VSC Sodba Cp 293/2021

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da sta ji toženki solidarno dolžni plačati 27.029,26 EUR, in sicer prva toženka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje ter ji poravnati pravdne stroške (točka I. izreka). Odločilo je še, da mora tožnica prvi toženki povrniti 429,71 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (točka II. izreka) in da mora tožnica drugi toženki povrniti 502,43 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka III. izreka).

2Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi v pomembnem delu opira na izpoved dr. V. G., ki je bil v kritičnem obdobju vodja oddelka, kjer je potekalo sporno zdravljenje. Njegove navedbe je potrebno v smislu popolne objektivizacije ustrezno kritično presojati. Najmanj dvomljiva, če ne že netočna, so navajanja sodišča prve stopnje, češ da dr. V. ni neposredno sodeloval pri zdravljenju sedaj pokojnega K. V., glede na to, da je bil kot vodja oddelka objektivno odgovoren za potek zdravljenja vseh pacientov tega oddelka, vse tudi ob upoštevanju dejstva, da je bilo takratno zdravljenje tega zahtevnega primera na oddelku prepuščeno specializantu H. A., dr. med. Objektivnost njegovega pričevanja je dvomljiva, saj je povsem življenjsko, da želi ravnanje zaposlenih na oddelku intenzivne medicine v času, ko ga je vodil on, prikazati v najboljši luči. Sodišče prve stopnje bi moralo dati večjo težo mnenju angažiranega izvedenca prof. dr. S., specialista infektologije, zlasti tudi zato, ker so specialistična znanja s področja infektologije ter ugled, ki ga uživa prof. dr. S., kot mednarodno priznan strokovnjak, tista garancija, da je z njegovo pomočjo mogoče priti do relevantnih odgovorov na bistvena vprašanja tega postopka in kar je bil tudi smisel njegovega angažiranja. Sodišče prve stopnje mnenja tega izvedenca v bistvenem delu ni primerno upoštevalo. Pritožba v nadaljevanju povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o poteku zdravljenja pokojnega pri prvi toženki in navaja, da iz ugotovitev izvedenca izhaja, da je bil sedaj pokojni zdravljen od 29. 1. 2015 do 4. 2. 2015 z antibiotikom Amoksiklav v obliki tablet, od 4. 2. 2015 do 10. 2. 2015 intravensko zdravljen z Amoksiklavom in Ciprobayem, od 10. 2.2 0215 namesto Amoksicilina s klavulansko kislino je bil uveden klindamicin, 12. 2. 2015 je bila uvedena trotirna antibiotična terapija s Flukloksacilinom, Gentamicinom in Rifampicinom. Izvedenec je prepričljivo pojasnil in to za pravdni stranki ni bilo sporno, da je pri sedaj pokojnem šlo za kroničnega bolnika, ki je bil na antikoagulativni terapiji, ki se je zdravil zaradi diabetesa, kar predstavlja povečano tveganje za okužbe in ki je bil arterijske pretočne motnje, kar prav tako povečuje tveganje za okužbe. Pomembna je tudi nesporna ugotovitev izvedenca, da prisotnost umetne zaklopke v primerih glivnih ali bakterijskih okužb poveča tveganje za okužbo srca glede na to, da je lokalna obrambna sposobnost bistveno manjša, kot je to v primeru naravnih srčnih zaklopk. Pomembna je tudi ugotovitev izvedenca, da se trotirna antibiotična terapija uvede ob dokazanem endokarditusu, kakor tudi ob utemeljenem sumu na stafilokokni endokarditis na umetni zaklopki. Ugotovil je, kar ni bilo prerekano, da je bil endokarditis pri sedaj pokojnem posledica okužbe z bakterijo zlati stafilokok, ki je iz okuženega desnega stopala prišla v kri in od tu v srce. Kljub nespornim etapam zdravljenja in ugotovitvam izvedenca prvostopno sodišče ugotavlja, da je bil pokojni pravilno in pravočasno zdravljen, da je bilo zdravljenje z Amoksiklavom in Ciprobayem pravilno. Temu ni tako, to izhaja že iz tega, da je bil Amoksiklav glede na dejstvo, da pri zdravljenju pokojnega ni imel nobenih učinkov, dne 10. 2. 2015 zamenjan s Klindamicinom. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pravilno povzeta nesporna ugotovitev, da se do 9. 2. 2015, ko je bil na voljo delni izvid kultur krvi, ni vedelo, kateri mikroorganizem povzroča okužbo palca, oziroma desnega stopala. To pomeni, da se je od 9. 2. 2015 to vedelo, da okužbo povzroča zlati stafilokok izhaja iz mnenja izvedenca. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedi dr. Voge, da je zdravljenje z Amoksiklavom in Ciprobayem pripeljalo do kliničnega izboljšanja ob upoštevanju, da se ni našlo sprememb na umetnih srčnih zaklopkah. Zdravljenje s tema dvema antibiotikoma je trajalo do 10. 