmoto glede pridelovalca vina, utemeljena.

28Sodišče sprejema pojasnila tožeče stranke, da je sodelovala (oziroma da je sodeloval B.B.) s pridelovalcem vin ... pri njihovi kreaciji ter da gre za prakso, ki je običajna na vinarskem področju, tudi v tujini, vendar pa tako sodelovanje ne more biti podlaga za označevanje vina v nasprotju z določbami ZVin in Pravilnika. Tožeča stranka je pojasnila, da je na podlagi zaključkov prvostopenjskega organa podatkovno etiketo vin ... spremenila v toliko, da je napis "A.A. Collection" nadomestila v napisom "V sodelovanju z A.A. vinarstvo", kar po njenem mnenju ni bistveno različno, je pa taki spremembi pritrdil inšpektor, kar dokazuje njegovo elektronsko sporočilo. Sodišče najprej poudarja, da je predmet postopka zgolj presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, ki je bila izdana na podlagi ugotovitev inšpekcijskega postopka o označevanju vin ... ob inšpekcijskem pregledu in ne preverjanje, ali je tožeča stranka ravnala v skladu z zahtevo inšpektorja in na kakšen način. Ne glede na to pa sodišče dodaja, da je razlika med zapisoma na podatkovni etiketi vendarle precejšnja. Iz nove etikete je razvidno, da je bilo vino proizvedeno "v sodelovanju z A.A. vinarstvo", kar je skladno tudi z dejanskim stanjem in je zato po prepričanju sodišča povprečnemu potrošniku razumljivo, da ne gre za pridelovalca vina, pač pa da je pri pridelavi vina le sodeloval. Podatkovne etikete, ki so predmet tega postopka, pa tega zapisa niso vsebovale in so zato povprečne potrošnike tudi zavajale v zmoto glede pridelovalca vina, kar je sicer ena od ključnih oznak na vinu. To, da ni bilo navedeno zgolj "A.A.", pač pa tudi "Collection", po presoji sodišča ne more voditi do drugačnih zaključkov, kot so opisani v prejšnji točki te obrazložitve.

29Na drugačno odločitev po presoji sodišča ne more vplivati niti dejstvo, da so vina, ki so pridelana na kmetiji s KMG MID ... in se zanje uporablja oznaka "A.A.", po zunanji podobi povsem drugačna od vina ... pridelovalca ... . Od povprečnega kupca ne gre pričakovati, da bi ob odločanju za nakup steklenico vina ... primerjal s steklenico vina z oznako "A.A.", pa četudi se tržita v isti prodajalni, nenazadnje pa mora biti označitev taka, da tovrstna primerjava niti ni potrebna. Četudi gre za proizvoda, ki sta po zunanjem izgledu (oblika steklenice, kapica, oblika podatkovne in predstavitvene etikete) povsem različna, kar med strankama ni sporno, pa sodišče vendarle meni, da je zapis na podatkovni etiketi "A.A." tisti, ki je kupca nagovarjal k nakupu. Od povprečnega potrošnika ne gre pričakovati, da bi pridelovalce vina razlikoval drugače kot pa po imenih (in ne po drugih prej naštetih elementih) in da bi preverjal kateri pridelovalec ima posamezno kodo, saj praviloma ne gre za poznavalce vin in njihovih pridelovalcev. Glede na ceno vina je povprečni potrošnik kvečjemu sklepal, da gre za sicer vino istega pridelovalca, le da nižjega cenovnega razreda, ne pa tudi, da je pridelovalec nekdo povsem drug.

30Odločitev tožene stranke tudi v ničemer ne posega v pravice tožeče stranke iz zaščitene blagovne znamke, ki daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice po Zakonu o industrijski lastnini (ZIL-1). Taka zaščitena blagovna znamka preprečuje, da bi jo uporabljale tretje osebe brez soglasja imetnika blagovne znamke. V konkretnem primeru je pravico do blagovne znamke "A.A." pridobil B.B., ki jo brezplačno prenesel na tožečo stranko (kar izkazujejo listinski dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka) in jo zato lahko ta tudi uporablja, kar pa je ne odvezuje obveznosti, da vina označuje na način, da je iz teh označitev brez zmede za povprečnega potrošnika mogoče ugotoviti pridelovalca vina. Zahteva po označevanju vin v skladu z ZVin in Pravilnikom torej v ničemer ne izničuje pomena zaščitene blagovne znamke.

