VSRS Sodba in sklep II Ips 749/2007

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode.

Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala odškodnino zaradi ravnanja policistov, ki naj bi 26. 10. 1996 poškodovala tožnika in njegov avtomobil ter mu povzročila nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

2Tožnik se je proti tej sodbi pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo.

3Tožnik je proti sodbi pritožbenega sodišča pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. - 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščema prve in druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z dokaznim predlogom za pridobitev mnenja izvedenca dr. G. M. iz kazenskega spisa I K 602/99 trdi, da bi moralo sodišče ta dokaz izvesti, saj samo nevrolog lahko pojasni tožnikovo epilepsijo, sodišču druge stopnje pa očita, da je napačno interpretiralo, ali je bil ta dokaz zavrnjen kot nepotreben ali kot prepozen ali kot nepopoln. Po njegovem sodišče tudi ni odgovorilo na tožnikove pripombe k dopolnilnemu izvedenčevemu mnenju, zaradi česar so razlogi sodbe nejasni oz. nerazumljivi, glede izpovedi priče U. A. pa se sodišče sploh ni opredelilo. Pojasnjuje, da je bil nedvomno poškodovan ob intervenciji policije, ki je prekoračila svoja pooblastila in je nesorazmerno ukrepala, saj se tožnik ni upiral. To izhaja iz izpovedi policistov in izvedenec protispisno ugotavlja, da je prišlo do tožnikovih poškodb (odrgnin na zapestjih, na prstih in na obrazu) zaradi upiranja policistom. S tem, ko je tožnik trpel odrgnine, je šlo za napačno uporabo lisic. To izhaja tudi iz dopisa PU ... z dne 28. 9. 2001, čeprav ta dopis ne more biti verodostojen, ker sta policista zaposlena na PP ... Tožnik še meni, da sodbi nista razumljivi, saj se sklicujeta na Zakon o notranjih zadevah in na Navodilo o uporabi prisilnih predpisov, a ne navedeta člena in njegove vsebine. Konstrukcija sodbe je nejasna in ni razumljiva.

4Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Vrhovno sodišče je odločilo o reviziji tako, da je s sklepom zavrglo tisti del revizije, ki se nanaša na zahtevek za plačilo premoženjske škode, ker revizija v tem delu ni dovoljena. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, zato je dovoljena samo izjemoma v tistih primerih, ki jih ZPP izrecno dovoljuje. V drugem odstavku 367. člena ZPP je določeno, da je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev ali 4.172,93 euro. Ker tožnikov zahtevek za povrnitev premoženjske škode ne presega tega zneska, revizija ni dovoljena in jo je bilo treba po 377. členu ZPP zavreči.

6Vsebinsko je Vrhovno sodišče odločilo le o tistem delu revizije, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode in jo po 378. členu ZPP zavrnilo kot neutemeljeno, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

7Tožnik v reviziji uveljavlja vse bistvene kršitve določb pravdnega postopka od 1. do 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in mnogih ne opredeli. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje povsem razumljivi in je iz njiju mogoče ugotoviti, da sta policista R. P. in B. Ž. 26. 10. 2001 ustavila tožnika, ki ni upošteval njunih zakonitih odredb in se je upiral, tako da je njegovo ravnanje utemeljevalo bojazen, da bo pobegnil ali napadel policista. Zato sta po 54. členu Zakona o notranjih zadevah(3) in Navodilu o uporabi prisilnih sredstev(4) uporabila prisilna sredstva z vezanjem in vklepanjem. Trditev revizije, češ da iz izpovedi policistov ne izhaja, da se je upiral, ni utemeljena, saj sta policista skladno izpovedala, da se je tožnik izmikal testu alkoholizirnosti, da je z avtomobilom hotel pobegniti, pri čemer sta morala odskočiti, da ju ni povozil, in da pozneje na njun poziv najprej ni hotel ustaviti, potem pa sta ga morala izvleči iz njegovega avtomobila in sta mu nadela sredstva za vklepanje in vezanje. Ob takem vedenju je tudi izvedenec medicinske stroke pravilno povzel, da se je tožnik upiral policistoma, do izpovedi priče U. A. pa se sodišču ni bilo treba posebej opredeljevati, saj pri dogodku ni bil prisoten.

