VSRS Sklep VIII R 8/2010

Za odločanje o zahtevku za razveljavitev odločb tožene stranke št. 1700-92/2004-D1/2 z dne 9. 8. 2004 in št. 1501-59/2004-MS z dne 26. 5. 2004, ki se nanaša na zavarovanko E. H. (1. točka izreka odločbe prve stopnje), je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

1Tožena stranka je z odločbo svoje območne enote v Murski Soboti, št. 1501-59/2004 MS z dne 26. 5. 2004 priznala zavarovanki E. H. od 9. 3. 2004 dalje pravico do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni le za polovico polnega delovnega časa, ker je ugotovila, da je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z navedenim dnem dokončno in pravnomočno ugotovljena zavarovankina invalidnost III. kategorije s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom štiri ure dnevno. Hkrati je z istima odločbama zavrnila zahtevek tožeče stranke, kot zavarovankinega delodajalca, za refundacijo nadomestila plače za čas zadržanosti z dela zaradi bolezni od 9. 3. 2004 do 31. 3. 2004 za polovični delovni čas. Z odločbo, št. 1700-92/2004 – DI/2 z dne 9. 8. 2004 je tožena stranka pritožbi zavarovanke in tožeče stranke zoper navedeno odločbo območne enote zavrnila.

2S tožbo z dne 10. 9. 2004 je tožeča stranka pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani zahtevala razveljavitev navedenih odločb, za svojo delavko E. H. zahtevala priznanje pravice do nadomestila plače zaradi zadržanosti z dela zaradi bolezni tudi za čas od 9. 3. 2004 do 31. 3. 2004 ter iz naslova refundacije delavki oziroma toženkini zavarovanki izplačanega nadomestila plače za ta čas zahtevala plačilo 168,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

3Delovno in socialno sodišče v Ljubljani se je s sklepom Ps 2181/2004 z dne 27. 10. 2004 izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani, kot krajevno in stvarno pristojnemu sodišču. Ugotovilo je, da v zadevi ne gre za socialni spor v smislu 5. člena takratnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS/94), temveč za gospodarski spor med gospodarsko družbo in zavodom, saj tožeča stranka ne uveljavlja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč uveljavlja vračilo že izplačanega nadomestila plače za svojo delavko.

4Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom VIII Pg 429/2004-18 z dne 2. 4. 2007 tožbo v zvezi z zahtevkom za razveljavitev odločb tožene stranke in zahtevkom, da je dolžna tožena stranka E. H. priznati pravico do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni zavrglo, zahtevek za refundacijo 168,92 EUR pa zavrnilo. Na pritožbo tožeče stranke je Višje sodišče v Ljubljani sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje. Po prekinitvi postopka zaradi začetka stečaja nad tožečo stranko in po nadaljevanju prekinjenega postopka je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 8. 3. 2010 sprožilo spor o pristojnosti, ki je bil preko Višjega sodišča v Ljubljani dne 10. 3. 2010 na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) posredovan v reševanje Vrhovnemu sodišču. Predlog za odločitev v sporu o pristojnosti okrožno sodišče utemeljuje s tem, da je vsaj za spor o odločbah tožene stranke glede pravice delavke tožeče stranke do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni stvarno pristojno delovno in socialno sodišče, šele od te odločitve pa je odvisna odločitev o zahtevku za refundacijo zneska, ki ga je tožeča stranka izplačala svoji delavki.

5Za odločanje v sporu o zakonitosti odločb tožene stranke glede pravice zavarovanke E. H. do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

6V tožbi tožeče stranke gre za dva po vsebini različna, vendar medsebojno povezana zahtevka. Zahtevek o razveljavitvi (odpravi) odločb tožene stranke in v zvezi s tema odločbama zahtevek o priznanju pravice do nadomestila plače delavki tožeče stranke zaradi začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni spada med spore o pravicah do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v smislu določb 2. točke 7. člena ZDSS-1, za odločanje o katerih je določena stvarna pristojnost delovnega in socialnega sodišča v socialnem sporu. Zato je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, pri katerem je bila tožba vložena.