2. 2015, ko so zaradi konstantnega poslabševanja stanja pacienta antibiotik Amoksiklav zamenjali z antibiotikom Klindamicin, dva dni za tem, to je 12. 2. 2015 pa so po posvetu z infektologinjo dr. M. uvedli trotirno antibiotično terapijo. V zadevi je ključno, ali je bila trotirna antibiotična terapija uvedena pravočasno. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotavlja, da naj bi bila uvedena pravočasno, kar je v direktnem nasprotju z izvedenimi dokazi, to je zlasti z mnenjem izvedenca. Dejstvo je, da je šlo za zelo rizičnega pacienta, da se je njegovo zdravstveno stanje od prihoda v bolnišnico konstantno poslabševalo, da mu je bila pri prvi toženki 7. 2. 2015 odvzeta kri, 9. 2. 2015 je bil izdelan delni izvid hemokultur, ki je izkazal obstoj bakterije zlatega stafilokoka. V primeru zdravljenja takšnega pacienta je faktor časa primernega ukrepanja eden najpomembnejših faktorjev. Izvedenec je v zvezi s tem v dopolnitvi mnenja jasno in nedvomno navedel, da 5 ali celo 3-dnevna zakasnitev prejemanja ustreznega proti stafilokoknega usmerjenega trotirnega antibiotičnega zdravljenja v primeru sepse ali bakterijskega endokarditisa zmanjša možnost za ozdravitev, oziroma poveča možnost za neugodni izid bolezni. Glede na nesporna dejstva, da je bila potrditev prisotnosti bakterije zlatega stafilokoka v krvi na voljo 9. 2. 2015, je bilo od tega trenutka dalje, če se zanemari ostale močne indice za pojav endokarditisa, da je bil podan utemeljen sum na pojav endokarditisa in če je bil podan utemeljen sum na pojav endokarditisa bi bilo v skladu z zdravniško doktrino vsekakor primerno, da bi se pri sedaj pokojnem uvedla trotirna antibiotična terapija, zlasti upoštevaje dejstvo, da je šlo pri konkretnem pacientu za bolnika, pri katerem je bil z ozirom na prejet izvid hemokultur 9. 2. 2015 podan utemeljen sum na stafilokokno sepso, ker kot to ugotavlja izvedenec, je v tem primeru smiselno in potrebno pomisliti na možnost endokarditisa in to še posebej, če hemokulture ostajajo pozitivne kljub antibiotičnemu zdravljenju in kljub temu, da je izvor sepse znan in odstranjen, kot to nedvomno navaja izvedenec. Vse te ugotovitve izvedenca je sodišče prve stopnje povsem prezrlo, oziroma se je celo postavilo na absurdno stališče, da je bilo trotirno antibiotično zdravljenje v konkretnem primeru smiselno šele od 17. 2. 2015, ko je bilo mogoče ugotoviti endokarditis, ko je bil viden abces. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem povem zmotno navaja, da so že 12. 2. 2015, ko je bil zaznan sum na možnost endokarditisa, uvedli ustrezno trotirno antibiotično terapijo. Sodišče prve stopnje napačno dojema jasna pojasnila izvedenca glede pomembnosti faktorja časa pri tem zdravljenju, saj sicer ne bi navajalo „že 12. 2. 2015“, ampak bi bil pravilen zapis „šele 12. 2. 2015“. Če bi se zdravljenje s trotirno antibiotično terapijo začelo 9. 2. 2015 ali 3 dni prej, preden se je to dejansko začelo vršiti, bi po navedbah in ugotovitvah izvedenca to povečalo možnost za drugačen izid bolezni, končen izid poteka bolezni je bila smrt, zato je lahko drugačen izid bolezni samo preživetje pacienta. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni prepoznalo, da je zdravljenje pokojnega potekalo v nasprotju s sprejeto zdravniško doktrino, kot jo je pojasnil izvedenec in kar pomeni, da obravnavano zdravljenje ni potekalo v skladu z Zakonom o zdravstveni dejavnosti. Glede na to, da so ugotovitve in pojasnila izvedenca odločilna dejstva v tem postopku ter ob upoštevanju, da je prvostopno sodišče izvedenčeve ugotovitve in pojasnila v marsičem zmotno interpretiralo, oziroma jih je mestoma tudi povsem ignoriralo (izvedenčev odgovor na strani 4 dopolnitve izvedeniškega mnenja ter izvedenčevi odgovori na vprašanja kdaj je bil postavljen sum na možen endokarditis ter kdaj je bila potrjena okužba z zlatim stafilokokom ter izvedenčev odgovor na predzadnje vprašanje mnenja, kdaj se uvede trotirno antibiotično zdravljenje). Gre za protispisnost v smislu določb člena 339/15 ZPP in kar je imelo bistven kvarni vpliv na prvostopno sodbo, s takšnim načinom je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

3Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Materialnopravna podlaga za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po pravni podlagi so glede na trditveno podlago obeh pravdnih strank določbe prvega odstavka 147. člena v povezavi z drugim odstavkom 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

6Glede na zgoraj povzete pritožbene navedbe tožnica izpodbija presojo sodišča prv stopnje, da je bilo trotirno zdravljenje pokojnega z antibiotiki, uvedeno 12. 2. 2015, pravočasno in strokovno pravilno, da sta toženki dokazali, da so zdravniki – delavci prve toženke v danih okoliščinah ravnali tako, kot je treba in v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

7V izpodbijani sodbi so ugotovljena dejstva o poteku zdravljenja pokojnega pri prvi toženki, ki med pravdnima strankama niso bila sporna:

- da je bil pokojni sladkorni bolnik, da je imel umetno aortno zaklopko, zožene arterije na obeh nogah in da je prejemal zdravilo proti strjevanju krvi,

- da je 29. 1. 2015 pokojnemu na predel desnega stopala padlo težko poleno in je takoj po dogodku obiskal urgentno ambulanto prve toženke ter osebju pojasnil svoje zdravstveno stanje,

- da so pri prvi toženki ugotovili supumgialni hematom z režnjato rano na apeksu palca 2 x 1 cm in slabe periferne pulze, da je na RTG sliki bila opisana minimalna obrupcija členka, rano so primarno kirurško oskrbeli in fenestirali noht ter predpisali antibiotik Amoksiklav 1000 mg, svetovali so redne preveze na dva dni v domači ambulanti,

- da se je pokojni 3. 2. 2015 oglasil pri prvi toženki na izredno kontrolo, iz labaratorijskih izvidov so bili vidni: levkocitoza, CRP 270, lokalno je bilo vidno nekrotično področje na palcu desne noge, eksponiran je bil končni členek in podana je bila indikacija za amputacijo palca,

- sprejeli so ga (3. 2. 2015) v bolnišnico na travmatološki oddelek, bil je afebrilen, po pred operativni pripravi zaradi dobivanja zdravila proti strnjevanju krvi so opravili poseg 6. 2. 2015 zvečer – amputirali so desni palec in glavico prve meta trzalne kosti, ni bilo gnojnega vnetja, šlo je za suho nekrozo, amputacija je bila potrebna zaradi okužbe palca, ki je nastopila kljub antibiotično zaščiti,

- od 4. 2. 2015 je prejemal dvotirno antibiotično terapijo z Amoksiklavom 1,2 mg/8 ur (amoksicilin s klavulansko kislino) v žilo in Ciprofloksacinom 400 mg/12 ur (Ciprobay), s katerim so razširili delovanje antibiotikov na morebitne dodatne po gramu negativne povzročitelje,

- dne 7. 2. 2015 je nastal septični zaplet, isti dan je bil premeščen na oddelek za intenzivno interno medicino v šokovnem stanju zaradi ave bloka III. stopnje in pomembne bradikardije, po vstavitvi začasnega spodbujevalnika je bil hemodinamično stabilen, ledvična odpoved se je popravila, CRP vrednost je postopoma padla na 180,5, postavili so diagnozo sepse in iskali njen izvor ter morebitna vnetna žarišča: isti dan (7. 2. 2015) so odvzeli hemokulture in opravili transtorakalni UZ srca, ki ni pokazal vegetacij, oziroma znakov endokarditisa,

