VSL sodba I Cp 3585/2009

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da se 1. in 3. točka izreka sodbe glasita:

„1. Zavrne se tožbeni zahtevek, s katerim tožnika zahtevata ugotovitev, da sta solastnika nepremičnine, parc. št. 758/3, travnik v izmeri 350 m2, k.o. B., in sicer prvotožeča stranka D. Š. v idealnem deležu do 48/100 in drugotožeča stranka M. Š. v idealnem deležu do 52/100 celotne nepremičnine.

3. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 1.436,67 EUR za stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka, do plačila.„

II. Tožeča stranka mora toženi stranki plačati 439,00 EUR za stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka, do plačila.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugotovilo, da sta tožnika solastnika nepremičnine, parc. št. 758/3, k.o. B., in sicer prvi tožnik v idealnem deležu 48/100 ter druga tožnica v idealnem deležu 52/100. Tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala od toženca izstavitev zemljiškoknjižne listine, je sodišče prve stopnje zavrglo (2. točka izreka). Sodišče je v 3. točki izreka tožencu naložilo v plačilo pravdne stroške tožnikov v višini 1.546,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Proti sodbi se pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži v plačilo stroške tega pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo in odločitev. Pritožnik sicer v uvodu pritožbe navaja, da izpodbija celotno sodbo, vendar je pritožbeno sodišče, upoštevajoč pritožbene navedbe ter dejstvo, da je bilo le s 1. in 3. točko izreka toženi stranki naložena obveznost, štelo, da toženec izpodbija zgolj 1. in 3. točko izreka. Pritožnik v pritožbi navaja, da je sodišče pri presoji veljavnosti kupoprodajne pogodbe preseglo svoja pooblastila, ko je laično primerjalo podpisa na sporni pogodbi z dne 11.2.1978 ter pogodbi z dne 20.8.1971. Sodišče se ni opredelilo do relevantnih in nespornih dejstev, da tožeča stranka ni predložila nobenega potrdila o plačilu kupnine, čeprav ves čas zatrjuje, da jo je plačala. Sodišče je v celoti prezrlo tudi dejstvo, da je vse davščine ves čas plačeval toženec. Sodišče zaključka, da ne verjame tožencu, da je A. A. dala del sporne nepremičnine tožnikom v brezplačno uporabo, ni obrazložilo. Ne glede na to, ali je podpis na pogodbi verodostojen ali ne, je pogodba neoverjena in s tem pomanjkljiva, zato ne more biti podlaga za zakonito posest. Pravni prednik tožnikov ni mogel biti v dobri veri, saj je vedel, da je pogodba pomanjkljiva in da ne more biti naslov za pridobitev lastninske pravice, glede na to, da je leta 1971 kupil sosednjo nepremičnino in izvedel vse potrebno za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Da je pogodba pomanjkljiva, je vedela tudi prva tožnica, kar pomeni, da je gotovo to vedel tudi njen pravni prednik. Sodišče je zaključilo, da sta bila tožnika dobroverna, kljub temu da sporna parcela ni bila predmet dedovanja, saj naj bi vedela, da je imel zapustnik sporno nepremičnino v posesti na pravnoposlovni podlagi. Pri tem pa je prva tožnica izrecno povedala, da je vedela, da je pogodba pomanjkljiva, drugi tožnik pa je povedal, da o nakupu sporne nepremičnine ni vedel ničesar. Tudi dedni dogovor se na sporno pogodbo ne nanaša. Posest je dobroverna, če posestnik ob povprečni skrbnosti, upoštevajoč vse okoliščine, ne ve in ne more vedeti, da stvar ni njegova. Pritožnik je pridobil sporno nepremičnino v zaupanju v javne knjige, saj do leta 2005 ni vedel za prodajo. Ko je mati nanj prenesla sporno nepremičnino z izročilno pogodbo, je bil tako v dobri veri. Izjave tožnikov si nasprotujejo. Drugotoženec (pravilno prvi tožnik) je izpovedal, da na sporno nepremičnino praktično ni hodil, zato ni mogoče govoriti o izvajanju posesti z njegove strani. Pri njem tudi nikoli ni bila izražena volja imeti v posesti sporno nepremičnino. Iz izpovedi prvotožeče stranke (pravilno druge tožnice) pa izhaja, da je hodila na vikend, ki pa ni predmet tega postopka. Kontradiktorne so tudi njene navedbe, da je stopnice postavil pokojni A. Š., kasneje pa zatrjuje, da jih je postavil prvi tožnik po moževi smrti.

