VSRS Sklep II Ips 96/2007

Revizija se zavrže.

1Z zamudno sodbo je prvostopenjsko sodišče toženko zavezalo, da mora tožniku plačati 1.017.900 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 12. 1. 2006 dalje in mu povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je takšno sodbo, ki jo je toženka izpodbijala s pritožbo, potrdilo.

2Sodbo pritožbenega sodišča toženka izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravil iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Slednjega ne obrazloži, prvi pa je po njenem mnenju podan, ker je tožba zato, ker je tožnik navedel dve različni pravni podlagi za svoj zahtevek, nesklepčna, sklepčnost pa je procesna predpostavka za izdajo zamudne sodbe.

3Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

4Revizija ni dovoljena.

5Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,926 EUR (prej 1.000.000 SIT). Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na različno dejansko ali pravno podlago, ali če zahtevke uveljavlja zoper več tožencev, je za presojo pravice do revizije odvisna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). V konkretnem primeru predstavlja denarni znesek, katerega plačilo je tožnik zahteval od toženke, vsoto več (samostojnih) posojil (900 EUR v novembru 2005, 2.600 EUR v decembru 2005, nato pa še 700 HRK in 154.800 SIT).

6Pri presoji sklepčnosti tožbe, ki je sicer materialnopravna kategorija, vendar je hkrati tudi procesna predpostavka za izdajo zamudne sodbe (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), sodišče izhaja iz domneve, da so dejanske trditve v tožbi (ker niso bile prerekane ali so bile prerekane prepozno) resnične. Tožnik je v tožbi izrecno zatrdil, da je toženki denar posodil, iz tožbenih trditev pa izhaja tudi, da podlaga za izročitev posameznih zneskov, ki je bila opravljena v različnih časovnih trenutkih, ni bila le ena posojilna pogodba (dogovor o posojilu), pač pa vsaj tri: prva glede zneska 900 EUR za plačilo položnic v novembru 2005, druga glede zneska 2.600 EUR v prvi polovici decembra 2005 zaradi nameravanega toženkinega potovanja v Črno goro in nato tik pred odhodom tja še tretja glede zneskov 700 HRK in 154.800 SIT. Izročitev zneskov v opisanih okoliščinah torej temelji na različnih dejanskih in pravnih podlagah. Posojilo po nobeni od posojilnih pogodb ne presega revizijskega praga. Revizija zato ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP). Okoliščina, da sta sodišči prve in druge stopnje odločili, da mora toženka tožniku denar vrniti, le, da sta svoji sodbi oprli na različni pravni podlagi (prvostopenjsko sodišče je toženkino obveznost oprlo na določbe OZ o neopravičeni pridobitvi, ker je tožnik pojasnil, da ji je denar posodil v pričakovanju bodoče življenjske skupnosti s toženko, pa so se ta pričakovanja izjalovila, pritožbeno sodišče pa je štelo za odločilno, da je šlo za posojilo in da motiv zanj ni relevanten), na presojo dovoljenosti revizije ni mogla vplivati.