- ker se je splošno stanje izboljšalo in ker ni bil dokaz endokarditis, prisotna pa so bila vnetna žarišča desnega stopala, so ukrepe usmerili v sanacijo teh in so 9. 2. 2015 opravili nekrotomijo suhe nekroze na desnem stopalo in odvzeli vzorec pete metatarzalne kosti za mikrobiološke preiskave (tako v izvedenskem mnenju na list. št. 73 spisa),

- 9. 2. 2015 je bil na voljo delni izvid hemokultur in ugotovljen povzročitelj okužbe zlati stafilokok, dne 11. 2. 2015 je bil na voljo izvid kulture kosti, ki je pokazal, da je bil direktni razmaz po Gramu negativen in da je bilo izolirano majhno število zlatega stafilokoka,

- do 9. 2. 2015 ni bilo znano, kateri mikroorganizem povzroča okužbo palca, antibiotično zdravljenje je bilo lahko le izkustveno, stafilokoki so občutljivi tudi za amoksicilin s klavulansko kislino,

- z namenom dokončne odstranitve vnetnega žarišča so 10. 2. 2015 opravili transmetatarzalno amputacijo desnega stopala in amoksicilin s klavulansko kislino (Amoksiklav) zamenjali s klindamicinom, ki dobro prodira v kosti, s tem so zdravili nedvomen vir okužbe,

- 11. 2. 2015 so opravili transezofagealni UZ srca, ki tudi ni pokazal vegetacij na zaklopkah, ker pa so hemokulture kljub temu ostale pozitivne, so 12. 2. 2015 uvedli trotirno antibiotično terapijo s Kloksacilinom, Gentamicinom in Rifampiconom,

- 13. 2. 2015 je bil pokojni hemodinamsko stabilen z dobrimi diurezami in normalnimi testi za oceno delovanja ledvic, afebrilen in neprizadet, srčno kompenziran in premeščen na kardiološki oddelek, 14. 2. 2015 odvzete hemokulture so bile še pozitivne,

- 17. 2. 2015 je prišlo do kratkotrajne fibrilacije prekatov, isti dan je bil opravljen UZ srca, viden je bil absces ob umetni zaklopki, UZ znaki prizadetosti zaklopk so se razvili v obdobju med 11. 2. 2015 (ko UZ pregled ni pokazal znakov indokarditisa) in 17. 2. 2015 (takrat je bil viden absces ob umetni zaklopki),

- pokojnik je imel zelo verjetno stafilokok na koži, ob poškodbi kože je ta bakterija prišla v lokalna tkiva in povzročila okužbo kože, podkožja in kosti.

8Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje sprejelo zaključke, ki jih po presoji pritožbenega sodišča potrjuje izvedensko mnenje z dopolnitvijo:

- da je poznejši prihod pokojnega (šele 3. 2. 2015) na kontrolo (glede na poškodbo 29. 1. 2015) lahko prispeval k neugodnemu izidu zdravljenja,

- da odvzem hemokultur 3. 2. 2015 ob sprejemu na zdravljenje k prvi toženki še ni bil potreben, ker pokojni ni bil febrilen,

- da je ne glede na antibiotično zdravljenje bil najpomembnejši ukrep odstranitev vira okužbe palca desnega stopala, oziroma desnega stopala, na kar so se zdravniki prve toženke osredotočili in ga odstranili, ko so vzpostavili ustrezno strjevanje krvi,

- od 4. 2. 2015 je bilo zdravljenje pravilno z Amoksiklavom 1,2 miligrama na 8 ur v žilo, za katerega je zlati stafilokok tudi občutljiv in Ciprofloksacinom (Ciprobay), s slednjim so razširili delovanje antibiotikov na po Gramu negativne povzročitelje in nato od 10. 2. 2015 s Klindamicinom namesto Amoksiklava, ki tudi deluje na zlati stafilokok in dobro prodira v kosti, kjer je nedvomno bil vir okužbe,

- do delnega izvida kulture krvi 9. 2. 2015 je bilo lahko antibiotično zdravljenje le izkustveno, ker povzročitelj okužbe ni bil znan,