V odgovoru na pritožbo tožnika navajata, da je sodišče skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, kar je v sodbi tudi obrazloženo. Glede potrdila o kupnini navajata, da že iz pogodbe izhaja, da je bila kupnina ob podpisu pogodbe poravnana v celoti, kar je prodajalka potrdila s podpisom na pogodbi. Glede dobrovernosti tožnikov pa navajata, da je popolnoma življenjsko, da sta tožnika, ki sta vedela, da je A. Š. predmetno nepremičnino kupil in plačal in o tem sklenil pogodbo, štela, da je le ta njegova in nato tudi podedovana.

Pritožba je utemeljena.

Obči državljanski zakonik (v nadaljevanju: ODZ) v paragrafu 1460 določa, da mora biti za priposestvovanje posest pristna, pravična (zakonita) in poštena. Vsi ti pogoji so bili praviloma potrebni za priposestvovanje tudi po določbah kasneje veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR) – 28. člen. Predpostavka dobroverne posesti, ki lahko pripelje do pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je izpolnjena, če je posestnik ves čas trajanja posesti prepričan, da je stvar njegova, oziroma ni mogel vedeti, da ni njegova (primerjaj T. Frantar, Stvarno pravo, GV, str. 90). Dobroverna in zakonita posest, kot sta jo urejala ODZ in ZTLR, je dejansko vsebinsko izenačena z dobroverno lastniško posestjo, kot jo opredeljuje sedaj veljavni Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ) – 2. odst. 43. člena. Oseba, ki se sklicuje na priposestvovanje, mora tako izkazati, da ni vedela in ni mogla vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njena. Poleg dejanske oblasti nad stvarjo mora biti podana tudi zavest o lastništvu nepremičnine. Ker je ob sklicevanju na pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem izključeno resnično lastništvo priposestvovalca, je tako zavest priposestvovalca o njegovem lastništvu nujno posledica zmote. Pri tem mora biti zmota opravičljiva, kar pomeni, da mora biti tisti, ki se na priposestvovanje sklicuje, prepričan, da je stvar njegova tudi, potem ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah, njegovo ravnanje pa utemeljuje sklep, da je ravnal vestno oziroma da ni opustil običajne skrbnosti (tako tudi sodba II Ips 608/2005).

Sodišče prve stopnje je štelo, da sta bila tožnika dobroverna, kljub temu da v sklepu o dedovanju sporna parcela ni bila navedena, saj sta bila seznanjena s pravnoposlovno podlago (pogodbo), na podlagi katere je imel njun pravni prednik sporno nepremičnino v posesti. Dejstvo, da sta tožnika vedela za kupoprodajno pogodbo, ki ni bila niti overjena niti zemljiškoknjižno izvedena, ne more opravičevati zaključka, da sta bila dobroverna. Tako v času sklenitve kupoprodajne pogodbe kot v času dedovanja, so pravni predpisi (431. paragraf ODZ in 33. člen ZTLR) za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahtevali vpis v javno knjigo. Vpis v zemljiško knjigo pa je mogoč na podlagi pogodbe, na kateri je podpis prodajalca overjen. Zgolj na podlagi dejstva, da je bila pogodba sklenjena in morda celo kupnina plačana, pri tem pa so tako pravni prednik tožnikov, kot tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnika, vedeli, da pogodba ni overjena in da do prepisa v zemljiški knjigi ni prišlo (to v postopku niti ni bilo sporno), ni mogoče šteti, da sta tožnika oziroma njun pravni prednik, upravičeno mislili, da so lastniki. Upoštevaje prej citirane pravne predpise, ki za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla zahtevajo vpis v javno knjigo, bi tožnika morala vedeti, da njun pravi prednik ni pridobil lastninske pravice na sporni nepremičnini, saj nepoznavanje prava ne more biti opravičljiv razlog za njuno zmoto.