31Ob upoštevanju vsega navedenega, je sodišče tožbo zoper del 1. točke izreka izpodbijane odločbe, kot je naveden v izreku te sodbe, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

K točki II izreka:

32Tožena stranka je od tožeče stranke zahtevala, da se vino, ki ga prodaja pod oznako ... za namen prometa z vinom označi v skladu s predpisi, in sicer da ne sme uporabljati oznake "A.A.", ker se ta uporablja za označevanja vina, pridelanega na kmetiji fizične osebe, nato pa določila, da to velja za vse etikete vin, pregledane v trgovinah LIDL v inšpekcijskem postopku in za etikete, poslane po e-pošti. Sodišče je odločbo Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Enota ..., št. 0616-486/2018-29 z dne 24. 12. 2018, v delu 1. točke izreka, ki se glasi: "in za etikete, poslane po e-pošti" izreklo na nično.

33Sodišče na podlagi 68. člena ZUS-1 s sklepom izreče upravni akt za ničen, če ugotovi, da so podani razlogi za ničnost upravnega akta. Z ugotovitvijo ničnosti se odpravijo posledice takega akta. Odločba se lahko izreče za nično v celoti ali deloma. Sklep, s katerim sodišče izreče upravni akt na ničen, je ugotovitveni sklep, s katerim se dejansko ugotovi neobstoj upravnega akta. Razlogi za ničnost upravnega akta so taksativno določeni v prvem odstavku 279. člena Zakona o upravnem sporu (ZUP), med drugim tudi, da je nična odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka). Nezmožnost izvršitve mora biti objektivna, kar pomeni, da je ne more izvršiti nihče, pod nikakršnimi pogoji.

34Sodišče ugotavlja, da gre v delu 1. točke izreka, v katerem je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala ustrezno označitev vina tudi za etikete, poslane po e-pošti, za zahtevo, ki je dejansko ni mogoče izvršiti. Izvršiti je mogoče le tisto zahtevo (obveznost), ki je določena ali vsaj določljiva. Zahteva, da tožeča stranka upošteva ustrezno označitev za etikete, poslane po e-pošti, pa ni niti določena niti določljiva, saj ni mogoče razbrati, za katero e-pošto gre. Tožeča stranka je toženi stranki poslala več sporočil po e-pošti, tudi več različnih etiket, kar dokazujejo listine iz upravnega spisa, ki jih je sodišče izvedlo kot dokaz. Prav zato ni mogoče ugotoviti, na etikete iz katere e-pošte se izrek izpodbijane odločbe nanaša, medtem ko mora biti izrek odločbe nedvoumen, predmet odločitve pa določen ali določljiv.

35Ker iz pojasnjenih razlogov dela 1. točke izreka izpodbijane odločbe, ki se nanaša na etikete, poslane po e-pošti, ni mogoče izvršiti, saj predmet obveznosti ni določen ali vsaj določljiv, ga je sodišče na podlagi 68. člena ZUS-1 izreklo za ničnega.

K točki III izreka:

36Odločanje o stroških postopka v upravnem sporu ureja 25. člen ZUS-1. Odločitev o tem, kdo je dolžan poravnati stroške postopka, je odvisna od uspeha v postopku. Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, se tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, ki ga določa Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), prisojene stroške pa poravna tožena stranka; če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi, pa trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (tretji in četrti odstavek 25. člena ZUS-1). V konkretnem primeru je sodišče tožbo v pretežnem delu zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane odločbe), del izreka izpodbijane odločbe pa je izreklo za ničnega (II. točka izreka izpodbijane odločbe). Ker sodišče (ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) meni, da je bilo odločanje o obeh točkah izpodbijane odločbe neločljivo povezano, tožeča stranka pa s pretežnim delom svojega zahtevka ni uspela, je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tako npr. sodba C-220/98 z dne 13. 1. 2000 v zadevi Estée Lauder, točki 27 in 30, sodba C-44/01 z dne 8. 4. 2003 v zadevi Pipig Augenoptik, točka 55 in sodba C-356/04 z dne 19. 9. 2006 v zadevi Lidl Belgium, točki 77 in 78.