- sladkorna bolezen predstavlja povečano tveganje za okužbe zaradi zmanjšanja splošnih obrambnih sposobnosti sladkornih bolnikov, arterijske pretočne motnje povečujejo tveganja za okužbe in slabše celjenje v predelu pomanjkljive oskrbe s krvjo, prisotnost umetne aortne zaklopke poveča tveganje za okužbo srca, oziroma endokarditis v primeru bakterijskih in glivnih okužb in njihovega prodora v kri, ker je manj možnosti, da se bakterije, ki pridejo iz krvi do srčnih zaklopk, izčistijo iz umetne zaklopke, kot iz naravne zaklopke, ko so bakterije prisotne v krvi, je precej bolj verjetno, da bo prišlo do endokarditisa, če je prisotna umetna zaklopka,

- lokalna okužba se je pri pokojnem nadaljevala s širjenjem po krvi, 7. 2. 2015 se je stanje pokojnika poslabšalo, prišlo je do sepse, sepse ni mogoče zanesljivo preprečiti, se pa da z ohranjanjem in vzdrževanjem splošnih in lokalnih obrambnih sposobnosti ter skrbno obravnavo morebitnih lokaliziranih okužb možnost za njen pojav zmanjšati,

- sum na morebitno prizadetost srca je bil prvič dokumentiran 7. 2. 2015, ko se je zdravstveno stanje pokojnika poslabšalo in so se pojavili znaki sepse s prizadetostjo več organov, opravljeni UZ pregledi 7. 2. 2015 in 11. 2. 2015 izkazujejo, da se je morebitni endokarditis iskal, ni pa bil potrjen in obstajale so še druge smiselne razlage za vnetje, bila so prisotna vnetna žarišča desnega stopala in so ukrepe usmerili v sanacijo teh,

- splošno stanje pokojnika se je izboljšalo, endokarditis ni bil potrjen, opravljena je bila transmetarzalna amputacija desnega stopala, ker pa so kljub odstranitvi tega znanega vnetnega žarišča hemokulture ostale pozitivne, se je pojavil sum na znotraj žilno okužbo in ker kljub opravljeni UZ preiskavi, ki ni pokazala vegetacij na zaklopkah, 11. 2. 2015 ni bilo mogoče povsem zanesljivo izključiti endokarditisa na umetni zaklopki, so se zdravniki prve toženke 12. 2. 2015 odločili za trotirno antibiotično zdravljenje v skladu s priporočili za antibiotično zdravljenje bakterijskega endokarditisa na umetni zaklopki s Kloaksicilinom, Gentamicinom in Rifampicinom,

- zdravljenje s kombinacijo teh treh antibiotikov se uvede ob dokazani diagnozi endokarditisa na umetni zaklopki, povzročeni z zlatim stafilokokom ali ob utemeljenem sumu na to diagnozo, pokojni je to zdravljenje prejemal od 12. 2. 20215, uvedeno je bilo pet dni po pojavu sepse, tri dni po obvestilu, da iz krvi raste bakterija zlati stafilokok, dva dni po dokončni sanaciji vnetnega žarišča na desnem stopalu, en dan pred prejemom potrdila o rasti stafilokokov iz krvi kljub odstranitvi vnetnega žarišča v desnem stopalu in pet dni pred zanesljivim dokazom endokarditisa na umetni zaklopki,

- UZ znaki prizadetosti zaklopk so se razvili med 11. 2. 2015, ko UZ pregled ni pokazal znakov endokarditisa in 17. 2. 2015, ko je bil viden absces ob umetni zaklopki in so napredovali tudi kasneje, kar kaže na neučinkovitost sicer doktrinarno ustreznega, proti stafilokokom usmerjenega antibiotičnega zdravljenja,

- ob gledanju za nazaj (ob retrogradnem pogledu) in ob vedenju, da se je pri pokojnem razvil endokarditis, bi bilo boljše, če bi se ob prejemu izvida hemokultur 9. 2. 2015 uvedla trotirna antibiotična terapija, usmerjena v zdravljenje endokarditisa na umetni zaklopki, kot da se je 10. 2. 2015 amoksicilin s klavulansko kislino zamenjal s klindamicinom, ki sicer deluje na zlati stafilokok in dobro prodira v kosti, kjer je bil nedvomno vir okužbe, je pa manj primeren za zdravljenje endokarditisa,

- ker pa je bilo zdravstveno stanje pokojnika v tistem obdobju stabilno in ni bilo prepričljivih kliničnih znakov endokarditisa, ki so ga zdravniki prvotoženke zavestno iskali, pa ga z UZ pregledi 7. 2. 2015 preko stene prsnega koša in 11. 2. 2015 iz požiralnika niso potrdili, so z antibiotikom Klindamicin zdravili nedvomen vir okužbe, kar je bilo v tisti fazi pravilno in ta antibiotik smiselna izbira,