Sporna parcela ni bila predmet zapuščinskega postopka, pri čemer tudi morebitno prepričanje prvega tožnika, da je bila sporna nepremičnina obravnavana v zapuščinskem postopku in s tem del dednega dogovora med njim in drugo tožnico, ne more vplivati na njegovo dobrovernost. Najmanj, kar se od povprečno skrbnega pravnega naslednika pričakuje, je to, da se seznani s samim obsegom zapuščine. Tako pravno, kot tudi v naravi.

Ker tožnika (niti njun pravni prednik) nista bila v opravičljivi zmoti glede tega, čigava je sporna nepremičnina, tudi nista mogla pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem kljub več desetletni posesti nepremičnine, ki do smrti pravnega prednika ne glede na njegovo v postopku neizpodbijano dobrovernost še ni dosegla zakonsko predvidene priposestvovalne dobe. Sodišče prve stopnje je kljub pravilno ugotovljenem dejanskem stanju naredilo zmoten materialnopravni zaključek o obstoju dobre vere tožnikov, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala ugotovitev njune (so)lastninske pravice na parc. št. 758/3, k.o. B., zavrnilo. Posledično je bilo potrebno na novo določiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji (2. odst. 165. člena ZPP).

Na podlagi 1. odst. 154. člena in 155. člena ZPP je sodišče tožencu priznalo stroške postopka na prvi stopnji, ki jih je priglasil v pripravljalni vlogi z dne 20.3.2008 in stroškovniku, pri tem mu kot potrebnih stroškov ni priznalo stroškov za klavzulo pravnomočnosti, saj je to opravilo zajeto v postavki za prejem sodbe in poročilo stranki. Prav tako sodišče tožniku ni priznalo posebej priglašenih stroškov za poravnalni narok dne 10.4.2008, saj je ta strošek vključen v strošek za zastopanje na naroku za glavno obravnavo ter urnino za narok tistega dne. Sodišče je tako tožencu priznalo 2500 točk po Odvetniški tarifi, upoštevajoč priglašene potrebne stroške, kar je sodišče zvišalo za 20% DDV (500 točk) ter 2% oziroma 1% materialnih stroškov (35 točk). Skupaj torej 3035 točk, kar glede na vrednost točke znaša 1.393,06 EUR. Temu znesku je potrebno prišteti še strošek sodne takse za odgovor na tožbo 43,61 EUR. Stroški postopka na prvi stopnji, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi v roku 15 dni od prejema sodbe znašajo 1.436,67 EUR, po preteku tega roka pa morata v primeru neplačila tožnika tožencu plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka, do plačila.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki, upoštevajoč 1. odst. 154. člena in 155. člen ZPP, priznalo tudi stroške pritožbenega postopka, in sicer stroške za sestavo pritožbe (500 točk) ter poročilo stranki (20 točk), skupaj 520 točk, povečano za 20% DDV (104 točke), ter 2% materialnih stroškov (10,4 točke), kar znaša 634,4 točke, glede na vrednost točke pa 291,19 EUR. Temu znesku je potrebno prišteti še strošek sodne takse za pritožbo v višini 147,80 EUR. Stroški pritožbenega postopka, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi v roku 15 dni od prejema te sodbe, znašajo 439,00 EUR, po preteku tega roka pa mora v primeru neplačila tožeča stranka toženi plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka, do plačila.