8Po 213. členu ZPP sodišče ugotavlja vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, pri čemer sâmo določa, kateri dokazi se bodo izvedli. Sodišče prve stopnje se je pravilno odločilo, da bo v postopek pritegnilo izvedenca medicinske stroke, ki je podal svoje mnenje. Ker je imel tožnik določene pripombe, je moral izvedenec svoje mnenje dopolniti. S tem je bila tožniku dana možnost izjavljanja in obravnavanja pred sodiščem, njegove nadaljnje zahteve po raziskovanju odnosov med njim in lečečo zdravnico, dodatne interpretacije dogodkov in prikaz njegovih „medicinskih pogledov” na zdravje pa za pojasnitev zadeve niso pomembni. S tem, ko sodišče ni ugodilo njegovi želji, ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč je ravnalo v skladu z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka.

9Izvedenec medicinske stroke prof. dr. A. B. je ugotovil, da je tožnik trpel v zvezi s spornim dogodkom naslednje poškodbe: odrgnina levega lica, odrgnina obeh zapestij ter odrgnina 3. in 4. prsta desne roke, ne pa tudi zatrjevane poškodbe kot prehodna nezavest, sledi čevljev v zatilju in krvavitev iz ustne votline ter da tožnikovi napadi epilepsije niso in ne morejo biti v vzročni zvezi s spornim dogodkom. Zato ni bilo potrebno razčiščevanje in iskanje vzrokov te in drugih bolezni in mnenje psihiatra (tožnikovo sklicevanje na bistveno kršitev postopka, ker sodišče ni pregledalo mnenja dr. M.) ali drugih specialistov.

10Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo in sicer določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(5), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ).(6) Pravilno sta izhajali iz splošnih določil, da morajo biti za nastanek denarne odškodninske obveznosti sočasno podane naslednje štiri predpostavke: nedopustno ravnanje, vzročna zveza med tem ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode. Ob ugotovitvi, da je tožnik trpel nepremoženjsko škodo zaradi odrgnin, ki so bile posledica ravnanja policistov, je moralo sodišče odločiti, ali sta policista ravnala nedopustno. Ker je izvedenec medicinske stroke pojasnil, da so odgrnine v zapestjih nastale ob napenjanju vklenjenih rok, ko so se lisice v zapestju zarezale; da je do odrgnine na obrazu lahko prišlo ob podrgnenju po trdi podlagi, kar je tudi asfalt; in da izvora odgrnin na 3. in 4. prstu desne roke ni mogoče zanesljivo ugotoviti, sta morali sodišči pojasniti, ali je bila uporaba prisilnih sredstev proti tožniku primerna.

11Uporabo prisilnih sredstev pooblaščenim uradnim osebam – policistom dovoljuje 54. člen Zakona o notranjih zadevah, če drugače ne morejo obvladovati upiranja osebe, ki se ne pokorova zakonitim ukazom, ki moti javni red in mir, ali osebe, ki jo je treba privesti, pridržati ali pripreti, kot tudi, če morajo odvrniti napad na osebe ali objekte, ki jih varujejo, ali napad na sebe. Podrobnejša določila o posameznih sredstvih in njihovi uporabi vsebuje Navodilo o uporabi prisilnih sredstev, ki pod IV. v 12. točki ureja uporabo sredstev za vklepanje in vezanje, torej lisic, plastične zatege ali vezanja. Te smejo policisti uporabiti, če upravičeno sumijo, da se bo oseba aktivno upirala, poskušala pobegniti ali napasti ali se sama poškodovati.

12Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožnik s prve prometne kontrole odpeljal, preden se je postopek končal, da sta policista za njim vozila s prižgano lučjo in mu dajala znake naj ustavi, pa ju ni ubogal in se jima je upiral ter skušal pobegniti, sta ga upravičeno izvlekla iz avtomobila in ga vklenila. Očitno se je še tedaj upiral, zaradi česar so nastale odrgnine. Iz tega izhaja, da sta policista upravičeno uporabila silo in vklenila tožnika in nista nedopustno ravnala, zato nista odgovorna za morebitne odrgnine na njegovi koži. Ker ni nedopustnega ravnanja policistov, tudi ni odškodninske obveznosti države, ki ni dolžna plačati odškodnine za povzročene telesne bolečine in nevšečnosti.

13Tožnik, ki z revizijo ni uspel, po 165. členu v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP ni upravičen do povrnitve stroškov za revizijo.

---.---

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 28/1980-70/1998

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 25/1981-51/2000

Op. št. (5): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989

Op. št. (6): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007