- zdravljenje je bilo glede na simptomatiko ustrezno, pravočasno in skladno z medicinsko doktrino,

- ker so stafilokoki v krvi uvztrajali kljub odstranitvi znanega vnetnega žarišča, čeprav z utrazvočno preiskavo srca endokarditis ni bil viden in potrjen, so 12. 2. 2015 uvedli ustrezno trotirno antibiotično zdravljenje,

- ni bilo strokovne podlage, da bi že od 10. 2. 2015, ko so namesto Amoksiklava uvedli antibiotik Klindamicin, zdravili endokarditis, ki še ni bil potrjen (bil je zgolj možen), čeprav je bil preiskovan, če bi takrat zdravili endokarditis in ne z antibiotikom klindamicinom, bi to pomenilo, da ne bi zdravili desnega stopala, ki je bil nedvomno vir okužbe, zdravili bi potencialni, nepotrjen endokarditis, tega je bilo mogoče ugotoviti šele 17. 2. 2015, ko je bil viden absces.

9Pritožba neutemeljeno trdi, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v pomembnem delu oprlo na izpoved dr. V. G., da bi moralo večjo težo dati mnenju angažiranega izvedenca, da izvedenskega mnenja v bistvenem delu ni primerno upoštevalo in da je izvedensko mnenje z dopolnitvijo zmotno dokazno ocenilo.

Pritožba ne pojasni, katera pravno pomembna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo zgolj na podlagi izpovedbe priče dr. V., ni pa jih ugotovil izvedenec v svojem mnenju, niti ne pojasni, ali so in katera so ugotovljena dejstva, ki so morebiti v nasprotju z ugotovitvami v izvedenskem mnenju.

Po presoji pritožbenega sodišča v neposrednem nasprotju z izvedenskim mnenjem ni niti v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe povzeta izpovedba priče dr. V. v delu, da ″trotirno antibiotično zdravljenje ima tudi stranske učinke, zato se ne more dajati brez potrjene diagnoze, oziroma kriterijev za določeno bolezen.‶ Izvedensko mnenje (list. št. 85 spisa) namreč potrjuje, da se trotirna antibiotična terapija uvede ob dokazanem (stafilokoknem) endokarditosu na umetni zaklopki, kakor tudi ob utemeljenem sumu na (stafilokokni) endokarditis na umetni zaklopki, da dokler niso vedeli, kaj povzroča okužbo palca, oziroma desnega stopala, je bilo antibiotično zdravljenje lahko le izkustveno (list. št. 82) in da je bil postavljen sum na možen endokarditis aortne zaklopke 7. 2. 2015 ob septičnem stanju, vendar sum ni bil potrjen, obstajale pa so druge smiselne razlage za vnetje, okužba z zlatim stafilokokom in njegova občutljivost je bila potrjena 9. 2. 2015, zlati stafilokok je občutljiv za amoksicilin s klavulansko kislino, za ozko spektralno zdravljenje se (zdravniki) izkustveno ne odločajo, saj proti stafilokokni penicilini dobro delujejo na stafilokoke, ne pa na številne druge, predvsem po Gramu negativne bakterije, ki pri diabetikih lahko povzročajo okužbe (list. št. 82).

Dejstva o poteku zdravljenja dokazujejo, da so zdravniki prve toženke že 7. 2. 2015 ob pojavu sepse pomislili na možnost endokarditisa in ga tudi iskali z UZ preiskavo srca, istočasno pa so (pravilno) ukrepali v smeri zdravljenja znanega vira okužbe stopala in njegove odstranitve. Do takrat je obstajal zgolj sum na endokarditis, ki ni bil potrjen z UZ preiskavo 11. 2. 2015, niti zanj ni bilo prepričljivih kliničnih znakov. Ko je bil vir okužbe že odstranjen, hemokultura pa še vedno pozitivna, takrat je postal endokarditis edina možnost in s tem je postal sum na endokarditis utemeljen.

10Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je zdravljenje z Amoksiklavom in Ciprobayem pripeljalo do kliničnega izboljšanja. Dejstvo je, da je pokojni ta dva antibiotika dobival od 4. 2. 2015 do 10. 2. 2015 in da se je zdravstveno stanje pokojnika po 7. 2. 2015, ko je bila ugotovljena sepsa, izboljšalo. To potrjuje tudi izvedensko mnenje. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da se je zdravstveno stanje pokojnega vse od prihoda v bolnišnico konstantno poslabševalo. Ta trditev ni podprta z nobenim izvedenim dokazom, nasprotno pa iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je po diagnosticirani sepsi 7. 2. 2015 pokojnemu zdravstveno stanje izboljšalo. 10. 2. 2015, ko so po amputaciji desnega stopala pokojnemu Amoksiklav zamenjali s Klindamicinom, je bil pokojni stabilen, brez vročine in brez prepričljivih kliničnih znakov endokarditisa, ki so ga zavestno iskali.

11Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nikjer ne zapisuje: ″... da je bilo trotirno antibiotično zdravljenje v konkretnem primeru smiselno šele od 17. 2. 2015 naprej, ko je bilo mogoče ugotoviti endokarditis, ko je bil viden absces.‶. Ta pritožbena trditev ni resnična. Dejansko je v točki 17 obrazložitve zapisalo, da: ″... prvi toženki po ugotovitvah sodišča ni mogoče očitati, da bi morala endokarditis diagnosticirati in zdraviti že pred 17. 2. 2015.‶

Po presoji pritožbenega zaključka takšen zaključek sodišča prve stopnje ni pravno odločilen in tudi ni vplival na pravilnost presoje sodišča prve stopnje. Ključen je odgovor na vprašanje, ali je bilo 12. 2. 2015 uvedeno trotirno antibiotično zdravljenje strokovno pravilno in pravočasno glede na medicinsko doktrino. Ob upoštevanju vseh zgoraj povzetih okoliščin o poteku zdravstvenega stanja pokojnega, ki so bile znane zdravnikom prve toženke v času od sprejema pokojnika v bolnišnico 3. 2. 2015 do uvedbe trotirnega antibiotičnega zdravljenja 12. 2. 2015, je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo dne 12. 2. 2015 uvedeno trotirno antibiotično v zdravljenje endokarditisa usmerjeno zdravljenje v skladu z medicinsko doktrino ter strokovno pravilno. Pravilnost zaključka potrjuje izvedensko mnenje (list. št. 76), iz katerega izhaja, da je smiselna odločitev, ko so dne 12. 2. 2015 uvedli trotirno antibiotično zdravljenje, saj je persistentna bakterija kazala na znotraj žilno okužbo in na možnost, da gre za endokarditis na umetni zaklopki, čeprav te diagnoze kljub zavestnemu iskanju niso uspeli potrditi niti z 11. 2. 2015 opravljeno UZ preiskavo srca. Ker torej pokojni glede na znan vir okužbe ni prejemal napačnih antibiotikov (Amoksiklav, Klindamicin), kar potrjuje izvedensko mnenje in ker je vztrajanje pozitivne hemokulture po 10. 2. 2015 odstranjenem znanem viru okužbe kazalo na možnost, da gre za endokarditis, ki pa ga tudi ultrazvočna preiskava 11. 2. 2015 ni potrdila, to pomeni, da je bil podan utemeljen sum na endokarditis takrat, ko je ta diagnoza ostala kot edina možnost, oziroma kot edini možen vir vnetja, oziroma edini možen vzrok za vztrajanje zlatega stafilokoka v hemokulturi. Pred odstranitvijo znanega vira okužbe je lahko obstajal le sum na endokarditis umetne srčne zaklopke, katerega potrditev so zdravniki pri prvotoženki zavestno iskali z ultrazvočnimi preiskavami istočasno, ko so zdravili in odstranjevali znan vir okužbe, ni pa to bil takrat že utemeljen sum na endokarditis. Torej 9. 2. 2015 sum na endokarditis glede na ugotovljene okoliščine o pokojnikovem izboljšanem zdravstvenem stanju še ni bil utemeljen, utemeljen pa je postal 12. 2. 2015, ko ni bilo več znanega vira okužbe, endokarditis pa ni bil dokazan.

12Dopolnitev izvedenskega mnenja (list. št. 122) res potrjuje pritožbeno trditev, da tri dni ali celo pet dni zakasnitve prejemanja ustreznega proti stafilokokom usmerjenega trotirnega antibiotičnega zdravljenja v primeru sepse ali bakterijskega endokarditisa zmanjša možnost za ozdravitev in poveča možnost za neugodni izid bolezni, da bi se možnost za drugačen izid bolezni povečala, če bi pokojni dobil trotirno antibiotično terapijo tri do pet dni pred dejanskim prejemanjem le-te. Vendar pa izvedensko mnenje in njegova dopolnitev poudarjata, da retrograden pogled (torej pogled na stanje stvari nazaj, ko so že znana vsa dejstva) pokaže, da bi bilo boljše, če bi po prejemu izvida hemokultur 9. 2. 2015 (torej 3 dni prej, kot dejansko) uvedli trotirno antibiotično proti stafilokoku usmerjeno zdravljenje. Iz dopolnjenega izvedeniškega mnenja izhaja še, da bi teoretično lahko prispevalo k neugodnemu izidu zdravljenja dejstvo, da pokojni ni prišel na pregled prej (l. št. 121). Iz izvedenskega mnenja dalje izhaja še, da tudi od vsega začetka uvedeno zdravljenje s protistafilokoknim penicilinom ne bi zagotavljalo ozdravljenja pokojnega. Pritožba zato neutemeljeno trdi, da bi ob 9. 2. 2015 uvedenem trotirnem antibiotičnem zdravljenju pokojni preživel.

Materialnopravno odločilne pa so ugotovljene okoliščine o zdravstvenem stanju pokojnega in o ravnanju zdravnikov prve toženke pri zdravljenju pokojnega v času od sprejema 3. 2. 2015 do uvedbe trotirnega antibiotičnega zdravljenja 12. 2. 2015, ki je z izvedenskim mnenjem potrjeno strokovno pravilno zdravljenje, ker so zdravniki prve toženke zavestno iskali endokarditis vse od pojava sepse 7. 2. 2015, ko se je pojavil sum na endokarditis in ki se je po odstranitvi znanega vira okužbe 10. 2. 2015 zaradi še vedno pozitivnih hemokultur kazal kot možnost kljub temu, da ga tudi UZ preiskava srca 11. 2. 2015 ni potrdila. Zdravljenje pri prvi toženki je bilo torej v skladu z medicinsko doktrino in v skladu z zahtevano skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

13V izvedenskem mnenju ugotovljeno dejstvo, da je bil postavljen sum na endokarditis 7. 2. 2015, ni pravno odločilno, ker je za pravočasnost uvedenega trotirnega antibiotičnega zdravljenja endokarditisa odločilno dejstvo, kdaj je bil sum na endokarditis utemeljen. V točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisano: ″Tako ne držijo tožničine trditve, da se je že dne 7. 2. 2015 postavil sum na septični zaplet s stafilokokus aureus, občutljivim na oksacilin, ″... je res v nasprotju z ugotovitvijo v izvedenskem mnenju. Vendar pa je sodišče prve stopnje v istem stavku nadalje zapisalo: ″... in da bi moralo biti zdravljenje že usmerjeno z oksacilinom oziroma trotirno antibiotično terapijo.‶ V točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe je zapisano ugotovljeno dejstvo, da iz medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja izhaja dejstvo, da je bil sum na morebitno prizadetost srca prvič dokumentiran 7. 2. 2015, ko se je njegovo (pokojnikovo) zdravstveno stanje poslabšalo in so se pojavili znaki sepse s prizadetostjo več organov. To ugotovljeno dejstvo potrjuje izvedensko mnenje. Pritožbeno sodišče je zato presodilo, da očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, ker zgoraj povzeto dejstvo, zapisano v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sicer v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja, vendar ni pravno odločilno za presojo, ali je bilo ravnanje zdravnikov prve toženke strokovno pravilno, torej v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj sum na endokarditis pri znanem viru okužbe stopala v skladu z medicinsko doktrino in stroko še ni indikacija za uvedbo trotirnega antibiotičnega zdravljenja endokarditisa.

14Pritožba ni konkretizirano izpodbijala odločitev o stroških postopka pod točkama II in III izreka sodbe sodišča prve stopnje. Odločitev pa je v točkah 20 do vključno 23 obrazložitve izpodbijane sodbe primerno obrazložena.

15Glede na vse obrazloženo pritožbeno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, po presoji pritožbenega sodišča niti ni podana nobena od drugih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravno relevantna dejstva ugotovilo pravilno in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to so določbe prvega odstavka 147. člena v zvezi z drugim odstavkom 6. člena OZ, zato je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Pritožba je neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16O stroških pritožbenega postopka ni odločeno, ker v pritožbi niso bili niti zaznamovani.